EU tax law WEB

Available languages

Taxonomy tags

State Aid

Info

Referral date: 25-04-2003
Show case reference
Opinion date: 09-02-2006
Ruling date: 22-06-2006
AG: P. LÃ‰GER

References in this case

Highlight in text

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PHILIPPA LÉGERJA,

predstavljeni 9. februarja 2006(1)

Združeni zadevi C-182/03 in C-217/03

Kraljevina Belgija

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

Forum 187 ASBL

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državna pomoč – Davčna shema centrov za usklajevanje s sedežem v Belgiji – Tožba združenja – Dopustnost – Odločba Komisije, v skladu s katero ta shema ne pomeni pomoči – Sprememba presoje Komisije – Postopek – Uredba (ES) št. 659/1999 – Postopek, ki se uporablja za nadzor nad veljavnimi pomočmi – Člen 87(1) ES – Prehodni ukrepi– Varstvo upravičenih pričakovanj – Splošno načelo enakosti“

Zadeva C-399/03

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Svetu Evropske unije

„Pomoč Kraljevine Belgije centrom za usklajevanje – Pomoč za podaljšanje davčne sheme centrov za usklajevanje, razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom – Odločba Sveta, v kateri je taka pomoč razglašena za združljivo s skupnim trgom – Člen 88(2), tretji pododstavek, ES – Nezakonitost“

Stvarno kazalo

I – Uvod

II – Pravni okvir Skupnosti

III – Davčna shema centrov za usklajevanje

IV – Dejansko stanje in postopek

A – Dejansko stanje pred sprejetjem odločbe Komisije

B – Odločba Komisije

C – Sodni postopki v zvezi z odločbo Komisije

D – Dejansko stanje po sprejetju odločbe Komisije

E – Odločba Sveta

F – Sodni postopek v zvezi z odločbo Sveta

V – Obravnava tožbe

A – Tožba zoper odločbo Sveta (zadeva C-399/03)

1. Predlogi in tožbeni razlogi strank

2. Presoja

B – Tožba zoper odločbo Komisije (združeni zadevi C-182/03 in C-217/03)

1. Predlogi strank

a) Zadeva Belgija proti Komisiji (C-182/03)

b) Zadeva Forum 187 proti Komisiji (C-217/03)

2. Dopustnost tožbe Foruma 187

a) Trditve strank

b) Presoja

i) Dopustnost tožbe Foruma 187, ker naj bi ga odločba neposredno in posamično zadevala

ii) Dopustnost tožbe Foruma 187, ker naj bi nadomeščal nekatere svoje člane

3. Obravnava utemeljenosti tožbe

a) Predlog Foruma 187 za razglasitev ničnosti odločbe z dne 17. februarja 2003 v celoti

i) Tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage in kršitev načela pravne varnosti

– Trditve strank

– Presoja

ii) Tožbeni razlog: kršitev člena 87(1) ES

– Metoda analize sporne sheme

– Obstoj ugodnosti za nekatera podjetja

– Državna narava ukrepa

– Vpliv na trgovino med državami članicami in na konkurenco

iii) Tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve

b) Predlogi Kraljevine Belgije in Foruma 187 za delno razglasitev ničnosti odločbe z dne 17. februarja 2003

i) Kršitev načela upravičenih pričakovanj

– Trditve strank

– Presoja

ii) Kršitev načela enakosti

– Trditve strank

– Presoja

4. Stroški

VI – Predlog

I – Uvod

1. Tri ničnostne tožbe, ki so bile vložene pri Sodišču, zadevajo davčno shemo centrov za usklajevanje, ki jo je sprejela Kraljevina Belgija.

2. Center za usklajevanje je podjetje, ki ga je ustanovila večnacionalna skupina družb in katerega namen je zagotavljati različne storitve tem družbam, zlasti na finančnem področju. Kraljevina Belgija je leta 1982 uvedla posebno davčno shemo za te centre, ki morajo pridobiti posamezno potrditev, ki velja deset let in jo je mogoče obnoviti.

3. Po mnenju Komisije Evropskih skupnosti, ki ji je bila ta shema priglašena, to ni državna pomoč. Vendar je po razpravah v Svetu Evropske unije leta 1997 o davčni konkurenci med državami članicami znova preverila navedeno shemo.

4. Komisija je v odločbi z dne 17. februarja 2003(2) menila, da je taka shema državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom. Komisija je belgijski vladi prepovedala podelitev potrditev novim centrom za usklajevanje in obnovitev desetletnih potrditev po 17. februarju 2003. Vendar je določila, da bodo potrditve, ki bodo veljale na ta datum, lahko veljale do konca veljavnosti oziroma najpozneje do 31. decembra 2010.

5. Belgijska vlada je po tej odločitvi zaprosila Svet za dovoljenje, da davčno obravnavo, enako shemi centrov za usklajevanje, do 31. decembra 2005 odobri centrom, katerih potrditev se izteče med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005. Svet je ugodil tej prošnji z odločbo z dne 16. julija 2003(3).

6. Zoper odločbo Komisije sta bili vloženi ničnostni tožbi v združenih zadevah C-182/03 in C-217/03, ki sta ju vložila Kraljevina Belgija in Forum 187 ASBL(4), združenje belgijskega prava, ki je zveza centrov za usklajevanje v Belgiji.

7. Zoper odločbo Sveta je Komisija vložila ničnostno tožbo v zadevi C-399/03.

8. Ker te tožbe spadajo v isti pravni in dejanski okvir, jih bom v teh sklepnih predlogih obravnaval skupaj.

9. Pri njihovi obravnavi bom preučil teh šest točk: pristojnost Sveta za sprejetje odločbe z dne 16. julija 2003, dopustnost tožbe, ki jo je vložil Forum 187, možnost, da Komisija spremeni predhodno presojo obstoja pomoči, utemeljenost opredelitve davčne sheme centrov za usklajevanje kot državne pomoči in, nazadnje, ali Komisija, s tem ko je Kraljevini Belgiji prepovedala – čeprav začasno – obnovitev potrditev, ki se bodo iztekle od vročitve odločbe z dne 17. februarja 2003, ni upoštevala upravičenih pričakovanj centrov za usklajevanje in splošnega načela enakosti.

II – Pravni okvir Skupnosti

10. V Pogodbi ES so državne pomoči načelno prepovedane, vendar obstajajo nekatera odstopanja. V členu 87(1) ES je določeno:

„Razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

11. V odstavkih 2 in 3 člena 87 ES so nato naštete državne pomoči, ki so popolnoma združljive s skupnim trgom, in tiste, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom. V zadnji kategoriji sta predvsem pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, na katerih je podzaposlenost velika, in pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

12. V členu 88 ES je določeno:

„1. Komisija v sodelovanju z državami članicami redno preverja vse sisteme pomoči, ki obstajajo v teh državah. Slednjim predlaga ustrezne ukrepe, ki so potrebni za postopen razvoj ali delovanje skupnega trga.

2. Če Komisija po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 87, ali če se takšna pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi.

Če zadevna država ne upošteva te odločitve v predpisanem roku, lahko Komisija ali katera koli zainteresirana država, z odstopanjem od določb členov 226 in 227, zadevo predloži neposredno Sodišču.

Na predlog države članice lahko Svet soglasno sklene, da se državna pomoč, ki jo ta država dodeli ali jo ima namen dodeliti, šteje kot združljiva s skupnim trgom, z odstopanjem od določb člena 87 ali uredb po členu 89, če takšno odločitev upravičujejo izjemne okoliščine. Če je Komisija glede takšne pomoči že sprožila postopek iz prvega pododstavka tega odstavka, je posledica vložitve predloga zadevne države pri Svetu začasna prekinitev postopka do razglasitve stališča Sveta.

Če v treh mesecih po vložitvi omenjenega predloga Svet svojega stališča ne razglasi, odloča o primeru Komisija.

3. Komisija mora biti obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Če meni, da takšen načrt glede na člen 87 ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma sproži postopek iz odstavka 2. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“

13. Svet je s členom 89 ES pooblaščen, da sprejme uredbe za uporabo členov 87 ES in 88 ES. Svet je na podlagi tega pooblastila sprejel Uredbo (ES) št. 659/1999(5), v kateri so določena natančna pravila v zvezi s postopki, ki jih je treba izvajati za uporabo člena 88 ES.

14. V členu 1(b) Uredbe št. 659/1999 je opredeljen pojem „veljavne pomoči“. Določeno je, da v tej uredbi ta pojem zajema:

„(i) […] [V]so pomoč, ki je obstajala pred začetkom veljavnosti Pogodbe v zadevnih državah članicah, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki se je začela izvajati pred začetkom veljavnosti Pogodbe in se še vedno uporablja;

(ii) odobreno pomoč, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki sta jo odobrila Komisija ali Svet;

(iii) pomoč, za katero se šteje, da je bila odobrena na podlagi člena 4(6) te uredbe[(6)] ali pred to uredbo, vendar skladno s tem postopkom;

(iv) pomoč, za katero se šteje, da je veljavna na podlagi člena 15[(7)];

(v) pomoč, za katero se šteje, da je veljavna, ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je postala pomoč zaradi razvoja skupnega trga in je država članica ni spremenila. Če nekateri ukrepi postanejo pomoč zaradi liberalizacije dejavnosti s pravnimi predpisi Skupnosti, se takšni ukrepi ne štejejo kot veljavna pomoč po datumu, določenem za liberalizacijo.“

15. Postopek nadzora nad veljavnimi pomočmi je urejen s členi od 17 do 19 Uredbe št. 659/1999. V členu 17 je določeno, da Komisija v sodelovanju z državami članicami pregleda veljavne sheme pomoči. Če Komisija meni, da veljavna shema ni ali ni več združljiva s skupnim trgom, o svojem predhodnem stališču obvesti zadevno državo članico in ji omogoči, da predloži svoje pripombe v enomesečnem roku, ki se lahko podaljša.

16. V skladu s členom 18 navedene uredbe, če Komisija, glede na podatke, ki jih je država članica predložila na podlagi člena 17, ugotovi, da veljavna shema pomoči ni ali ni več združljiva s skupnim trgom, izda priporočilo, v katerem zadevni državi članici predlaga primerne ukrepe. V priporočilu lahko predlaga predvsem vsebinsko spremembo sheme pomoči, uvedbo postopkovnih zahtev ali odpravo sheme pomoči.

17. V skladu s členom 19 te uredbe, če država članica ne sprejme predlaganih ukrepov in Komisija, potem ko je upoštevala razloge zadevne države članice, še vedno meni, da so ukrepi potrebni, Komisija sproži formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES.

III – Davčna shema centrov za usklajevanje

18. Davčna shema centrov za usklajevanje, ki jo je sprejela Kraljevina Belgija, je bila uvedena s kraljevo uredbo z dne 30. decembra 1982(8). Ni sporno, da ta shema ni bila bistveno spremenjena od takrat, ko je Komisija obvestila belgijsko vlado o svojem stališču, da ta shema ni državna pomoč, in sicer leta 1984, leta 1987 in nato leta 1990, do sprejetja odločbe z dne 17. februarja 2003.(9)

19. Center za usklajevanje se tako lahko ustanovi v obliki belgijske družbe, ki je pravna oseba, ali podružnice, ki jo v Belgiji ustanovi tuja družba. Da bi lahko užival ugodnosti davčne sheme, uvedene s kraljevo uredbo št. 187, mora center s kraljevo uredbo dobiti posamezno in predhodno potrditev. Da bi pridobil potrditev, mora biti center del večnacionalne skupine družb. Ta pogoj predvsem pomeni, da morajo biti družbe, ki sestavljajo to skupino, najmanj v štirih državah. Ta skupina mora razpolagati tudi s kapitalom in z rezervami, katerih znesek dosega ali presega eno milijardo BEF. Ustvariti mora letni promet, katerega konsolidirani znesek dosega ali presega deset milijard BEF. Banke in zavarovalnice niso upravičene do navedene sheme.

20. Izključna namena zadevnega centra morata biti razvoj in centralizacija ene pripravljalne ali pomožne dejavnosti oziroma več teh dejavnosti, ki se izvajajo le za vse ali nekatere družbe navedene skupine.(10)

21. Centri morajo v Belgiji zaposliti najmanj deset oseb s polnim delovnim časom v prvih dveh letih dejavnosti.

22. Potrditev, dodeljena centru, je veljavna deset let in jo je za enako obdobje mogoče obnoviti.

23. Davčna shema, ki jo uporabljajo potrjeni centri za usklajevanje, zajema te ukrepe:

– obdavčljivi dohodek navedenih centrov je določen pavšalno. Ustreza odstotku zneska njihovih izdatkov in stroškov poslovanja, iz katerega so izvzeti stroški za zaposlene, finančni stroški in davek od dobička pravnih oseb;

– ti centri so oproščeni nepremičninskega davka na nepremičnine, ki jih uporabljajo za izvajanje svoje poklicne dejavnosti;

– vpisnina v višini 0,5 % se ne naloži niti na vložke v center niti na povečanja kapitala centra;

– ti centri so oproščeni pri viru odtegnjenega davka. Tako so oproščeni pri viru odtegnjenega davka, po eni strani, na dividende, obresti in pristojbine, ki jih izplačujejo navedeni centri, in po drugi strani, na dohodke, ki jih taki centri pridobijo iz svojih denarnih vlog;

– centri plačajo letno dajatev v višini 400.000 BEF na osebo, zaposleno s polnim delovnim časom, vendar ta ne sme preseči 4.000.000 BEF na center.

IV – Dejansko stanje in postopek

A – Dejansko stanje pred sprejetjem odločbe Komisije

24. Komisija je davčno shemo centrov za usklajevanje prvič preučila leta 1984. V odločbi z dne 16. maja 1984 je menila, da ta shema ni pomoč. Vendar se je shema, ki je bila dejansko vzpostavljena, razlikovala od sheme, priglašene Komisiji. Komisija je torej formalni postopek preiskave začela decembra 1985. Po spremembah, ki jih je v to shemo vnesla belgijska vlada, je Komisija menila, da ta ne vsebuje več elementa pomoči, in z dopisom z dne 9. marca 1987 je belgijsko vlado obvestila o koncu postopka.

25. To mnenje je na pisno vprašanje evropskega poslanca Gijsa de Vriesa št. 1735/90 v imenu Komisije potrdil Leon Brittan, komisar, pristojen za konkurenco, v odgovoru z dne 24. septembra 1990.(11)

26. Svet za ekonomske in finančne zadeve (Ecofin) je po pregledu davčne konkurence med državami članicami sprejel kodeks ravnanja na področju obdavčevanja podjetij.(12) Ustanovljena je bila ad hoc skupina, ki je bila pozneje imenovana „skupina za kodeks ravnanja“ in je pristojna za pregled nacionalnih davčnih ukrepov, ki imajo škodljive posledice za skupni trg.

27. Komisija se je po tem ukrepu držav članic obvezala, da bo sestavila smernice za uporabo členov 87 ES in 88 ES za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka, ter da bo „strogo izvajala zadevna pravila o pomoči“. Komisija je tako 11. novembra 1998 sprejela Obvestilo o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka.(13) Komisija je na podlagi tega obvestila preučila ali ponovno preučila davčne ureditve, ki se uporabljajo v državah članicah.

28. Komisija je v tem okviru februarja 1999 od belgijskih organov zahtevala informacije o davčni shemi centrov za usklajevanje, ki jo je skupina za kodeks ravnanja navedla med 66 nacionalnimi ukrepi, ki lahko škodijo delovanju skupnega trga. Ti organi so odgovorili marca 1999.

29. Službe Komisije so julija 2000 navedene organe obvestile, da ta shema po njihovem mnenju pomeni državno pomoč. Da bi službe Komisije začele postopek sodelovanja z belgijskimi organi v skladu s členom 17 Uredbe št. 659/1999, so jih pozvale, naj v enem mesecu predložijo pripombe.

30. Svet „Ecofin“ je na seji 26. in 27. novembra 2000 opozoril, da je treba v skladu z njegovo resolucijo z dne 1. decembra 1997 pred 1. januarjem 2003 odpraviti vse škodljive ukrepe v zvezi z neposrednim obdavčenjem podjetij. Sprejel je predlog predsedstva Evropske unije, v katerem je bilo določeno, da se učinki škodljive davčne sheme za podjetja, ki 31. decembra 2000 uživajo njene ugodnosti, odpravijo najpozneje 31. decembra 2005, ne glede na to, ali gre za shemo, dodeljeno za določen čas, ali ne. Prav tako je določil, da je mogoče glede na primer in ob upoštevanju posebnih okoliščin na podlagi poročila skupine za kodeks ravnanja odločiti, da se učinki določenih škodljivih davčnih shem podaljšajo za dlje kot do 31. decembra 2005.(14)

31. Komisija je v dopisu belgijskim organom z dne 11. julija 2001 po izmenjavi dopisov z njimi na podlagi člena 88(1) ES predlagala več ustreznih ukrepov, da bi davčna shema centrov za usklajevanje postala združljiva s skupnim trgom. Komisija je v tem dopisu navedenim organom sporočila tudi, da lahko centri za usklajevanje, potrjeni pred datumom sprejetja teh ustreznih ukrepov, še do 31. decembra 2005 uživajo ugodnosti navedene davčne sheme.(15)

32. Ker belgijski organi niso sprejeli predlaganih ustreznih ukrepov, je Komisija z odločbo, vročeno z dopisom z dne 27. februarja 2002 in objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 20. junija 2002(16), začela formalni postopek preiskave. Kraljevino Belgijo je zlasti pozvala, naj ji sporoči število centrov za usklajevanje, potrjenih na dan tega dopisa, in za vsak center datum zadnje potrditve ali obnove še veljavne potrditve. Prav tako je to državo članico in zainteresirane tretje osebe pozvala, naj predložijo pripombe in posredujejo vse koristne podatke, da bi ugotovila, ali so imeli uporabniki zadevne sheme upravičena pričakovanja, da se bodo sprejeli prehodni ukrepi.(17)

33. Belgijski organi so z dopisom z dne 16. maja 2002 priglasili novo davčno shemo centrov za usklajevanje, ki jo je Komisija evidentirala kot novo pomoč pod številko N 351/2002.

34. Svet „Ecofin“ se je 21. januarja 2003 izrekel za podaljšanje učinkov določenih škodljivih davčnih shem po letu 2005. V zvezi z belgijsko davčno shemo centrov za usklajevanje je določil, da naj bi centri, za katere se je ta shema uporabljala 31. decembra 2000, lahko še do 31. decembra 2010 uživali njene ugodnosti.(18)

B – Odločba Komisije

35. Komisija je 17. februarja 2003 sprejela izpodbijano odločbo, ki jo je istega dne vročila Kraljevini Belgiji.

36. Komisija v izpodbijani odločbi najprej utemeljuje opredelitev davčne sheme centrov za usklajevanje kot „veljavne pomoči“ in tudi pravno podlago, na kateri temelji postopek, ki ga je izvedla. V tej odločbi je navedeno, da bi bil člen 1(b) Uredbe št. 659/1999 v tem primeru lahko pravna podlaga ter da sta bila ob njegovem neobstoju resnična pravna podlaga za ukrepanje Komisije člena 87 ES in 88 ES.

37. V odločbi z dne 17. februarja 2003 je tudi navedeno, da če bi morali to odločbo obravnavati kot razveljavitev ali spremembo odločb iz let 1984 in 1987, bi izpodbijana odločba izpolnjevala pogoje za izvrševanje pooblastila Komisije, da razveljavi ali spremeni vsak nezakonit akt, ki daje prednosti.

38. Komisija v nadaljevanju navedene odločbe navaja razloge, zaradi katerih meni, da različni ukrepi, ki sestavljajo davčno shemo centrov za usklajevanje, izpolnjujejo pogoje iz člena 87(1) ES, vendar niso upravičeni do nobenega odstopanja iz odstavkov 2 in 3 tega člena.

39. Komisija nato preučuje upravičena pričakovanja centrov za usklajevanje. Komisija priznava obstoj teh pričakovanj in trdi, da ta upravičena pričakovanja utemeljujejo, da Komisija dovoli centrom, ki so potrjeni 31. decembra 2000, da uživajo ugodnosti sheme do izteka obdobja potrditve, veljavne ob vročitvi odločbe z dne 17. februarja 2003, in najpozneje do 31. decembra 2010. Nato pojasnjuje, da se to stališče opira na naslednje dejavnike.

40. Komisija navaja, da je potrditev, ki jo izdajo belgijski organi, predčasno priznanje, da potrjeni center izpolnjuje zahtevane pogoje, da lahko deset let uživa ugodnosti sistema odstopanja, določenega v kraljevi uredbi št. 187, ne da bi mu bilo treba to dokazovati vsako leto. Vendar tudi navaja, da ta potrditev ne pomeni zaveze navedenih organov, da bo potrjeni center deset let ohranil ugodnosti, ki so mu podeljene na podlagi te sheme. Opozarja tudi, da kljub uporabi postopka nadzora nad veljavnimi pomočmi njena odločba ne more imeti retroaktivnega učinka in da mora zagotoviti pravno varnost, tako da po potrebi določi prehodno obdobje za odpravo učinkov sporne sheme.

41. Komisija v zvezi s tem meni, da mora upoštevati obsežne naložbe, ki so jih centri za usklajevanje in skupine, ki jim pripadajo, izvedli za vzpostavitev in razvoj infrastrukture teh centrov, spremembe organizacije struktur, omrežij in postopkov ter razdelitev nalog v skupini. Upoštevati mora tudi dolgoročne obveznosti, sprejete do zaposlenih in nepremičninskih ali finančnih družb. Komisija navaja, da čeprav potrditev ne pomeni zagotovila za nadaljnji obstoj davčne sheme niti za njene ugodnosti, priznava, da se je o ustanovitvi centra, izvedenih naložbah in sprejetih obveznostih odločalo ob razumnem in upravičenem pričakovanju določene stopnje kontinuitete gospodarskih razmer, skupaj z davčno shemo. Iz tega sklepa, da mora obstoječim uporabnikom zagotoviti prehodno obdobje za postopno odpravo navedene sheme.

42. Vseeno dodaja uvodno izjavo 120:

„Ker potrditve nikakor niso povezane s pravico do ohranitve sheme ali ugodnosti njenih določb, niti med obdobjem potrditve, Komisija meni, da v nobenem primeru ne morejo dati pravice do obnovitve sheme po datumu izteka obstoječih potrditev. Izrecna omejitev potrditev na deset let prav tako onemogoča, da bi bilo mogoče ustvariti upravičena pričakovanja glede take samodejne obnovitve, ki bi teoretično lahko vodila do trajne potrditve.“

43. Komisija iz zgornjih ugotovitev izpeljuje te sklepe:

„121. Komisija ugotavlja, da davčna shema, ki velja za centre za usklajevanje v Belgiji, ni združljiva s skupnim trgom in da je treba nezdružljivost različnih delov te sheme odpraviti ali z ukinitvijo ali s spremembo. Ugodnost te sheme ali njenih delov od dne vročitve te odločbe novim uporabnikom ne bo več priznana niti podaljšana z obnovitvijo obstoječih potrditev. Komisija ugotavlja, da centri, potrjeni leta 2001, ne bodo več uživali ugodnosti sheme od 31. decembra 2002.

122. Glede centrov, za katere trenutno velja shema, Komisija priznava, da sta odločba iz leta 1984, v kateri je odobrila kraljevo uredbo št. 187, in odgovor komisarja, pristojnega za konkurenco […], na parlamentarno vprašanje pri centrih ustvarila upravičena pričakovanja, da se s to shemo niso kršila pravila Pogodbe glede državnih pomoči.

123. Poleg tega zaradi obsežnih naložb, ki bi jih bilo na tej podlagi mogoče izvesti, upoštevanje upravičenih pričakovanj in pravne varnosti prejemnikov upravičuje odobritev razumnega roka za odpravo učinkov sheme za že potrjene centre. Komisija meni, da se ta razumni rok izteče 31. decembra 2010. Centri, katerih potrditev se izteče pred tem datumom, po datumu izteka potrditve ne bodo mogli več uživati ugodnosti te sheme. Po datumu izteka potrditve, v vsakem primeru pa po 31. decembru 2010, dodelitev ali ohranitev zadevnih davčnih ugodnosti ne bo zakonita.“

44. Izrek odločbe z dne 17. februarja 2003 je bil prvotno tak:

„Člen 1

Davčna shema, ki trenutno velja v Belgiji za centre za usklajevanje, potrjene na podlagi kraljeve uredbe št. 187, je shema državnih pomoči, ki ni združljiva s skupnim trgom.

Člen 2

Belgija je dolžna odpraviti shemo pomoči iz člena 1 ali jo spremeniti tako, da bo združljiva s skupnim trgom.

Od vročitve te odločbe novim prejemnikom ne bo več mogoče priznati ugodnosti te sheme ali njenih delov niti je podaljšati z obnovitvijo obstoječih potrditev.

Glede centrov, ki so bili že potrjeni pred 31. decembrom 2000, se učinki sheme lahko ohranijo do konca posamezne potrditve, ki velja na ta datum, in najpozneje do 31. decembra 2010. V primeru obnovitve potrditve pred tem datumom v skladu z drugim pododstavkom ni mogoča niti začasna uporaba sheme, ki je predmet te odločbe.

[…]“

45. Ker je Komisija ugotovila, da izraz „na ta datum“ v členu 2, tretji odstavek, prvi stavek, navedene odločbe lahko povzroči zmedo, se ga je odločila nadomestiti z izrazom „na dan vročitve te odločbe“. Torej je 23. aprila 2003 v tem smislu pripravila popravek, ki ga je Kraljevini Belgiji vročila 25. aprila 2003.

46. V skladu s tem popravkom se člen 2, tretji odstavek, odločbe z dne 17. februarja 2003 glasi:

„Glede centrov, ki so bili že potrjeni pred 31. decembrom 2000, se učinki sheme lahko ohranijo do konca posamezne potrditve, veljavne na dan vročitve te odločbe[(19)], in najpozneje do 31. decembra 2010. V primeru obnovitve potrditve pred tem datumom v skladu z drugim pododstavkom ni mogoča niti začasna uporaba sheme, ki je predmet te odločbe.“

47. Ob upoštevanju tega popravka je treba obseg prehodnih ukrepov, določenih v odločbi z dne 17. februarja 2003, razumeti tako, kot so se med postopkom dogovorile vse stranke. Vsi centri za usklajevanje, ki imajo posamezno potrditev, veljavno na dan vročitve te odločbe, torej 17. februarja 2003, lahko uživajo ugodnosti te potrditve do njenega izteka in najpozneje do 31. decembra 2010. Vendar po 17. februarju 2003 ni mogoče obnoviti nobene potrditve.

C – Sodni postopki v zvezi z odločbo Komisije

48. Kraljevina Belgija je 25. aprila 2003 vložila ničnostno tožbo zoper odločbo Komisije z dne 17. februarja 2003 v prvotni različici. Vložila je tudi predlog za odložitev izvršitve te odločbe.

49. Kraljevina Belgija je po popravku, ki ji je bil vročen 25. aprila 2003, pri Sodišču vložila novo tožbo z dne 9. maja 2003, v kateri se je sklicevala na člen 42(2) Poslovnika, da bi uveljavila nova tožbena razloga in razširila ničnostno tožbo zoper odločbo Komisije, kakor je bila popravljena.

50. Forum 187 je 28. aprila 2003 pri Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti vložil ničnostno tožbo zoper odločbo Komisije v prvotni različici. Vložil je tudi predlog za odložitev izvršitve te odločbe. Forum 187 je 16. maja 2003 vložil dodatno vlogo zoper odločbo Komisije, kakor je bila popravljena.

51. Sodišče prve stopnje se je s sklepom z dne 16. maja 2003 izreklo za nepristojno za odločanje o tej tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter ju predložilo Sodišču, pri katerem sta bila postopka vpisana v vpisnik pod opravilnima številkama C-217/03 in C-217/03 R.

52. Komisija je z ločeno vlogo z dne 16. junija 2003 vložila ugovor nedopustnosti zoper tožbo, ki jo je vložil Forum 187. Forum 187 je na ta ugovor odgovoril s stališči, ki jih je vložil 7. avgusta 2003. Sodišče je s sklepom z dne 30. marca 2004 pridržalo odločanje o tem ugovoru.

53. Predsednik Sodišča je z začasno odredbo z dne 26. junija 2003 odločil o predlogih za odložitev izvršitve odločbe Komisije, ki sta ju vložila belgijska vlada in Forum 187. Sklenil je:

„1. Odloži se izvršitev Odločbe Komisije C(2003)564 konč. z dne 17. februarja 2003 o shemi pomoči, ki jo je Belgija uveljavila za centre za usklajevanje s sedežem v Belgiji, v delu, v katerem je Kraljevini Belgiji prepovedana obnovitev potrditev centrov za usklajevanje, ki veljajo na dan vročitve navedene odločbe.

2. Učinki morebitnih obnovitev, izvedenih na podlagi tega sklepa, ne bodo smeli obstajati po dnevu izreka sodbe v postopku v glavni stvari.

[…]“

54. Zadevi C-182/03 in C-217/03 sta bili združeni za ustni postopek in izdajo skupne sodbe. Stranke so podale ustne navedbe na obravnavi 14. septembra 2005.

D – Dejansko stanje po sprejetju odločbe Komisije

55. Komisija je po eni strani preučila novo davčno shemo centrov za usklajevanje, ki jo je Kraljevina Belgija priglasila z dopisom z dne 16. maja 2002.

56. Komisija je z odločbo z dne 23. aprila 2003 to novo shemo odobrila, ker predvideva zlasti načelo predhodne potrditve centrov za usklajevanje za deset let in določitev davčne osnove, ki se izračuna od skupnih stroškov poslovanja, z uporabo ustrezne stopnje dobička. Vendar ker je ta nova shema za centre predvidela tudi oprostitev pri viru odtegnjenega davka in davka na kapital ter neobdavčenje t. i. „izjemnih in neodplačnih“ ugodnosti, dodeljenih tem centrom, je Komisija glede teh treh ukrepov začela formalni postopek preiskave.

57. Kraljevina Belgija se je po začetku tega postopka zavezala, da bo odpravila zadevne oprostitve in jih nadomestila z ukrepi oprostitve ali znižanja, ki bodo veljali za vsa podjetja s sedežem na njenem ozemlju. Prav tako se je zavezala, da bo obdavčila vse izjemne in neodplačne ugodnosti, ki jih prejemajo centri za usklajevanje.

58. Komisija je v odločbi z dne 8. septembra 2004 menila, da ukrepi, ki vzpostavljajo novo davčno shemo centrov za usklajevanje, ob upoštevanju teh zavez ne pomenijo pomoči v smislu člena 87(1) ES.(20)

59. Predstavnik Kraljevine Belgije je na obravnavi 14. septembra 2005 vseeno navedel, da belgijski organi od služb Komisije niso mogli dobiti zadostnih pojasnil, da bi lahko vzpostavili to novo shemo, in da so to nazadnje odpravili, o čemer so Komisijo obvestili v dopisu z dne 28. februarja 2005. Pojasnil je tudi, da se je Kraljevina Belgija odločila za splošne ukrepe, ki jih je sprejela poleti 2005.

60. Po drugi strani je Kraljevina Belgija sprejela ukrepe za centre za usklajevanje, katerih potrditev se je iztekla po sprejetju odločbe z dne 17. februarja 2003.

61. Minister za finance Kraljevine Belgije je 20. marca 2003 v skladu s členom 88(3) ES obvestil Komisijo o nameri, da bo do 31. decembra 2005 ta država centrom, katerih potrditev se bo iztekla med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005, odobrila enake davčne ukrepe, kot so opredeljeni v shemi centrov za usklajevanje.

62. Kraljevina Belgija je Svetu v dopisu z istega dne predlagala tudi, naj v skladu s členom 88(2), tretji pododstavek, ES te ukrepe razglasi za združljive s skupnim trgom.

63. Predsednik Komisije je v dopisu z dne 25. aprila 2003 odgovoril belgijskemu ministru za finance, da je odločba z dne 17. februarja 2003 izvršljiva, da Belgija ne more odložiti njene uporabe in da dopisa z dne 20. marca 2003, ker se v navedeni odločbi izrecno obravnava dodelitev ali obnovitev ugodnosti sporne davčne sheme, ni mogoče šteti za priglasitev nove pomoči v smislu člena 88(3) ES.

64. Kraljevina Belgija je z dopisom z dne 26. maja 2003 Komisijo znova obvestila o nameri, ki jo je navedla v dopisu z dne 20. marca 2003. Kraljevina Belgija je Svetu v dopisu z istega dne še enkrat predlagala, naj v skladu s členom 88(2), tretji pododstavek, ES načrtovane ukrepe razglasi za združljive s skupnim trgom.

65. Svet „Ecofin“ se je na sestanku 3. junija 2003 načeloma strinjal s tem predlogom in Odboru stalnih predstavnikov naložil, naj sprejme vse potrebne ukrepe, ki bi Svetu omogočili, da bi predvideno odločbo sprejel čim prej, v vsakem primeru pa pred koncem junija 2003.

66. Komisija je v odgovor na obvestilo Kraljevine Belgije z dne 26. maja 2003 v dopisu z dne 17. julija 2003 potrdila odgovor z dne 25. aprila 2003, ne da bi to vplivalo na zgoraj navedeno začasno odredbo z dne 26. junija 2003.

E – Odločba Sveta

67. Svet v odločbi z dne 16. julija 2003 opozarja na pravni in dejanski okvir, v katerem ga je Kraljevina Belgija zaprosila, naj dovoli načrtovane ukrepe za centre za usklajevanje, katerih potrditev se izteče med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005.

68. Svet tako navaja, da je Komisija v letih 1987 in 1990 menila, da davčni shemi centrov za usklajevanje, uvedeni s kraljevo uredbo št. 187, ni treba nasprotovati. Pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih je ta institucija znova preučila to shemo, in opisuje vsebino odločbe z dne 17. februarja 2003. Svet tudi opozarja, da so bili na srečanju 26. in 27. novembra 2000 sprejeti sklepi, v skladu s katerimi lahko podjetja, ki so 31. decembra 2000 uživala ugodnosti škodljive davčne sheme, še naprej uživajo te ugodnosti do 31. decembra 2005, in da si pridržuje možnost, odobriti podaljšanje prek tega datuma zaradi upoštevanja posebnih okoliščin.

69. Svet nato pojasnjuje, da so centri, na katere se nanaša prošnja Kraljevine Belgije, imetniki začasne potrditve, ki jo je bilo v skladu s kraljevo uredbo št. 187 mogoče obnoviti, da bi ti centri brez načrtovanih ukrepov lahko prenehali izvajati dejavnosti v Belgiji ter da bi ta prekinitev dejavnosti imela zelo neugodne gospodarske in socialne posledice za to državo članico.

70. Svet tudi omenja, da je Komisija v odločbi predvidela, da se učinki davčne sheme centrov za usklajevanje lahko ohranijo do datumov po 31. decembru 2005, in da Komisija v drugih odločbah določa datume do 31. decembra 2010 za konkurenčne davčne sheme drugih držav članic, tako da uporaba posebnih ukrepov, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija, ne bi smela povzročiti morebitnih nesorazmernih izkrivljanj konkurence glede na pričakovane ugodnosti.

71. Svet iz tega sklepa, da obstajajo izjemne okoliščine, ki upravičujejo ugoditev prošnji Kraljevine Belgije, da do 31. decembra 2005 odobri načrtovane davčne ukrepe centrom za usklajevanje, ki so bili potrjeni na 31. december 2000 ter katerih potrditev se izteče med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005.

72. Z vidika teh elementov je Svet odločil:

„Člen 1

Kot združljiva s skupnim trgom se šteje pomoč, ki jo Belgija namerava do 31. decembra 2005 dodeliti podjetjem, ki so bila 31. decembra 2000 na podlagi kraljeve uredbe št. 187 z dne 30. decembra 1982 potrjena kot centri za usklajevanje in katerih potrditev se izteče med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005, in ki z odstopanjem od splošnih davčnih predpisov vključuje:

– uporabo običajne stopnje davka od dobička pravnih oseb za teoretično davčno osnovo, ki ustreza spremenljivemu odstotku nekaterih stroškov poslovanja (tako imenovana metoda ,cost plus‘). Alternativna davčna osnova se upošteva, kadar presega davčno osnovo, dobljeno z uporabo metode ,cost plus‘; ta alternativna davčna osnova zajema izjemne in neodplačne ugodnosti, ki jih prejemajo centri, ter neodtegljive izdatke;

– uporabo posebnega letnega davka v višini 10.000 EUR na zaposlenega z najvišjim zneskom 100.000 EUR;

– oprostitev nepremičninskega davka na nepremičnine, katerih lastniki so centri, ki jih uporabljajo za izvajanje svoje poklicne dejavnosti;

– oprostitev pri viru odtegnjenega davka na dividende, obresti in pristojbine, ki jih izplačujejo centri, razen na obresti, kadar je prejemnik obdavčen kot fizična ali pravna oseba;

– oprostitev pri viru odtegnjenega davka na prihodke, ki jih centri pridobijo iz denarnih vlog;

– oprostitev vpisnine v višini 0,50 % na vložke in povečanja kapitala;

[…]“

F – Sodni postopek v zvezi z odločbo Sveta

73. Komisija je 24. septembra 2003 pri Sodišču vložila ničnostno tožbo zoper odločbo Sveta.

74. Svet je odgovor na tožbo vložil 16. decembra 2003, Komisija je repliko vložila 27. februarja 2004, Svet pa dupliko 18. maja 2004.

75. Sodišče je po koncu pisnega postopka izreklo sodbo z dne 29. junija 2004 v zadevi Komisija proti Svetu(21), v kateri je razsodilo, da Svet ni več pristojen, da na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES dovoli, da se prejemnikom nezakonite pomoči, ki je z odločbo Komisije razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, odobri pomoč, ki je namenjena kompenzaciji na podlagi te odločbe dolgovanih vračil.(22)

76. Stranke so stališča o sklepih, ki jih je treba v okviru te tožbe izpeljati iz te sodbe, izrazile na obravnavi 14. septembra 2005.

V – Obravnava tožbe

77. Najprej bom obravnaval tožbo, ki jo je Komisija vložila zoper odločbo Sveta.

A – Tožba zoper odločbo Sveta (zadeva C-399/03)

1. Predlogi in tožbeni razlogi strank

78. Komisija predlaga, naj se odločba Sveta razglasi za nično in naj se Svetu naloži plačilo stroškov.

79. Komisija v podporo tožbi navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na nepristojnost Sveta, zlorabo pooblastil in postopka, kršitev Pogodbe in splošnih načel prava Skupnosti ter, podredno, očitno napako pri presoji in zlorabo pooblastil v zvezi z obstojem izjemnih okoliščin.

80. Trdi, da je utemeljenost prvega tožbenega razloga dokazana na podlagi zgoraj navedene tožbe Komisija proti Svetu. Pojasnjuje, da je namen odločbe Sveta ohraniti učinke sporne davčne sheme, ki jo je Komisija razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom, in da se ta tožbeni razlog ne nanaša na shemo novih pomoči ali posamezne ukrepe, kot trdi Svet.

81. Trdi tudi, da Svet ni bil več pristojen rationae temporis za sprejetje odločbe z dne 16. julija 2003, ker je v členu 88(2) ES določen trimesečni rok, v katerem naj bi Svet izrazil svoje stališče, in da je treba kot datum, na katerega je Kraljevina Belgija Svetu predložila zadevno pomoč, določiti 20. marec 2003.

82. Svet primarno predlaga zavrnitev tožbe, podredno pa ohranitev učinkov svoje odločbe do izreka sodbe Sodišča. Predlaga tudi, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.

83. Svet trdi, da se rešitev iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Svetu v okviru te tožbe ne more uporabiti, ker je v tem primeru odobril uvedbo nove pomoči, ki se razlikuje od tiste, ki jo je Komisija obravnavala v odločbi.

84. Pojasnjuje, da dejstvo, da je bila shema pomoči razglašena za nezdružljivo, ne nasprotuje temu, da zadevna država članica odobri novo pomoč podjetjem, ki bi lahko bila upravičena do prejšnje sheme, kot je sicer izrecno predvideno v Uredbi št. 659/1999.

85. Trdi, da se pomoč, dovoljena v njegovi odločbi, razlikuje od davčne sheme centrov za usklajevanje, ki jo je Komisija razglasila za državno pomoč, nezdružljivo s skupnim trgom, iz teh razlogov: prvič, nova pomoč je na formalni ravni uvedena z drugačnimi zakonskimi določbami; drugič, v nasprotju s to davčno shemo je dodeljena omejenemu številu prepoznavnih podjetij, in sicer približno tridesetim centrom za usklajevanje, katerih potrditev se izteče med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005, in nazadnje, njegova odločba ima časovno omejen učinek, in sicer samo do 31. decembra 2005.

86. Svet trdi, da okoliščina, da je Komisija davčno shemo centrov za usklajevanje razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom, ne nasprotuje temu, da Kraljevina Belgija nekaterim centrom odobri davčne ugodnosti, ki so primerljive z ugodnostmi, določenimi v prejšnji shemi.

87. Svet nato trdi, da namen njegove odločbe ni odpraviti učinke odločbe Komisije. Ker je Komisija odločila, da je davčna shema centrov za usklajevanje odslej državna pomoč, naj bi Svet in Komisija imela pravico dovoliti ukrepe pomoči, če menita, da okoliščine to upravičujejo.

88. Nazadnje, v zvezi z rokom, ki je potekel med preložitvijo predloga Kraljevine Belgije in sprejetjem odločbe z dne 16. julija 2003, je Svet zatrdil, da je dopis stalnega predstavnika Belgije pri Evropski uniji z dne 20. marca 2003 le pripravljalni dokument, namenjen olajšanju prevodov, da bi se lahko začele razprave o predvidenih ukrepih. Predlog Kraljevine Belgije naj bi bil torej predložen šele 26. maja 2003.

2. Presoja

89. Glede na analizo razdelitve pooblastil na področju državnih pomoči med Svetom in Komisijo, ki jo je Sodišče uporabilo v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Svetu, izrečeni na občni seji, menim, da je tožbeni razlog, ki se nanaša na nepristojnost Sveta za sprejetje odločbe z dne 16. julija 2003, utemeljen.

90. V podporo analizi bom najprej predstavil dejansko stanje in obrazložitev Sodišča v navedeni sodbi.

91. Portugalska republika je v letih 1994 in 1999 uvedla različne sheme pomoči za nekatera kmetijska podjetja v obliki posojil, moratorijev na odplačilo posojil in subvencioniranih posojil. Komisija je za te pomoči razglasila, da v celoti ali delno niso združljive s skupnim trgom, in odredila, naj jih prejemniki vrnejo skupaj z obrestmi na dolgovane zneske.

92. Portugalska republika je po odločbah Komisije na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES zaprosila Svet za dovoljenje, da portugalskim rejcem, ki morajo vrniti zgoraj navedene pomoči, odobri pomoč v znesku, enakem dolgovanim zneskom.

93. Svet je ugodil tej prošnji.(23) Pojasnil je, da bi vračilo pomoči, ki jih je dodelila Portugalska republika, ogrozilo ekonomsko sposobnost veliko prejemnikov in imelo zelo negativne socialne posledice v nekaterih regijah te države članice.(24) Iz tega je sklepal, da torej obstajajo izjemne okoliščine v smislu člena 88(2), tretji pododstavek, ES, ki upravičujejo odobritev načrtovanega ukrepa.

94. Komisija je pri Sodišču vložila ničnostno tožbo zoper to odločbo in v njej navedla predvsem tožbeni razlog, da Svet ni bil pristojen za sprejetje te odločbe.

95. Sodišče je pri presoji tega tožbenega razloga uporabilo dvostopenjski pristop. Najprej je pojasnilo obseg člena 88(2), tretji pododstavek, ES, v katerem so opredeljena pooblastila Sveta na področjih državnih pomoči. Navedlo je, da ima ta določba značaj izjeme, ker je s členoma 87 ES in 88 ES Komisiji pridržana glavna vloga pri priznavanju morebitne nezdružljivosti pomoči.

96. Iz vsebine člena 88(2), tretji in četrti pododstavek, ES je tudi sklepalo, da če na Svet ni bil naslovljen noben predlog zadevne države članice, preden Komisija razglasi zadevno pomoč za nezdružljivo s skupnim trgom, Svetu ni več dovoljeno izvajati izjemnega pooblastila, ki mu ga podeljuje navedeni tretji pododstavek za razglasitev združljivosti take pomoči s skupnim trgom.(25)

97. Dodalo je, da ta razlaga, ki omogoči preprečitev, da bi bila ista državna pomoč predmet nasprotnih odločb Komisije in Sveta, sprejetih zaporedoma, pripomore k pravni varnosti.

98. Drugič, Sodišče je menilo, da tako opredeljena omejitev pristojnosti Sveta pomeni, da ni pristojen niti za to, da bi odločil o pomoči, katere predmet je prejemnikom nezakonite pomoči, ki je bila predhodno razglašena za nezdružljivo z odločbo Komisije, dodeliti znesek, namenjen kompenzaciji vračil, h katerim jih zavezuje ta odločba.

99. Pojasnilo je, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso ukinitev nezakonito odobrene državne pomoči z vrnitvijo logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti, ker je namen obveznosti države članice, ki je dodelila pomoč, da tako pomoč ukine, vzpostaviti prejšnje stanje, in da je ta cilj je dosežen, ko prejemnik zadevne pomoči, zvišane za zamudne obresti, vrne.

100. Iz tega je sklepalo, da bi dopustitev, da država članica lahko odobri prejemnikom nezakonite pomoči, ki je bila z odločbo Komisije razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, novo pomoč v enakem znesku, kot je nezakonita pomoč, da bi se nevtraliziral vpliv vračil, h katerim jih zavezuje ta odločba, očitno povzročila neučinkovitost odločb, ki jih Komisija sprejme na podlagi členov 87 ES in 88 ES.

101. Sodišče meni, da Svet prav tako, kot ne more onemogočiti učinkovitosti odločbe, v kateri je Komisija ugotovila nezdružljivost pomoči s skupnim trgom, s tem da sam razglasi pomoč za združljivo s skupnim trgom, tudi ne more preprečiti učinkovitosti take odločbe, s tem da na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES za nezdružljivo s skupnim trgom razglasi pomoč, katere namen je prejemnikom nezakonite pomoči, razglašene za nezdružljivo, nadomestiti vračila, h katerim jih zavezuje ta odločba.(26)

102. Uporaba teh pravil v tem sporu vodi k ugotovitvi, da Svet ni mogel veljavno sprejeti odločbe z dne 16. julija 2003.

103. Kraljevina Belgija je namreč Svetu predložila prošnjo na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES šele po odločbi z dne 17. februarja 2003. Zato v skladu z zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Svetu(27) Svetu ni bilo več dovoljeno izvajati izjemnega pooblastila, ki mu ga podeljuje navedeni tretji pododstavek za razglasitev združljivosti take pomoči s skupnim trgom. V skladu s to sodbo Svet prav tako ne more preprečiti učinkovanja navedene odločbe.

104. V nasprotju s trditvami Sveta menim, da je ta s sprejetjem odločbe z dne 16. junija 2003 kršil ti pravili.

105. Tako iz primerjave ukrepov, opisanih v členu 1 odločbe Sveta ter dopisih Kraljevine Belgije z dne 28. marca in 26. maja 2003, izhaja, da je vsebina teh ukrepov enaka vsebini ukrepov, predvidenih v davčni shemi centrov za usklajevanje, ki je bila predmet odločbe Komisije. Svet je namreč dovolil ukrepe, ki vključujejo uporabo enakih metod za določitev obdavčljivih dobičkov in zavezanost za enake dajatve glede na število zaposlenih, kot so predvidene v davčni shemi centrov za usklajevanje. Vsebujejo tudi iste oprostitve pri viru odtegnjenega davka, nepremičninskih davkov in davka na kapital.

106. Nato je treba ugotoviti, da so ukrepi, ki so predmet odločbe Sveta, dovoljeni za centre za usklajevanje, ki so 31. decembra 2000 uživali ugodnosti davčne sheme, razglašene za nezdružljivo s skupnim trgom, ter katerih potrditev se izteče med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005. Ti ukrepi so torej dovoljeni za podjetja, ki uživajo ugodnosti sheme pomoči, razglašene za nezdružljivo v odločbi Komisije, in ki se jim v skladu s to odločbo ne more obnoviti uporaba te sheme.

107. Nazadnje, iz obrazložitve odločbe Sveta jasno izhaja, da je njen cilj izničiti učinke odločbe Komisije glede centrov za usklajevanje, katerih potrditev se izteče med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005.(28)

108. S tem ko je Svet Kraljevini Belgiji dovolil, da za centre za usklajevanje, katerih potrditev se izteče med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2005, uporabi enako davčno obravnavo, kot je v shemi, ki jo je Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 razglasila za nezdružljivo, da bi odpravil posledice tega, da za te centre ni bilo mogoče obnoviti te sheme, je odločil o združljivosti sheme, o kateri je Komisija že odločila, in poskusil izničiti učinke te odločbe v delu, ki jih zadeva.

109. Nobena trditev, ki jo je navedel Svet, se mi ne zdi taka, da bi lahko izpodbijala to analizo. Dejstvo, da naj bi bili ukrepi, ki jih je dovolil Svet, formalno posledica novih zakonskih določb, ki jih je sprejela Kraljevina Belgija, in ne prošnje za podaljšanje učinkov davčne sheme, uvedene s kraljevo uredbo št. 187, ne more upravičiti, da se ti ukrepi štejejo za drugačne. Razdelitev pooblastil med Svetom in Komisijo, ki jo je Sodišče določilo v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Svetu, bi bilo očitno mogoče zlahka obiti, polni učinek odločbe o nezdružljivosti pa bi bil zelo ogrožen, če bi bilo za zadevno državo članico dovolj, da v novem aktu dobesedno povzame določbe sheme pomoči, razglašene za nezdružljivo s skupnim trgom, in ta akt predloži Svetu.

110. Na podlagi zgoraj navedene sodbe Komisija proti Svetu je treba upoštevati učinke ukrepov, ki sta jih v odločbah obravnavala najprej Komisija in nato Svet, da bi ugotovili, ali je Svet ravnal v okviru pristojnosti, ki so mu podeljene s členom 88(2), tretji pododstavek, ES.

111. Prav tako trditve, da se odločba Sveta nanaša samo na natančno določeno število podjetij in ima časovno omejene učinke, ne upravičujejo sklepanja, da je imel Svet pravico dovoliti zadevne ukrepe na podlagi člena 88(2), tretji pododstavek, ES.

112. Kot izhaja iz razlogov zgoraj navedene sodbe Komisija proti Svetu, je namen razdelitve pristojnosti na področju državnih pomoči med Svetom in Komisijo pripomoči k pravni varnosti, tako da se prepreči, da bi bila ista državna pomoč predmet nasprotnih odločb teh institucij, sprejetih zaporedoma.(29) Če je Komisija pomoč razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom, morajo država članica in prejemniki te pomoči neposredno ali posredno izpodbijati to odločbo s pravnimi sredstvi, ki jih lahko vložijo pri sodišču Skupnosti in nacionalnem sodišču. Pravna varnost tudi zahteva, da odločbe Komisije, ko postane pravnomočna, ni mogoče razveljaviti z odločbo Sveta. Gre za to, da se prepreči morebitno nasprotje med odločbo Sveta in sodbo sodišča Skupnosti, izrečeno o starejši odločbi Komisije.

113. Na podlagi teh ciljev je odločilno, ali je odločba Sveta v nasprotju z odločbo Komisije, ali ne in ali izničuje njene učinke. Torej ni pomembno, da se odločba Sveta nanaša na manj podjetij kot odločba Komisije ali da so ukrepi, dovoljeni z odločbo Sveta, časovno bolj omejeni kot davčna shema, ki jo je Komisija razglasila za nezdružljivo. V obravnavanem primeru je dovolj ugotoviti, da je v členu 2 odločbe Komisije določeno, da se ugodnosti zadevne sheme ne smejo podaljšati z obnovitvijo obstoječih potrditev (drugi odstavek) in da se, če se potrditev izteče pred 31. decembrom 2010, ugodnosti tega sistema ne morejo več dodeliti niti začasno (tretji odstavek).

114. Iz tega sledi, da Svet ni bil več pristojen Kraljevini Belgiji dovoliti, da tem centrom odobri enako davčno obravnavo, kakršno je Komisija razglasila za nezdružljivo. Torej menim, da je prvi tožbeni razlog, ki ga je navedla Komisija in se nanaša na nepristojnost Sveta za sprejetje odločbe z dne 16. julija 2003, utemeljen in da je treba zato to odločbo razglasiti za nično.

115. Na podlagi zgornjih premislekov torej predlagam Sodišču, naj odločbo Sveta razglasi za nično, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, ki jih je Komisija navedla v podporo tožbi. Svet, ki v tej zadevi ni uspel, bo nosil stroške.

116. Svet predlaga, naj se pri razglasitvi ničnosti njegove odločbe z dne 16. julija 2003 njeni učinki ohranijo do izreka sodbe Sodišča.

117. Mislim, da temu predlogu ni mogoče ugoditi iz naslednjih razlogov. Namen razdelitve pristojnosti na področju državnih pomoči, določene v členu 88 ES, je – kot smo lahko videli – preprečiti morebitna nasprotja ne samo med Komisijo in Svetom v zvezi z istim nacionalnim ukrepom, ampak tudi med Svetom in sodiščem Skupnosti, če bi to odločalo o ničnostni tožbi zoper odločbo Komisije.

118. V obravnavanem primeru je bila odločba z dne 17. februarja 2003 predmet dveh tožb, ki sta ju vložila Kraljevina Belgija in Forum 187. Namen tožbe te države članice je razglasitev ničnosti navedene odločbe v delu, v katerem ji je prepovedana obnovitev potrditev, ki se bodo iztekle po 17. februarju 2003. Ve se tudi, da je bilo z začasno odredbo z dne 26. junija 2003 ugodeno predlogoma Kraljevine Belgije in Foruma 187 za začasno odložitev izvršitve odločbe Komisije, v delu, v katerem je prepovedana vsakršna obnovitev potrditve po tem datumu. Iz tega sledi, da lahko Kraljevina Belgija na podlagi te odredbe obnovi potrditev centrov, katerih potrditev se bo iztekla po 17. februarju 2003. Navedena odredba ima torej učinke, ki so primerljivi z učinki odločbe Sveta, ker so – kot smo lahko videli – davčni ukrepi, obravnavani v tej odločbi, enaki ukrepom, določenim v davčni shemi centrov za usklajevanje.

119. Na podlagi teh elementov predlog Sveta, naj se učinki njegove odločbe ohranijo do izreka sodbe Sodišča, ni upravičen, če Sodišče ugodi tožbama, ki sta ju vložila Kraljevina Belgija in Forum 187.

120. Če pa bi Sodišče nasprotno zavrnilo ti tožbi in izničilo učinke začasne odredbe, bi bilo protislovno in v nasprotju z razdelitvijo pooblastil, določeno v členu 88 ES, določiti, da odločba Komisije učinkuje do izreka sodbe Sodišča. Ker te sodbe ni mogoče izreči pred 31. decembrom 2005, bi taka odločitev odvzela ves učinek razglasitvi odločbe Sveta za nično.

B – Tožba zoper odločbo Komisije (združeni zadevi C-182/03 in C-217/03)

1. Predlogi strank

a) Zadeva Belgija proti Komisiji (C-182/03)

121. Kraljevina Belgija Sodišču predlaga, naj razglasi za nično odločbo Komisije, v delu, v katerem ji ni dovoljeno, da – čeprav začasno – obnovi status „centra za usklajevanje“ tistim podjetjem, ki so imela ta status na dan 31. decembra 2000.

122. Namen njene tožbe je, da se člen 2, drugi in tretji odstavek, odločbe Komisije razglasi za ničen, in sicer v delu, v katerem določa, da „[o]d vročitve [navedene] odločbe te sheme ali njenih delov ne bo več mogoče […] ohraniti z obnovitvijo potrditev“, in da „[v] skladu z drugim pododstavkom v primeru obnovitve potrditve pred [31. decembrom 2010] uporaba sheme, ki je predmet te odločbe, niti začasno ne bo več mogoča“(30).

123. Ta država članica predlaga tudi, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

124. Kraljevina Belgija je v vlogi z dne 9. maja 2003, vloženi po popravku z dne 23. aprila 2003, navedla nova tožbena razloga zoper ta popravek. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev načela pravne varnosti zaradi težav pri razlagi, ki jih je po mnenju te države članice še povzročalo novo besedilo člena 2, tretji pododstavek, odločbe z dne 17. februarja 2003, kakor izhaja iz tega popravka. Vendar je Kraljevina Belgija na podlagi pojasnil, ki jih je Komisija v odgovoru na tožbo navedla glede pomena tega člena in obsega prehodnih ukrepov, določenih v tem členu, ta novi tožbeni razlog v dupliki izrecno umaknila.(31) Torej tega tožbenega razloga ni treba preučiti.

125. Drugi tožbeni razlog se nanaša na okoliščine, v katerih je bil ta popravek sprejet. Kraljevina Belgija je v okviru tega tožbenega razloga navedla, da resno dvomi o pravilnosti postopka sprejetja tega popravka. Navedla je tudi, da si pridržuje pravico izpodbijati njegovo veljavnost. Trdila je, da mora Komisija pojasniti, po katerem postopku odločanja je sprejela ta akt, in predložiti dokaze, da ga je glede na posamezen primer priložila sklepni beležki ali dnevni beležki iz člena 18 Poslovnika Komisije.(32) Ta država članica je pojasnila, da bi Sodišče v nasprotnem primeru moralo v skladu s členom 45 svojega poslovnika s sklepom določiti potrebne pripravljalne ukrepe in pridržati pravice tožeče stranke.

126. Komisija je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je imel popravek z dne 23. aprila 2003 enake uradne overitvene pečate kot prvotna različica z dne 17. februarja 2003. Trdila je tudi, da je bil ta akt sprejet na podlagi ustnega postopka na seji kolegijskega organa 23. aprila 2003, ob strogem upoštevanju postopkovnih pravil.

127. Ugotavljam, da Kraljevina Belgija v dodatni vlogi ni predlagala razglasitve ničnosti navedenega dodatka, temveč si je samo pridržala pravico, da naknadno izpodbija njegovo veljavnost. Torej Sodišču ni predložila resničnega predloga v smislu člena 38 Poslovnika.

128. Poleg tega opozarjam, da Kraljevina Belgija ni navedla nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bil ta popravek sprejet ob neupoštevanju poslovnika te institucije in tako ob kršitvi postopkovnih pravil. Edini dokaz, ki ga je v tem smislu navedla Kraljevina Belgija, se nanaša na dejstvo, da je to popravek. Vendar iz pojasnil Komisije izhaja, da je bil ta akt sprejet po istem postopku kot prvotna različica odločbe z dne 17. februarja 2003.(33) To trditev potrjuje dejstvo, da so na dopisu Komisije z dne 23. aprila 2003 in popravljeni različici odločbe z dne 17. februarja 2003 enak overitveni pečati kot na prvotni različici te odločbe. Nazadnje se zdi, da ta država članica niti v repliki niti med ustnim postopkom ni izpodbijala zakonitosti postopka, uporabljenega za sprejetje tega popravka.

129. Torej menim, da drugi novi tožbeni razlog, ki ga je Kraljevina Belgija navedla v dodatni vlogi, ni dopusten, ker ga ni navedla v podporo predlogu, in, podredno, da ga je treba zavreči.

130. Kraljevina Belgija je torej na podlagi teh elementov Sodišču predložila predlog za delno razglasitev ničnosti odločbe Komisije, v delu, v katerem ji ni dovoljeno, da – čeprav začasno – obnovi potrditve centrov za usklajevanje, ki so uporabljali zadevno shemo na dan 31. decembra 2000 in katerih potrditev se bo iztekla pred 31. decembrom 2010.

131. Komisija predlaga, naj se ta predlog zavrne in naj se Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

b) Zadeva Forum 187 proti Komisiji (C-217/03)

132. Forum 187 je v tožbi, ki je na Sodišče prve stopnje prispela 30. aprila 2003, predlagal, naj to sodišče odločbo z dne 17. februarja 2003 v celoti ali delno razglasi za nično.

133. Forum 187 s tem predlogom primarno predlaga razglasitev ničnosti navedene odločbe v celoti, torej predvsem v delu, v katerem je v členu 1 odločeno, da je davčna shema centrov za usklajevanje državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom. Podredno predlaga tudi delno razglasitev ničnosti odločbe Komisije, ker Komisija ni določila ustreznih prehodnih ukrepov.

134. Forum 187 je v prvotni tožbi Komisiji očital, da ni sprejela takih prehodnih ukrepov glede centrov za usklajevanje, katerih potrditev je bila obnovljena med 31. decembrom 2000 in 17. februarjem 2003, ter tistih centrov, katerih potrditev se izteče leta 2003, in sicer po 17. februarju, in leta 2004. Vendar je Forum 187 po popravku vsebine člena 2 odločbe z dne 17. februarja 2003 umaknil predlog, v delu, ki se nanaša na centre, katerih potrditev je bila obnovljena med 31. decembrom 2000 in 17. februarjem 2003.(34)

135. Forum 187 nazadnje predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov v zadevah C-217/03 in T-276/02.(35)

136. Forum 187 je po popravku odločbe z dne 17. februarja 2003 pri Sodišču vložil dodatno vlogo z dne 16. maja 2003, v kateri je navedel, da je zaradi napake Komisije v besedilu člena 2 navedene odločbe navedel trditve, ki niso več upoštevne. Predlagal je, naj ta institucija zato nosi nastale stroške ne glede na rezultat ničnostne tožbe.

137. Komisija predlaga Sodišču, naj tožbo, ki jo je vložil Forum 187, zavrže kot očitno nedopustno in, podredno, kot neutemeljeno. Predlaga tudi, naj se Forumu 187 naloži plačilo stroškov.

138. Najprej bom preučil ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija podala zoper tožbo Foruma 187.

2. Dopustnost tožbe Foruma 187

a) Trditve strank

139. Komisija trdi, da Forum 187 ni upravičen izpodbijati odločbe z dne 17. februarja 2003, ki ni bila naslovljena nanj, ker ga ta odločba ne zadeva neposredno in posamično.

140. Opozarja, da združenja, kot je Forum 187, ki je bilo ustanovljeno za zastopanje kolektivnih interesov kategorije posameznikov, ne more posamično zadevati akt, ki vpliva na splošne interese te kategorije. Tožba Foruma 187 je lahko dopustna le, če bi to združenje dokazalo, da odločba z dne 17. februarja 2003 vpliva na njegove interese ali da ukrepa v imenu nekaterih svojih članov, ki naj bi bili sami procesno upravičeni.

141. Komisija o prvi točki trdi, da Forum 187 ne more trditi, da ga odločba z dne 17. februarja 2003 neposredno in posamično zadeva, zaradi vloge, ki jo je imel pri belgijskih organih, in udeležbe v upravnem postopku, v katerem je bila sprejeta navedena odločba.

142. Komisija trdi, da v skladu s sodbo Arbeitsgemeinschaft Deutscher Luftfahrt-Unternehmen in Hapag-Lloyd proti Komisiji(36) samo dejstvo, da je Forum 187 v tem postopku predložil pripombe v imenu svojih članov, ne zadostuje za podelitev zahtevanega procesnega upravičenja. Trdi, da Forumu 187 ni nikoli priznala statusa pogajalca, ki se pogaja v imenu svojih članov, in da to združenje nima niti uradnega ali poluradnega statusa pri belgijskih organih. Položaj Foruma 187 naj bi bil torej drugačen od položaja združenja, ki je bilo predmet zadeve, v kateri je bila izrečena sodba AIUFFASS in AKT proti Komisiji(37), ter ki je imelo zelo poseben položaj v sektorju tekstilne industrije. Vloga Foruma 187 naj torej ne bi bila primerljiva niti z vlogo združenja Landbouwschap, katerega tožba je že bila razglašena za dopustno v združenih zadevah Van der Kooy in drugi proti Komisiji(38) in ki se je z nizozemsko vlado dogovorilo o preferenčni ceni plina, ki se je štela za državno pomoč, ki ni bila združljiva s Pogodbo.

143. Komisija poleg tega pojasnjuje, da Forum 187 ne more trditi, da odločba z dne 17. februarja 2003 vpliva na njegovo bistvo, ker se v navedeni odločbi nikakor ne zahteva prenehanje dejavnosti centrov za usklajevanje v Belgiji.

144. Komisija glede druge točke pojasnjuje, da se njena odločba nanaša na shemo pomoči, ki je dostopna eni kategoriji podjetij, in ne na vse posamične ukrepe, s katerimi se dodeljuje pomoč enemu poimensko navedenemu podjetju ali več tem. Torej naj bi šlo za splošni ukrep, ki se uporablja v objektivno določenih položajih in ima pravne učinke za kategorijo abstraktno določenih oseb. Po mnenju Komisije naj se navedena odločba tudi ne bi uporabljala za zaprt krog oseb, katerih število in istovetnost bi bila znana ali preverljiva, temveč za obstoječa, pretekla in prihodnja podjetja, ki bi lahko zaprosila za ugodnosti davčne sheme centrov za usklajevanje.

145. Komisija pojasnjuje, da Forum 187 ne omenja nobene značilnosti, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da naj bi odločba zadevala nekatere njegove člane „zaradi določenih osebnih lastnosti ali dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot naslovnika“, glede na besedilo, uporabljeno v sodbi Plaumann proti Komisiji(39). Odločba Komisije naj bi zadevala vsako podjetje, ki zdaj upravlja center za usklajevanje ali načrtuje ustanovitev takega centra v prihodnosti, samo na podlagi njegovega objektivnega statusa sedanjega ali preteklega upravičenca do sporne davčne sheme, tako da naj ga odločba z dne 17. februarja 2003 ne bi neposredno ali posamično zadevala.

146. Poleg tega naj niti belgijski organi pri uvedbi te sheme niti Komisija pri njeni preučitvi ne bi namenjali posebne pozornosti nobenemu od članov Foruma 187. Komisija trdi, da je položaj članov Foruma 187 drugačen od položaja prejemnikov individualne pomoči, ki jim je bila ta dodeljena na podlagi sektorske sheme in jo morajo vrniti, kot v zadevah, v katerih so bile izrečene sodbe CETM proti Komisiji(40), Italija in Sardegna Lines proti Komisiji(41) ter Italija proti Komisiji(42). V tem sporu naj noben član Foruma 187 ne bi imel obstoječe in dokazane pravice, na katero naj bi vplivala odločba z dne 17. februarja 2003. Komisija v zvezi s tem trdi, da so prehodni ukrepi vsem centrom za usklajevanje omogočili, da veljavno potrditev uživajo do njenega izteka, razen tistim, katerih potrditev bo veljala še po 31. decembru 2010.

147. Zlasti centri za usklajevanje, katerih potrditev se je iztekla kmalu po sprejetju odločbe z dne 17. februarja 2003, naj ne bi bili v drugačnem položaju kot drugi člani Foruma 187, tako da jih opredeljuje kot naslovnika. V davčni shemi, v kateri je predvidena časovno omejena ugodnost, bi bilo nujno, da se vse potrditve ne iztečejo hkrati. Datum, na kateri bi se potrditev iztekla, bi bil objektiven dejavnik, ki bi ponazarjal, da splošni ukrep vpliva na te centre in da lahko nanje vpliva različno. Komisija poleg tega potrjuje, da navedeni centri niso imeli veljavne pravice do obnovitve potrditve. Vprašanje, ali so lahko imeli upravičena pričakovanja glede obnovitve njihove potrditve, bi bilo vsebinsko vprašanje.

148. Nazadnje, članom Foruma 187 naj ne bi bila odvzeta vsa pravna sredstva, ker bi lahko pri belgijskih sodiščih izpodbijali vse ukrepe, ki bi jih sprejeli nacionalni organi in bi vplivali na njihov davčni položaj. V okviru tega postopka bi lahko izpodbijali veljavnost odločbe z dne 17. februarja 2003.

149. Forum 187 izpodbija ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, in trdi, da je treba njegovo tožbo razglasiti za dopustno iz dveh razlogov. Prvič, odločba Komisije naj bi neposredno in posamično zadevala nekatere njegove člane. Po eni strani naj bi šlo za trideset centrov, katerih potrditve so bile obnovljene v letih 2001 in 2002 in za katere je obdobje, v katerem bodo lahko uživali ugodnosti sporne davčne sheme, omejeno z 31. decembrom 2010. Po drugi strani naj bi šlo za osem centrov, katerih prošnja za obnovitev še ni bila rešena ob sprejetju odločbe Komisije in ki na podlagi te odločbe ne bodo mogli dobiti obnovitve.(43)

150. Drugič, Forum 187 trdi, da odločba Komisije vpliva nanj, ker je predstavniški organ centrov za usklajevanje, ki so ga priznali belgijski organi, pri katerih je imel poluraden status, kar naj bi dokazovali dokumenti, priloženi njegovemu odgovoru na ugovor nedopustnosti. Trdi, da je tesno sodeloval s temi organi, ko sta Komisija in skupina za kodeks ravnanja preučevali davčno shemo centrov za usklajevanje, ter ga je belgijska vlada redno prosila, naj obvešča svoje člane o spremembah položaja. Odločba Komisije naj bi torej posamično zadevala Forum 187, v skladu z načeli, ki jih je Sodišče določilo v zgoraj navedeni sodbi Van der Kooy in drugi proti Komisiji.

151. Forum 187 dodaja, da ga odločba Komisije posamično zadeva, ker vpliva na njegovo bistvo. Tako se bodo številni centri za usklajevanje zaradi neobstoja nadomestne davčne sheme prisiljeni vprašati, ali naj še ostanejo v Belgiji.

152. Forum 187 nazadnje poudarja, da je imel pomembno vlogo v upravnem postopku pred Komisijo in da mu je ta neposredno poslala odločbo.

b) Presoja

153. Kot je bilo navedeno na obravnavi in kot izhaja iz sodne prakse, je združenje, kot je Forum 187, ki je pooblaščeno za zastopanje kolektivnih interesov podjetij, načeloma lahko vloži ničnostne tožbe zoper dokončno odločbo Komisije s področja državnih pomoči samo v dveh primerih. Prvič, njegova tožba je dopustna, če so podjetja, ki jih zastopa, ali nekatera od njih posamično procesno upravičena.(44) Za združenje se torej šteje, da nadomešča svoje člane. Drugič, njegova tožba je dopustna tudi, če uveljavlja svoj interes za vložitev tožbe. Sodna praksa priznava, da je tako zlasti, kadar je na pogajalski položaj združenja vplival akt, katerega razglasitev ničnosti se zahteva.(45)

154. Ta omejitev dopustnosti tožbe združenja, ki zastopa kolektivne interese, pred sodiščem Skupnosti izhaja iz člena 230, četrti odstavek, ES, v katerem sta – naj spomnim – za vložitev ničnostne tožbe fizičnih ali pravnih oseb zoper odločbo, ki je naslovljena na drugo osebo, določena dva pogoja, in sicer da jih ta odločba neposredno in posamično zadeva. Če zadevni akt ne izpolnjuje teh pogojev, tožba, ki jo fizična ali pravna oseba vloži zoper njega, ni dopustna. Poleg tega vsak od zahtevanih pogojev zadeva javni red, tako da mora sodišče Skupnosti po uradni dolžnosti postaviti vprašanje nedopustnosti.(46)

155. Združenje, ki zastopa kolektivne interese, je torej procesno upravičeno zahtevati razglasitev ničnosti odločbe, ki ni naslovljena nanj, samo če ta odločba neposredno in posamično zadeva njega ali njegove člane. Iz tega sledi, da v skladu z ustaljeno sodno prakso združenje ni upravičeno vložiti tožbe zoper tak akt v imenu zaščite splošnih in kolektivnih interesov podjetij, ki jih zastopa.(47) Torej je treba preprečiti, da bi se z ustanovitvijo takega združenja posamezniki lahko izognili zahtevam iz člena 230, četrti odstavek, ES.(48)

156. Na podlagi teh ugotovitev je treba presoditi dopustnost ničnostne tožbe, ki jo je Forum 187 vložil zoper odločbo Komisije. Zato bom najprej preizkusil, ali je ta tožba dopustna, ker naj bi ta odločba vplivala na interese tega združenja.

i) Dopustnost tožbe Foruma 187, ker naj bi ga odločba neposredno in posamično zadevala

157. Forum 187 trdi, da ga odločba Komisije posamično zadeva, ker naj bi ta odločba vplivala na njegov položaj pogajalca in naj bi ogrožala njegov obstoj. Menim, da ni mogoče upoštevati nobene od teh točk trditve Foruma 187.

158. Najprej, glede vpliva na njegov položaj pogajalca je treba opozoriti, da je Sodišče to merilo opredelilo v zgoraj navedeni sodbi Van der Kooy in drugi proti Komisiji, ki je bila izrečena v zelo posebnih dejanskih okoliščinah.

159. Sodišče je namreč v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, razsodilo, da odločba, s katero je Komisija kot državno pomoč, nezdružljivo s skupnim trgom, opredelila preferenčne cene plina za vrtnarije z rastlinjaki, vpliva na položaj pogajalca Landbouwschap, organa nizozemskega javnega prava, pristojnega za zaščito interesov gospodarskih subjektov v kmetijstvu, ne samo zato, ker je ta organ dejavno sodeloval v formalnem postopku preiskave, ki ga je začela Komisija, temveč tudi, ker se je pogajal o cenah z dobaviteljem, saj je njegov podpis na sporazumu o določitvi teh cen, ter je moral po sprejetju odločbe Komisije začeti nova pogajanja in skleniti nov sporazum. Landbouwschap je bil na neki način soavtor zadevne nacionalne sheme.

160. Sodišče je tudi priznalo, da je tožba združenja dopustna, ker je odločba Komisije vplivala na njegov položaj pogajalca v drugačnem primeru, in sicer v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba CIRFS in drugi proti Komisiji. Sodišče je v tej zadevi obravnavalo tožbo, ki jo je združenje CIRFS, ki združuje glavne mednarodne proizvajalce sintetičnih vlaken, vložilo zoper odločbo, v kateri je Komisija menila, da pomoči, ki jo odobri država članica, ni treba predhodno priglasiti, ker ta pomoč ne spada na področje uporabe „pravil“, ki so jih države članice sprejele na področju dodeljevanja pomoči Skupnostni industriji sintetičnih vlaken in so bila opisana v sporočilu te institucije.

161. Sodišče je trdilo, da je odločba vplivala na položaj pogajalca CIRFS, ker je to združenje v interesu glavnih mednarodnih proizvajalcev sintetičnih vlaken začelo več dejavnosti v zvezi s politiko prestrukturiranja tega sektorja dejavnosti in je bilo predvsem sogovornik Komisije glede uvedbe pravil v zvezi s pogoji dodeljevanja državnih pomoči v tem sektorju ter glede podaljšanja in prilagoditve tega dodeljevanja. CIRFS je torej dejavno sodelovalo s Komisijo pri pripravi pravil, v katerih je bilo opredeljeno dodeljevanje pomoči v zadevnem sektorju.

162. Kot je Sodišče pred kratkim potrdilo v sodbi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum(49), sodelovanje v formalnem postopku preiskave zaradi zaščite kolektivnih interesov gospodarskih subjektov, ki jih zastopa združenje, ni dokaz, da zadevna odločba vpliva na interese tega združenja.(50) Torej je mogoče šteti, da odločba vpliva na položaj pogajalca takega združenja, samo če je dejavno sodelovalo pri sprejetju zadevnega nacionalnega ukrepa, kot v zgoraj navedeni sodbi Van der Kooy in drugi proti Komisiji, ali pravnega sistema, ki velja zanj, kot je storilo CIRFS glede pravil, ki se uporabljajo za dodeljevanje pomoči v zadevnem sektorju dejavnosti.

163. Vendar dokazi, ki jih je predložil Forum 187, ne dokazujejo, da je bilo njegovo sodelovanje na taki ravni. Ti dokazi seveda dokazujejo, da je bilo v stalnem stiku z belgijskimi organi zaradi pravilnega izvajanja zadevne davčne sheme. Vendar iz tega ne sledi, da je sodeloval pri določitvi vsebine različnih ukrepov, predvidenih v sporni shemi, ki jih je Komisija štela za državno pomoč. Forum 187 se ni niti pogajal o sporazumih o uvedbi davčne sheme centrov za usklajevanje niti jih ni sklenil. Prav tako mu za izvajanje sporne odločbe ni treba začeti novih pogajanj in skleniti novega sporazuma v zvezi s temi določbami.(51) Zato ne verjamem, da lahko odločba z dne 17. februarja 2003 vpliva na njegov „položaj pogajalca“.

164. Trditev, da naj bi odločba Komisije ogrožala obstoj Foruma 187, bi lahko, če bi bila dokazana, povzročila priznanje dopustnosti tožbe tega združenja, ker bi odločba torej vplivala na njegove interese. Vendar se mi ta trditev v obravnavanem primeru ne zdi utemeljena iz naslednjih razlogov.

165. Po trditvah Foruma 187 naj bi odločba Komisije povzročila, da bodo centri za usklajevanje prisiljeni prenehati delovati v Belgiji, če ne bo nadomestne sheme. Vendar kot opozarja Komisija, se v odločbi z dne 17. februarja 2003 ne prepoveduje, da ti centri izvajajo svoje dejavnosti v Belgiji, prav tako določena omejitev za te dejavnosti. Nanaša se samo na davčno shemo, ki se uporablja za te centre, in Kraljevini Belgiji ne prepoveduje določitve nadomestne davčne sheme. Poleg tega Forum 187 v drugem tožbenem razlogu, ki se nanaša na kršitev člena 87(1) ES, trdi, da različni davčni ukrepi, ki so določeni v zadevni shemi in jih je Komisija opredelila kot „državno pomoč“, tem centrom ne dajejo gospodarske prednosti. Torej se zdi, da je v teh okoliščinah težko priznati, da bi vsi centri za usklajevanje ali precej teh centrov zaradi odprave te davčne sheme prenehalo izvajati dejavnosti v tej državi članici.

166. Zato menim, da odločba z dne 17. februarja 2003 posamično ne zadeva Foruma 187, ker naj bi ta odločba vplivala na njegove interese.

167. Zdaj je treba preizkusiti, ali je ničnostna tožba Foruma 187 dopustna, ker naj bi bili nekateri njegovi člani sami procesno upravičeni vložiti tako tožbo pri sodišču Skupnosti.

ii) Dopustnost tožbe Foruma 187, ker naj bi nadomeščal nekatere svoje člane

168. Forum 187 trdi, da je treba njegovo tožbo razglasiti za dopustno, ker zastopa skupini centrov za usklajevanje, ki jih odločba Komisije neposredno in posamično zadeva. Po eni strani je to trideset centrov, katerih potrditve so bile v letih 2001 ali 2002 obnovljene in za katere je v tej odločbi določeno, da se sporna davčna shema uporablja do 31. decembra 2010, po drugi strani pa osem centrov, katerih prošnja za obnovitev ni bila rešena in ki zaradi navedene odločbe ne morejo pridobiti obnovitve.

169. Kot je Sodišče izrecno potrdilo v sodbi Codorniu proti Svetu(52), dejstvo, da je akt Skupnosti splošen, ne izključuje možnosti, da neposredno in posamično zadeva nekatere gospodarske subjekte ter je torej odločba, ki je naslovljena nanje. Dejstvo, da je v obravnavanem primeru odločba Komisije za gospodarske subjekte splošni ukrep, ker je v njej davčna shema, ki se uporablja za centre za usklajevanje, torej za splošno in abstraktno opredeljeno kategorijo gospodarskih subjektov, razglašena za nezdružljivo s pravom Skupnosti, torej ne preprečuje, da bi neposredno in posamično zadevala nekatere od teh centrov glede na njihove značilnosti.

170. Komisija ne izpodbija prvega pogoja, zahtevanega v členu 230, četrti odstavek, ES, na podlagi katerega mora odločba z dne 17. februarja 2003 neposredno zadevati centre iz obeh skupin, ki ju zastopa Forum 187. Menim tudi, da je ta pogoj izpolnjen. Iz sodne prakse namreč izhaja, da fizične ali pravne osebe, ki jih zadeva izpodbijani akt, ta akt neposredno zadeva, kadar ne pušča nobene diskrecijske pravice naslovniku, pristojnemu za njegovo izvajanje, ker mora biti glede na običajno formulo „ta izvedba popolnoma samodejna in temelji[ti] izključno na Skupnostni ureditvi brez uporabe drugih vmesnih pravil“(53).

171. Tako je v tej zadevi, ker je Komisija z odločbo, potem ko je davčno shemo centrov za usklajevanje razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom, Kraljevini Belgiji prepovedala obnovitev njene uporabe za centre, katerih potrditev bi se iztekla po 17. februarju 2003, in določila, da časovni učinki potrditev, obnovljenih pred tem datumom, ne bodo mogli trajati po 31. decembru 2010. Belgijski organi torej nimajo nobene pravice do proste presoje pri izvajanju teh določb.

172. Nasprotno pa se razprava v tej zadevi nanaša na vprašanje, ali je treba za centre iz obeh skupin, ki ju zastopa Forum 187, šteti, da jih odločba Komisije zadeva posamično. Torej je treba ugotoviti, ali odločba z dne 17. februarja 2003 glede na merila, ki jih je Sodišče določilo v zgoraj navedeni sodbi Plaumann proti Komisiji(54) in so bila pozneje potrjena v ustaljeni sodni praksi, zadeva obe skupini zaradi določenih osebnih lastnosti ali dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na druge subjekte in jih torej individualizira „podobno kot naslovnika“.

173. Kot opozarja Komisija, splošnosti akta za nekatere gospodarske subjekte ne izpodbija le dejstvo, da akt nanje vpliva bolj ali drugače kot na druge subjekte. Značilnost splošne določbe je namreč, da lahko njena enotna uporaba različno vpliva na zadevne strani glede na posebnosti njihovega položaja. Na posebnem področju državnih pomoči iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da podjetje praviloma ne more izpodbijati odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega upravičenca do navedene sheme.(55)

174. Vendar iz sodne prakse tudi izhaja, da kadar izpodbijani akt zadeva skupino oseb, ki so bile prepoznane ali prepoznavne takrat, ko je bil ta akt sprejet, in z merili, značilnimi za člane skupine, lahko te osebe ta akt posamično zadeva, ker so del omejenega kroga gospodarskih subjektov.(56)

175. Tožba takih posameznikov je bila tako razglašena za dopustno, kadar so se z izpodbijanim aktom retroaktivno spreminjale pravice tožeče stranke. Sodišče je tako odločilo v zgoraj navedeni sodbi Toepfer in Getreide-Import proti Komisiji, v kateri je prvič priznalo, da odločba, ki je naslovljena na državo članico, lahko posamično zadeva posameznika.(57) To rešitev je sprejelo tudi v sodbi Bock proti Komisiji(58) ter v sodbah Agricola commerciale olio in drugi proti Komisiji in Savma proti Komisiji.(59)

176. Sodišče je v sodbi CAM proti Komisiji(60) priznalo tudi, da je tožeča stranka procesno upravičena, kadar se izpodbijani ukrep nanaša na položaje, ki so obstajali ob njegovem sprejetju, in izpodbija uporabo pridobljenih pravic za prihodnje transakcije.(61)

177. Iz tega sledi, da so zadevne osebe, kadar akt Skupnosti izpodbija pravice, ki so jih te osebe predhodno pridobile, upravičene izpodbijati zakonitost tega akta pred sodiščem Skupnosti.

178. Na podlagi te sodne prakse menim, da je treba za centre za usklajevanje, katerih potrditev je bila obnovljena v letih 2001 in 2002, šteti, da jih odločba Komisije posamično zadeva.

179. Na podlagi zadevne davčne sheme je bila z obnovitvijo potrditve teh centrov v letu 2001 ali 2002 tem podeljena pravica do uporabe te sheme v desetletnem obdobju, kar pa je bilo z odločbo Komisije omejeno do 31. decembra 2010. Z odločbo z dne 17. februarja 2003 so se torej zmanjšale pravice, ki so jih ti centri pridobili na podlagi belgijske davčne sheme in prejšnjih odločb Komisije, v skladu s katerimi pravo Skupnosti o državnih pomočeh ni nasprotovalo tej shemi.

180. Poleg tega je bilo število centrov v takem položaju lahko znano ob sprejetju navedene odločbe in ga ni mogoče povečati. Ti centri torej sestavljajo omejen ali zaprt krog gospodarskih subjektov v smislu sodne prakse, ki jih odločba Komisije posebej zadeva.

181. Nazadnje, procesno upravičenje teh centrov bi bilo mogoče po mojem mnenju izpeljati iz zgoraj navedenih sodb Italija in Sardegna Lines proti Komisiji in Italija proti Komisiji. Sodišče je v teh sodbah razsodilo, da je treba za podjetje, ki mu je bila pomoč dodeljena na podlagi sektorske sheme, šteti, da ga posamično zadeva odločba Komisije, v kateri je ta shema pomoči razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom in s katero je bilo odrejeno, da morajo vsi prejemniki vrniti zneske, ki so jim bili dodeljeni na podlagi navedene sheme. Sodišče je menilo, da taka odločba tega podjetja ni zadevala samo kot podjetja v zadevnem sektorju dejavnosti, ki je morebitni upravičenec do sporne sheme pomoči. Taka odločba je to podjetje zadevala tudi kot dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova te sheme.(62)

182. Zdi se mi, da je to sodno prakso mogoče prenesti na obravnavano zadevo. Kot tožeče stranke v zadevah, v katerih so bile izrečene zgoraj navedene sodbe, odločba Komisije centrov za usklajevanje, katerih potrditve, obnovljene v letih 2001 in 2002, so časovno omejene do 31. decembra 2010, ne zadeva samo kot centre, ki so morebitni upravičenci do sporne davčne sheme. Odločba jih zadeva tudi kot dejanske upravičence do te sheme zaradi obnovitve njihove posamične potrditve.

183. Iz vseh teh razlogov se mi zdi tožba Foruma 187 dopustna, kolikor to združenje zastopa trideset centrov, katerih pravica do uporabe sporne sheme je bila omejena z 31. decembrom 2010.

184. Ta dokaz zadostuje za utemeljitev dopustnosti tožbe, s katero Forum 187 predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 17. februarja 2003, v delu, v katerem je razglašeno, da je davčna shema centrov za usklajevanje državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.

185. Vendar Forum 187 predlaga tudi delno razglasitev ničnosti odločbe z dne 17. februarja 2003, ker v njej niso določeni prehodni ukrepi za centre, katerih potrditev se bo iztekla po 17. februarju 2003 in leta 2004. Od obeh skupin centrov za usklajevanje, ki jih zastopa Forum 187 in so po mnenju tega združenja neposredno procesno upravičeni vložiti tožbo pred sodiščem Skupnosti, je samo osem centrov, katerih prošnja za obnovitev potrditve ni bila rešena ob sprejetju odločbe z dne 17. februarja 2003, procesno upravičenih vložiti tak predlog.

186. Delna razglasitev ničnosti navedene odločbe, ker ne določa prehodnih ukrepov za centre za usklajevanje, katerih potrditev se izteče leta 2003 po 17. februarju in leta 2004, ne more zagotoviti nobene ugodnosti centrom, katerih potrditev je bila obnovljena leta 2001 ali 2002. Vendar je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, ko ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, kar pomeni, da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist.(63) Neobstoj pravnega interesa je poleg tega bistvena procesna predpostavka.(64)

187. Dopustnost tega podrednega predloga Foruma 187 je zato odvisna od tega, ali ima tudi teh osem centrov procesno upravičenje. Dejstvo, da je ta predlog za delno razglasitev ničnosti odločbe Komisije del predloga Kraljevine Belgije, katerega dopustnost se ne izpodbija in se ne zdi sporna,(65) ne izključuje takega preizkusa, če bi bil glavni predlog Foruma 187 po potrebi zavrnjen in bi se izkazalo, da je treba odločiti o njegovem podrednem predlogu.

188. Če bi bilo tako, menim tudi, da je tožba Foruma 187 dopustna, ker bi bili centri za usklajevanje, katerih prošnja za obnovitev ni bila rešena ob vročitvi odločbe Komisije, procesno upravičeni vložiti ničnostno tožbo zoper navedeno odločbo pred sodiščem Skupnosti.

189. Dopustnost tožbe, ki jo vložijo člani skupine oseb, prepoznanih ali prepoznavnih takrat, ko je bil ta akt sprejet, in z merili, značilnimi za člane skupine, je priznana, kadar je bila z aktom prava Skupnosti, na podlagi katerega je bil sprejet navedeni akt, instituciji, ki je sprejela ta akt, izrecno naložena obveznost, upoštevati poseben položaj tožečih strank.(66)

190. Zdi se mi, da je to sodno prakso mogoče prenesti na centre za usklajevanje, katerih prošnja za obnovitev njihove potrditve ni bila rešena ob sprejetju odločbe z dne 17. februarja 2003.

191. Po eni strani so ti centri v smislu sodne prakse del zaprtega kroga, katerega člane odločba Komisije posebej zadeva. Naj spomnim, da je v tej odločbi namreč določeno, da centri, potrjeni na 31. december 2000, katerih posamezna potrditev je veljala 17. februarja 2003, lahko uživajo ugodnosti te potrditve do izteka njene veljavnosti oziroma najpozneje do 31. decembra 2010. Določa tudi, da potrditve, ki se iztečejo pred 31. decembrom 2010, ne morejo biti niti začasno obnovljene. Centri, ki so bili že potrjeni na 31. december 2000 in katerih desetletna potrditev se bo iztekla med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2010, so torej skupina, ki je bila povsem prepoznavna ob sprejetju odločbe Komisije in katere število članov se po sprejetju te odločbe ne more povečati.

192. Poleg tega odločba Komisije posebej zadeva te centre v primerjavi z drugimi centri za usklajevanje in vsemi družbami, ki bi lahko ustanovile take centre. Njihova posebnost je, da imajo desetletno potrditev, ki se bo iztekla med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2010, da je bilo to potrditev mogoče obnoviti v skladu z belgijsko zakonodajo, ki je bila predmet odločb Komisije, sprejetih v letih 1984 in 1987, in da je v skladu z odločbo Komisije ne bo več mogoče obnoviti.

193. Po drugi strani, kot izhaja iz zgoraj navedene sodbe Sofrimport proti Komisiji(67) ter kot je Sodišče potrdilo v zgoraj navedeni sodbi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji(68), je temeljni element, potreben za presojo, ali posameznike, ki jih splošni akt posebej zadeva, ta akt zadeva posamično, varstvo, ki ga uživajo na podlagi prava Skupnosti. Forum 187 se sklicuje na načelo varstva upravičenih pričakovanj in trdi, da so zadevni centri za usklajevanje imeli taka pričakovanja, da bo njihova potrditev obnovljena.

194. Ne dvomim, da splošno načelo, kot je načelo varstva upravičenih pričakovanj, lahko zagotovi tako varstvo, da individualizira tožeče stranke, kot jih lahko izrecna določba akta prava Skupnosti, na podlagi katerega so bili sprejeti izpodbijani ukrepi in s katerim se instituciji, ki je sprejela zadevni akt, nalaga obveznost upoštevanja posebnega položaja teh strank, kot je Sodišče priznalo v zgoraj navedenih sodbah Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji in Sofrimport proti Komisiji. Varstvo, zagotovljeno s splošnim načelom, se zdi dejavnik, ki individualizira tožečo stranko in ji omogoča neposredno vložitev ničnostne tožbe pred sodiščem Skupnosti.(69)

195. Kot trdi Komisija, se seveda vprašanje, ali so centri za usklajevanje lahko imeli upravičena pričakovanja, da bo njihova potrditev obnovljena, vsebinsko izpodbija. Vendar je po mojem mnenju v fazi preizkusa dopustnosti tožbe dovolj ugotoviti, da je Komisija v uvodnih izjavah od 117 do 120 odločbe z dne 17. februarja 2003 analizirala, kakšna upravičena pričakovanja so lahko imeli centri za usklajevanje, katerih potrditev je veljala ob vročitvi navedene odločbe. Dejstvo, da je Komisija opravila tako analizo, dokazuje, da ti centri uživajo posebno varstvo v primerjavi z drugimi centri za usklajevanje in družbami večnacionalnih skupin, ki bi načrtovale ustanovitev takih centrov, zaradi načela varstva upravičenih pričakovanj.

196. Ta element po mojem mnenju zadostuje za razlikovanje centrov za usklajevanje, katerih potrditev se bo iztekla med 17. februarjem 2003 in 31. decembrom 2010, od drugih gospodarskih subjektov, ki jih zadeva odločba Komisije. Ti centri so torej zaprt krog, ki je dovolj opredeljen v primerjavi s temi drugimi gospodarskimi subjekti, in zaradi načela varstva upravičenih pričakovanj uživajo posebno varstvo, ki bi ga morali imeti možnost uveljavljati z vložitvijo pravnega sredstva pred sodiščem Skupnosti.

197. Torej sem naklonjen priznanju procesnega upravičenja druge skupine centrov za usklajevanje, za katero Forum 187 trdi, da jo zastopa v tej tožbi.

3. Obravnava utemeljenosti tožbe

198. Ker je tožba Foruma 187 vsebinsko širša od tožbe Kraljevine Belgije, ker to združenje predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 17. februarja 2003 v celoti, bom najprej preučil ta predlog.

199. Po potrebi bom nato preučil predloga Foruma 187 in Kraljevine Belgije za delno razglasitev ničnosti odločbe Komisije, ker v njej niso določeni prehodni ukrepi za centre, katerih potrditev se bo iztekla po 17. februarju 2003.

a) Predlog Foruma 187 za razglasitev ničnosti odločbe z dne 17. februarja 2003 v celoti

200. Forum 187 v podporo temu predlogu za razglasitev ničnosti navaja tri tožbene razloge. S prvim tožbenim razlogom trdi, da ta odločba nima pravne podlage in krši načelo pravne varnosti, ker je v nasprotju s prejšnjimi odločbami, sprejetimi več kot petnajst let prej. Forum 187 v drugem tožbenem razlogu trdi, da je Komisija, s tem ko je davčno shemo centrov za usklajevanje opredelila kot državno pomoč, kršila določbe člena 87(1) ES. Forum 187 v zadnjem tožbenem razlogu očita, da navedena odločba ni zadostno obrazložena glede razlogov, zaradi katerih je Komisija spremenila stališče iz prejšnjih odločb.

i) Tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage in kršitev načela pravne varnosti

– Trditve strank

201. Forum 187 trdi, da načelo pravne varnosti Komisiji nalaga, naj upošteva svoje odločbe, in da so primeri, v katerih lahko umakne nezakonito odločbo, zelo omejeni. Komisija je po mnenju tega združenja odločitev o začetku formalnega postopka preiskave oprla na dva temelja, in sicer na člen 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999 in svojo splošno pristojnost, da popravi prejšnjo napako. Komisija naj bi v odločbi z dne 17. februarja 2003 dodala člena 87 ES in 88 ES. Forum 187 trdi, da ta odločba nima pravne podlage, ker je ni mogoče sprejeti na podlagi nobenega od teh temeljev.

202. Po mnenju Foruma 187 Uredbe št. 659/1999 ni mogoče uporabiti kot pravne podlage, ker člen 1(b)(v) te uredbe, v katerem je opredeljen pojem veljavna pomoč, zahteva razvoj skupnega trga, da ukrep, ki ni pomoč, postane veljavna pomoč. Te določbe naj se ne bi uporabljale, če bi Komisija želela spremeniti svojo presojo, v skladu s katero ukrep ni državna pomoč.

203. Forum 187 trdi, da Komisija svoje odločbe ne more opreti niti na člena 87 ES in 88 ES iz naslednjih dveh razlogov. Po eni strani naj bi Komisija začela formalni postopek preiskave samo na podlagi Uredbe št. 659/1999 in naj odločbe, s katero končuje ta postopek, ne bi mogla opreti na drugo pravno podlago. Po drugi strani ta člena Komisiji ne dajeta širše pristojnosti, kot je določena v Uredbi št. 659/1999, v kateri so izčrpno opredeljene pristojnosti te institucije. Ker davčna shema centrov za usklajevanje ne spada v opredelitev pojma veljavna pomoč iz navedene uredbe, naj Komisija ne bi mogla trditi, da je odločbo z dne 17. februarja 2003 oprla na člen 88(1) ES.

204. Nazadnje, Forum 187 pojasnjuje, da Komisija ne more trditi, da je napačno odločitev popravila več kot petnajst let po njenem sprejetju. V skladu s sodno prakso je treba pravico do popravka napake izvršiti v razumnem roku. Komisija naj bi, s tem ko je po več kot petnajstih letih spremenila svojo odločitev, v skladu s katero sporna davčna shema ni državna pomoč, kršila načelo pravne varnosti, zlasti ker ni upoštevala vseh prejšnjih odločitev. Poleg tega ni navedla nobenega pojasnila, s katerim bi upravičila, da je poteklo toliko časa. Nazadnje, Komisija se ne more sklicevati na dejstvo, da njena odločba nima retroaktivnega učinka. Po mnenju Foruma 187 ima odločba z dne 17. februarja 2003 nujno retroaktivne učinke zaradi obsega naložb, ki so jih izvedli centri za usklajevanje.

205. Komisija na te trditve odgovarja, da je imela pravico spremeniti svojo presojo, da sporna davčna shema ni državna pomoč, če upošteva načeli pravne varnosti in varstva upravičenih pričakovanj ter pridobljene pravice. Ta pristojnost naj bi izhajala iz njene pristojnosti za stalni nadzor nad veljavnimi pomočmi, ki naj bi ji dovoljevala, da za prihodnost spremeni odločbo, s katero je pomoč razglasila za združljivo s skupnim trgom. Glede postopka, ki ga je treba uporabiti, pa je po mnenju Komisije očitno, da sporne sheme ni mogoče šteti za novo pomoč in da je treba po analogiji uporabiti postopek, ki se uporablja za nadzor nad veljavnimi pomočmi.

– Presoja

206. Najprej se mi zdi potrebno ugotoviti, da Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 ne določa, da bodo njene prejšnje odločbe o davčni shemi centrov za usklajevanje razveljavljene. Komisija niti v razlogih niti v izreku te odločbe ne navaja, da je treba odločbi iz let 1984 in 1987 ter odgovor na parlamentarno vprašanje iz leta 1990 razveljaviti z retroaktivnim učinkom in da jih nadomešča odločba, sprejeta 17. februarja 2003. Če bi bilo tako, ni dvoma, da bi bila taka odločba v nasprotju z načeloma pravne varnosti in varstva upravičenih pričakovanj.

207. Čeprav ima institucija pravico, da z retroaktivnim učinkom razveljavi odločbo, ki se ji ne zdi pravilna, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba odločbo razveljaviti v razumnem roku in da je treba upoštevati, v kolikšni meri so se upravičenci zadevnega akta lahko zanesli na njeno zakonitost.(70) Ti pogoji očitno ne bi bili izpolnjeni, če bi Komisija želela po devetnajstih letih z retroaktivnim učinkom razveljaviti svojo presojo, v skladu s katero davčna shema centrov za usklajevanje ni državna pomoč, in če je država članica, na katero so bile naslovljene prejšnje odločbe, izvajala to shemo.

208. Iz vsebine odločbe z dne 17. februarja 2003 in spisovne dokumentacije v resnici izhaja, da je Komisija sprejela to odločbo, potem ko se je odločila znova preučiti davčno shemo centrov za usklajevanje, in sicer po postopku nadzora nad veljavno pomočjo, kar pomeni, da njena dokončna odločba ne sme imeti retroaktivnega učinka. Iz vsebine te odločbe tudi izhaja mnenje Komisije, da je ta shema zdaj državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.

209. Torej je treba pri preučitvi tega tožbenega razloga ugotoviti, ali je Komisija imela pravico spremeniti presojo o tem, ali je ta splošna shema, ne da bi bila bistveno spremenjena od njenih prejšnjih presoj iz let 1984, 1987 in 1990, pomoč v smislu člena 87(1) ES, in če je odgovor pritrdilen, ali je bila Komisija upravičena uporabiti postopek, ki se uporablja za veljavne sheme pomoči.

210. Seveda načelo pravne varnosti zahteva, da mora biti zakonodaja Skupnosti določena in da mora biti njena uporaba predvidljiva za osebe, ki jih zadeva.(71) Njegov namen je zagotoviti predvidljivost položajev in pravnih razmerij, ki jih ureja pravo Skupnosti.(72) To načelo še zlasti velja, kadar ima lahko akt sekundarnega prava finančne posledice,(73) kot se lahko zgodi pri odločbah, ki jih Komisija sprejme na področju državnih pomoči. Poleg tega je cilj obveznosti priglasitve teh pomoči, določene v členu 88(3) ES, predvsem odpraviti morebitne dvome o tem, ali je nacionalni ukrep pomoč v smislu člena 87(1) ES ali ne.

211. Načelo pravne varnosti in načelo varstva upravičenih pričakovanj, ki je subjektivni vidik prvega načela, torej zahtevata, da se država članica, ki je Komisiji priglasila davčno shemo, ki jo namerava izvajati, in tudi upravičenci do te sheme lahko zanesejo na zakonitost odločbe institucije, s katero ta razglaša, da navedena shema ni državna pomoč.

212. Prav tako ni sporno, da Uredba št. 659/1999, ki v skladu z uvodno izjavo 2 uzakonja, da Komisija izvaja pooblastila, ki so ji dodeljena s členom 88 ES, ne določa izrecno primera, obravnavanega v tej zadevi. Tako je edini primer, naveden v členu 1(b)(v) te uredbe, v katerem je opredeljena veljavna pomoč, kadar je treba ukrep, ki ni pomenil pomoči, ko se je začel izvajati, vendarle šteti za veljavno pomoč, primer, v katerem je navedeni ukrep „postal pomoč zaradi razvoja skupnega trga“.

213. V Uredbi št. 659/1999 ni opredeljeno, kaj pokriva pojem „razvoj skupnega trga“. Mogoče ga je razumeti kot spremembo gospodarskega in pravnega okvira v sektorju, na katerega se nanaša zadevni ukrep. Iz izrazov „razvoj“ in „skupni trg“ je mogoče sklepati, da se je trg, na katerem učinkuje obravnavani nacionalni ukrep, spremenil, zaradi česar ta ukrep, ki ni bil pomoč, zdaj spada na področje uporabe člena 87(1) ES. Ta pojem se torej ne nanaša na primer, v katerem Komisija – kot v tej zadevi – spremeni presojo samo na podlagi strožje uporabe pravil Pogodbe o državnih pomočeh.

214. Vendar v nasprotju s Forumom 187 ne verjamem, da načelo pravne varnosti in besedilo Uredbe št. 659/1999 nasprotujeta temu, da Komisija lahko spremeni presojo o tem, ali je splošna davčna shema pomoč, kadar meni, da je treba tako sklepati iz pravilne uporabe pravil Pogodbe.

215. To analizo po mojem mnenju utemeljujeta člena 87 ES in 88 ES. Po eni strani, kot je Sodišče že odločilo, načela pravne varnosti, ne glede na njegov pomen, ni mogoče uporabljati absolutno, njegova uporaba mora biti povezana z uporabo načela zakonitosti.(74) Po drugi strani, kot je trdila Komisija, je treba obseg njenih pooblastil in obveznosti na področju državnih pomoči presojati na podlagi členov 87 ES in 88 ES. Uredbe št. 659/1999, ki je akt sekundarnega prava, sprejet za uporabo členov 87 ES in 88 ES, ni mogoče razlagati tako, da zmanjšuje obseg pravil, določenih v Pogodbi.

216. Komisiji je s členom 88 ES dodeljena naloga, da ne samo predhodno preučuje načrte držav članic za uvedbo nove pomoči, temveč tudi nenehno nadzira vsako veljavno pomoč. Komisija lahko pri tem nenehnem nadzoru na podlagi sodelovanja z državo članico, ki je dodelila zadevno pomoč, tej državi predlaga, naj v prihodnosti vnese vse spremembe, ki se zdijo potrebne, da ta pomoč ostane združljiva s skupnim trgom. Komisija lahko v skladu s členom 88(2) ES, če ta postopek ne uspe, navedeni državi naloži, naj takšno pomoč odpravi ali spremeni v roku, ki ji ga določi.

217. Namen pooblastil, podeljenih Komisiji s členom 88 ES, je torej preprečiti, da se splošna shema pomoči še naprej izvaja in omogoča dodeljevanje novih individualnih pomoči, če se izkaže, da ta shema ni več združljiva s skupnim trgom. Komisija mora ravnati tako, da se ne odobri ali znova uporabi nobena shema pomoči, ki bi bila v nasprotju s pravilnim delovanjem skupnega trga.

218. Posledica člena 88 ES je tudi zagotavljanje enakosti med državami članicami in gospodarskimi subjekti. Zaradi razvoja gospodarskega in pravnega okvira je lahko nova shema pomoči, katere vsebina bi bila v vseh točkah enaka vsebini veljavne sheme, ki se uporablja v drugi državi članici, predmet negativne odločbe Komisije. Torej bi bilo v nasprotju s splošnim načelom enakosti dovoliti, da se lahko za gospodarske subjekte znova uporabi veljavna shema pomoči.

219. Na podlagi teh elementov menim, da je Komisija upravičena spremeniti svojo presojo obstoja pomoči, če meni, da pravilna uporaba pravil Pogodbe vodi k taki rešitvi. Čeprav mora Komisija nasprotno upoštevati načeli pravne varnosti in varstva upravičenih pričakovanj, je treba to zahtevo ne glede na njen pomen uskladiti z načelom zakonitosti in zato s pravili iz členov 87 ES in 88 ES. Vendar bi bilo v nasprotju s tema določbama dovoliti, da bi se nacionalna shema lahko uporabljala na nove načine, če se izkaže, da je v nasprotju s pravilnim delovanjem skupnega trga. To bi bilo tudi v nasprotju z enakim obravnavanjem držav članic in gospodarskih subjektov, ker bi bila nova shema, enaka nacionalni shemi, za katero se je najprej štelo, da ni pomoč, predmet negativne odločbe.

220. V tem smislu menim, da je Komisija igrala vlogo, ki ji je s Pogodbo dodeljena na področju državnih pomoči, kadar se je – kot v tej zadevi – odločila, da preuči ali znova preuči vse davčne sheme, ki se uporabljajo v državah članicah in jih je skupina za kodeks ravnanja razglasila za škodljive za skupni trg, ker se ji je zdelo, da bi te sheme lahko spadale na področje uporabe člena 87(1) ES.

221. Zato menim, da pravna varnost ne nasprotuje temu, da Komisija za prihodnost spremeni svojo presojo obstoja pomoči. V istem smislu odločba z dne 17. februarja 2003 ni brez pravne podlage, kot trdi Forum 187, temveč sta njena podlaga člena 87 ES in 88 ES, kot je navedeno v uvodni izjavi 69 te uredbe.

222. Glede postopka, ki ga Komisija uporabi, kadar tako spremeni presojo, prav tako menim, da je to lahko samo postopek, ki se uporablja za nadzor nad veljavnimi pomočmi. V Uredbi št. 659/1999, s katero se uzakonja, da Komisija izvaja pooblastila, ki so ji podeljena s členom 88 ES, obstajata samo dve vrsti nacionalnih ukrepov: novi ukrepi in veljavne pomoči. Komisija namerava v tej zadevi spremeniti presojo nacionalne sheme, ki ji je bila priglašena in se – hipotetično in kot v tej zadevi – ni bistveno spremenila od njene prejšnje odločbe. Te sheme torej ni mogoče šteti za nov ukrep, ki je bil priglašen Komisiji, ne da bi bil izveden, ali za nezakonito pomoč, to je za pomoč, ki je bila dodeljena, ne da bi bila predhodno priglašena navedeni instituciji ali preden je ta odločila v zahtevanem roku. Po mnenju Komisije je to veljaven ukrep, ker ga je poznala in ki je za potrebe določitve postopka nadzora, ki naj se uporabi, veljavna pomoč v smislu člena 1(b) Uredbe št. 659/1999.

223. Poleg tega ta opredelitev zagotavlja najboljše pravno varstvo državi članici, ki je uvedla zadevni ukrep, in gospodarskim subjektom, ki uživajo njegove ugodnosti. Posledica te opredelitve je, da se ta ukrep še naprej izvaja, dokler Komisija ne ugotovi, da ni združljiv s skupnim trgom. Še več, če Komisija sprejme tako odločitev, ta lahko učinkuje samo v prihodnosti in v roku, ki ga mora ta institucija določiti.(75)

224. Nazadnje, ta postopek podjetjem, ki so uživala ugodnosti sporne splošne sheme, ne odvzema možnosti, da izpodbijajo vsebino nove presoje Komisije, po kateri je zadevna shema državna pomoč, ali z ničnostno tožbo, ki jo vložijo pri sodišču Skupnosti, kot je storil Forum 187, ali z ugovorom nezakonitosti, ki se poda predvsem pred nacionalnim sodiščem, na kar je Sodišče spomnilo v sodbi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu(76).

225. Forum 187 torej prav tako ni upravičen očitati Komisiji, niti da je v dopisu belgijski vladi, v katerem jo je obvestila o začetku formalnega postopka preiskave, navedla, da se uporablja postopek iz členov od 17 do 19 Uredbe št. 659/1999, niti da je spremenila pravne podlage med postopkom, ker je namen te uredbe samo uzakoniti, da Komisija izvaja pooblastila, ki so ji podeljena s členoma 87 ES in 88 ES.

226. Vprašanje, ali je Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 pravilno upoštevala upravičena pričakovanja centrov za usklajevanje, bom po potrebi preučil v okviru predloga za delno razglasitev ničnosti odločbe. Vendar odgovor na to vprašanje ne more ovreči sklepa, da je Komisija upravičeno spremenila mnenje o tem, ali je davčna shema centrov za usklajevanje državna pomoč, in uporabila postopek za veljavne sheme pomoči, določen v členih od 17 do 19 Uredbe št. 659/1999.

227. Ob upoštevanju vseh teh dejstev menim, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

ii) Tožbeni razlog: kršitev člena 87(1) ES

228. Forum 187 navaja več trditev v dokaz, da Komisija ni pravilno uporabila člena 87(1) ES, ko je davčno shemo centrov za usklajevanje opredelila kot državno pomoč v smislu te določbe. Najprej izpodbija metodo, s katero je Komisija analizirala zadevno davčno shemo. Nato trdi, da različni ukrepi, ki sestavljajo to shemo, ne izpolnjujejo pogojev, zahtevanih v členu 87(1) ES. Forum 187 trdi, da ti ukrepi centrom za usklajevanje ne dajejo nobenih ugodnosti, da ne vključujejo prenosa državnih sredstev, da Komisija ni dokazala njihovega vpliva na konkurenco in trgovino znotraj Skupnosti, da zadevna shema ni selektivna ter da jo vsekakor upravičujeta narava in struktura belgijskega davčnega sistema.

229. Komisija zavrača vse te očitke.

230. Zaradi jasnosti analize bom najprej natančneje predstavil vsebino različnih trditev strank v zvezi s točko, na katero se nanašajo.

– Metoda analize sporne sheme

231. Forum 187 očita Komisiji, da je kršila pristojnost držav članic na davčnem področju. Opozarja, da ima Kraljevina Belgija, ker davčne stopnje in struktura davka od dobička pravnih oseb niso usklajene v Skupnosti, pravico določiti pravila, ki se uporabljajo za obdavčitev hčerinskih družb večnacionalnih skupin. Če ta pravila izkrivljajo konkurenco, po mnenju Foruma 187 ta položaj spada na področje uporabe členov 96 ES in 97 ES, ne pa določb o državnih pomočeh.

232. Forum 187 Komisiji očita tudi, da je opravila presplošno presojo zadevne sheme. Trdi, da se davčna shema centrov za usklajevanje uporablja za 230 centrov, pripadajočih skupinam, ki izvajajo svoje dejavnosti v zelo različnih sektorjih. Vendar bi bil gospodarski učinek spornih ukrepov zelo spremenljiv, glede na to, ali skupina prodaja osebna vozila ali živila. Komisija bi torej morala opraviti precej podrobnejšo analizo vpliva zadevnih ukrepov.

233. Strinjam se s Komisijo, da preučitev nacionalne davčne sheme z vidika določb člena 87 ES pomeni kršitev pristojnosti držav članic na davčnem področju. Čeprav je neposredno obdavčevanje res v njihovi pristojnosti, tako da lahko vsaka država sama določa svoja pravila o obdavčitvi družb, prav tako ni sporno, da ta pravila niso izključena s področja uporabe člena 87 ES. Določbe, ki jih država sprejme med izvajanjem svojih pristojnosti na davčnem področju, se torej lahko, če je to primerno, izkažejo za nezdružljive s tem členom.

234. Kot Komisija upravičeno pojasnjuje, je treba torej pri preučitvi tega tožbenega razloga odgovoriti na vprašanje, ali je sporna shema državna pomoč ali ne. Ker je pojem državne pomoči, kot je opredeljen v členu 87(1) ES, pravne narave in ga je treba razlagati glede na objektivna merila,(77) je treba preučiti, ali davčna shema centrov za usklajevanje izpolnjuje zahtevane pogoje, da spada na področje uporabe te določbe, čeprav je Komisija v letih 1984, 1987 in 1990 sprejela nasprotno stališče,.

235. Nato, kar zadeva raven preučitve učinkov sporne sheme, ki jo mora Komisija opraviti v tej zadevi, je res, da lahko – kot pravilno opozarja –, kadar je zadevni ukrep shema pomoči in ne individualna pomoč, v skladu s sodno prakso preuči le splošne značilnosti navedene sheme, ne da bi morala preučiti tudi njen učinek na posebne položaje nekaterih podjetij.(78) Vprašanje, ali je treba to sodno prakso uporabiti v tej zadevi in ali se je Komisija lahko omejila na tako preučitev, čeprav sporna shema daje ugodnosti centrom, katerih skupine izvajajo dejavnosti v zelo različnih sektorjih, pomeni, da se izpodbija presoja Komisije, v skladu s katero ukrepi, določeni s sporno shemo, izpolnjujejo vsakega od pogojev iz člena 87(1) ES. Torej bom ta očitek preučil pri preučitvi teh pogojev.

236. V tej fazi je treba še po eni strani pojasniti, da so ti pogoji kumulativni.(79) Po drugi strani pa, če je pojem državne pomoči, kot sem navedel, pravni pojem, ki ga je treba razlagati glede na objektivna merila, mora sodišče Skupnosti, če analiza Komisije ne temelji na zapletenih ekonomskih presojah, praviloma v celoti preveriti, ali nacionalni ukrep dejansko spada na področje uporabe člena 87(1) ES.(80)

237. Zdaj bom preučil, ali davčna shema centrov za usklajevanje izpolnjuje vse pogoje, zahtevane v tej določbi. Tako je treba presoditi, ali ukrepi, določeni v tej shemi, dajejo ugodnosti nekaterim podjetjem, ali to ugodnost dodeljuje država članica, ali pa se ta ugodnost dodeljuje iz državnih sredstev in ali izkrivlja oziroma bi lahko izkrivljala konkurenco v trgovini znotraj Skupnosti.

– Obstoj ugodnosti za nekatera podjetja

238. Najprej bom preučil vprašanje, ali davčni ukrepi, ki jih vsebuje davčna shema centrov za usklajevanje, lahko ustvarjajo prednost za njene upravičence. Nato bom preučil, ali je ta ugodnost selektivna. Po potrebi bom preučil, ali to selektivnost upravičujejo cilji sistema, katerega del je ta shema.

Obstoj gospodarske prednosti

239. V skladu s sodno prakso je pojem pomoči zelo širok. Ta pojem pokriva ne le pozitivne ukrepe, kot so subvencije, temveč tudi ukrepe, ki na različne načine zmanjšujejo bremena, ki jih mora podjetje „običajno“ nositi, in strogo dobesedno niso subvencije, vendar jih je glede na vrsto in učinek z njimi mogoče enačiti.(81) Tako „ukrep, s katerim javni organi nekaterim podjetjem priznajo davčno oprostitev, ki čeprav ne zajema prenosa državnih sredstev, upravičence postavlja v ugodnejši finančni položaj kot druge davčne zavezance, pomeni državno pomoč v smislu [člena 87 ES]“.(82)

240. Komisija je v odločbi z dne 17. februarja 2003 menila, da način določitve obdavčljivih prihodkov, oprostitev nepremičninskih davkov, davka na kapital in pri viru odtegnjenega davka ter fiktivni sistem pri viru odtegnjenega davka pomenijo ugodnosti za centre za usklajevanje. Forum 187 izpodbija to presojo za vsakega od teh ukrepov. Torej bom zaporedoma preučil te ukrepe, začel pa bom z metodo določitve obdavčljivih prihodkov.

Določitev obdavčljivih prihodkov

241. Po davčni shemi centrov za usklajevanje obdavčljivi dobiček teh centrov ni razlika med prihodki in izdatki podjetja v skladu z belgijskim pravnim sistemom. Ta dobiček je določen v pavšalnem znesku, ki ustreza odstotku celotnega zneska izdatkov in stroškov poslovanja, iz katerih so izključeni stroški za zaposlene(83) in finančni stroški(84).

242. Dobiček centra za usklajevanje je treba načeloma določiti v vsakem primeru posebej, glede na njegove dejansko opravljene dejavnosti. Če ta center sam obračuna določene opravljene storitve po ceni, ki ustreza znesku stroškov, ki je povečan za dobiček, je mogoče določiti odstotek tega dobička, če ni nesorazmeren. Kadar ni objektivnih meril za določitev odstotka dobičkov, ki naj bi se upoštevali, je treba ta odstotek načeloma določiti na 8 %.

243. Obdavčljivi dobiček navedenega centra ne sme biti manjši od vseh izdatkov ali stroškov, ki niso odbiti kot poklicni stroški (običajno neodtegljivi izdatki), ter „izjemnih in neodplačnih“ ugodnosti, ki so jih centru odobrili člani skupine, ki ji pripada.

244. Ta dobiček se določi in obdavči po običajni stopnji davka od dobička pravnih oseb.

245. Ta metoda določitve obdavčljivega dobička se zgleduje po t. i. metodi „cost plus“, ki je eden od sistemov, ki jih za obdavčitev storitev, ki jih opravlja hčerinska družba ali stalna poslovna enota za račun družb, ki pripadajo isti mednarodni skupini in imajo sedež v drugih državah, določa Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

246. Ta metoda izpolnjuje naslednji cilj. Na določitev cen transakcij, ki jih opravljajo podjetja iz iste mednarodne skupine, lahko vplivajo davčni premisleki, tako da se zmanjša obdavčitev, ki se običajno naloži navedeni skupini, s tem da se izkoristi davčna osnova v vsaki državi. OECD je za boj proti takim praksam ter preprečitev izterjav, ki bi jih zaradi njih morale izvesti nacionalne uprave, in tveganja dvojnega obdavčevanja pripravil različne metode za določitev „transfernih cen“ proizvodov ali storitev v isti mednarodni skupini. Namen teh metod je, da te cene ustrezajo tistim, ki bi bile določene v običajnih pogojih konkurence. Metoda „cost plus“, ki je ena od teh metod, pomeni, da se kot osnova za izračun uporabijo stroški, ki jih nosi izvajalec storitve, ter da se zanje uporabi dobiček, ki ustreza razumnemu dobičku in je izražen v odstotkih.(85)

247. Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 kot „državne pomoči“ ni opredelila te metode pavšalne obdavčitve, ampak dejstvo, da so se belgijski organi odločili iz vseh stroškov poslovanja, ki se uporabljajo kot osnova za določitev obdavčljivega dobička centrov za usklajevanje, odšteti stroške za zaposlene in finančne stroške, ki pomenijo količinsko velike stroške. Komisija tudi opozarja, da kadar ni objektivnih meril za določitev odstotka dobičkov, ki naj bi se upoštevali, je treba ta odstotek načeloma določiti na 8 %. Komisija meni, da na podlagi teh dveh izključitev in tega odstotka obdavčljivi znesek, za katerega je treba uporabiti običajno davčno stopnjo za zadevne družbe, ne omogoča obdavčitve storitev, ki jih opravljajo centri za usklajevanje, kot če bi jih zagotavljala druga družba na podlagi svobodne konkurence, v skladu z načelom, ki je temelj metode „cost plus“ OECD.

248. Forum 187 izpodbija analizo Komisije iz naslednjih razlogov.

249. Najprej pojasnjuje, da izključitev finančnih stroškov in stroškov za zaposlene iz osnove za obdavčitev ni v nasprotju z načeli OECD v zvezi z določitvijo transfernih cen. Ta načela naj bi določala, katere stroške je treba upoštevati pri obračunavanju blaga in storitev povezanemu podjetju, vendar naj ne bi obravnavala obdavčitve teh stroškov, kar naj bi bila naslednja faza.

250. Forum 187 nato glede izključitve finančnih stroškov trdi, da je posledica njihove obdavčitve davek, ki je višji od dobička navedenih centrov. Tako bi bilo predvsem, kadar ti opravljajo transakcije, ki se hkrati knjižijo kot strošek in dobiček, ne da bi imeli izgubo ali dobiček.

251. Po mnenju Foruma 187 bi bilo treba upoštevati tudi finance mednarodne skupine v celoti. Nižja davčna stopnja za centre za usklajevanje bi se lahko nadomestila z višjo obdavčitvijo na ravni skupine. Številne države naj bi matično družbo obdavčevale glede na svetovne prihodke in naj bi imele sistem obdavčitve nadzorovanih tujih družb.

252. Poleg tega naj Komisija ne bi upoštevala, da se taki centri v skladu z metodo „cost plus“ lahko obdavčijo, čeprav so imeli izgube, ta primer pa naj ne bi bil samo hipotetičen.

253. Forum 187 glede izključitve stroškov za zaposlene pojasnjuje, da to izključitev nadomešča davek v višini 10.000 EUR na zaposlenega za prvih deset zaposlenih. Prav tako bi bilo treba upoštevati dejstvo, da številni centri za usklajevanje zaposlujejo čezmejne delavce, katerih davčni položaj je zapleten.

254. Forum 187 nazadnje izpodbija utemeljenost očitka Komisije, ki se nanaša na uporabo standardne pavšalne osemodstotne stopnje za določitev dobička. To stopnjo je podpredsednik Komisije Leon Brittan odobril leta 1990. Ustrezala naj bi davčni stopnji za tuje podružnice v Belgiji. Čeprav je to upravna praksa, naj ne bi pomenilo, da je brez zakonske vrednosti. Nazadnje, navedena stopnja naj se ne bi uporabljala samodejno, saj lahko pristojni organi uporabijo nižjo ali višjo stopnjo glede na dodano vrednost za vsak zadeven center.

255. Forum 187 tudi opozarja, da obstaja pravilo, v skladu s katerim obdavčljivi dobiček ne more biti nižji od skupnega zneska stroškov ali izdatkov, ki se ne odtegnejo od poklicnih stroškov in izjemnih ali neodplačnih ugodnosti, ki so jih navedenemu centru odobrili člani skupine, ki ji pripada.

256. Te trditve se mi ne zdijo prepričljive.

257. Najprej opozarjam, da se zdi, da Forum 187 ne izpodbija dejstva, da je treba obstoj ali neobstoj ugodnosti presojati na podlagi merila, ki je temelj metode „cost plus“ OECD, torej na podlagi merila, v skladu s katerim morajo biti transferne cene določene tako, da bi se približale cenam, ki bi se dosegle v običajnih pogojih konkurence. Določitev obstoja ugodnosti namreč pomeni, da obstaja merilo primerjave. Kot je Komisija pojasnila v točki 95 odločbe z dne 17. februarja 2003, je namen metode „cost plus“, ki jo je pripravil OECD, obdavčiti centre, ki opravljajo storitve znotraj skupine, na osnovi, primerljivi z osnovo, izhajajočo iz uporabe splošnega pravnega sistema, ki temelji na razlikovanju med prihodki in odhodki podjetja, ki dejavnosti opravlja v pogojih svobodne konkurence. Torej je treba na podlagi tega merila preučiti, ali metoda določitve obdavčljivih prihodkov, določena v davčni shemi centrov za usklajevanje, zmanjšuje bremena, ki jih morajo ti centri „običajno“ nositi.

258. Po mnenju Foruma 187 naj izključitev finančnih stroškov in stroškov za zaposlene ne bi bila v nasprotju z načelom, ki je temelj metode „cost plus“ OECD. Strinjam se z nasprotnim mnenjem Komisije. Kot smo lahko videli, je namen te metode dobiti transferne cene, ki bi se približale cenam, ki bi se dosegle v pogojih svobodne konkurence. Vendar stroški za zaposlene in finančni stroški, ki nastanejo v okviru upravljanja denarnih sredstev ali financiranja, pomenijo, kot pojasnjuje Komisija v točki 89 odločbe z dne 17. februarja 2003, dejavnike, ki odločilno prispevajo k doseganju prihodkov centrov za usklajevanje, ker ti opravljajo storitve, zlasti finančne narave. Iz istega razloga se tudi ne zdi sporno, da ti kategoriji stroškov pomenita glavni del vseh stroškov poslovanja, ki jih nosijo navedeni centri.(86)

259. Strinjam se torej z analizo Komisije, da izključitev teh stroškov in izdatkov iz stroškov, ki se uporabljajo za določitev obdavčljivih prihodkov navedenih centrov, ne dopušča, da bi se transferne cene približale cenam, ki bi se dosegle v pogojih svobodne konkurence. Zato ta izključitev tem centrom in skupinam, katerim pripadajo, lahko daje gospodarsko prednost.

260. Te presoje ni mogoče ovreči niti z dejstvom, da bi vključitev finančnih stroškov v določenih primerih lahko privedla do previsoke davčne osnove. Če bi bilo to dejstvo dokazano, naj bi pokazalo, da metoda „cost plus“ ni primerna za določitev transfernih cen centrov za usklajevanje. Vendar ne upravičuje izključitve vseh finančnih stroškov.

261. Gospodarske prednosti, nastale s to izključitvijo, tudi ni mogoče relativizirati ali odpraviti z vidika davčnega bremena, ki ga običajno nosi mednarodna skupina zaradi obdavčitve različnih podjetij, ki so njeni člani, v drugih državah. Z vidika davčnega sistema zadevne države članice je treba presoditi, ali zadevna shema daje prednost svojim upravičencem ali ne.

262. Prav tako se mi ne zdi, da bi dejstvo, da se na podlagi takega sistema center za usklajevanje lahko obdavči, čeprav ni imel prihodkov, lahko izpodbilo utemeljenost analize Komisije. Tako tveganje je neločljivo povezano z metodo „cost plus“, ker kot osnovo za izračun uporablja stroške poslovanja, ne pa razlike med prihodki in odhodki. To tveganje torej ne more upravičiti določitve sistematične izključitve stroškov za zaposlene in finančnih stroškov, ki so nujni izdatki za opravljanje dejavnosti navedenih centrov. Poleg tega dejstvo, da je približno 220 ali 230 centrov za usklajevanje več let imelo koristi od uporabe zadevne sheme, potrjuje analizo Komisije in dejstvo, da tveganje, da se center obdavči, čeprav ni imel prihodkov, ne zmanjšuje dejstva, da je ta shema ugodna.

263. Glede letne dajatve, vzpostavljene od 1. januarja 1993, v višini 10.000 EUR na osebo, zaposleno s polnim delovnim časom, je Komisija iz dejstva, da ta dajatev ne sme presegati 100.000 EUR, po mojem mnenju pravilno sklepala, da ne izravnava pozitivnih učinkov sistematične izključitve vseh stroškov za zaposlene. Ta zgornja meja ustreza najmanjšemu številu desetih zaposlenih, ki jih morajo centri za usklajevanje zaposliti s polnim delovnim časom v prvih dveh letih dejavnosti. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je 220 ali 230 centrov za usklajevanje, ustanovljenih v Belgiji, ustvarilo 9000 neposrednih delovnih mest, kar ustreza povprečju, večjemu od desetih zaposlenih na center.

264. Komisija je glede osemodstotne stopnje, ki se praviloma uporablja za stroške poslovanja, da se določi davčna osnova, po mojem mnenju prepričljivo pojasnila, da ni zadostna, ker se nanaša na zelo zmanjšano osnovo za izračun in ker centri za usklajevanje izvajajo dejavnosti za skupine, ki delujejo v zelo različnih sektorjih, v katerih je dobiček lahko spremenljiv. Okoliščina, ki jo navaja Forum 187, da naj bi ta stopnja ustrezala stopnji za obdavčitev dobička podružnic v Belgiji, se ne zdi upoštevna, ker se v davčni shemi centrov za usklajevanje navedena stopnja uporablja za izračun dobička, za katerega se uporablja običajna stopnja davka od dobička pravnih oseb.

265. Nazadnje, Komisija ima po mojem mnenju prav, ko trdi, da alternativna davčna osnova, ki bi z vzpostavitvijo spodnje meje preprečevala morebitne zlorabe, ne more odpraviti prednosti, ki so zagotovljene z zgoraj navedenimi izključitvami v povezavi z osemodstotno stopnjo. V odločbi z dne 17. februarja 2003 je pojasnila, da ta alternativna osnova vključuje le zneske, ki so v Belgiji prav tako obdavčeni pri družbah, ki ne uporabljajo sporne sheme, poleg računovodskega dobička, ki naj bi ga z metodo „cost plus“ rekonstruirali za centre za usklajevanje.

266. Komisija je na podlagi teh elementov po mojem mnenju pravilno menila, da pravila o določitvi obdavčljivih prihodkov pomenijo prednost za centre za usklajevanje in skupine, ki jim pripadajo centri.

Oprostitev nepremičninskega davka

267. Davčna shema centrov za usklajevanje določa, da so ti oproščeni nepremičninskega davka na nepremičnine, ki jih uporabljajo za izvajanje svojih dejavnosti. Kot izhaja iz odločbe z dne 17. februarja 2003, je nepremičninski davek dajatev, ki jo praviloma nosi vsaka družba, ki ima v Belgiji kot lastnica ali užitkarica nepremičnine, to pomeni zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča ter tudi material in opremo, ki imajo zaradi narave ali namena uporabe značaj nepremičnine.

268. Forum 187 zanika, da je to prednost, ker naj bi po eni strani imeli koristi od te oprostitve samo tisti centri za usklajevanje, ki imajo svojo nepremičnino, kar pomeni manj kot 5 % teh centrov. Po drugi strani naj bi v belgijskem pravu obstajali drugi primeri oprostitve tega davka, ki bi jih oproščeni centri lahko uporabili.

269. Presoja Komisije, da je oprostitev nepremičninskega davka prednost v smislu sodne prakse, se mi zdi utemeljena. Opozarjam, da drugi primeri oprostitve tega davka, določeni v belgijskem pravu, ne zajemajo vseh družb s sedežem v Belgiji. Taka oprostitev centrov za usklajevanje je torej oprostitev dajatve, ki načeloma bremeni sredstva družb.

270. Okoliščina, da to ugodnost dejansko uživa le 5 % navedenih centrov, ker je 95 % teh centrov najemnikov nepremičnin, v katerih izvajajo dejavnosti, ne more ovreči te analize. Dovolj je ugotoviti, da ta ukrep daje gospodarsko prednost centrom za usklajevanje, ki so lastniki nepremičnine, v kateri izvajajo svoje dejavnosti, pred drugo družbo, ki je prav tako lastnica nepremičnine, ki jo uporablja za poslovne namene, in za katero ne velja ena od drugih oprostitev, določenih v belgijskem pravu.

271. Komisija je oprostitev nepremičninskega davka torej pravilno štela za prednost v smislu člena 87(1) ES.

Oprostitev davka na kapital

272. Davčna shema centrov za usklajevanje tudi določa, da se vpisnina v višini 0,5 %, ki velja v zakonodaji Kraljevine Belgije, ne naloži niti za vložke v center za usklajevanje niti za povečanja kapitala centra.

273. Forum 187 trdi, da to ni prednost, ker naj bi bilo v členu 7(1) Direktive 69/335/EGS(87) državam članicam naloženo, naj ohranijo oprostitve kapitalskih transakcij, ki bi veljale 1. julija 1984,(88) in ker naj bi bila oprostitev za centre za usklajevanje uvedena pred tem datumom.

274. Mislim, da utemeljitve Foruma 187 ni mogoče sprejeti. Kot trdi Komisija, čeprav je v členu 7(1) Direktive 69/335 določeno, da morajo države članice ohraniti oprostitev transakcij, ki so že bile oproščene 1. julija 1984, te določbe ni mogoče razlagati tako, da je v nasprotju s pravili Pogodbe, kakršno je člen 87(1) ES. Ta določba torej ne more dovoljevati državi članici, da v svojem pravnem redu ohrani položaj, v katerem je oprostitev davka na kapital predvidena samo za določeno vrsto družb, kot so centri za usklajevanje, in ki jim tako daje prednost pred drugimi družbami s sedežem na ozemlju te države.

275. Tako različno obravnavanje bi lahko po potrebi izhajalo iz člena 9 Direktive 69/335, v skladu s katerim so določene vrste transakcij ali kapitalskih družb lahko predmet oprostitev, znižanj ali povečanj stopenj, da bi se dosegla poštenost obdavčitve, ali zaradi socialnih vidikov, ali da bi državi članici omogočili obravnavo posebnih okoliščin. Vendar je izvajanje te možnosti odvisno od tega, ali zadevna država vloži prošnjo v tem smislu pri Komisiji pravočasno in ob upoštevanju uporabe člena 97 ES. Komisija trdi, da ta pogoj ni bil izpolnjen, česar Forum 187 ne izpodbija.

276. Komisija je torej po mojem mnenju pravilno menila, da oprostitev vpisnine za vložke v centre za usklajevanje in povečanja njihovega kapitala pomenita prednost, ki spada v okvir člena 87(1) ES.

Oprostitev pri viru odtegnjenega davka

277. Davčna shema centrov za usklajevanje določa, da so pri viru odtegnjenega davka oproščene dividende, obresti in pristojbine, ki jih izplačajo ti centri, razen obresti, izplačanih prejemnikom, ki so v Belgiji obdavčeni kot fizične ali pravne osebe. Pri viru odtegnjenega davka so oproščeni tudi prihodki, ki jih navedeni centri prejmejo za denarne vloge.

278. Komisija je v odločbi z dne 17. februarja 2003 menila, da ta splošna oprostitev prihodkov, ki jih izplačajo centri za usklajevanje, daje gospodarsko prednost centrom in tudi družbam, ki jim pripadajo, ker presega oprostitve, določene v splošni pravni ureditvi. Tako so prihodki, ki jih izplačajo navedeni centri za usklajevanje, oproščeni, čeprav ne v korist drugih družb, v naslednjih treh primerih: kadar je upravičenec družba nerezidentka s sedežem zunaj Evropske unije, to je v državi, s katero Kraljevina Belgija ni sklenila konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja; kadar je to družba s sedežem v Belgiji ali drugi državi članici, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih v Direktivi 90/435/EGS(89), in kadar je to družba s sedežem v eni od številnih držav, s katerimi je ta država članica sklenila konvencijo, v kateri je določen pri viru odtegnjeni davek, čeprav nizek.

279. Komisija tudi pojasnjuje, da prednost, ki jo daje ta oprostitev, izhaja iz odloga plačila končnega davka ali znižanja tega davka oziroma, nazadnje, iz popolnega neobstoja obdavčitve prihodkov od premičnin.

280. Forum 187 zanika, da ta oprostitev pomeni prednost, iz naslednjih razlogov. V belgijskem davčnem pravu naj bi obstajalo več izjem glede davka, odtegnjenega pri viru, centri za usklajevanje pa naj bi bili v istem položaju kot banke in finančni centri, ki naj bi uživali primerljivo oprostitev. Primeri, ki jih našteva Komisija in v katerih naj bi oprostitev teh centrov odstopala od oprostitev, ki obstajajo za druge družbe, naj bi bili izjeme. Zelo malo centrov naj bi v praksi uživalo to dodatno oprostitev, ker je Kraljevina Belgija sklenila konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja s številnimi drugimi državami, število centrov za usklajevanje, ki ne izpolnjujejo pogojev iz Direktive 90/435, pa naj bi bilo zelo omejeno. Komisija naj tudi ne bi upoštevala dejstva, da bi se ta oprostitev v nekaterih primerih lahko izkazala za neugodno za navedene centre.

281. Po mnenju Foruma 187 bi bilo tudi napačno trditi, da oprostitev pri viru odtegnjenega davka daje prednost v obliki odloga plačila davka, ker morajo vse družbe, skupaj s centri za usklajevanje, štirikrat izvesti predplačila. Prav tako naj bi bili edini primeri, v katerih bi taka oprostitev povzročila popolno neobdavčitev, tisti, v katerih upravičenci ne bi bili zavezani davku od dobička pravnih oseb v Belgiji, tako da naj to ne bi bila resnična prednost.

282. Trditve Foruma 187 ne dokazujejo nepravilnosti analize Komisije. Komisija s pojasnili, navedenimi v odločbi z dne 17. februarja 2003, upravičuje prednosti, ki jih ta oprostitev daje v posameznih položajih. Tako pojasnjuje, da je pri viru odtegnjeni davek dokončni belgijski davek za prihodke, ki jih izplačujejo družbe nerezidentke, ki ne morejo doseči izravnave ali vračila tega davka v državi, v kateri imajo sedež. Oprostitev pri viru odtegnjenega davka na prihodke, ki jih izplačujejo centri za usklajevanje, povzroči neobdavčitev družb skupine, ki so v zgoraj opisanem položaju. Trditev Foruma 187, da taka oprostitev povzroči popolno neobdavčitev le, če upravičenci niso obdavčeni v Belgiji, ne izpodbija utemeljenosti take presoje.

283. Prav tako se mi pojasnila Komisije zdijo prepričljiva, ko pojasnjuje, da oprostitev pri viru odtegnjenega davka ustvarja ugodnost prek odloga plačila davka. Za prejemnike izplačil, ki jih izvedejo centri za usklajevanje, se zdi namreč ugodneje, da v Kraljevini Belgiji v skladu s časovnim razporedom, ki ga izbere podjetje, prostovoljno plačajo predplačila za davek, katerih znesek se določi glede na ocenjene obdavčljive prihodke, kot pa da uporabijo sistematično in pavšalno odtegnitev od vsakega izplačanega zneska.

284. Komisija je poleg tega dokazala, da oprostitev pri viru odtegnjenega davka, ki jo uživajo ti centri, ne presega oprostitev, določenih v splošnem pravu za podjetja, tako da sporna shema v tem okviru res ustvarja prednost v primerjavi z veljavnim splošnim pravnim sistemom.

Fiktivni pri viru odtegnjeni davek

285. V davčni shemi centrov za usklajevanje poleg pri viru odtegnjenega davka obstaja tudi „fiktivni pri viru odtegnjeni davek“ za izplačila, ki jih izvedejo ti centri. Na podlagi te sheme prejemniki prejmejo prihodke, ki jih izplačajo ti centri, ne da bi bil pri viru odtegnjeni davek, vendar lahko fiktivni znesek pri viru odtegnjenega davka odštejejo od skupnega zneska davka, ki ga morajo plačati.

286. Belgijski organi so v formalnem postopku preiskave obvestili Komisijo, da se ta fiktivni pri viru odtegnjeni davek ne odobri več niti za obresti, ki jih centri za usklajevanje izplačajo na podlagi sporazumov, sklenjenih od 24. julija 1991, niti za dividende, izplačane od tega datuma, niti za pristojbine, plačane ali dodeljene od 1. januarja 1986.

287. Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 meni, da je fiktivni pri viru odtegnjeni davek, čeprav je bila njegova stopnja leta 1991 znižana na nič, prednost, ker ni bil odpravljen. Komisija pojasnjuje, da to znižanje na nič za obresti, izplačane na podlagi sporazumov, sklenjenih od leta 1991, ne izključuje, da se tak sistem še vedno uporablja za obresti, prejete na podlagi dolgoročnih posojil, sklenjenih pred tem letom. Poleg tega pojasnjuje, da bi se stopnja lahko spremenila s kraljevo uredbo.

288. Forum 187 izpodbija presojo Komisije. Trdi, da Komisija ne more trditi, da je to državna pomoč, ker je stopnja fiktivnega pri viru odtegnjenega davka od leta 1991 znašala nič odstotkov.

289. S presojo Komisije se strinjam samo v delu, ki se nanaša na obresti, izplačane na podlagi dolgoročnih posojil, sklenjenih pred 24. julijem 1991. Ker se fiktivni pri viru odtegnjeni davek lahko še naprej uporablja za obresti, plačane na podlagi teh sporazumov, je ta sistem po mojem mnenju gospodarska prednost, dodeljena centrom za usklajevanje in skupinam, ki jim pripadajo. Ta fiktivni pri viru odtegnjeni davek se namreč izravna z davki prejemnikov obresti, ki jih izplačajo centri za usklajevanje, kot če bi bil to pri viru odtegnjeni davek, ki se v resnici ne odtegne.

290. Nasprotno ne verjamem, da se ta sistem lahko šteje za prednost, potem ko je bila stopnja znižana na nič. Za presojo obstoja pomoči je treba namreč upoštevati učinke, ki jih lahko ima zadevni ukrep.(90) Vendar Komisija po mojem mnenju ni dokazala, zakaj fiktivni pri viru odtegnjeni davek, znižan na nič, lahko daje prednost prejemnikom izplačil, ki jih izvedejo centri za usklajevanje, ter zato centrom in skupinam, ki jim pripadajo. Dejstvo, da bi bila ta stopnja lahko spremenjena že s kraljevo uredbo, ne upravičuje, da se šteje za prednost, ker je to samo primer in ker je kraljeva uredba normativni akt. Trditev Komisije je po mojem mnenju mogoče upoštevati le, če se stopnja fiktivnega pri viru odtegnjenega davka lahko zviša za posamezen primer v okviru povsem diskrecijske prakse nacionalne uprave.

291. Zato menim, da fiktivni pri viru odtegnjeni davek pomeni prednost le, če se uporablja po stopnji, višji od nič, za obresti, izplačane na podlagi sporazumov, sklenjenih pred 24. julijem 1991.

Selektivnost

292. Državna pomoč je v skladu s členom 87(1) ES ukrep, ki daje prednost „posameznim podjetjem“ ali „proizvodnji posameznega blaga“. Nacionalni ukrep, katerega uporaba je, kot v tej zadevi, odvisna od objektivnih meril, torej spada na področje člena 87 ES le, če ni splošni ukrep. Kot trdi Forum 187, izkrivljanja konkurence, ki jih povzročajo splošni nacionalni ukrepi, ne spadajo na področje določb Pogodbe o državnih pomočeh, temveč na področje členov 94 ES in 96 ES o približevanju nacionalnih zakonodaj, ki vplivajo na delovanje skupnega trga. Davčni ukrep torej spada na področje člena 87 ES le, če je poseben ali selektiven.(91)

293. Komisija je v nasprotju s trditvijo Foruma 187 dokazala, da je davčna shema centrov za usklajevanje selektivna. Iz sodne prakse namreč izhaja, da je nacionalni ukrep selektiven, kadar na podlagi danega pravnega sistema daje prednost posameznim podjetjem v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilj, ki ga zasleduje zadevna ureditev, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju.(92) Povedano drugače, kot je generalni pravobranilec Darmon navedel v točkah 50 in 58 sklepnih predlogov v zadevi Sloman Neptun(93), je temeljno merilo za ugotovitev selektivnosti nacionalnega ukrepa njegov značaj odstopanja od sistema, katerega del je ta ukrep, ukrep pa pomeni odstopanje, kadar se ne uporablja za vsa podjetja, ki bi zaradi narave in strukture sistema lahko bila upravičena do tega ukrepa.

294. Davčni ukrepi, ki jih shema določa za centre za usklajevanje, izpolnjujejo ta pogoj.

295. Kot smo lahko videli zgoraj, so oprostitve nepremičninskega davka, davka na kapital in pri viru odtegnjenega davka, skupaj s fiktivnim pri viru odtegnjenim davkom, odstopanja od belgijskega splošnega davčnega sistema, ki naj bi se uporabljal za centre za usklajevanje. Okoliščina, ki jo navaja Forum 187, da obstajajo številna druga odstopanja od teh obdavčitev in da bi bili nekateri centri za usklajevanje lahko upravičeni do njih, ne izpodbija dejstva, da ima tudi sporna shema značaj odstopanja in da omejuje pravico do teh oprostitev na centre, ki izpolnjujejo pogoje, določene s to shemo. Ti elementi zadostujejo za dokaz selektivnosti navedenih oprostitev.

296. Nato, Forum 187 glede načina določitve obdavčljivih prihodkov trdi, da sporna shema ni selektivna, ker naj bi bila zasnovana za zagotavljanje najprimernejše davčne obravnave večnacionalnih skupin, ki ustanavljajo centre za usklajevanje, ki morajo zagotavljati storitve znotraj skupine, ki ji pripadajo, in se srečujejo s tveganjem dvojnega obdavčevanja, zlasti zaradi dejavnosti „cash pooling“.(94) Ta shema naj bi se torej uporabljala za družbe, za katere je bila zasnovana. Shema naj ne bi bila primerna za majhno belgijsko podjetje in bi bila poljubna, če bi se morala uporabljati za vsa podjetja.

297. Komisija v zvezi s to trditvijo po mojem mnenju pravilno trdi, da davčna shema centrov za usklajevanje ni dostopna vsem mednarodnim skupinam, temveč samo tistim skupinam, katerih hčerinske družbe so v najmanj štirih različnih državah, ki razpolagajo s kapitalom in z rezervami, višjimi ali enakimi 1 milijardi BEF, ter ustvarjajo letni konsolidirani promet, višji ali enak 10 milijardam BEF.

298. Če upoštevamo cilj, ki je po mnenju Foruma 187 temelj določitve obdavčljivega dobička centrov za usklajevanje, in sicer izbira sistema, ki je prilagojen obdavčitvi storitev znotraj skupine in omogoča izogibanje dvojnega obdavčevanja, ugotavljam, kot Komisija navaja v točki 112 odločbe z dne 17. februarja 2003, da se z zgoraj navedenimi pogoji iz uporabe navedene sheme izključujejo centri, ki izvajajo enake dejavnosti, vendar za manjše skupine, torej skupine, katerih hčerinske družbe so v manj kot štirih državah ter njihov kapital in promet ne dosegata zahtevanih pragov. Torej je tudi to selektiven ukrep, ker je pridržan za „posamezna podjetja“.

299. Nazadnje, iz zgornjih ugotovitev izhaja, da Komisija, čeprav je v točki 104 odločbe navedla, da trditve, ki so ji bile predstavljene v formalnem postopku preiskave, „niso mogle ovreči njenega prepričanja glede obstoja te selektivnosti“, ni obrnila dokaznega bremena, kot trdi Forum 187. Komisija je v tej odločbi prepričljivo pojasnila, zakaj so ukrepi, določeni v davčni shemi centrov za usklajevanje, selektivni.

Upravičenost z naravo in s strukturo sistema

300. V skladu s sodno prakso spornega ukrepa ni mogoče šteti za selektivnega in zato ne obstaja državna pomoč v smislu Pogodbe, kadar razlikovanje med podjetji glede dajatev upravičujeta narava in struktura sistema, katerega del je ta ukrep.(95)

301. Sodišče je prav tako odločilo, da mora država članica, ki je uvedla to razlikovanje glede dajatev v svoj pravni red, dokazati, da je tako razlikovanje dejansko upravičeno z naravo in s strukturo sistema, katerega del je.(96)

302. Forum 187 tu povzema svoje že navedene trditve, in sicer da sporna shema ne pomeni odstopanja od splošnega sistema, temveč drugo vrsto obdavčitve, ki jo zahtevata davčna logika in potreba po rešitvi problema dvojnega obdavčevanja storitev, opravljenih znotraj mednarodne skupine družb. Znova trdi, da je ta sporna shema dostopna samo večnacionalnim skupinam, ker naj bi ta težava postala zares zapletena šele, ko je vpletenih več hčerinskih družb. Nazadnje, davčna shema centrov za usklajevanje naj bi bila celota, različnih ukrepov, ki jih določa, pa ne bi smeli analizirati ločeno.

303. Ne zdi se mi, da te trditve dokazujejo, da je davčna shema centrov za usklajevanje upravičena s posebnim položajem teh centrov ali skupin, ki jim pripadajo. Forum 187 po mojem mnenju navaja le nekatere trditve, vendar v resnici ne pojasnjuje, zakaj naj bi bilo tveganje dvojnega obdavčevanja zadosten razlog za omejitev upravičenosti do sporne sheme na centre, ki jih ustanovijo skupine določene velikosti. Prav tako ne dokazuje, zakaj naj bi bile zaradi tega tveganja dvojnega obdavčevanja potrebne ugodnosti, ki jih daje metoda določitve obdavčljivih prihodkov, in različne oprostitve, določene v sporni shemi, niti zakaj bi bilo treba različne ukrepe, ki sestavljajo to shemo, nujno obravnavati skupaj. Forum 187 ne dokazuje niti, zakaj naj bi bili različni ukrepi, določeni v navedeni shemi, upravičeni z davčnim sistemom, ki velja v Belgiji.

304. Ob upoštevanju teh dejavnikov so ukrepi, določeni v davčni shemi centrov za usklajevanje, prednost v smislu člena 87(1) ES.

– Državna narava ukrepa

305. V skladu s sodno prakso, da bi se ugodnosti lahko opredelile kot državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, jih mora biti po eni strani mogoče pripisati državi, po drugi strani pa jih je treba dodeliti neposredno ali posredno iz državnih sredstev.(97)

306. Prvi od teh kumulativnih pogojev se ne izpodbija in se ne zdi sporen, ker je sporna shema davčna shema, ki jo je sprejela Kraljevina Belgija.

307. Nasprotno pa Forum 187 trdi, da sporna shema ne izpolnjuje drugega pogoja, ker naj bi povečala davčne prihodke te države članice. Ta naj bi namreč od centrov za usklajevanje prejela več kot 500 milijonov EUR davčnih prihodkov in prispevkov za socialno varnost na leto. Torej naj ne bi šlo za prenos državnih sredstev.

308. Te trditve ni mogoče sprejeti. Da bi bil izpolnjen pogoj, po katerem se mora pomoč financirati iz državnih sredstev, zadostuje, da se ukrep dejansko neposredno ali posredno financira iz javnega proračuna.(98) Odpoved zadevne države članice, da pobira dajatev ali davek v celoti ali delno, kar postavlja upravičence v ugodnejši položaj v primerjavi z drugimi davčnimi zavezanci, je državna pomoč,(99) čeprav je sporna shema vir davčnih prihodkov za to državo, predvsem zaradi obdavčitve dobička, ki ga ustvarijo družbe prejemnice pomoči, in osebnih prejemkov, ki jih ta podjetja izplačujejo zaposlenim. Pri preučitvi tega pogoja je pomembna javna narava sredstev in ne dejstvo, ali zadevni ukrep nazadnje pomeni breme za proračun zadevne države ali ne.

309. Kot Komisija pravilno trdi, bi upoštevanje trditve Foruma 187 povzročilo, da za ukrep ne bi več veljala prepoved iz člena 87(1) ES, ker naj bi bil njen cilj spodbujati podjetje, da za sedež izbere zadevno državo članico, ali mu omogočiti, da poveča obdavčljive prihodke, ali ga celo odvračati od tega, da za sedež izbere drugo državo. To bi lahko bilo v nasprotju s ciljem te določbe. Ta trditev naj bi tudi pomenila, da je obstoj državne pomoči mogoče presojati šele, ko je sporni ukrep učinkoval, kar bi bilo v nasprotju s sistemom preventivnega nadzora novih pomoči iz člena 88(3) ES.

– Vpliv na trgovino med državami članicami in na konkurenco

310. Forum 187 najprej trdi, da Komisija ni utemeljila, zakaj naj bi davčna shema centrov za usklajevanje vplivala na trgovino med državami članicami. Po mnenju tega združenja naj Komisija ne bi pojasnila, ali ta učinek nastaja na ravni centrov ali na ravni skupin družb, ki jim pripadajo.

311. Forum 187 nato trdi, da zadevna shema ne vpliva na trgovino med državami članicami, ker naj bi večnacionalne skupine izvrševale enake notranje transakcije iz druge države, če ne bi bilo sporne sheme. Forum 187 v zvezi s tem poudarja, da v drugih državah članicah obstajajo sheme, primerljive belgijski. Lokacija centrov za usklajevanje naj prav tako ne bi vplivala na trgovino med državami članicami, ker naj bi ti centri izvrševali transakcije znotraj skupine.

312. Forum 187 tudi trdi, da Komisija ni dokazala, zakaj naj bi bil položaj družb, ki imajo centre za usklajevanje, močnejši od položaja konkurenčnih družb. Po mnenju tega združenja naj Komisija ne bi upoštevala načela enotnega gospodarskega subjekta, po katerem se dejavnosti znotraj iste skupine ne smejo šteti za konkurenčne tretjim stranem. Prav tako naj ne bi mogla obstajati konkurenca med centri za usklajevanje.

313. Poleg tega naj bi bila zadevna shema dostopna vsem večnacionalnim skupinam, tako da naj na tej ravni ne bi bilo izkrivljanja konkurence. Tudi te večnacionalne skupine naj ne bi konkurirale malim podjetjem, ki naj ne bi izvrševala čezmejnih transakcij, kot je „cash pooling“, in naj se ne bi srečevala z dvojnim obdavčevanjem notranjih finančnih transakcij.

314. Te različne trditve se mi ne zdijo utemeljene.

315. Najprej, iz odločbe z dne 17. februarja 2003 izhaja, da je Komisija navedla, zakaj po njenem mnenju sporna shema vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco. Tako je v uvodni izjavi 100 te odločbe navedla, da ugodnosti, ki jih uživajo navedeni centri, krepijo njihov konkurenčni položaj v sektorju storitev, ki jih opravljajo za člane skupine, ki ji pripadajo, ter v katerem so zlasti v neposredni konkurenci s finančnimi in fiduciarnimi ustanovami, svetovalnimi podjetji, specializiranimi za davčne zadeve, zaposlovanje in računalništvo itd. Te ugodnosti krepijo tudi konkurenčni položaj družb navedene skupine, ki delujejo v številnih gospodarskih sektorjih. Komisija je dodala, da sta za vse te sektorje značilni močna mednarodna trgovina in trgovina znotraj Skupnosti, velike večnacionalne skupine pa so v neposredni konkurenci z drugimi večnacionalnimi ali lokalnimi podjetji vseh velikosti.

316. V nasprotju s trditvijo Foruma 187 je Komisija torej navedla, da okrepljeni položaj centrov za usklajevanje in družb skupine, ki jim pripadajo, vpliva na trgovino med državami članicami in na konkurenco.

317. Ta analiza se mi zdi utemeljena.

318. Glede učinkov sporne sheme na konkurenco je treba opozoriti, da se ta pojem razlaga široko. V skladu s sodno prakso je za izkrivljanje konkurence dovolj, da zadevni ukrep zmanjšuje breme podjetja, ki je prejelo pomoč, in tako okrepi njegov položaj glede na druga konkurenčna podjetja.(100)

319. Komisija je po mojem mnenju pravilno menila, da ugodnosti, odobrene centrom za usklajevanje, izkrivljajo konkurenco med temi centri ter ponudniki storitev v finančnem, fiduciarnem, informacijskem in zaposlitvenem sektorju, to je ponudniki, ki ponujajo enake storitve kot ti centri. Forum 187 ne zanika, da so te različne storitve predmet določene konkurence v Uniji, kar se tudi ne zdi sporno. Okoliščina, ki jo je navedel Forum 187, da zadevni centri lahko zagotavljajo storitve samo družbam svoje skupine, ne preprečuje, da ti centri, kadar ponujajo te storitve, konkurirajo tujim ponudnikom, ki zagotavljajo enake storitve. Kot navaja Komisija, nižja obdavčitev teh centrov za usklajevanje spodbuja družbe skupine, da pogosteje uporabljajo storitve, ki jih opravljajo ti centri, kot pa storitve, ki jih opravljajo drugi ponudniki. V trditvah Foruma 187 ne najdem prepričljivega pojasnila, ki bi dokazalo, da storitev, ki jih ti centri zagotavljajo družbam skupine, ki ji pripadajo, ne morejo opravljati drugi ponudniki.

320. Prav tako se strinjam z analizo Komisije o vplivih na konkurenco na ravni družb večnacionalnih skupin, ki so ustanovile 220 ali 230 centrov za usklajevanje, ki delujejo v Belgiji. Sporna shema krepi položaj teh podjetij glede na njihove konkurente, ker jim omogoča uporabo storitev, ki jih centri za usklajevanje zagotavljajo pod ugodnejšimi pogoji, kot bi izhajali samo iz ekonomije obsega zaradi združevanja ustreznih nalog. Ker te družbe delujejo v številnih sektorjih dejavnosti, ki so lahko, če povzamemo primere, ki jih je navedel Forum 187, tako različni kot prodaja osebnih vozil ali živil in v katerih obstaja učinkovita konkurenca, menim, da taka davčna shema predvsem zaradi obsega področja dejavnosti, ki jih pokrivajo večnacionalne družbe, ki imajo koristi od nje, nujno vpliva na konkurenco.

321. Ne zdi se mi, da trditev Foruma 187, da naj bi bila zadevna shema dostopna vsem večnacionalnim skupinam, izpodbija to analizo. Kot poudarja Komisija, po eni strani ta trditev ni pravilna, ker je ta shema dostopna samo skupinam, ki imajo določeno število družb ter določen kapital in promet. Po drugi strani lahko te večnacionalne skupine glede na svoje dejavnosti tudi konkurirajo nacionalnim podjetjem.

322. Nazadnje, ni dvoma, da sporna shema vpliva na trgovino med državami članicami. Tudi ta pogoj se razlaga široko, ker se v skladu s sodno prakso, kadar pomoč, ki jo dodeli država članica, ali pomoč iz državnih sredstev okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Skupnosti, šteje, da pomoč vpliva na ta podjetja.(101)

323. Razlogi, na podlagi katerih je Komisija pravilno menila, da sporna shema lahko izkrivlja konkurenco, tudi dokazujejo, da vpliva na trgovino znotraj Skupnosti. Ker centri za usklajevanje svoje storitve zagotavljajo družbam skupin, ki jim pripadajo, te družbe pa morajo biti v najmanj štirih državah, se ne zdi dvomljivo, da sporna shema izkrivlja konkurenco v okviru trgovine znotraj Skupnosti.

324. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev tudi menim, da ni treba, da Komisija podrobno preuči učinke sporne sheme na poseben položaj nekaterih podjetij. Po mojem mnenju iz vseh teh ugotovitev zadostno izhaja, da davčna shema centrov za usklajevanje izpolnjuje različne pogoje iz člena 87(1) ES, ne da bi bilo treba to presojo pojasniti s konkretnimi primeri učinkov v korist nekaterih centrov ali zlasti nekaterih skupin.

325. Glede na vse te ugotovitve davčna shema centrov za usklajevanje izpolnjuje pogoje iz člena 87(1) in tako spada na področje uporabe te določbe.

326. Torej predlagam, naj se tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 87(1) ES, zavrne kot neutemeljen.

iii) Tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve

327. Forum 187 trdi, da je obveznost obrazložitve sorazmerna s tem, v kolikšni meri lahko zadevna odločba vpliva na posamezne interese, in da se v tej zadevi ta obveznost še zlasti zahteva, ker Komisija spreminja prejšnji odločbi, sprejeti pred več kot petnajstimi leti.

328. Forum 187 trdi, da Komisija ni pojasnila, zakaj prejšnji odločbi nista bili pravilni. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo, izrečeno v zadevi Stork Amsterdam proti Komisiji(102), v kateri je Sodišče prve stopnje zaradi neobstoja obrazložitve razveljavilo odločbo Komisije, v kateri je ta sprejela drugačno stališče kot v prejšnji odločbi.

329. Forum 187 očita Komisiji, da ni pojasnila, v čem je bil razvoj skupnega trga.

330. Ti očitki se mi ne zdijo utemeljeni.

331. Naprej, očitek, ki temelji na neobstoju obrazložitve razvoja skupnega trga, ni upošteven, ker – kot smo lahko videli zgoraj – sprememba presoje Komisije glede opredelitve sporne sheme kot državne pomoči ne temelji na takem razvoju.

332. Glede drugega očitka Forum 187 upravičeno trdi, da se obveznost obrazložitve še zlasti zahteva, kadar Komisija spremeni prejšnjo presojo o obstoju pomoči. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev akta Skupnosti, zahtevana v členu 253 ES, prilagojena naravi tega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki izda akt, tako da se zadevne stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko izvaja svoj nadzor.(103) Kadar Komisija nacionalno davčno shemo, ki ji je bila priglašena in o kateri je odločila, da ni pomoč, opredeli kot državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, mora njena odločba zadevni državi članici in zainteresiranim stranem omogočiti, da se seznanijo z razlogi, na podlagi katerih meni, da ta shema izpolnjuje vsakega od pogojev, zahtevanih v členu 87(1) ES.

333. Kot smo lahko videli pri preučitvi prejšnjega tožbenega razloga, je Komisija izpolnila obveznost obrazložitve, ker je Forum 187 na podlagi razlogov njene odločbe lahko temeljito izpodbijal njene presoje o obstoju državne pomoči, Sodišču pa ti razlogi po mojem mnenju omogočajo, da preveri utemeljenost teh presoj.

334. Ne verjamem, da bi Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 morala tudi obrazložiti, zakaj je v odločbah iz let 1984 in 1987 ter v odgovoru komisarja, pristojnega za konkurenco, iz leta 1990 na parlamentarno vprašanje prišla do drugačne ugotovitve. Kot sem že navedel, pojem državne pomoči, kot je opredeljen v členu 87(1) ES, ustreza objektivnemu položaju, razlogi, na podlagi katerih je Komisija v prejšnjih odločbah presodila drugače, pa niso pomembni za preučitev vprašanja, ali zadevna shema spada na področje uporabe člena 87(1) ES ali ne.

335. Ob upoštevanju teh ugotovitev menim, da je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, ker temelji na zgoraj predstavljenih očitkih, zavrniti.

b) Predlogi Kraljevine Belgije in Foruma 187 za delno razglasitev ničnosti odločbe z dne 17. februarja 2003

336. Naj opozorim, da je Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 odločila, da je davčna shema centrov za usklajevanje državna pomoč, ki bi združljiva s skupnim trgom, in Kraljevini Belgiji prepovedala, da jo odobri novim gospodarskim subjektom.

337. Komisija je glede veljavnih potrditev priznala, da je z odločbama iz let 1984 in 1987 ter odgovorom komisarja, pristojnega za konkurenco, iz leta 1990 na parlamentarno vprašanje št. 1735/90 pri centrih za usklajevanje ustvarila upravičena pričakovanja, da se z zadevno davčno shemo ne kršijo pravila Pogodbe o državnih pomočeh. Trdila je, da je zaradi obsežnih naložb, ki so jih ti centri in skupine, ki jim pripadajo, lahko izvedli, ter zaradi dolgoročnih obveznosti, ki so jih sprejeli ti centri, upoštevanje upravičenih pričakovanj upravičencev iz naslova zadevne sheme zadosten razlog za predvidevanje, da centri, ki so bili že potrjeni na 31. december 2000 in so imeli veljavno potrditev na dan vročitve odločbe Komisije, tj. 17. februarja 2003, lahko uporabljajo zadevno shemo do izteka svoje potrditve in najpozneje do 31. decembra 2010.

338. Vendar je Komisija odločila, da se potrditve, ki so veljale na 31. december 2000 in se iztečejo po 17. februarju 2003, ne smejo obnoviti.

339. V uvodni izjavi 120 odločbe je navedla, da zato, ker potrditve nikakor niso povezane s pravico do ohranitve sheme ali ugodnosti njenih določb, niti med obdobjem potrditve, v nobenem primeru ne morejo dati pravice do obnovitve sheme po datumu izteka obstoječih potrditev. Dodala je, da izrecna omejitev potrditev na deset let prav tako onemogoča, da bi lahko nastala upravičena pričakovanja glede take samodejne obnovitve, ki bi teoretično lahko vodila do trajne potrditve.

340. V členu 2, drugi in tretji odstavek, odločbe Komisije je tako določeno:

„Od vročitve te odločbe novim prejemnikom ne bo več mogoče priznati ugodnosti te sheme […] niti je podaljšati z obnovitvijo obstoječih potrditev.

Glede centrov, ki so bili že potrjeni pred 31. decembrom 2000, se učinki sheme na dan vročitve te odločbe lahko ohranijo do konca posamezne potrditve in najpozneje do 31. decembra 2010. V primeru obnovitve potrditve pred tem datumom v skladu z odstavkom 2 ni mogoča niti začasna uporaba sheme, ki je predmet te odločbe.“

341. Kraljevina Belgija predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije, v delu, v katerem ji ne dovoljuje, da vsaj začasno obnovi potrditev centrov za usklajevanje, ki so uživali ugodnosti zadevne sheme na 31. december 2000 in katerih potrditev se bo iztekla pred 31. decembrom 2010.

342. Forum 187 predlaga razglasitev ničnosti te odločbe, ker niso določeni ustrezni prehodni ukrepi za centre, katerih potrditev se izteče po 17. februarju leta 2003 in leta 2004.

343. Ta predloga bom preučil skupaj, ker je predlog Foruma 187 del predloga Kraljevine Belgije.

344. Kraljevina Belgija navaja štiri tožbene razloge v podporo tožbi. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 88(2) ES ter načel pravne varnosti, varstva upravičenih pričakovanj in sorazmernosti.

345. V drugem tožbenem razlogu se sklicuje na kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj glede možnosti obnovitve potrditve.

346. Kraljevina Belgija v tretjem tožbenem razlogu trdi, da je z odločbo z dne 17. februarja 2003 kršeno splošno načelo enakosti.

347. Četrti tožbeni razlog se nanaša na pomanjkanje obrazložitve.

348. Forum 187 navaja tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj in pomanjkanje obrazložitve.

349. Najprej bom preučil kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj, na katero se Kraljevina Belgija sklicuje v dveh tožbenih razlogih, navaja pa jo tudi Forum 187.

i) Kršitev načela upravičenih pričakovanj

– Trditve strank

Kraljevina Belgija

350. Kraljevina Belgija trdi, da se je Komisija v odločbi izrecno oprla na kodeks ravnanja in razprave Sveta „Ecofin“ pri presoji prehodnega obdobja, ki ga je treba odobriti centrom za usklajevanje. Poudarja tudi, da datuma 31. december 2000 in 31. december 2010 ustrezata datumom, navedenim v načelnem sporazumu, ki ga je Svet sprejel 21. januarja 2003 in po katerem bi centri, za katere se je 31. decembra 2000 uporabljala sporna shema, lahko uživali ugodnosti te sheme v obstoječem desetletnem obdobju in najpozneje do 31. decembra 2010. Vendar pojasnjuje, da Komisija ni v celoti ravnala v skladu s stališči Sveta. Trdi, da je Svet 26. in 27. novembra 2000 sprejel obvestilo predsedstva, v katerem je bilo določeno, da naj bi se zadevna davčna shema ohranila za vse zadevne centre do 31. decembra 2005. Odločba Komisije naj torej ne bi bila dosledna.

351. Trdi tudi, da je belgijski minister za finance zaradi tega stališča Sveta v predstavniškem domu Belgije 20. decembra 2000 uradno razglasil to možnost obnovitve do 31. decembra 2005. Dodaja, da je Komisija možnost, da bi centri za usklajevanje uživali ugodnost zadevne sheme do tega datuma, navedla v predlogih ustreznih ukrepov z dne 11. julija 2001.

352. Kraljevina Belgija iz tega sklepa, da je skupaj z zadevnimi centri za usklajevanje upravičeno pričakovala, da centri, katerih potrditev se bo iztekla konec leta 2005, ne bodo ostali brez te potrditve s takojšnjim učinkom, temveč bo njihova potrditev lahko obnovljena vsaj do 31. decembra 2005.

353. Kraljevina Belgija trdi tudi, da so centri za usklajevanje upravičeno pričakovali, da jim bo lahko odobrena obnovitev potrditve v skladu z določbami zadevne davčne sheme. Pojasnjuje, da je bila ta obnovitev samodejna, kadar so bili izpolnjeni zahtevani pogoji, in da so na tej podlagi centri, katerih potrditev se je iztekla v mesecih po vročitvi odločbe Komisije, imeli dolgoročne obveznosti. Trdi, da naj bi prepoved obnovitve povzročila, da je bilo tem centrom za usklajevanje naloženo veliko davčno breme, predvsem zaradi pobiranja pri viru odtegnjenega davka na obresti, ki jih izplačujejo ti centri, skupaj z obrestmi, plačanimi na podlagi dejavnosti „cash pooling“.

354. Tožeča stranka v nasprotju s trditvijo Komisije, da so Kraljevino Belgijo in zadevne centre za usklajevanje določeni „signali“ opozorili, da zadevne davčne sheme ne bo mogoče ohraniti, trdi, da je bila ta trditev zavrnjena v zgoraj navedeni začasni odredbi z dne 26. junija 2003, ker to pomeni, da kontradiktorni postopek iz člena 88 ES ne bi bil koristen. Poleg tega poudarja, da niti centri niti sama do vročitve odločbe z dne 17. februarja 2003 ni mogla vedeti, da naj bi Komisija ta datum uporabila kot rok, po katerem se potrditve ne bi mogle obnoviti.

Forum 187

355. Forum 187 trdi tudi, da so centri za usklajevanje, ker je Komisija v letih 1984 in 1987 ter pozneje leta 1990 odobrila zadevno shemo, lahko upravičeno verjeli, da bodo lahko še naprej izvajali svoje dejavnosti in da pravo Skupnosti ne nasprotuje obnovitvi njihove potrditve.

356. Trdi tudi, da naj bi centri, katerih potrditev se je iztekla v letih 2003 in 2004, potrebovali prehodno obdobje za reorganizacijo in po potrebi ustanovitev v drugi državi zaradi zahtev belgijskega delovnega prava, delovne obremenitve, ki bi jo povzročilo preoblikovanje njihovih računalniških sistemov, ter ponovnega pogajanja o dolgoročnih obveznosti na poslovnem in finančnem področju, sprejetih za izvajanje njihovih dejavnosti. Po mnenju Foruma 187 naj bi ti centri potrebovali dvoletno prehodno obdobje.

357. Forum 187 izpodbija tudi razloge, zaradi katerih je Komisija menila, da odobritev prehodnih ukrepov za te centre ni upravičena. Trdi, da dejstvo, ki ga navaja Komisija, da naj potrditve ne bi dajale samodejne pravice do obnovitve, ni pomembno za vprašanje, ali bi zadevni centri morali imeti na voljo čas za prilagoditev. Komisija naj bi tako kršila svojo obveznost, da odpravi škodo, nastalo zaradi spremembe njene presoje. Prav tako naj ne bi upoštevala dejstva, da so ti centri vedeli, da bo njihova potrditev obnovljena.

Komisija

358. Komisija najprej zanika, da so razprave Sveta „Ecofin“ lahko vzbudile upravičena pričakovanja pri Kraljevini Belgiji in centrih za usklajevanje. Trdi, da politični sklepi Sveta na področju obdavčevanja družb, ki niso pravni akt, ne morejo omejevati ukrepov, ki jih mora izvajati na podlagi svoje izključne pristojnosti na področju državnih pomoči. Podredno trdi, da stališča, sprejetega v Svetu 26. in 27. novembra 2000, ni mogoče razlagati tako, kot ga je belgijska vlada razlagala ob izjavi v predstavniškem domu Belgije.

359. Glede svojih predlogov ustreznih ukrepov trdi, da niso dokončni akt in da lahko spremeni njihovo vsebino glede na pripombe države članice, na katero so naslovljeni. Poleg tega trdi, da je njen predlog temeljil na tem, da se vsem centrom za usklajevanje prizna enako najkrajše obdobje pred odpravo zadevne sheme, in da je Kraljevina Belgija med celotnim postopkom zagovarjala drugo možnost, uporabljeno v odločbi z dne 17. februarja 2003, in sicer da morajo potrditve veljati do izteka in brez obnovitve.

360. Komisija nato zanika, da naj bi pravna ureditev centrov za usklajevanje tem dajala samodejno pravico do obnovitve njihove potrditve. Trdi, da Kraljevina Belgija centrom za usklajevanje nikakor ni zagotovila nadaljnjega obstoja ugodnosti, ki so jim bile odobrene, in samodejne obnovitve potrditve, ker za obnovitev veljajo isti postopek in isti pogoji kot za prvotno potrditev. Po mnenju Komisije že dejstvo, da je potrditev veljala v omejenem obdobju, pomeni, da ne daje pravice po tem obdobju. Poleg tega poudarja, da je Kraljevina Belgija pred odločbo z dne 17. februarja 2003 že spremenila zadevno shemo in da zaradi teh sprememb, ki so zmanjšale prvotno določene ugodnosti, niso bili sprejeti prehodni ukrepi.

361. Komisija trdi tudi, da so Kraljevina Belgija in centri za usklajevanje dobili nekatera znamenja pred sprejetjem odločbe z dne 17. februarja 2003, s katerimi so bili obveščeni, da zadevne sheme ne bo mogoče ohraniti. V zvezi s tem navaja kodeks ravnanja, ki ga je sprejel Svet, in poročilo skupine za kodeks ravnanja. Sklicuje se tudi na svoje obvestilo o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka, zahtevo za informacije o zadevni shemi, ki jo je februarja 1999 poslala belgijskim organom, predlog ustreznih ukrepov, ki ga je tem organom poslala 11. julija 2001, in nazadnje odločbo o začetku formalnega postopka preiskave z dne 27. februarja 2002. Trdi tudi, da so bili ti ukrepi objavljeni oziroma sporočeni v obvestilih za javnost.

362. Komisija pojasnjuje, da so edina upravičena pričakovanja, na katera se navedeni centri lahko zakonito sklicujejo, pričakovanja, ki so jih pri njih vzbudile prejšnje odločbe. Trdi, da je upoštevala ta upravičena pričakovanja, ko je centrom, katerih potrditev je veljala ob vročitvi odločbe, odobrila prehodno obdobje ter določila, da lahko uživajo ugodnosti do izteka potrditve in najpozneje do 31. decembra 2010. Vendar je zaradi navedenih razlogov upravičeno določila, da je treba pravico do uporabe te sheme ali njeno obnovitev izključiti po datumu vročitve odločbe, da bi učinki te sheme prenehali postopoma z iztekom potrditev.

363. Komisija tudi zanika, da naj bi njena odločba povzročila takojšnje prenehanje dejavnosti centrov, ki ne bi več mogli uživati ugodnosti sporne sheme. Po eni strani trdi, da v odločbi centrom za usklajevanje ne odreja, naj nehajo izvajati svoje dejavnosti. Po drugi strani opozarja na trditev Foruma 187, da ukrepi, določeni na podlagi sporne sheme, ne dajejo nobene prednosti tem centrom. V zvezi s tem nasprotuje trditvi Kraljevine Belgije, da bi morala njena odločba povzročiti čezmerno povečanje davčnega bremena in dvojno obdavčevanje teh centrov.

364. Nazadnje, Komisija zaradi podobnih razlogov nasprotuje trditvam Foruma 187 in trdi, da ni niti potrebno niti primerno določiti prehodne ukrepe za centre, katerih potrditev se izteče v letih 2003 in 2004.

– Presoja

365. Najprej bom na kratko predstavil vsebino načela varstva upravičenih pričakovanj.

366. To načelo se je postopno priznavalo v pravnem redu Skupnosti s sodno prakso, v kateri je bilo potrjeno kot „višje pravno načelo“, ki varuje posameznike(104), „temeljno načelo Skupnosti“(105) ali kot „splošno načelo“(106). Načelo varstva upravičenih pričakovanj je torej splošno načelo prava Skupnosti, na podlagi katerega je mogoče nadzirati zakonitost aktov institucij.

367. Zdi se kot ustreznik načela pravne varnosti, ki zahteva, da mora biti zakonodaja Skupnosti določena in da mora biti njena uporaba predvidljiva za osebe, ki jih zadeva, ker je ob spremembi predpisa njegov namen zagotoviti varstvo položajev, ki jih je legitimno pridobila ena fizična ali zlasti pravna oseba oziroma več teh.(107)

368. Zaradi njegove subjektivnosti je težko izčrpno opredeliti načelo varstva upravičenih pričakovanj. Vendar lahko glede na njegovo uporabo v sodni praksi trdimo, da se kršitev tega načela dopušča, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji. Najprej mora obstajati akt ali ravnanje uprave Skupnosti, ki lahko vzbudi ta pričakovanja. V skladu s sodno prakso se je na načelo upravičenih pričakovanj zoper akt Skupnosti mogoče sklicevati samo, če je Skupnost predhodno sama ustvarila položaj, ki bi lahko povzročil to pričakovanje.(108) Ta položaj je nekako „temelj“ pričakovanj zadevne osebe. Poleg tega morajo obstajati natančna zagotovila.(109)

369. Nato, zadevna oseba ni mogla predvideti spremembe pristopa, ki ga je predhodno sprejela uprava Skupnosti. V skladu s sodno prakso se namreč razumen in preudaren gospodarski subjekt, če je lahko predvidel sprejetje ukrepa Skupnosti, ki lahko vpliva na njegove interese, ob njegovem sprejetju ne more sklicevati na načelo upravičenih pričakovanj.(110) Pričakovanja, ki jih ustvari akt ali ravnanje uprave Skupnosti, so torej „upravičena“ in jih je zato treba varovati, če je zadevna oseba lahko razumno računala na ohranitev ali stabilnost tako nastalega položaja, kot je lahko storil „razumen in preudaren“ gospodarski subjekt.

370. Nazadnje, interes Skupnosti, ki je cilj izpodbijanega akta, ne sme upravičiti vpliva na legitimna pričakovanja zadevne osebe. Ta pogoj je izpolnjen, če tehtanje obstoječih interesov pokaže, da v okoliščinah obravnavane zadeve interes Skupnosti ne prevlada nad interesom zadevne osebe, da se ohrani položaj, ki ga je legitimno imela za stabilnega.(111)

371. Torej bom preučil, ali so ti različni pogoji v tem sporu izpolnjeni.

Temelj pričakovanj

372. Komisija priznava, da je z odločbama iz let 1984 in 1987 ter odgovorom komisarja, pristojnega za konkurenco, iz leta 1990 na parlamentarno vprašanje št. 1735/90 ustvarila upravičena pričakovanja, da ne obstaja nezdružljivost davčne sheme centrov za usklajevanje in pravil Pogodbe o državnih pomočeh.(112)

373. Spor med strankami se nanaša na dve točki. Najprej, Kraljevina Belgija in Komisija se ne strinjata o tem, ali sklepi Sveta z dne 26. in 27. novembra 2000 in predlogi ustreznih ukrepov, ki jih je pripravila Komisija, lahko ustvarjajo upravičena pričakovanja, da se bo sporna davčna shema ohranila vsaj do 31. decembra 2005 za vse centre za usklajevanje. Nato, Kraljevina Belgija in Forum 187 na eni strani ter Komisija na drugi strani se ne strinjajo o tem, ali glede na davčno shemo centrov za usklajevanje ti centri na podlagi odločb, ki ju je ta institucija izdala v letih 1984 in 1987, in odgovora komisarja, pristojnega za konkurenco, iz leta 1990 lahko pričakujejo obnovitev svoje potrditve.

374. V zvezi s prvo točko, ki se nanaša na pričakovanja, ki naj bi jih vzbudile razprave Sveta „Ecofin“ in predlogi ustreznih ukrepov, ki jih je pripravila Komisija, se mi ne zdi mogoče sprejeti stališča Kraljevine Belgije.

375. Najprej, kar zadeva sklepe Sveta z dne 26. in 27. novembra 2000, ne verjamem, da so lahko pri Kraljevini Belgiji in centrih za usklajevanje vzbudili upravičena pričakovanja, da bo sporna shema ohranjena vsaj do 31. decembra 2005, in to zaradi naslednjih razlogov.

376. Kot opozarja Komisija, so sklepi, ki so jih države članice sprejele v Svetu 26. in 27. novembra 2000, politični akt, ki ima deklarativno funkcijo in ne more imeti pravnih učinkov. Ti sklepi torej ne morejo niti zavezovati niti omejevati dejavnosti Komisije pri izvajanju pristojnosti, ki so ji na področju državnih pomoči podeljene s Pogodbo.

377. Kraljevina Belgija ne izpodbija te analize pomena sklepov Sveta „Ecofin“. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je ta država v odgovoru Komisiji z dne 30. avgusta 2002 na vprašanja, ki jih je ta institucija postavila o obsegu upravičenih pričakovanj v tej zadevi, navedla, da so „razprave na ravni Sveta o kodeksu ravnanja v celoti zunaj pravnega okvira državnih pomoči. Gre za politični ukrep, ki naj bi pokazal rezultate šele konec leta 2002“.(113)

378. Kraljevina Belgija na podlagi svoje analize pomena sklepov Sveta ne more trditi, da so ti ponudili utemeljena zagotovila glede vsebine prehodnih ukrepov, ki bi jih morala sprejeti Komisija, če bi po potrebi ugotovila, da je sporna davčna shema državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.(114)

379. Mislim, da je treba enako presoditi tudi v zvezi s centri za usklajevanje. Znano je, da je na področju državnih pomoči možnost upravičencev do pomoči, da se sklicujejo na upravičena pričakovanja glede zakonitosti pomoči, odvisna od upoštevanja postopka, določenega v Pogodbi. Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da mora biti vesten gospodarski subjekt navadno sposoben ugotoviti, ali je bil ta postopek spoštovan.(115) Te zahteve temeljijo na nujnosti nadzora, ki ga izvaja Komisija, kot je določen v členu 88 ES.

380. Iz tega torej lahko sklepamo, da se gospodarski subjekti na področju državnih pomoči lahko sklicujejo na upravičena pričakovanja le v položaju, v katerem niso kršene pristojnosti, ki so Komisiji podeljene s členom 88 ES. Povedano drugače, gospodarski subjekti naj bi poznali pristojnosti, ki so Komisiji na področju državnih pomoči podeljene s Pogodbo.

381. Na podlagi te sodne prakse menim, da centri za usklajevanje, celo ob domnevi, da so poznali sklepe Sveta z dne 26. in 27. novembra 2000, niso mogli pričakovati, da so ti sklepi zavezujoči za Komisijo.

382. Poleg tega, kot poudarja Komisija, vsebina predloga predsedstva, sprejetega na tem svetu 26. in 27. novembra 2000, ni nedvoumna. V tem predlogu je zapisano: „Predsedstvo predlaga Svetu […], naj odobri, da se za podjetja, ki uživajo ugodnosti škodljive sheme na 31. december 2000, učinki teh škodljivih shem končajo najpozneje 31. decembra 2005, ne glede na to, ali so sheme odobrene za določeno ali nedoločeno obdobje.“(116) Ta predlog je torej mogoče razumeti tako, da je 31. december 2005 skrajni rok, do katerega lahko veljajo desetletne potrditve, ki so veljale 31. decembra 2000. Predlog ne pomeni nujno, da se bo veljavnost vseh potrditev, skupaj s tistimi, ki se bodo iztekle pred 31. decembrom 2005, podaljšala do tega datuma.

383. Iz tega sledi, da sklepi Sveta z dne 26. in 27. novembra 2000 Kraljevini Belgiji in centrom za usklajevanje niso mogli dati natančnih zagotovil, kot zahteva sodna praksa, da bodo vsi centri lahko uporabljali sporno shemo vsaj do 31. decembra 2005.

384. Kar zadeva predloge ustreznih ukrepov, ki jih je Komisija sporočila Kraljevini Belgiji na podlagi nadzora nad veljavnimi pomočmi, prav tako ne verjamem, da bi ti ukrepi tej državi članici in centrom za usklajevanje lahko dali natančna zagotovila, kot trdi navedena država.

385. Kot navaja Komisija, je prehodni ukrepi, določeni v teh predlogih, ne zavezujejo, ker država članica, na katero so bili naslovljeni, ni sprejela teh predlogov. Ti prehodni ukrepi se torej lahko po potrebi spremenijo v odločbi, sprejeti po končanem formalnem postopku preiskave. Ta možnost se zdi logična posledica pravice, ki jo ima zadevna država članica, in sicer da zavrne ustrezne ukrepe, ki ji jih predlaga Komisija, in v formalnem postopku preiskave izpodbija opredelitev zadevnega ukrepa kot državne pomoči.

386. Zato se ne zdi mogoče priznati, da so predlogi ustreznih ukrepov, ki jih je Komisija sporočila Kraljevini Belgiji v dopisu z dne 11. julija 2001, lahko dali natančna zagotovila glede vsebine prehodnih ukrepov, ki naj bi jih ta institucija po potrebi določila v odločbi, s katero bi se končal formalni postopek preiskave.

387. Na podlagi teh ugotovitev menim, da niti sklepi Sveta z dne 26. in 27. novembra 2000 niti predlogi ustreznih ukrepov, ki jih je pripravila Komisija, ne morejo pri Kraljevini Belgiji in centrih za usklajevanje ustvariti upravičenih pričakovanj, da bo sporna davčna shema ohranjena vsaj do 31. decembra 2005 za vse te centre.

388. Nasprotno pa se strinjam s stališčem Kraljevine Belgije in Foruma 187, da glede na vsebino belgijske davčne sheme odločbi Komisije iz let 1984 in 1987 ter odgovor komisarja, pristojnega za konkurenco, iz leta 1990 na parlamentarno vprašanje št. 1735/90 pri centrih za usklajevanje ustvarjajo pričakovanja, da pravila Pogodbe o državnih pomočeh ne bodo nasprotovala obnovitvi njihove desetletne potrditve in nadaljnji uporabi te davčne sheme.

389. Treba je opozoriti, da je Komisija v odločbah iz let 1984 in 1987 ter v navedenem odgovoru komisarja, pristojnega za konkurenco, iz leta 1990 navedla, da davčna shema centrov za usklajevanje ni nezdružljiva s pravili Pogodbe o državnih pomočeh.

390. Iz preučitve vsebine te sheme je razvidno, da je v njej določenih več ugodnosti, za uživanje katerih velja več pogojev, katerih upoštevanje mora biti ugotovljeno s kraljevo uredbo. Res je tudi, kot opozarja Komisija, da je bilo v isti shemi določeno, da potrditev, tako odobrena s kraljevo uredbo, velja deset let. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, kot sklepa Komisija, da center za usklajevanje ni mogel računati na obnovitev navedene sheme ob izteku tega roka.

391. Opozarjam, da je bila davčna shema centrov za usklajevanje trajna. Predvidena je bila za nedoločeno obdobje. Centri za usklajevanje, ki so izpolnjevali pogoje, določene v tej shemi, so ob izteku svoje desetletne potrditve lahko zaprosili za obnovitev potrditve. Ta možnost je bila izrecno potrjena z zakonom z dne 23. oktobra 1991, v obrazložitvi osnutka tega zakona pa je bilo določeno, da ne prinaša nobenih novosti, temveč samo odpravlja dvome centrov za usklajevanje glede možnosti obnovitve.(117) Ta trajnost in nadaljnja uporaba davčne sheme za te centre, ki izpolnjujejo pogoje, zahtevane v tej shemi, sta torej po mojem mnenju sestavna dela nacionalne sheme, o kateri je Komisija odločila v letih 1984, 1987 in 1990.

392. Komisija v podporo izpodbijanju te analize zadevne davčne sheme navaja več trditev. Tako poudarja, da je bilo treba za obnovitev uporabiti isti uradni postopek in iste pogoje kot za pridobitev prvotne potrditve. Vendar se mi ne zdi, da ti elementi centrom za usklajevanje onemogočajo, da bi upravičeno pričakovali nadaljnjo uporabo te davčne sheme. Opozarjam, da so bili pogoji, veljavni za obnovitev potrditve, isti kot pogoji za pridobitev prvotne potrditve in da so bili objektivni. Treba je tudi poudariti, da kot je Komisija navedla v odločbi z dne 17. februarja 2003, odločitev, ali se ta obnovitev odobri ali ne, ni bila odvisna od diskrecijske presoje belgijskih organov.(118)

393. Na podlagi teh ugotovitev iztek potrditve po desetih letih torej ni pomenil, da se zadevna shema ne uporablja več za center za usklajevanje. Šlo je za rok, v katerem je moral center belgijski upravi dokazati, da še vedno izpolnjuje pogoje, zahtevane za uporabo te sheme. Dejstvo, da je bila uporaba sporne sheme odobrena za določeno desetletno obdobje, torej ne izpodbija nadaljnje uporabe sporne davčne sheme za centre za usklajevanje.

394. Komisija tudi trdi, da belgijski organi niso nikoli zagotavljali trajnosti ugodnosti, podeljenih s to shemo, in da so sicer te ugodnosti zmanjšali, na primer s tem, ko so 1. januarja 1993 uvedli letno dajatev v višini 10.000 EUR za vsako osebo, zaposleno s polnim delovnim časom.

395. Te trditve po mojem mnenju prav tako ne dokazujejo, da centri za usklajevanje, katerih potrditev se je iztekla, ne morejo pričakovati nadaljnje uporabe sporne davčne sheme. To po eni strani dokazuje dejstvo, da je tudi Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 priznala, da čeprav potrditev ne pomeni zagotovila za nadaljnji obstoj sheme niti za njene ugodnosti, so centri za usklajevanje upravičeno „razumn[o] in legitimn[o] [pričakovali] določeno stopnjo kontinuitete gospodarskih razmer, skupaj z davčno shemo“.(119) Po drugi strani so spremembe, ki jih je Kraljevina Belgija s kraljevo uredbo št. 187 vnesla v zadevno shemo po njeni uvedbi, razmeroma podredne in niso vplivale na glavne dele te sheme, in sicer na način izračuna davčne osnove in oprostitve pri viru odtegnjenega davka, nepremičninskega davka in davka na kapital.

396. Iz teh ugotovitev sklepam, da je sporna davčna shema centrom za usklajevanje omogočila, da so pričakovali njen nadaljnji obstoj in obnovitev svoje potrditve, če bodo izpolnjevali objektivne pogoje, določene s to shemo. Iz tega sledi, da je Komisija, s tem ko je v odločbah iz let 1984 in 1987 ter v odgovoru komisarja, pristojnega za konkurenco, iz leta 1990 na parlamentarno vprašanje št. 1735/90 trdila, da ta shema ne spada na področje uporabe člena 87(1) ES, centrom za usklajevanje, potrjenim na dan 31. decembra 2000, omogočila, da so pričakovali, da pravila Pogodbe o državnih pomočeh ne nasprotujejo obnovitvi njihove desetletne potrditve, ko se bo ta iztekla.

Upravičenost teh pričakovanj

397. Komisija trdi, da se centri za usklajevanje ob vročitvi odločbe z dne 17. februarja 2003 niso mogli sklicevati na upravičena pričakovanja glede nadaljnjega obstoja sporne sheme in obnovitve njihove potrditve, ker naj bi prejeli nekaj znamenj, da te sheme ne bo mogoče ohraniti. Komisija v zvezi s tem navaja kodeks ravnanja, ki ga je sprejel Svet, in poročilo skupine za kodeks ravnanja. Sklicuje se tudi na svoje obvestilo o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka, zahtevo za informacije o zadevni shemi, ki jo je februarja 1999 poslala belgijskim organom, predlog ustreznih ukrepov, ki ga je tem organom poslala 11. julija 2001, in nazadnje odločbo o začetku formalnega postopka preiskave z dne 27. februarja 2002.

398. Stališče Komisije pomeni, da so glede na te dejavnike centri za usklajevanje, ko je bila odločba z dne 17. februarja 2003 vročena, morali pričakovati, da pravila Pogodbe o državnih pomočeh nasprotujejo obnovitvi njihove potrditve za kakršno koli obdobje. Ne verjamem, da je to stališče mogoče sprejeti in da znamenja, ki jih navaja Komisija, v tej zadevi upravičujejo, da se navedenim centrom odvzame možnost sklicevanja na upravičena pričakovanja glede obnovitve njihove potrditve.

399. To analizo opiram po eni strani na strukturo in cilje postopka nadzora nad državnimi pomočmi ter po drugi strani na značilnosti zadevne davčne sheme.

400. Kot sem rekel, je cilj obveznosti predhodne priglasitve državnih pomoči, določene v členu 88(3) ES, predvsem odpraviti morebitne dvome države članice, ki namerava uvesti ukrep, o tem, ali je ta ukrep državna pomoč v smislu člena 87(1) ES ali ne.

401. Poleg tega smo videli, da je pojem državne pomoči, kot je opredeljen v tej določbi, objektiven. V nasprotju s tem, kar je Komisija dala razumeti v odgovoru na tožbo v zadevi C-182/03,(120) vprašanje, ali nacionalni ukrep spada na področje uporabe člena 87(1) ES ali ne, ni odvisno od diskrecijske presoje. Dejstvo, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri ugotavljanju, ali nacionalni ukrep spada na področje uporabe te določbe, kadar preučitev pogojev, zahtevanih v tej določbi, vključuje zapletene ekonomske presoje, ne pomeni, da lahko ta institucija kadar koli po prostem preudarku spremeni svojo presojo obstoja pomoči.

402. Ta trditev Komisije bi bila v nasprotju s ciljem mehanizma, uvedenega s členom 88(3) ES, in posledicami, ki jih iz tega cilja izpeljuje sodna praksa. Ni sporno, da je cilj obveznosti priglasitve iz te določbe pravna varnost.(121) Sodišče je ob upoštevanju tega cilja razsodilo, da mora biti država članica hitro obveščena, ali je pomoč združljiva s Pogodbo, in da je dvomesečni rok iz člena 4(5) Uredbe št. 659/1999, v katerem mora Komisija izdati mnenje, zavezujoč.(122) Sodišče je prav tako ob upoštevanju tega načela razsodilo, da ko Komisija odobri splošno shemo pomoči, individualnih pomoči, ki so odobrene na podlagi te sheme in so samo izvedbeni ukrepi, ni treba priglasiti.(123)

403. Zato odločba, v kateri Komisija ugotavlja, da ukrep ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, ne ustvarja pravnega položaja, ki se lahko pogosto spremeni v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku, zlasti na področju, kot je skupna ureditev trgov, katere cilj je stalno prilagajanje spremembam različnih gospodarskih razmer.(124)

404. Iz tega sledi, da kadar je bil nacionalni ukrep priglašen Komisiji v skladu s členom 88(3) ES in je Komisija sprejela odločbo, v skladu s katero ta ukrep ni pomoč v smislu člena 87(1) ES, so država, ki je uvedla ta ukrep, in upravičenci ukrepa po izteku roka za pritožbo zoper to odločbo lahko prepričani, da ta shema ni v nasprotju s pravili Skupnosti o državnih pomočeh. Zainteresirane strani torej upravičeno menijo, da je v tako odločbo praviloma mogoče podvomiti le ob razvoju skupnega trga.

405. Čeprav lahko – kot smo videli zgoraj – Komisija tudi spremeni tako presojo na podlagi načela zakonitosti, kadar meni, da zadevna shema v nasprotju s tem, kar je trdila prej, spada na področje uporabe člena 87(1) ES, menim, da morajo biti pričakovanja, ki jih v takem primeru ustvarja prejšnja presoja, predmet posebnega varstva.

406. Upravičenost teh pričakovanj je po mojem mnenju torej mogoče zavrniti samo, če imajo zadevni gospodarski subjekti dovolj informacij, na podlagi katerih lahko z zadostno verjetnostjo menijo, da bo Komisija spremenila prejšnjo presojo. Povedano drugače, dejstvo, da Komisija znova preuči zadevni nacionalni ukrep, in možnost, da po koncu formalnega postopka preiskave sprejme negativno odločbo, ne moreta biti dovolj, da zadevnim gospodarskim subjektom odvzameta možnost sklicevanja na upravičena pričakovanja glede ohranitve trenutnega položaja.

407. Treba je tudi zagotoviti, da imajo glede na značilnosti zadevnega nacionalnega ukrepa gospodarski subjekti, za katere se uporablja, potreben čas, da dejansko upoštevajo morebitno spremembo presoje Komisije glede združljivosti tega ukrepa s pravili Pogodbe o državnih pomočeh.

408. Na podlagi teh ugotovitev ne verjamem, da različna znamenja, ki jih navaja Komisija, ne glede na to, ali prihajajo od Sveta „Ecofin“ ali nje, upravičujejo, da se centrom za usklajevanje odvzame možnost sklicevanja na upravičena pričakovanja glede obnovitve njihove potrditve.

409. Najprej, kar zadeva kodeks ravnanja, ki ga je sprejel Svet, in poročilo skupine za kodeks ravnanja, menim, da nista pomembna zaradi naslednjega razloga. Obveznost, ki so jo države članice sprejele v tem kodeksu, da odpravijo davčne ukrepe, ki se štejejo za škodljive za skupni trg, in dejstvo, da je bila zadevna shema v poročilu skupine za kodeks ravnanja navedena med nacionalnimi ukrepi, ki se štejejo za škodljive, bi sicer centrom za usklajevanje lahko dala vedeti, da bo belgijska vlada morala nazadnje v roku, ki ga bo določil Svet, spremeniti ali odpraviti to shemo.

410. Videli smo lahko, da je to vseeno politična zaveza, ki ne zavezuje Komisije pri izvajanju pooblastil, ki jih ima na podlagi Pogodbe, in zato pri presoji obstoja objektivnih pogojev, zahtevanih v členu 87(1) ES. Kodeksa ravnanja Sveta in poročila skupine za kodeks ravnanja torej po mojem mnenju ni mogoče šteti za dejavnike, zaradi katerih bi centri za usklajevanje lahko menili, da se bo Komisija odločila, da zadevna shema državne pomoči ni združljiva s skupnim trgom.

411. Kar zadeva Obvestilo o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka, in dejstvo, da je Komisija v tem obvestilu napovedala, da namerava preučiti ali znova preučiti vse davčne sheme, ki veljajo v državah članicah, prav tako ne verjamem, da ju je mogoče obravnavati kot znamenje, da davčna shema centrov za usklajevanje spada na področje člena 87(1) ES in da je ni mogoče ohraniti, kot trdi Komisija.

412. Namen navedenega obvestila je povečati preglednost uporabe določb člena 87(1) ES na področju davčnih ukrepov za podjetja.(125) Njegova vsebina je torej preveč splošna, da bi bilo mogoče samo ob branju sklepati, da davčna shema centrov za usklajevanje izpolnjuje vsakega od pogojev, določenih v tej določbi. Poleg tega Komisija v tem obvestilu ne napoveduje spremembe meril, na podlagi katerih je prej presojala, ali je davčna shema pomoč v smislu člena 87(1) ES ali ne.

413. Nazadnje, kar zadeva zahtevo za informacije o zadevni shemi, poslano belgijskim organom februarja 1999, predlog ustreznih ukrepov, ki ga je Komisija poslala tem organom 11. julija 2001, in odločbo o začetku formalnega postopka preiskave z dne 27. februarja 2002, prav tako ne verjamem, da lahko centri za usklajevanje iz teh dokumentov z zadostno verjetnostjo predvidevajo, kakšna bo končna odločitev Komisije.

414. Centri za usklajevanje so bili s temi dokumenti dejansko obveščeni, da bo Komisija znova preučila davčno shemo. Vendar, kot je bilo navedeno v zgoraj navedeni začasni odredbi z dne 26. junija 2003, niti predlog ustreznih ukrepov, poslan Kraljevini Belgiji, niti odločba z dne 27. februarja 2002 o začetku formalnega postopka preiskave nista imela samostojnih pravnih učinkov za to državo članico ali centre za usklajevanje.(126)

415. Še več, opredelitev davčne sheme centrov za usklajevanje v teh dveh aktih kot veljavne pomoči tudi ni pomenila, da bo Komisija sprejela negativno odločbo ter se v končni odločbi odločila spremeniti presoje iz let 1984, 1987 in 1990. Kot je Sodišče prve stopnje opozorilo v zgoraj navedenem sklepu Forum 187 proti Komisiji, v katerem je kot nedopustno zavrglo tožbo Foruma 187 zoper odločbo Komisije z dne 27. februarja 2002 o začetku formalnega postopka preiskave, je bila ta opredelitev začasna. V členu 7 Uredbe št. 659/1999 je določeno, da se ta postopek lahko konča tudi z odločbo, s katero se v nasprotju z opredelitvijo, uporabljeno ob začetku tega postopka, ugotovi, da obravnavni nacionalni ukrep ni pomoč ali pa da je pomoč, združljiva s skupnim trgom.

416. Tudi v sporočilih za javnost, v katerih so bili opisani ti akti Komisije, niso bili navedeni razlogi, zaradi katerih ta institucija meni, da se ji davčna shema centrov za usklajevanje zdaj zdi državna pomoč v smislu člena 87(1) ES.(127) Centri za usklajevanje so se lahko šele po objavi odločbe o začetku formalnega postopka preiskave v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 20. junija 2002 seznanili z razlogi, zaradi katerih je Komisija menila, da ukrepi, določeni v zadevni davčni shemi, izpolnjujejo vsakega od pogojev, zahtevanih v tej določbi, in da niso združljivi s skupnim trgom.

417. Vendar čeprav bi centri za usklajevanje zaradi razlogov iz te odločbe morali predvideti, da Komisija lahko spremeni prejšnje odločitve, bi morali imeti na voljo potreben čas pred sprejetjem odločbe o koncu formalnega postopka preiskave, da upoštevajo tako možnost. Vendar ne verjamem, da bi bilo tako upoštevanje mogoče zaradi posebnosti zadevne davčne sheme.

418. Kot smo videli, je sporna shema davčna shema, ki odstopa od splošnega prava ter vsebuje več oprostitev in poseben način določitve davčne osnove. Podjetje torej veliko težje upošteva možnost odprave takih ukrepov kot pa ukinitev subvencije. Upoštevati mora ne samo gospodarske posledice take odprave, ki so lahko velike, temveč tudi opraviti obsežno reorganizacijo, zlasti na ravni računovodstva.

419. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da je ta shema veljala od leta 1982, da je bila njena uporaba odobrena za deset let in se je lahko obnovila za enako obdobje. Ob upoštevanju trajanja sheme in potrditev, ki so dajale pravico do njene uporabe, se zdi razumno, kot trdita Kraljevina Belgija in Forum 187, da so centri za usklajevanje, ki so imeli veljavno potrditev na 31. december 2000 in je ta veljala ob vročitvi odločbe z dne 17. februarja 2003, načrtovali svoje dejavnosti dolgoročno, v pričakovanju nadaljnjega obstoja in stabilnosti, ne samo na podlagi desetletne veljavnosti prvotne potrditve, temveč tudi v določeni meri na podlagi njene obnovitve.

420. Zato se zdi malo verjetno, da so sporazumi, ki so jih ti centri sklenili za izvajanje dejavnosti s svojimi zaposlenimi in tretjimi osebami, imeli omejeno veljavnost in so se morali končati ob izteku desetletne potrditve. Nasprotno, vsekakor je treba verjeti, da so bile dejavnosti centrov za usklajevanje organizirane v pričakovanju nadaljnje uporabe zadevne davčne sheme.

421. V teh okoliščinah ne verjamem, da so centri za usklajevanje imeli potreben čas za pregled naložb in reorganizacijo dejavnosti od 20. junija 2002, na kateri je bila objavljena odločba o začetku formalnega postopka preiskave, do 17. februarja 2003, da bi lahko upoštevali možnost negativne odločbe Komisije.

422. Zdi se mi, da je ta analiza še toliko očitnejša, če preučimo položaj centrov, katerih potrditev se je iztekla v mesecih po vročitvi odločbe z dne 17. februarja 2003. Čeprav priznamo, da bi ti centri zaradi objave odločbe o začetku formalnega postopka preiskave v Uradnem listu Evropskih skupnosti morali upoštevati možnost, da Komisija sprejme negativno odločbo, so imeli na voljo samo nekaj mesecev za prilagoditev morebitni odpravi potrditev. Tako kratko obdobje je še toliko manj primerno, ker so bili številni centri, kot Komisija opozarja v odgovoru na tožbo v zadevi C-182/03,(128) v drugem obdobju potrditve, zato so bile njihove naložbe in način poslovanja določeni glede na zadevno davčno shemo, ki je veljala skoraj 20 let.

423. Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov menim, da so centri za usklajevanje, ki so bili potrjeni na 31. december 2000 in katerih potrditev je veljala ob sprejetju odločbe z dne 17. februarja 2003, lahko upravičeno pričakovali, da bo njihova potrditev obnovljena, ko jim je bila vročena ta odločba, zlasti pa centri, ki so vložili zahtevo za obnovitev potrditve, ki se je iztekla v mesecih po vročitvi odločbe.

Tehtanje zadevnih interesov

424. V skladu s sodno prakso se lahko upravičena pričakovanja gospodarskih subjektov kršijo samo, če obstaja javni interes, ki ima prednost pred interesom upravičenca za ohranitev položaja, ki ga je lahko štel za stabilnega. Ni sporno, da interes Skupnosti zahteva, da veljavne sheme državnih pomoči, ki izkrivljajo konkurenco med državami članicami, nehajo veljati.

425. Komisija v tej zadevi ne pojasnjuje, zakaj je ta interes Skupnosti dovolj nujen, da bi upravičil prepoved vsakršne obnovitve po vročitvi njene odločbe. Bistveni del svoje utemeljitve je oprla na dejstvo, da sporna davčna shema centrom za usklajevanje ni omogočala upravičenih pričakovanj, da bo njihova potrditev lahko obnovljena, in navedel sem, zakaj po mojem mnenju te utemeljitve ni mogoče sprejeti.

426. Komisija tudi trdi, da posledica neobnovitve ni veliko ali precejšnje davčno breme za centre za usklajevanje. Vendar menim, da te trditve ni mogoče sprejeti in da prehodni ukrepi, sprejeti v odločbi z dne 17. februarja 2003, niso dosledni. Menim, da Komisija ni mogla hkrati določiti, da naj bi potrditve, ki so veljale ob vročitvi odločbe, zlasti tiste, obnovljene v letih 2001 in 2002, veljale do 31. decembra 2010, in nasprotovati vsakršni obnovitvi po vročitvi te odločbe.

427. Možnost, dana centrom, katerih potrditev je veljala ob vročitvi odločbe, da uživajo ugodnosti teh potrditev do njihovega izteka in najpozneje do 31. decembra 2010, dokazuje, da je Komisija menila, da učinki navedene sheme na konkurenco znotraj Skupnosti niso preveč škodljivi, ker dopušča, da ti učinki trajajo še več kot sedem let. Poleg tega Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 ni omenila pritožb konkurentov ali drugih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče natančno oceniti obseg škodljivih učinkov zadevne sheme na trgovino znotraj Skupnosti.

428. Komisija je v uvodni izjavi 119 odločbe utemeljila, da morajo veljavne potrditve veljati do konca zaradi velikih naložb, ki so jih izvršili centri za usklajevanje in skupine, ki jim pripadajo, in zaradi dolgoročnih obveznosti, ki so jih sprejeli ti centri. Komisija je, s tem ko je odločila, da te naložbe in obveznosti upravičujejo, da veljavne potrditve veljajo do konca in najpozneje do 31. decembra 2010, nujno priznala, da bi odvzem možnosti uporabe sporne sheme lahko ogrozil pričakovane rezultate teh naložb in izvajanje teh obveznosti.

429. Komisija torej v postopku pred Sodiščem ne more utemeljeno trditi, da neobnovitev sporne sheme ne more bistveno povečati davčnega bremena centrov za usklajevanje in jim zato zagotovo povzročiti škodo. V zvezi s tem se je dovolj sklicevati na vsebino ukrepov, določenih v sporni shemi, ki vključujejo oprostitve davkov, in kar zadeva način izračuna obdavčljivega dobička, posebno ugoden sistem odstopanja.

430. Poleg tega je treba opozoriti, da ob sprejetju odločbe Komisije ni bilo nadomestne sheme, ki bi lahko omilila učinke neobnovitve potrditev centrov za usklajevanje, katerih potrditev se izteče po vročitvi navedene odločbe. Prepoved belgijski vladi, da odobri kakršno koli obnovitev potrditve po vročitvi odločbe z dne 17. februarja 2003, lahko povzroči določeno škodo centrom za usklajevanje, katerih potrditev je veljala na ta dan in bi se morala izteči pred 31. decembrom 2010.

431. Glede na te ugotovitve menim, da tehtanje zadevnih interesov ne upravičuje prepovedi belgijski vladi, da čeprav začasno, obnovi potrditve, ki se iztečejo po vročitvi odločbe Komisije.

432. Ob upoštevanju vseh teh ugotovitev menim, da je tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj, utemeljen. Zaradi utemeljenosti tega tožbenega razloga je treba ugoditi predlogu za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, v delu, v katerem Kraljevini Belgiji prepoveduje, da odobri vsakršno obnovitev potrditve za kakršno koli obdobje centrom za usklajevanje, katerih potrditev je veljala 17. februarja 2003.

433. Vendar Kraljevina Belgija predlaga tudi razglasitev ničnosti člena 2 odločbe Komisije, v delu, v katerem ji prepoveduje, da čeprav za prehodno obdobje, obnovi potrditve, ki so veljale 17. februarja 2003 in se bodo iztekle pred 31. decembrom 2010. Zaradi preučitve tega predloga, ki v bistvu zahteva, da se vse potrditve, ki se bodo iztekle pred 31. decembrom 2010, obnovijo in veljajo do tega datuma, je treba preučiti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja.

ii) Kršitev načela enakosti

– Trditve strank

434. Kraljevina Belgija trdi, da odločba Komisije ustvarja neupravičeno diskriminacijo med centri, katerih potrditev se je iztekla malo pred njenim sprejetjem in ki tako uživajo učinke sporne sheme do 31. decembra 2010, ter centri, katerih potrditev se izteče po vročitvi te odločbe in tako niso upravičeni do tega prehodnega ukrepa. Pojasnjuje, da ta diskriminacija ni upravičena, ker so ti centri v primerljivih gospodarskih položajih.

435. Kraljevina Belgija trdi, da je posledica odločbe Komisije, da se centri za usklajevanje, ki uživajo ugodnosti zadevne sheme že več let, obravnavajo manj ugodno kot centri, ki so potrditev dobili pred kratkim. Trdi, da bi Komisija za preprečitev vsakršne diskriminacije morala določiti, da so vsi centri lahko upravičeni do uporabe te sheme do 31. decembra 2010.

436. Komisija nasprotuje tem trditvam. Pojasnjuje, da so vsi centri za usklajevanje v istem položaju z vidika belgijske zakonodaje, ker imajo desetletno potrditev. Trdi, da je te centre obravnavala enako, ko je določila, da bi vsak lahko bil upravičen do celotnega obdobja potrditve do njenega izteka. Tako bi upoštevala izvršene naložbe in obveznosti, sprejete za trajanje desetletne potrditve. Vendar meni, da če te naložbe in obveznosti presegajo trajanje veljavnosti potrditve, je tak položaj posledica tveganja, ki ga prevzame podjetje.

437. Komisija meni, da v teh okoliščinah odobritev začasnega obdobja v obliki podaljšanja uporabe sporne sheme za centre, katerih potrditev se izteče po vročitvi njene odločbe, pomeni neenako obravnavanje. Vsi centri naj bi se enako spopadali z obstojem dolgoročnih naložb in obveznosti, ne glede na datum, na kateri se bo njihova potrditev iztekla med letoma 2003 in 2010.

– Presoja

438. Načelo enakega obravnavanja v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena.(129)

439. Komisija v tej zadevi trdi, da ni kršila tega načela, ker naj bi bili vsi centri v enakem položaju z vidika belgijske zakonodaje, ker naj bi se vsi enako spopadali z naložbami in dolgoročnimi obveznostmi in ker naj bi jih obravnavala enako, ko je določila, da bodo lahko uživali ugodnosti potrditve do konca njene veljavnosti.

440. Ne verjamem, da je stališče Komisije mogoče sprejeti, ker temelji na domnevi, da centri za usklajevanje ob sprejetju odločbe niso imeli upravičenih pričakovanj glede obnovitve potrditve. Zgoraj sem pojasnil, da ta domneva po mojem mnenju ni pravilna. Če izhajam iz nasprotne domneve, po kateri so navedeni centri lahko upravičeno verjeli, da pravila Pogodbe o državnih pomočeh ne nasprotujejo obnovitvi njihove potrditve, potem moram ugotoviti, da logika prehodnih ukrepov, ki jih je Komisija sprejela v odločbi z dne 17. februarja 2003, povzroča neenako obravnavanje.

441. Če sprejmem stališče, da so centri za usklajevanje lahko upravičeno pričakovali nadaljnjo uporabo zadevne davčne sheme, ni mogoče zanikati, da prepoved vsakršne obnovitve za kakršno koli obdobje povzroča neenako obravnavanje teh centrov glede na datum izteka veljavnosti njihove potrditve, saj bodo tisti, katerih potrditev je bila obnovljena leta 2001 ali 2002, lahko uživali ugodnosti sporne sheme do 31. decembra 2010, medtem ko tisti, katerih potrditev se bo iztekla pred zadnjenavedenim datumom, ne bodo mogli uporabljati zadevne sheme po tem izteku.

442. Nato, ne verjamem, da je to neenako obravnavanje mogoče utemeljiti s tem, da so centri za usklajevanje dobili prvo potrditev ob različnih datumih. Povedano drugače, ne verjamem, da dejstvo, da je bil center za usklajevanje prvič potrjen leta 1985 in je bila njegova potrditev obnovljena leta 1995, upravičuje, da se pravica do uporabe sporne sheme izteče leta 2005, medtem ko bo center, ki je bil prvič potrjen leta 1990 in katerega potrditev je bila obnovljena leta 2000, lahko uporabljal to shemo do leta 2010.

443. Enako je mogoče trditi, da center za usklajevanje, ki je to shemo uporabljal več kot osemnajst let, ko je bila sprejeta odločba Komisije, prav tako kot center, ki je začel delovati trinajst let pred njenim sprejetjem, zasluži, da uživa ugodnosti zadevne sheme do roka, ki ga je Komisija določila za popolno ukinitev učinkov navedene sheme, ker je dlje organiziral svoje dejavnosti in se razvijal glede na sporno davčno shemo v pričakovanju njenega nadaljnjega obstoja.

444. Neutemeljitev različnega obravnavanja, nastalega zaradi sporne sheme, po mojem mnenju potrjuje tudi dejstvo, da je bil kot datum, po katerem ni mogoče obnoviti nobene potrditve ne glede na trajanje, določen datum vročitve odločbe o koncu formalnega postopka preiskave, ki je zelo diskrecijski. Tako bi bilo dovolj, da bi Komisija sprejela odločbo o koncu tega postopka po 18 mesecih, določenih v členu 7 Uredbe št. 659/1999(130), da bi center za usklajevanje, katerega potrditev se je iztekla 30. junija 2003, lahko pridobil obnovitev te potrditve in bi v skladu s členom 2 odločbe Komisije tudi sam uporabljal sporno shemo do 31. decembra 2010.

445. Ob upoštevanju teh ugotovitev menim, da je Komisija v odločbi z dne 17. februarja 2003 kršila splošno načelo enakosti, ko je določila, da lahko potrditve, veljavne na ta dan, učinkujejo do 31. decembra 2010 ter da potrditve, ki se iztečejo pred tem datumom, ne morejo biti obnovljene in ne morejo učinkovati do navedenega datuma.

446. Z vidika vseh teh ugotovitev predlagam Sodišču, naj odločbo Komisije razglasi za nično, in sicer v delu, v katerem prepoveduje Kraljevini Belgiji, da čeprav začasno, obnovi potrditve, ki so veljale ob vročitvi navedene odločbe in se bodo iztekle pred 31. decembrom 2010.

447. Ker je s tem predlogom mogoče ugoditi tožbi Kraljevine Belgije in zato podrednemu predlogu Foruma 187, se mi ne zdi potrebno preučiti drugih tožbenih razlogov, ki sta jih navedli tožeči stranki.

4. Stroški

448. V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Sodišče v skladu s členom 69(3), prvi pododstavek, tega poslovnika, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo.

449. Forum 187 predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški v zadevi T-276/02. Vendar je Sodišče prve stopnje plačilo stroškov v zadnjenavedeni zadevi s sklepom z dne 2. junija 2003, v katerem je njegovo tožbo zoper odločbo o začetku formalnega postopka preiskave razglasilo za nedopustno, naložilo Forumu 187. Predlog Foruma 187 v zvezi s stroški je torej mogoče preučiti samo v delu, ki se nanaša na stroške tega postopka in postopka za sprejetje začasne odredbe, o katerih je bila odločitev pridržana z zgoraj navedeno začasno odredbo z dne 26. junija 2003.

450. Če bo Sodišče upoštevalo moj predlog, če Forum 187 delno ne bo uspel s predlogi v zadevi C-217/03, predlagam, naj se plačilo stroškov razdeli tako: Forum 187 nosi polovico svojih stroškov v zadevi C-217/03, Komisija nosi svoje stroške v tej zadevi in polovico stroškov Foruma 187, nazadnje, Komisija nosi stroške v zadevi C-217/03 R.

451. Če bo tožba Kraljevine Belgije razglašena za utemeljeno, predlagam Sodišču, naj odloči, da Komisija nosi svoje stroške ter stroške te države članice v zadevah C-182/03 in C-182/03 R.

VI – Predlog

452. Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev predlagam Sodišču, naj odloči:

– V zadevi C-399/03

1. Odločba Sveta 2003/531/ES z dne 16. julija 2003 glede pomoči, ki jo je belgijska vlada dodelila nekaterim centrom za usklajevanje s sedežem v Belgiji, se razglasi za nično.

2. Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov.

– V združenih zadevah C-182/03 in C-217/03

1. Odločba Komisije C(2003) 564 z dne 17. februarja 2003 o shemi pomoči, ki jo je Belgija uveljavila za centre za usklajevanje s sedežem v Belgiji, kakor je bila popravljena s popravkom z dne 23. aprila 2003, se razglasi za nično, in sicer v delu, v katerem Kraljevini Belgiji prepoveduje, da čeprav začasno, obnovi potrditve, ki so veljale na dan vročitve te odločbe in se bodo iztekle pred 31. decembrom 2010.

2. V preostalem se tožba, ki jo je vložil Forum 187 ASBL, zavrne.

3. Forumu 187 ASBL se naloži plačilo polovice njegovih stroškov v zadevi C-217/03. Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo njenih stroškov in polovice stroškov, ki jih je Forum 187 ASBL priglasil v tej zadevi. Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov v zadevi C-217/03 R.

4. Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov v zadevah C-182/03 in C-182/03 R.

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

2 – Odločba Komisije C(2003)564 konč. o shemi pomoči, ki jo je Belgija uveljavila za centre za usklajevanje s sedežem v Belgiji, kakor je bila popravljena s popravkom z dne 23. aprila 2003 (v nadaljevanju: odločba Komisije ali odločba z dne 17. februarja 2003).

3 – Odločba 2003/531/ES glede pomoči, ki jo je belgijska vlada dodelila nekaterim centrom za usklajevanje s sedežem v Belgiji (UL L 184, str. 17, v nadaljevanju: odločba Sveta ali odločba z dne 16. julija 2003).

4 – V nadaljevanju: Forum 187.

5 – Uredba Sveta z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1).

6 – V členu 4 Uredbe št. 659/1999 je določeno, da mora Komisija v dveh mesecih od prejema popolne uradne priglasitve nacionalnega ukrepa sprejeti odločbo, da ta ukrep ni pomoč ali da je pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom, oziroma da obstajajo dvomi o združljivosti ukrepa s tem trgom, zaradi katerih je treba začeti formalni postopek preiskave. Če Komisija ni sprejela odločbe v dveh mesecih, se v skladu s členom 4(6) navedene uredbe šteje, da je Komisija pomoč odobrila.

7 – Člen 15 Uredbe št. 659/1999 se nanaša na zastaranje in določa, da imajo pooblastila Komisije za zahtevanje vračila pomoči desetletni zastaralni rok. V členu 15(3) navedene uredbe je določeno, da se kakršna koli pomoč, pri kateri se je zastaralni rok iztekel, šteje kot veljavna pomoč.

8 – Kraljeva uredba št. 187 o ustanovitvi centrov za usklajevanje (Moniteur belge z dne 13. januarja 1983).

9 – Odgovor Komisije na tožbo v zadevi C-217/03, točki 27 in 31.

10 – V členu 1(2) kraljeve uredbe št. 187 so navedene te dejavnosti: „oglaševanje, zagotavljanje in zbiranje informacij, zavarovanje in pozavarovanje, znanstvene raziskave, odnosi z nacionalnimi in mednarodnimi organi, centralizacija računovodskih, administrativnih in računalniških nalog, centralizacija finančnih transakcij in zavarovanje tveganj zaradi nihanj deviznih tečajev ter vse pripravljalne ali pomožne dejavnosti za družbe skupine“.

11 – UL 1991, C 63, str. 37. Pisno vprašanje je zajemalo več podvprašanj, ki so se glasila:

„Belgija v skladu s ,statusom centrov za usklajevanje‘ iz leta 1982 odobri zanimive davčne ugodnosti podjetjem, ki delujejo na mednarodni ravni. Zdaj se ta ureditev uporablja za 213 podjetij, načrtuje pa se ustanovitev dodatnih 54 centrov za usklajevanje […]

1. Ali je res, da podobna ureditev obstaja na Irskem, v Luksemburgu in Avstriji?

2. Ali druge države članice, poleg Irske in Luksemburga, načrtujejo uvedbo podobne ureditve?

3. Ali so bile te ureditve, ki so pomemben instrument konkurence med državami članicami, priglašene Komisiji v skladu s členom [88(3) ES]? Ali so združljive s členoma 10 ES] in [87 ES]?

4. Ali namerava Komisija v tem primeru uporabiti svoje pooblastilo, da lahko predlaga ,ustrezne ukrepe, ki so potrebni za postopen razvoj ali delovanje skupnega trga‘ (člen 88(1) ES)?“

Komisar, pristojen za konkurenco, je odgovoril:

„Dejansko obstajajo v več državah članicah, in sicer v Franciji, Zvezni republiki Nemčiji, Luksemburgu, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, davčni predpisi o obdavčitvi centralnih sedežev večnacionalnih družb s sedežem v Evropi, da bi se izognili njihovi dvojni obdavčitvi, zlasti s pavšalno določitvijo zneska obdavčljivega dobička. Komisija meni, da ti davčni predpisi ne spadajo na področje uporabe določb členov [87 ES] in [88 ES].

Glede ureditve, ki velja za centre za usklajevanje v Belgiji, je Komisija, potem ko je belgijska vlada spremenila prve določbe, ki jih je v zvezi s tem poslala Komisiji, menila, da ne bo nasprotovala veljavnim predpisom z vidika določb člena [87 ES].“

12 – Resolucija Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se v okviru Sveta sestali 1. decembra 1997, o kodeksu ravnanja na področju obdavčevanja podjetij (UL 1998, C 2, str. 2).

13 – UL C 384, str. 3.

14 – Prilogi 17 (str. 5) in 18 (str. 7 in 8) k tožbi Kraljevine Belgije.

15 – Točka 33 dopisa Komisije v prilogi 23 k tožbi Kraljevine Belgije.

16 – UL C 147, str. 2.

17 – Točki 76 in 77 odločbe o začetku formalnega postopka preiskave.

18 – Točka 10 priloge 29 k tožbi Kraljevine Belgije.

19 – Moj poudarek.

20 – Odločba 2005/378/ES o shemi pomoči, ki jo bo Belgija namenila centrom za usklajevanje (UL 2005, L 125, str. 10).

21 – C-110/02, ZOdl., str. I-6333.

22 – Točka 47.

23 – Odločba Sveta 2002/114/ES z dne 21. januarja 2002 v zvezi z dovoljenjem, da Portugalska republika dodeli pomoč portugalskim rejcem prašičev, prejemnikom ukrepov, odobrenih v letih 1994 in 1998 (UL L 43, str. 18).

24 – Uvodna izjava 13 Odločbe 2002/114.

25 – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Svetu, točka 33.

26 – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Svetu, točki 44 in 45.

27 – Točka 33.

28 – To analizo potrjujejo tudi razlogi, ki jih je stalni predstavnik Belgije pri Evropski uniji navedel v podporo prošnji za odobritev zadevnih ukrepov, predstavljenih v njegovih dopisih Svetu z dne 28. marca in 20. maja 2003. V njih je namreč navedel mnenje svoje vlade, da so z odločbo Komisije, ker ne dovoljuje obnovitve potrditve zadevnih centrov, kršena njihova upravičena pričakovanja, in da vlada namerava ohraniti to davčno shemo centrov za usklajevanje zanje do 31. decembra 2005.

29 – Točka 35.

30 – Tožba Kraljevine Belgije, točka 18.

31 – Točki 45 in 46.

32 – UL 2000, L 308, str. 26.

33 – Glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 1994 v zadevi Komisija proti BASF in drugim (C-137/92 P, Recueil, str. I-2555, točka 68).

34 – Točka 36 replike Foruma 187.

35 – Zadeva Forum 187 proti Komisiji, v kateri je bil sprejet sklep Sodišča prve stopnje z dne 2. junija 2003 (Recueil, str. II-2075).

36 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. februarja 1999 (T-86/96, Recueil, str. II-179, v nadaljevanju: sodba ADL).

37 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 (T-380/94, Recueil, str. II-2169).

38 – Sodba z dne 2. februarja 1988 (67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219).

39 – Sodba z dne 15. julija 1963 (25/62, Recueil, str. 197, 223).

40 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 2000 (T-55/99, Recueil, str. II-3207).

41 – Sodba z dne 19. oktobra 2000 (C-15/98 in C-105/99, Recueil, str. I-8855).

42 – Sodba z dne 29. aprila 2004 (C-298/00, Recueil, str. I-4087).

43 – Glede na preglednico v prilogi A 4 k tožbi se je osem zadev o obnovitvi, ki niso bile rešene ob sprejetju navedene odločbe, ujemalo z zadevama, v katerih bi se novo obdobje potrditve lahko začelo julija in oktobra 2003, s petimi zadevami, v katerih bi se obdobje potrditve lahko začelo 1. januarja 2004, in zadevo, v kateri bi se to obdobje lahko začelo 1. januarja 2005.

44 – Sodba z dne 7. decembra 1993 v zadevi Federmineraria in drugi proti Komisiji (C-6/92, Recueil, str. I-6357, točka 17).

45 – Sodba z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji (C-313/90, Recueil, str. I-1125, točki 29 in 30) ter zgoraj navedena sodba AIUFFASS in AKT proti Komisiji, točka 50.

46 – Glej zlasti sodbo z dne 23. aprila 1986 v zadevi Parti écologiste „Les Verts“ proti Parlamentu (294/83, Recueil, str. 1339, točka 19) ter zgoraj navedeni sodbi CIRFS in drugi proti Komisiji, točka 23, in Italija proti Komisiji, točka 35.

47 – Sodba z dne 14. decembra 1962 v združenih zadevah Confédération nationale des producteurs de fruits et légumes in drugi proti Svetu (16/62 in 17/62, Recueil, str. 901, 919 in 920), sklep z dne 18. decembra 1997 v zadevi Sveriges Betodlares in Henrikson proti Komisiji (C 409/96 P, Recueil, str. I-7531, točka 45), zgoraj navedena sodba ADL, točka 55, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 29. aprila 1999 v zadevi Unione provinciale degli agricoltori di Firenze in drugi proti Komisiji (T-78/98, Recueil, str. II-1377, točka 36).

48 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 1995 v združenih zadevah AITEC in drugi proti Komisiji (od T-447/93 do T-449/93, Recueil, str. II-1971, točka 60) in zgoraj navedena sodba ADL, točka 65.

49 – Sodba z dne 13. decembra 2005 (C-78/03 P, ZOdl, str. I-10737).

50 – Točka 56. Glej tudi sodbo z dne 23. maja 2000 v zadevi Comité d’entreprise de la Société française de production in drugi proti Komisiji (C-106/98 P, Recueil, str. I-3659, točki 42 in 45).

51 – Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo ADL, točka 62.

52 – Sodba z dne 18. maja 1994 (C-309/89, Recueil, str. I-1853, točka 19).

53 – Glej zlasti sodbo z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji (C-386/96 P, Recueil, str. I-2309, točka 43 in navedena sodna praksa).

54 – Glej zlasti sodbo z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Jégo-Quéré (C-263/02 P, Recueil, str. I-3425, točka 45).

55 – Zgoraj navedene sodbe Van der Kooy in drugi proti Komisiji, točka 15; Federmineraria in drugi proti Komisiji, točka 14, ter Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 33.

56 – Sodbe z dne 1. julija 1965 v združenih zadevah Toepfer in Getreide-Import proti Komisiji (106/63 in 107/63, Recueil, str. 525, 533); z dne 17. januarja 1985 v zadevi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji (11/82, Recueil, str. 207, točka 31); z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji (C-152/88, Recueil, str. I-2477, točka 11) in z dne 11. februarja 1999 v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji (C-390/95 P, Recueil, str. I-769, točke od 25 do 30). Sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. septembra 1995 v združenih zadevah Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji (T-480/93 in T-483/93, Recueil, str. II-2305, točka 67) in z dne 17. januarja 2002 v zadevi Rica Foods proti Komisiji (T-47/00, Recueil, str. II-113, točka 41).

57 – Sodišče je razglasilo za dopustno tožbo dveh družb za uvoz žita v Nemčijo zoper odločbo Komisije, v kateri je bilo tej državi članici za nazaj dovoljeno sprejeti zaščitne ukrepe, na podlagi katerih je bila zavrnjena prošnja navedenih družb za izdajo uvoznih dovoljenj.

58 – Sodba z dne 23. novembra 1971 (62/70, Recueil, str. 897). Sodišče je v tej sodbi za dopustno razglasilo tožbo, ki jo je družba za uvoz prehrambnih izdelkov vložila zoper odločbo Komisije, s katero je bilo Zvezni republiki Nemčiji dovoljeno, da iz Skupnostne obravnave izključi nekatere izdelke iz Kitajske, ki se dajejo v prosti promet v državah Beneluksa, ker se je navedena odločba nanašala tudi na uvoz izdelkov, za katere je ob začetku veljavnosti te odločbe pred nemškimi upravnimi organi potekal postopek za izdajo uvoznih dovoljenj. Tožeča stranka je tako 4. septembra 1970 pri pristojnem nemškem organu zaprosila za izdajo uvoznega dovoljenja za pošiljko kitajskih gob, ki so bile dane v prosti promet na Nizozemskem. Ta organ ji je 11. septembra 1970 sporočil, da bo to prošnjo zavrnil, ko bo Komisija izdala ustrezno dovoljenje. Komisija je z odločbo z dne 15. septembra 1970 Zvezni republiki Nemčiji dovolila, da iz Skupnostne obravnave izključi ne samo prihodnje prošnje za uvoz črnih gob iz Kitajske, ampak tudi nerešene prošnje za izdajo uvoznega dovoljenja.

59 – Sodbi z dne 27. novembra 1984 (232/81, Recueil, str. 3881, in 264/81, Recueil, str. 3915). Šlo je za tožbi, ki sta ju izbrana ponudnika vložila zoper uredbo Komisije, s katero je bila razveljavljena prejšnja uredba, na podlagi katere je italijanska intervencijska agencija dala v prodajo določeno količino olivnega olja. Sodišče je opozorilo, da ker je bil položaj določen med strankama prodaje, je „vsak ukrep institucij Skupnosti, s katerim bi se [italijanski intervencijski agenciji] preprečilo izvajanje njenih obveznosti do izžrebanih ponudnikov, nujno ukrep, ki te ponudnike neposredno in posamično zadeva“ (točka 11 obeh sodb).

60 – Sodba z dne 18. novembra 1975 (100/74, Recueil, str. 1393).

61 – Šlo je za družbo, ki je 19. julija 1974 dobila dovoljenje za izvoz 10.000 ton ječmena, veljavno do 16. oktobra 1974. Priporočene in intervencijske cene, ki se uporabljajo predvsem za žita, bi se morale na podlagi uredbe Sveta od 7. oktobra 1974 zvišati za 5 %. Vendar je Komisija z uredbo z dne 4. oktobra 1974 določila, da se ta ukrep ne bo uporabljal za izvozna dovoljenja, izdana pred 7. oktobrom, s čimer je tožeči stranki odvzela možnost uporabe zvišanja, ki ga je Svet določil za 3978 ton ječmena, ki bi ga morala izvoziti med 7. in 16. oktobrom. Sodišče je priznalo dopustnost tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila zoper uredbo Komisije. Razsodilo je, da se je ta uredba, ker je bila z njo kategoriji gospodarskih subjektov in za določene izvoze zavrnjena možnost uporabe zvišanja zneska nadomestila, nanašala na določeno in znano število izvoznikov žita in da je ta ukrep, čeprav je bil del normativnega akta, vplival na te izvoznike zaradi dejanskega položaja, ki je bil značilen zanje v primerjavi z drugimi osebami.

62 – Zgoraj navedeni sodbi Italie in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 34, in Italija proti Komisiji, točka 39.

63 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 2004 v zadevi MCI proti Komisiji (T-310/00, ZOdl., str. II-3253, točka 44 in navedena sodna praksa).

64 – Ibidem, točka 45 in navedena sodna praksa.

65 – Tožba Kraljevine Belgije kot privilegirane tožeče stranke je dopustna, glede na sodno prakso pa ima država članica pravni interes izpodbijati akt institucije, ker ta škodi interesom nekaterih gospodarskih subjektov (sodba z dne 19. novembra 1998 v zadevi Španija proti Svetu, C-284/94, Recueil, str. I-7309, točka 42 in navedena sodna praksa).

66 – Tako se je v zgoraj navedeni sodbi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji za izvoznike bombaža štelo, da jih posamično zadeva odločba Komisije, s katero je bilo Francoski republiki dovoljeno sprejeti zaščitne ukrepe za uvoz bombaža iz Grčije, ker so te tožeče stranke že sklenile pogodbe, katerih izvršitev je bila preprečena s to odločbo, in ker je morala Komisija na podlagi člena 130 Akta o pogojih pristopa Helenske republike in prilagoditvah pogodb (UL 1979, L 291, str. 17), na podlagi katerega je bila sprejeta navedena odločba, poizvedeti, kakšne negativne posledice bi lahko ta odločba imela za zainteresirana podjetja. Prav tako se je v zgoraj navedeni sodbi Sofrimport proti Komisiji za družbo Sofrimport štelo, da jo posamično zadevata uredbi Komisije, s katerima je bila začasno ustavljena izdaja dovoljenja za uvoz jabolk iz Čila v Evropsko skupnost, ker je bila uvoznica proizvodov v tranzitu in ker je bilo z aktom, na podlagi katerega sta bili sprejeti sporni uredbi, Komisiji naloženo, naj pri sprejetju ukrepov o začasnem prenehanju veljavnosti uvoznih dovoljenj upošteva poseben položaj teh proizvodov.

67 – Točka 12.

68 – Točka 28.

69 – Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Les Verts proti Parlamentu, v kateri je Sodišče priznalo dopustnost tožbe, ki jo je ta politična stranka vložila zoper akte predsedstva Evropskega parlamenta o razdelitvi sredstev, ker bi nedopustnost te tožbe povzročila neenako sodno varstvo konkurenčnih skupin (točka 36).

70 – Sodbe Sodišča z dne 3. marca 1982 v zadevi Alpha Steel proti Komisiji (14/81, Recueil, str. 749, točka 10); z dne 26. februarja 1987 v zadevi Consorzio Cooperative d’Abruzzo proti Komisiji (15/85, Recueil, str. 1005, točka 12); z dne 20. junija 1991 v zadevi Cargill proti Komisiji (C-248/89, Recueil, str. I-2987, točka 20) in z dne 17. aprila 1997 v zadevi De Compte proti Parlamentu (C-90/95 P, Recueil, str. I-1999, točka 35) ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. novembra 2002 v zadevi Lagardère in Canal+ proti Komisiji (T-251/00, Recueil, str. II-4825, točka 140).

71 – Sodba z dne 15. decembra 1987 v zadevi Irska proti Komisiji (325/85, Recueil, str. 5041, točka 18).

72 – Sodba z dne 15. februarja 1996 v zadevi Duff in drugi (C-63/93, Recueil, str. I-569, točka 20).

73 – Idem.

74 – Sodba z dne 22. marca 1961 v združenih zadevah Snupat proti Visoki oblasti (42/59 in 49/59, Recueil, str. 99, 160).

75 – Zgoraj navedena sodba Italija proti Komisiji, točka 42 in navedena sodna praksa.

76 – Sodba z dne 25. julija 2002 (C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 40).

77 – Sodba z dne 16. maja 2000 v zadevi Francija proti Ladbroke Racing in Komisiji (C-83/98 P, Recueil, str. I-3271, točka 25). Glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 2004 v zadevi Valmont proti Komisiji (T-274/01, ZOdl., str. II-3145, točka 37).

78 – Zgoraj navedena sodba Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 51, in sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi Grčija proti Komisiji (C-278/00, Recueil, str. I-3997, točka 24).

79 – Sodbe z dne 16. maja 2002 v zadevi Francija proti Komisiji (C-482/99, Recueil, str. I-4397, točka 68); z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C-280/00, Recueil, str. I-7747, točka 74) in z dne 20. novembra 2003 v zadevi GEMO (C-126/01, Recueil, str. I-13769, točka 21).

80 – Zgoraj navedeni sodbi Francija proti Ladbroke Racing in Komisiji, točka 25, ter Valmont proti Komisiji, točka 37.

81 – Glej zlasti sodbo z dne 12. decembra 2002 v zadevi Belgija proti Komisiji (C-5/01, Recueil, str. I-11991, točka 32 in navedena sodna praksa, ter zgoraj navedeno sodbo GEMO, točka 28 in navedena sodna praksa.

82 – Sodbi z dne 15. marca 1994 v zadevi Banco Exterior de España (C-387/92, Recueil, str. I-877, točka 14) in z dne 19. maja 1999 v zadevi Italija proti Komisiji (C-6/97, Recueil, str. I-2981, točka 16).

83 – To so predvsem osebni prejemki in neposredne socialne dajatve članov uprave in zaposlenih, prispevki za socialno varnost, ki jih plačujejo delodajalci, premije za nezakonsko zavarovanje, ki jih plačujejo delodajalci, ter pokojnine in pokojnine preživelih oseb (okrožnica št. Ci.RH.421/439.244 dd. z dne 29. novembra 1993, poglavje III, F, točka 42).

84 – Pojem „finančni stroški“ je v točki 42 zgoraj navedene okrožnice opredeljen tako, da pokriva obresti, provizije in stroške v zvezi z dolgovi; vknjižena znižanja vrednosti neposlovnih terjatev, vloženih denarnih sredstev in razpoložljivih vrednostnih papirjev; izgube pri razpolaganju z gibljivimi sredstvi, ki niso poslovne terjatve, naložbe denarnih sredstev in razpoložljivi vrednostni papirji; rezerve v breme zadevnega centra za trgovanje s terjatvami; tečajne razlike ter druge stroške, ki morajo biti v skladu z zakonodajo o računovodstvu vključeni v finančne stroške.

85 – Glej Principes applicables en matière de prix de transfert à l’intention des entreprises multinationales et des administrations fiscales, publikacije OECD, Pariz, 2001, str. II-12 in VII-1.

86 – Glej v zvezi s tem primer izračuna v točki 50 okrožnice št. Ci.RH.421/439.244 dd. z dne 29. novembra 1993.

87 – Direktiva Sveta z dne 17. julija 1969 o posrednih davkih na zbiranje kapitala (UL L 249, str. 25), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 85/303/EGS z dne 10. junija 1985 (UL L 156, str. 23, v nadaljevanju: Direktiva 69/335).

88 – V členu 7(1) Direktive 69/335 je določeno:

„Države članice oprostijo dajatve na kapital transakcije razen tistih, navedenih v členu 9, ki so bile 1. julija 1984 oproščene ali obdavčene po stopnji 0,50 % ali manj.

Za oprostitev veljajo pogoji, ki so se uporabljali na ta dan za odobritev oprostitve ali za obdavčitev po stopnji 0,50 % ali manj.

[…]“

89 – Direktiva z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (UL L 225, str. 6).

90 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. januarja 1998 v zadevi Ladbroke Racing proti Komisiji (T-67/94, Recueil, str. II-1, točka 52).

91 – Sodbe z dne 1. decembra 1998 v zadevi Ecotrade (C-200/97, Recueil, str. I-7907, točka 40); z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji (C-75/97, Recueil, str. I-3671, točka 26) in v zadevi Piaggio (C-295/97, Recueil, str. I-3735, točka 39); z dne 13. februarja 2003 v zadevi Španija proti Komisiji (C-409/00, Recueil, str. I-1487, točka 47) ter z dne 3. marca 2005 v zadevi Heiser (C-172/03, ZOdl., str. I-1627, točka 40 in navedena sodna praksa).

92 – Zgoraj navedeni sodbi Španija proti Komisiji, točka 47, in Heiser, točka 40.

93 – Sodba z dne 17. marca 1993 (C-72/91 in C-73/91, Recueil, str. I-887).

94 – Ta dejavnost, kot jo opisujejo stranke v sporu, pomeni, da center za usklajevanje dnevno centralizira presežna denarna sredstva nekaterih družb skupine, ki ji pripada, in ta sredstva posoja drugim družbam iste skupine.

95 – Sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi GIL Insurance in drugi (C-308/01, Recueil, str. I-4777, točka 72 in navedena sodna praksa). Glej v zvezi z nedavno uporabo sodbo z dne 14. aprila 2005 v združenih zadevah AEM in AEM Torino (C-128/03 in C-129/03, ZOdl., str. I-2861, točka 39).

96 – Sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nizozemska proti Komisiji (C-159/01, Recueil, str. I-4461, točka 43).

97 – Glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Francija proti Komisiji, točka 24 in navedena sodna praksa, in GEMO, točka 24.

98 – Keppenne, J.-P., Guide des aides d’État en droit communautaire - Réglementation, jurisprudence et pratique de la Commission, Bruylant, Bruselj, 1999, str. 112, točka 141.

99 – Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Banco Exterior de España, točki 13 in 14, zgoraj navedeno sodbo Italija proti Komisiji z dne 19. maja 1999, točka 16, in sodba z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji (C-156/98, Recueil, str. I-6857, točki 25 in 26).

100 – Sodbi z dne 17. septembra 1980 v zadevi Philip Morris proti Komisiji (730/79, Recueil, str. 2671, točka 11) in z dne 11. novembra 1987 v zadevi Francija proti Komisiji (259/85, Recueil, str. 4393, točka 24).

101 – Zgoraj navedeni sodbi Philip Morris proti Komisiji, točka 11, in Nemčija proti Komisiji, točka 33.

102 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. februarja 2000 (T-241/97, Recueil, str. II-309).

103 – Glej zlasti sodbi z dne 9. julija 1969 v zadevi Italija proti Komisiji (1/69, Recueil, str. 277, točka 9) in z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji (C-310/99, Recueil, str. I-2289, točka 48).

104 – Sodba z dne 14. maja 1975 v zadevi CNTA proti Komisiji (74/74, Recueil, str. 533, točka 44) in zgoraj navedena sodba Sofrimport proti Komisiji, točka 26.

105 – Sodbi z dne 14. oktobra 1999 v zadevi Atlanta proti Evropski skupnosti (C-104/97 P, Recueil, str. I-6983, točka 52) ter z dne 7. junija 2005 v zadevi VEMW in drugi (C-17/03, ZOdl., str. I-4983, točka 73).

106 – Sodbi z dne 19. maja 1992 v združenih zadevah Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C-104/89 in C-37/90, Recueil, str. I-3061, točka 15) in z dne 4. oktobra 2001 v zadevi Italija proti Komisiji (C-403/99, Recueil, str. I-6883, točka 35).

107 – Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Duff in drugi, točka 20, ter sodbo z dne 18. maja 2000 v zadevi Rombi in Arkopharma (C-107/97, Recueil, str. I-3367, točka 66).

108 – Sodbi z dne 19. maja 1983 v zadevi Mavridis proti Parlamentu (289/81, Recueil, str. 1731, točka 21) in z dne 10. januarja 1992 v zadevi Kühn (C-177/90, Recueil, str. I-35, točka 14), zgoraj navedena sodba Rombi in Arkopharma, točka 67, ter sodba z dne 15. julija 2004 v zadevi Gerekens in Procola (C-459/02, ZOdl., str. I-7315, točka 29).

109 – Sodba z dne 25. maja 2000 v zadevi Kögler proti Sodišču (C-82/98 P, Recueil, str. I-3855, točka 33), sklep z dne 13. decembra 2000 v zadevi Sodima proti Komisiji (C-44/00 P, Recueil, str. I-11231, točke od 50 od 52) in sodba z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji (C-274/99 P, Recueil, str. I-1611, točka 113).

110 – Sodbe z dne 11. marca 1987 v zadevi Van den Bergh en Jurgens in Van Dijk Food Productsproti Komisiji (265/85, Recueil, str. 1155, točka 44); z dne 15. aprila 1997 v zadevi Irish Farmers Association in drugi (C-22/94, Recueil, str. I-1809, točka 25) in z dne 15. julija 2004 v združenih zadevah Di Lenardo in Dilexport (C-37/02 in C-38/02, ZOdl., str. I-6911, točka 70) ter zgoraj navedena sodba VEMW in drugi, točka 74.

111 – Za primere usklajevanja zadevnih interesov glej zgoraj navedeno sodbo De Compte proti Parlamentu, točka 39, in sodbo z dne 17. julija 1997 v zadevi Affish (C-183/95, Recueil, str. I-4315, točka 57).

112 – Kot smo lahko videli, je Komisija izrecno priznala ta upravičena pričakovanja v uvodni izjavi 120 odločbe.

113 – Priloga 36 k tožbi Kraljevine Belgije, str. 9.

114 – V tem smislu glej tudi sodbo z dne 11. julija 1985 v združenih zadevah Salerno in drugi proti Komisiji in Svetu (87/77, 130/77, 22/83, 9/84 in 10/84, Recueil, str. 2523, točka 59).

115 – Sodba z dne 20. marca 1997 v zadevi Alcan Deutschland (C-24/95, Recueil, str. I-1591, točka 25 in navedena sodna praksa).

116 – Priloga 17 k tožbi Kraljevine Belgije.

117 – Priloga 39 k tožbi Kraljevine Belgije.

118 – Uvodna izjava 105. Dejstvo, da je ta uvodna izjava odločbe z dne 17. februarja 2003 del analize selektivnosti sheme in ne presoje upravičenih pričakovanj, kot je Komisija poudarila v točki 172 odgovora na tožbo, ne odvzema pomena te trditve in njeni upoštevnosti za presojo upravičenih pričakovanj.

119 – Uvodna izjava 119.

120 – Točka 98.

121 – Sodba z dne 15. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Komisiji (C-99/98, Recueil, str. I-1101, točki 73 in 85).

122 – Ibidem, točka 73.

123 – Sodbi z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Italija proti Komisiji (C-47/91, Recueil, str. I-4635, točka 21) in z dne 10. maja 2005 v zadevi Italija proti Komisiji (C-400/99, ZOdl., str. I-3657, točka 57). Komisija meni, da „če ne bi ravnala tako, bi […] lahko pri preučitvi vsake individualne pomoči spremenila odločitev o odobritvi sheme pomoči, ki je že predvidevala preučitev z vidika [člena 87] Pogodbe. Načeli upravičenih pričakovanj in pravne varnosti naj bi bili tako ogroženi, kar zadeva države članice in gospodarske subjekte, ker bi Komisija lahko kadar koli znova preučila individualne pomoči, ki bi strogo izpolnjevale zahteve iz odločbe o odobritvi sheme pomoči“ (zgoraj navedena sodba Italija proti Komisiji z dne 5. oktobra 1994, točka 24).

124 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Atlanta proti Komisiji, točka 52.

125 – Glej točko 2 tega sporočila.

126 – Točka 119.

127 – Glej sporočili za javnost z dne 11. julija 2001 in 27. februarja 2002 v prilogah B3 in B5 k odgovoru Komisije na tožbo v zadevi C-182/03.

128 – Točka 199.

129 – Sodbi z dne 27. marca 1980 v združenih zadevah Salumi in drugi (66/79, 127/79 in 128/79, Recueil, str. 1237, točka 14) in z dne 6. marca 2003 v zadevi Niemann (C-14/01, Recueil, str. I-2279, točka 49 in navedena sodna praksa).

130 – V členu 7(6) Uredbe št. 659/1999 je določeno, da se Komisija „čim bolj trudi“, da sprejme odločbo v 18-mesečnem roku od začetka postopka, ta rok pa je mogoče podaljšati v soglasju med Komisijo in zadevno državo članico.

Ruling
Topics
References in this case
Info

Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

EU tax law WEB Belgija proti Komisiji - C-182/03