Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,

predstavljeni 5. septembra 2019(1)

Zadeva C-389/18

Brussels Securities SA

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (Belgija))

„Predhodno odločanje – Skupen sistem obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic – Direktiva 90/435/EGS – Člen 4(1), prva alinea – Nacionalna zakonodaja, katere cilj je odprava dvojnega obdavčevanja dobičkov, ki jih razdeli odvisna družba – Dividende, odbite od davčne osnove matične družbe, le če obstajajo obdavčljivi dobički – Časovno neomejena možnost prenosa presežkov – Zavezujoč vrstni red odbitja odbitnih zneskov“






I.      Uvod

1.        Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (Bruselj, Belgija), se nanaša na razlago člena 4 Direktive Sveta 90/435/EGS o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic(2), kot je bila spremenjena z Direktivo 2006/98/ES(3) (v nadaljevanju: Direktiva 90/435).

2.        Člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435 določa, da kadar matična družba prejme distribuirani dobiček na podlagi povezave s svojo odvisno družbo, ki ima sedež v drugi državi članici, se lahko država članica, v kateri ima matična družba sedež, vzdrži obdavčitve tega dobička. Tako je Kraljevina Belgija ob prenosu te določbe uvedla sistem, namen katerega je bil, da bi bile matične družbe s sedežem na njenem ozemlju, do določene mere, oproščene plačevanja davkov od dividend, prejetih od svojih odvisnih družb s sedežem v drugih državah članicah, da bi se izognile dvojnemu obdavčevanju teh dobičkov.

3.        Sodišče je že večkrat presojalo belgijski sistem davka od dohodkov pravnih oseb, zlasti dva mehanizma, in sicer dokončno obdavčene dohodke (revenus définitivement taxés; v nadaljevanju: RDT) in odbitek za tvegani kapital (déduction pour capital à risque; v nadaljevanju: DCR), v skladu s katerima je mogoče zadevne dobičke pod zelo posebnimi pogoji odbiti od davčne osnove družbe.(4)

4.        Obravnavana zadeva je nadaljevanje te sodne prakse in spada v okvir spora, katerega predmet je zlasti dejstvo, da je treba dividende, ki jih matična družba prejme od svojih odvisnih družb, najprej vključiti v njeno davčno osnovo, nato pa odbiti iz naslova RDT, pri čemer zdaj obstaja možnost prenosa na vsa naslednja davčna obdobja in, po drugi strani, da se ti RDT odbijejo pred DCR, katerega prenos na poznejša davčna obdobja je, nasprotno, časovno omejen.

5.        Sodišče mora v bistvu odločiti, ali člen 4(1) Direktive 90/435 nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa tako predhodno vključitev dividend v obdavčljive dobičke matične družbe skupaj s takim vrstnim redom odbitja tovrstnih odbitnih postavk. Iz razlogov, predstavljenih v teh sklepnih predlogih, menim, da je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti pritrdilno.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

6.        Čeprav je bila Direktiva 90/435 razveljavljena z Direktivo 2011/96/EU(5), z učinkom od 18. januarja 2018, se uporablja ratione temporis glede na datum dejanskega stanja spora o glavni stvari.

7.        V členu 4 Direktive 90/435 je navedeno, da „kadar matična družba prejme distribuirani dobiček iz naslova svoje povezave z odvisno družbo, […], se država matične družbe bodisi:

–      vzdrži obdavčenja tega dobička ali

–      ta dobiček obdavči in hkrati dovoli matični družbi, da odbije od zneska izračunanega davka del korporacijskega davka, ki se nanaša na ta dobiček.“

8.        Člen 4(1) in (2) te direktive določa:

„1.      Kadar matična družba ali njena stalna poslovna enota iz naslova povezave matične družbe z njeno odvisno družbo prejme izplačilo dobička, država, v kateri se nahaja matična družba, in država, v kateri se nahaja njena stalna poslovna enota, razen v primeru likvidacije, ravna tako, da:

–      se bodisi vzdrži obdavčevanja takšnega dobička,

–      bodisi ta dobiček obdavči in hkrati matični družbi in stalni poslovni enoti dovoli, da od zneska izračunanega davka odbije del davka od dobička pravnih oseb, ki se nanaša na ta dobiček in ki ga je izplačala odvisna družba in katera koli odvisna družba nižjega ranga, ob upoštevanju pogoja, da vsak del družbe in njene odvisne družbe nižjega ranga izpolnjuje zahteve iz členov 2 in 3, do višine zneska ustrezno izračunanega davka.

[…]

2.      Vendar vsaka država članica ohrani možnost, da predpiše, da se stroški, ki se nanašajo na delež, in izgube, ki izhajajo iz distribucije dobička odvisne družbe, ne smejo odbiti od obdavčljivega dobička matične družbe. Kadar so v takem primeru stroški upravljanja, ki se nanašajo na ta delež, fiksni kot splošna stopnja, fiksno določeni znesek ne sme presegati 5 % dobička, ki ga distribuira odvisna družba.“

B.      Belgijsko pravo

1.      Code des impôts sur les revenus 1992 (CIR 1992) (zakonik o davkih od dohodkov iz leta 1992)

9.        Direktiva 90/435 je bila v belgijsko pravo prenesena z zakonom z dne 23. oktobra 1991(6), s katerim je bil spremenjen takrat veljavni sistem RDT. Nato je bila leta 1992(7) kodificirana zakonodaja s področja davka od dohodkov, zlasti določbe o RDT.

10.      V upoštevnih določbah zakonika o davkih od dohodkov iz leta 1992(8) v različici, ki se uporablja za zadevo v postopku v glavni stvari, to je različica, ki se uporablja za davčno obdobje 2011 (v nadaljevanju: CIR 1992), je navedeno naslednje.

11.      V zvezi z RDT je v členu 202(1), točka 1, CIR iz leta 1992 navedeno: „Od dobička v davčnem obdobju se, kolikor so vključeni, prav tako izvzamejo: [d]ividende, razen dohodkov, ki so bili prejeti ob prenosu lastnih delnic ali deležev na drugo družbo ali ob popolni ali delni delitvi sredstev družbe[.]“

12.      V členu 204(1) CIR iz leta 1992 je navedeno: „[Z]a dohodke, ki se v skladu s členom 202 lahko odbijejo, [se] šteje, da spadajo med dobičke davčnega obdobja, v višini do 95 % vknjiženega ali prejetega zneska […].“

13.      Člen 205(2) in (3) CIR iz leta 1992 določa:

„2.            Odbitek, določen v členu 202, je omejen na znesek dobičkov v davčnem obdobju po uporabi člena 199, ki je zmanjšan za [stroške, naštete v nadaljevanju].

Zmanjšanja, našteta v pododstavku 1, se ne uporabljajo za dohodke iz člena 202(1), točka 1, ki jih dodeli ali zagotovi odvisna družba s sedežem v državi članici Evropske unije.

Za uporabo predhodnega odstavka je odvisna družba tista odvisna družba, kot je opredeljena v Direktivi [90/435].

3.      95 % višine dohodkov, navedenih v členu 202(1), točka 1, ki jih ni mogoče odbiti in ki jih dodeli ali zagotovi odvisna družba iz odstavka 2, pododstavek 3, s sedežem v državi članici Evropske unije, se lahko prenese na poznejša davčna obdobja.“

14.      V zvezi z DCR člen 205b(1), prvi pododstavek, CIR iz leta 1992 določa, da „pri določitvi [DCR] za davčno obdobje upoštevni tvegani kapital ob upoštevanju določb odstavkov od 2 do 7 ustreza znesku lastnega kapitala družbe ob koncu prejšnjega davčnega obdobja, ki je ugotovljen v skladu z računovodsko zakonodajo in letnimi računovodskimi izkazi, kakor so navedeni v bilanci stanja“.

15.      V skladu s členom 205d CIR iz leta 1992 „se ob neobstoju ali nezadostnosti dobička za davčno obdobje, za katero se lahko odbije [DCR], neodobrena oprostitev za navedeno davčno obdobje lahko zaporedoma prijavi za dobiček naslednjih sedmih davčnih obdobij“.

16.      V zvezi z izgubami iz pridobitne dejavnosti, do katerih je prišlo v prejšnjih davčnih letih, člen 206(1), prvi pododstavek, CIR 1992, določa, da se te prejšnje povračljive izgube „pozneje odbijejo od dohodkov iz pridobitne dejavnosti vsakega naslednjega davčnega obdobja“.

17.      V skladu s členom 207 CIR 1992 „[k]ralj določi podrobna pravila za izvedbo odbitkov iz členov od 199 do 206“.

2.      Arrêté royal d’exécution du CIR 1992 (AR/CIR 1992) (kraljevi odlok o izvajanju AR/CIR 1992)

18.      V upoštevnih določbah kraljevega odloka o izvajanju CIR iz leta 1992(9) v različici, ki se je uporabljala za davčno obdobje 2011 (v nadaljevanju: AR/CIR 1992), je navedeno naslednje.

19.      Oddelek XXVIII, naslovljen „Določitev obdavčljivega dohodka na področju davka od dohodkov pravnih oseb“ in naveden v poglavju I AR/CIR 1992, naslovljenem „Osnova za odmero in izračun davkov“, vsebuje člene od 74 do 79 tega instrumenta.

20.      Člen 77 AR/CIR določa: „Zneski, določeni v skladu s členi od 202 do 205 [CIR] 1992, ki se lahko odbijejo iz naslova [RDT] ali dohodkov od premičnin, so odbiti v višini dobičkov, ki ostanejo po uporabi člena 76; ta odbitek se izvede glede na izvor dobičkov, pri čemer imajo prednost tisti, v katerih so vsebovani navedeni zneski.“

21.      V skladu s členom 77/1 AR/CIR 1992 „se odbitek za dohodek od patentov, naveden v členih od 205/1 do 205/4 [CIR] 1992, izvede v višini dobičkov, ki ostanejo po uporabi člena 77“.

22.      V skladu s členom 77a AR/CIR 1992 „se [DCR], naveden v členih od 205a do 205f [CIR] 1992, izvede v višini dobičkov, ki ostanejo po uporabi člena 77/1“.

23.      V skladu s členom 78, prvi odstavek, AR/CIR 1992, „[s]e od dobičkov, določenih v skladu s členi od 74 do 77a, odbijejo izgube iz pridobitne dejavnosti, nastale v prejšnjih davčnih obdobjih, navedenih v členu 206 [CIR] 1992, če teh izgub, ugotovljenih v skladu z zakonodajo, ki se uporablja za davčna obdobja, na katera se nanašajo, ni bilo mogoče odbiti prej […]“.

24.      Člen 79 AR/CIR 1992 določa, da „[s]e odbitek za naložbo iz členov od 68 do 77 in 201 [CIR] 1992 pozneje odbije od zneska belgijskih dobičkov, ki ostanejo po uporabi člena 78“.

III. Spor o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

25.      Družba Brussels Securities SA, ki ima sedež v Belgiji, je tam zavezana za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb. V svoji „napovedi za odmero davka od dohodkov pravnih oseb“, ki se nanaša na davčno obdobje 2011, je navedla, da je določila davčno osnovo tako, da je najprej odbila DCR in nato RDT.

26.      Belgijska davčna uprava je z obvestilom, poslanim 21. maja 2013, navedeno družbo seznanila, da namerava „popraviti prenosljivi znesek DCR“ na koncu davčnega obdobja 2011 na podlagi pravil iz členov od 74 do 79 AR/CIR 1992, iz katerih izhaja, da je treba odbitne postavke obdavčljivih dohodkov odbiti v naslednjem vrstnem redu: RDT, navedene v členu 77 AR/CIR 1992, nato DCR, naveden v njegovem členu 77a, in nazadnje prenosljive izgube, navedene v njegovem členu 78.

27.      Ker družba Brussels Securities ni upoštevala tega vrstnega reda odbitja za davčna obdobja od 2005 do 2011, je davčna uprava izdala odločbo o odmeri davka z dne 23. oktobra 2013, v kateri je ponovno pregledala odbitne zneske, prenosljive na konec davčnega obdobja 2011. Pritožba, ki jo je nato vložila družba Brussels Securities, je bila zavrnjena 23. maja 2014.

28.      Ta družba je zato pri Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (frankofonsko prvostopenjsko sodišče v Bruslju, Belgija) vložila tožbo, da bi se, po eni strani, odločba o popravku z dne 21. maja 2013 in odločba o odmeri davka razglasili za nični ter, po drugi strani, da bi se razsodilo, da njeni zneski RDT (in presežki RDT) in DCR (in presežki DCR) ustrezajo zneskom, navedenim v njeni napovedi za davčno obdobje 2011.

29.      Družba Brussels Securities se v utemeljitev svojega predloga sklicuje zlasti na to, da vrstni red odbitja, določen v členih od 74 do 79 AR/CIR 1992, ni združljiv s pravom unije, ker naj bi se s tem vrstnim redom „kršilo načelo [Direktive 90/435] (zlasti prepoved dvojnega obdavčevanja dividend, za katere velja sistem RDT)“ in „kršila [ta direktiva], kot je razložena v sodbi Cobelfret“.

30.      État belge (Belgijska država) v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da se morajo države članice v skladu z Direktivo 90/435 vzdržati obdavčitve dobičkov, ki jih odvisna družba razdeli svoji matični družbi, in da so bile v okviru popravkov, ki so predmet spora o glavni stvari, vsekakor vse dividende, ki jih je prejela družba Brussels Securities od svojih odvisnih družb, odbite od njene davčne osnove, medtem ko naj bi bilo njihovo neodbitje edini primer, ki je lahko v nasprotju s to direktivo.

31.      V teh okoliščinah je Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (frankofonsko prvostopenjsko sodišče v Bruslju) z odločbo z dne 26. januarja 2018, ki je prispela v sodno tajništvo Sodišča 13. junija 2018, prekinilo odločanje in Sodišču predložilo to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali je treba člen 4 Direktive 90/435 v povezavi z drugimi viri prava Unije razlagati tako, da nasprotuje temu, da zakonodaja nacionalnega organa, kakršna sta CIR 1992 in AR/CIR 1992, kakor sta veljala za davčno leto 2011,

ki določa ureditev oprostitve (neobdavčitev distribuiranega dobička, ki ga matična družba prejme od svoje odvisne družbe), v skladu s katero se dividenda, ki jo izplača odvisna družba, najprej vključi v davčno osnovo matične družbe, nato pa se 95 % te dividende odbije od te davčne osnove kot RDT,

zaradi kombinirane uporabe v zvezi z določitvijo osnove za izračun davka od dobička pravnih oseb matične družbe belgijske ureditve odbitka RDT ter (1) pravil o nekem drugem odbitku, ki je davčna ugodnost, ki jo določa ta zakonodaja DCR, (2) pravice do odbitka salda predhodnih prenosljivih izgub, (3)      pravice do prenosa na naslednja davčna leta, če je v posameznem davčnem letu znesek višji od obdavčljivega dobička, odbitka presežka dokončno obdavčenega dohodka, odbitka za tvegani kapital in stanja predhodnih prenosljivih izgub, in (4) vrstnega reda odbitkov, v skladu s katerim je treba v naslednjih davčnih letih obdavčitev izvajati dokler se obdavčljivi dobiček ne izčrpa, pri čemer se najprej obdavči prenesene RDT, nato DCR (katerega prenos je omejen na ,naslednjih sedem davčnih let‘) in nato saldo predhodnih prenesenih izgub,

povzroči, da se v višini celotnih ali dela prejetih dividend od odvisne družbe zmanjšajo izgube, ki bi jih lahko matična družba odbila, če bi se dividende preprosto odštele od dobička v davčnem obdobju, v katerem so bile prejete (s čimer se zmanjša obdavčljivi izid tega davčnega leta in, odvisno od primera, povečajo prenosljive davčne izgube), namesto da bi se ohranile v tem dobičku, nato pa bi se uporabila pravila o oprostitvi in prenosu oproščenega zneska v primeru nezadostnega dobička,

torej da se zmanjša saldo predhodnih prenosljivih izgub matične družbe, ki so lahko nastale v prejšnjih davčnih letih po davčnem letu, v katerem RDT, DCR in saldo predhodnih prenosljivih izgub presegajo znesek obdavčljivega dobička?“

32.      Pisna stališča so Sodišču predložile družba Brussels Securities, belgijska vlada in Evropska komisija. Isti zainteresirani subjekti in zadevne osebe so bili zastopani na obravnavah, ki sta potekali 4. aprila 2019 in 3. julija 2018.


IV.    Analiza

33.      Predložitveno sodišče v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 4(1) Direktive 90/435 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je belgijski sistem RDT, v skladu s katerim se dividende, ki jih prejme matična družba od svojih odvisnih družb, najprej vključijo v davčno osnovo, nato pa se v višini 95 %(10)odbijejo od te osnove, pri čemer je mogoče ta odbitek prenesti na vsa poznejša davčna obdobja, če ga ni bilo mogoče izvesti v zadevnem davčnem obdobju, ker po odštetju drugih oproščenih dobičkov poslovni izid ni bil pozitiven, in se ta odbitek lahko odbije pred davčno ugodnostjo, katere možnost prenosa je časovno omejena, v obravnavanem primeru DCR.(11)

34.      Belgijska vlada trdi, da je treba na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti nikalno. Družba Brussels Securities in Komisija pa predlagata, naj se nanj odgovori pritrdilno. Strinjam se z zadnjim stališčem iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

35.      Preden natančneje preučim predmet obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe (B), menim, da je koristno na kratko povzeti razvoj belgijskega sistema RDT kot posledice predhodnih odločb Sodišča v zvezi z razlago člena 4(1) Direktive 90/435 (A).

A.      Razvoj belgijskega sistema RDT v povezavi s sodno prakso Sodišča

36.      Prvič, poudariti je treba, da, kot je bilo potrjeno med razpravami, ki so potekale pred Sodiščem, je Kraljevina Belgija s sprejetjem zadevnih predpisov iz postopka v glavni stvari nameravala prilagoditi sistem, ki je obstajal pred RDT,(12) da bi prenesla določbe Direktive 90/435, natančneje, njen člen 4(1), prva alinea, ki določa sistem oprostitve dohodkov v obliki dobičkov, ki jih prejme matična družba od odvisne družbe s sedežem v drugi državi članici, nasprotno od druge alinee navedenega odstavka 1, ki določa sistem odbitkov davka, ki ga mora plačati matična družba od davka, ki ga je že plačala odvisna družba od svojih dobičkov.(13)

37.      Čeprav navedena sistema ne pripeljeta nujno do istega konkretnega izida za prejemnika dividend,(14) je glavni cilj tako prvega kot drugega od navedenih sistemov preprečiti, da bi bili čezmejno razdeljeni dobički, z ekonomskega vidika,(15) dvojno obdavčeni, najprej pri družbi, ki dividende izplača, in nato pri družbi, ki dividende prejme. Kot je namreč navedeno v tretji uvodni izjavi Direktive 90/435, je namen te direktive z uvedbo skupnega davčnega sistema odpraviti vsakršno manj ugodno obravnavanje sodelovanja med družbami iz različnih držav članic, ki je drugačno od sodelovanja družb iz iste države članice, da bi se v Uniji olajšalo povezovanje družb v skupine. Z vsemi določbami te direktive, zlasti z njenim členom 4, se želi s tem na davčnem področju zagotoviti nevtralnost razdeljevanja dobička odvisne družbe s sedežem v eni državi članici svoji matični družbi s sedežem v drugi državi.(16)

38.      Drugič, naj spomnim, da je bil v skladu s sodbo Cobelfret člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435 razlagan tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je tista iz belgijskega sistema RDT, ki se je uporabljala v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba.(17)

39.      Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je bilo v tedaj veljavni različici tega sistema določeno, da se za oprostitev plačila davka na dividende, ki jih prejme matična družba s sedežem v Belgiji od odvisne družbe s sedežem v drugi državi članici, navedene dividende vključijo v davčno osnovo matične družbe, da se lahko nato 95 % odbijejo, če je za zadevno davčno obdobje poslovni izid po odbitku drugih dobičkov, za katere velja oprostitev plačila davka, še vedno pozitiven. Drugače povedano, navedene dividende je bilo mogoče odbiti le, če je v obdobju obdavčitve, v katerem so bile razdeljene, ostalo dovolj obdavčljivih dobičkov te družbe.

40.      Sodišče je tako ugotovilo, da je taka nacionalna zakonodaja vodila do tega, da matična družba ne more v celoti izkoristiti te davčne ugodnosti glede pogoja, da v zvezi z drugimi obdavčljivimi dohodki za to obdobje ni imela negativnega poslovnega izida in da je bil poleg tega povezani učinek navedene zakonodaje, če ta matična družba ni imela drugih obdavčljivih dobičkov za isto obdobje, ta, da so se zmanjšale prenosljive izgube zadevne osebe za višino prejetih dividend. Toda države članice ne morejo enostransko uvajati omejevalnih ukrepov in s tem pogojevati možnosti uživanja ugodnosti, določenih z Direktivo 90/435.

41.      Sodišče je zato razsodilo, da tudi če se za prejete dividende v davčnem obdobju, v katerem so bile dividende razdeljene, ne plačuje davek od dohodkov pravnih oseb, lahko s tem povezano zmanjšanje izgub matične družbe učinkuje tako, da je ta matična družba za te dividende posredno obdavčena v naslednjih davčnih obdobjih, če je poslovni izid matične družbe pozitiven.(18) Vendar tak učinek omejitve možnosti, da matična družba odbije dividende, prejete od svojih odvisnih družb, ni v skladu niti z besedilom niti s cilji in sistemom navedene direktive.

42.      To odločitev razumem tako, da zakonodaja države članice o matičnih družbah, ki so prejele dividende od odvisne družbe s sedežem v drugi državi članici, v skladu z navedenim členom 4(1), prva alinea, Direktive 90/4350 zanje de facto ne more povzročiti izgube druge davčne ugodnosti, določene v nacionalnem pravu, do katere bi bile v celoti upravičene, če te dividende ne bi bile obravnavane tako, pri čemer je to izgubo mogoče izenačiti z njihovim posrednim obdavčenjem.

43.      Tretjič, naj pripomnim, da je Sodišče v sklepu KBC, izdanem nekaj mesecev po sodbi Cobelfret, najprej v bistvu ponovilo zgoraj navedene preudarke, navedene v tej sodbi, pri čemer je upoštevalo podobnosti med dejanskimi in pravnimi okoliščinami, v katerih je bila izdana sodba, ter tistimi, zaradi katerih je bilo postavljeno prvo vprašanje, preučeno v navedenem sklepu.(19)

44.      Sodišče je nato razlagalo člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435 v povezavi z odstavkom 2 istega člena tako, da ne določa obveznosti za države članice, da bi morale nujno dopustiti, da se lahko distribuirani dobiček, ki ga matična družba s sedežem v tej državi prejme od odvisne družbe s sedežem v drugi državi članici, v celoti odbije od zneska dobička v davčnem obdobju matične družbe in da se izguba, ki iz tega izvira, lahko prenese v naslednje davčno obdobje. Vsaka država članica mora določiti podrobna pravila, v skladu s katerimi se doseže cilj, določen v odstavku 1, prva alinea, navedenega člena. Vendar če je država članica izbrala sistem oprostitve iz navedenega odstavka 1, prva alinea, in načeloma dovoljuje prenos izgube v naslednja davčna obdobja, navedena določba nasprotuje zakonodaji države članice, katere učinek je zmanjšanje izgub matične družbe, ki bi se lahko prenesle, do višine prejetih dividend.(20)

45.      Četrtič, naj pripomnim, da so bile zadevne določbe belgijskega prava po sodbi Cobelfret in sklepu KBC spremenjene. Kot je navedeno v predložitveni odločbi, je Belgijska država reformirala svoj sistem odbitkov RDT tako, da je členu 205 CIR 1992, ki se v obravnavanem primeru uporablja ratione temporis, dodala odstavek 3.(21)

46.      Ta določba zdaj dovoljuje, da se 95 % zneska RDT, ki jih matična družba ni mogla takoj odbiti zaradi nezadostnih obdavčljivih dobičkov v davčnem obdobju, v katerem ji je odvisna družba razdelila dividende, prenese na poznejša davčna obdobja. Poleg tega je lahko prenos presežkov RDT časovno neomejen. Zato možnost izključitve RDT ni več omejena na primere, v katerih ostaja poslovni izid po odbitku drugih oproščenih dobičkov pozitiven samo za davčno obdobje, v katerem je bila izvedena razdelitev.

47.      Predložitveno sodišče meni, da kljub izboljšanjem, ki jih je prinesla navedena reforma, ni izključeno, da je bil z belgijskim sistemom odbitkov RDT v njegovi različici, ki je veljala v času stanja spora o glavni stvari, kršena Direktiva 90/435, kar je treba zdaj presoditi.

B.      Presoja združljivosti nacionalne ureditve, kakršna je obravnavana v sporu v glavni stvari, s pravom Unije

48.      Po navedbah predložitvenega sodišča družba Brussels Securities v sporu o glavni stvari „pravilno ugotavlja“, da „sistem oprostitve RDT, določen s [CIR 1992], skupaj z vrstnim redom odbitja, določenim z [AR/CIR 1992], posredno – vendar neizogibno – pripelje do večje obdavčitve [matične] družbe, kot če bi bile dividende preprosto izključene iz davčne osnove“, kar bi lahko bilo nezdružljivo s členom 4(1), prva alinea, Direktive 90/435. Družba Brussels Securities ohranja to stališče pred Sodiščem. Belgijska vlada pa zagovarja nasprotno stališče. Komisija meni, da sistem, kakršen je sistem RDT, s to določbo ni nezdružljiv sam po sebi, temveč zaradi svoje uporabe skupaj s pravili, ki določajo vrstni red odbitja in morebitnega prenosa drugih davčnih odbitkov. Strinjam se s tem zadnjim stališčem.

49.      Menim, da se v zvezi z obravnavanim predlogom za sprejetje predhodne odločbe pojavita dve problematiki, in sicer se postavlja vprašanje, ali je skladno z navedenim členom 4(1), prva alinea, da zakonodaja države članice določa vključitev in nato odbitek prejetih dividend, namesto da bi bile te takoj izključene iz davčne osnove matične družbe (1), ter vrstni red odbitja, zaradi katerega je treba te dividende ali njihove presežke, v obravnavanem primeru iz naslova RDT, odbiti pred drugo davčno ugodnostjo, določeno v nacionalnem pravu, katere prenos pa je časovno omejen, v obravnavanem primeru DCR (2). Menim, da je treba navedeno določbo razlagati tako, da taka nacionalna zakonodaja s tega drugega vidika z njim ni združljiva.

1.      Vključitev dividend v davčno osnovo matične družbe, ki ji sledi njihov odbitek od te osnove

50.      Najprej ugotavljam, da Sodišče še ni odločilo o vprašanju, ali je nacionalna zakonodaja, kot je belgijski sistem RDT, v skladu s katerim je treba dobičke, ki jih je razdelila odvisna družba, najprej vključiti v davčno osnovo njene matične družbe s sedežem v drugi državi članici, nato pa jih od te osnove odbiti,(22)sama po sebi skladna s členom 4(1), prva alinea, Direktive 90/435, v skladu s katero se morajo države članice, ki so izbrale sistem, določen v tej določbi, to je sistem oprostitve, vzdržati obdavčitve takih dobičkov. Naj pripomnim, da so bili dvomi v zvezi z združljivostjo takega mehanizma z navedeno direktivo izraženi ob njenem prenosu v Belgijo in v okviru pravne teorije, ki je pozneje nastala v zvezi s tem.(23)

51.      Seveda je Sodišče odločalo o sorodnih problematikah v zadevah, v katerih sta bila izdana sodba Cobelfret in sklep KBC, saj so se spori o glavni stvari nanašali tudi na določbe belgijskega sistema RDT, ki so bile delno enake obravnavanim, ker so tedaj veljavne določbe že določale mehanizem vključitve dividend v davčno osnovo matične družbe in nato njihovo odbitje v višini 95 %. Vendar se predlogi za sprejetje predhodne odločbe, obravnavani v navedenih zadevah, niso nanašali na skladnost takega mehanizma z Direktivo 90/435 samega po sebi, temveč so se nanašali predvsem na pravna vprašanja, povezana s tem vidikom tega sistema, natančneje, s pogoji, ki so tedaj veljali za odbitek RDT.(24)

52.      Tako Sodišče v teh prejšnjih zadevah, čeprav so spadale v delno podoben pravni okvir, kot je ta v obravnavani zadevi, ni odgovorilo na vprašanje, ki ga je tu po mojem mnenju v bistvu postavilo predložitveno sodišče, to je vprašanje skladnosti člena 4(1), prva alinea, te direktive z nacionalno zakonodajo, v skladu s katero je treba v davčno osnovo matične družbe s sedežem v drugi državi članici najprej vključiti in nato iz nje izključiti dividende, ki jih je ta družba prejela od odvisne družbe, namesto da bi se „preprosto“ izključile iz te davčne osnove(25).

53.      Vendar menim, da tak sistem sam po sebi ni nezdružljiv s sistemom oprostitve dobičkov, ki jih je razdelila odvisna družba, določenim v členu 4(1), prva alinea, Direktive 90/435. Ta ugotovitev po mojem mnenju velja ne le za besedilo in zgodovinski razvoj tega besedila, temveč tudi za njegove cilje in sobesedilo,(26) to so elementi, iz katerih je treba izpeljati upoštevne elemente presoje, preden se v zvezi z njimi presoja nacionalna zakonodaja, izpodbijana v obravnavanem primeru.

54.      V zvezi s terminologijo, uporabljeno v členu 4(1) Direktive 90/435, in z njeno četrto uvodno izjavo poudarjam, da je v njej navedeno, da se mora vsaka država članica ob prenosu te direktive v zvezi z matičnimi družbami s sedežem na njenem ozemlju bodisi vzdržati obdavčitve dobičkov, ki jih te prejmejo od svojih odvisnih družb s sedežem v drugi državi članici (prva alinea), bodisi obdavčiti te dobičke, hkrati pa vsaki matični družbi dovoliti, da od zneska svojega davka odbije del korporacijskega davka, ki se nanaša na ta dobiček in ga je plačala odvisna družba (druga alinea).

55.      Glede na to besedilo menim, da prvi od obeh načinov, tako danih na voljo, to je „sistem oprostitve“(27), ki ga je izbrala Kraljevina Belgija,(28) pomeni le, da se razdeljeni dobički in fine ne obdavčijo(29), niti neposredno niti posredno, in ne da so nujno ab initio izključeni iz davčne osnove matične družbe, pri čemer ta razlaga po mojem mnenju ni v nasprotju z zakonodajnimi akti, ki so obstajali pred Direktivo 90/435.(30) Naj, nasprotno, pripomnim, da drugi način, to je „sistem obdavčitve“, omogoča, da se ti dobički obdavčijo, vendar pri tem obstaja možnost odbitka davka, ki ga je plačala odvisna družba, izvedenega pod zgoraj navedenimi pogoji.(31)

56.      V zvezi s cilji Direktive 90/435, zlasti njenim členom 4(1), prva alinea, naj pripomnim, da je Sodišče že poudarilo, da med drugim iz njene tretje uvodne izjave izhaja, da se želi s to direktivo odpraviti vsakršno manj ugodno obravnavanje sodelovanja med družbami iz različnih držav članic, ki je drugačno od sodelovanja družb iz iste države članice, da bi se v Uniji olajšalo povezovanje družb v skupine. Za dosego cilja davčne nevtralnosti distribucije dobička odvisne družbe iz ene države članice matični družbi s sedežem v drugi državi članici se z navedeno direktivo izognemo dvojnemu ekonomskemu obdavčevanju dobička, se pravi se izognemo temu, da bi bil razdeljeni dobiček najprej obdavčen pri odvisni družbi in nato pri matični družbi.(32) Način razlage navedenega odstavka 1, prva alinea, ki ga predlagam, je povsem v skladu s temi cilji.

57.      V zvezi s sobesedilom člena 4(1) Direktive 90/435 naj poudarim, da ta določa rezultat, ki ga morajo doseči države članice, to je preprečiti dvojno obdavčevanje zadevnih dobičkov z izbiro prvega ali drugega od sistemov, navedenih v tej določbi, vendar navedena direktiva zaradi značilnosti takih aktov prava Unije držav članic ne zavezuje glede podrobnih pravil, ki jih je treba uporabiti v ta namen.

58.      Sodišče je ta pravila poudarilo v sklepu KBC(33), pri čemer je najprej spomnilo, da mora vsaka država članica ob spoštovanju prava Unije oblikovati svoj sistem obdavčitve razdeljenih dobičkov ter v tem okviru opredeliti davčno osnovo in davčno stopnjo, ki se uporabljata za delničarja prejemnika. Dodalo je, da člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435 ne določa, kako mora država članica, ki je izbrala sistem oprostitve, tega izvajati, saj imajo v skladu s členom 249 ES (postal člen 288 PDEU) države članice možnost izbire oblike in sredstev prenosa direktiv, s katerimi lahko najbolje zagotovijo rezultat, ki ga želijo doseči. Sodišče je iz tega sklepalo, da lahko države članice svobodno določajo, med drugim ob upoštevanju potreb svojega notranjega pravnega reda, podrobna pravila za dosego rezultata, zahtevanega z navedenim členom 4(1), prva alinea.

59.      V sedanjem stanju prava Unije je neposredno obdavčenje nesporno področje, ki tradicionalno spada pod pristojnost držav članic, ki pa morajo to pristojnost izvajati v skladu z obveznostmi, izhajajočimi iz tega prava.(34) Natančneje, v okviru uskladitve, izvedene z Direktivo 90/435, morajo države članice spoštovati njene določbe, v skladu s katerimi je davčna pristojnost razdeljena med njimi, tako da državi matične družbe prepovedujejo, da neposredno(35) ali celo posredno obdavči dobičke, ki jih je odvisna družba razdelila matični družbi, da se prepreči dvojno obdavčevanje teh dobičkov. Potem ko je Sodišče opozorilo na bistveno vsebino teh načel, je v sklepu KBC iz tega izpeljalo posledice zlasti z vidika sistema oprostitve, določenega v členu 4(1), prva alinea, navedene direktive.(36)

60.      Glede na vse zgoraj navedene preudarke menim, da v obravnavanem primeru mehanizem, pri katerem je treba najprej navedene dobičke vključiti v davčno osnovo matične družbe, nato pa jih od te osnove odbiti, kot to določa belgijski sistem RDT iz spora o glavni stvari, sam po sebi ni nezdružljiv s členom 4(1), prva alinea, Direktive 90/435, če uporaba navedenega mehanizma dejansko omogoča dosego rezultata, navedenega v tej določbi.

61.      Najprej namreč ugotavljam, da, kot je navedla belgijska vlada, določbe, obravnavane v sporu o glavni stvari, izpolnjujejo zahtevo Direktive 90/435, v skladu s katero se čezmejne skupine družb ne smejo obravnavati drugače kot skupine družb Kraljevine Belgije. Izpolnjevanje tega merila, ki se nanaša na manj ugodno obravnavanje sodelovanja med družbami različnih držav članic glede na sodelovanje med družbami iste države članice, je nujno, čeprav vseeno samo po sebi ne zadostuje za opredelitev združljivosti zgoraj navedenega mehanizma z zahtevami, ki izhajajo iz člena 4(1), prva alinea, navedene direktive.(37)

62.      Dalje povdarjam, da je v tem členu 4(1), prva alinea, opredeljen rezultat, ki ga je treba doseči, to je, da se dobički, ki jih razdeli odvisna družba s sedežem v drugi državi članici, ne obdavčijo tudi v državi članici, kjer je njena matična družba, niso pa navedeni ukrepi, ki jih je treba uporabiti za ta namen. Iz tega po mojem mnenju izhaja, da država članica, ki je izbrala sistem oprostitve iz navedene določbe, ohrani možnost uporabe metode vključitve-odbitja teh dobičkov, kot se izvaja v belgijskem sistemu RDT, čeprav očitno obstajajo enostavnejši načini za dosego zgoraj navedenega rezultata, kot je ta, da se navedeni dobički že od samega začetka izključijo iz davčne osnove matične družbe. Vztrajam pri trditvi, da niti besedilo, niti sistematika, niti cilji Direktive 90/435 po mojem mnenju ne narekujejo, da je treba uporabiti zadnjenavedeno metodo, ki jo bom opredelil kot „osnovno“, čeprav se zdi, da so nekatere države članice izbrale to možnost.(38) Vendar mora ne glede na postopek, ki ga je uporabila država članica, njegova uporaba v vseh primerih in vseh okoliščinah pripeljati do dejanske oprostitve matične družbe.

63.      V zvezi s tem menim, da je bistveno to, da nacionalna zakonodaja, kakršna je obravnavana v sporu o glavni stvari, omogoča, da se dividende, ki jih razdelijo odvisne družbe in ki so vključene v davčno osnovo, od nje nazadnje odbijejo,(39) tako da ta mehanizem vključitve-odbitja ne povzroči tega, da bi se zadevne matične družbe znašle v ekonomsko manj ugodnem položaju, kot če bi bili dobički, prejeti od njihovih odvisnih družb s sedežem v drugih državah članicah, preprosto izključeni iz izračuna davka navedenih družb. Toda podobno kot Komisija(40) menim, da belgijski sistem RDT zaradi možnosti časovno neomejenega prenosa, ki je bila uvedena po sodbi Cobelfret in sklepu KBC, zdaj potencialno vsaki zadevni matični družbi omogoča, da kratko- ali dolgoročno presežne dividende(41) odbije v višini 95 %(42), da te dividende ne bi bile dvojno obdavčene.

64.      Zato nacionalna pravila, ki podobno kot pravila, kakršna so obravnavana v sporu o glavni stvari, določajo mehanizem, pri katerem se dobički, ki jih je razdelila odvisna družba, vključijo v davčno osnovo matične družbe, nato pa se od nje odbijejo v davčnem obdobju razdelitve ali v vseh poznejših davčnih obdobjih, po mojem mnenju sama po sebi niso nezdružljiva s členom 4(1), prva alinea, Direktive 90/435, če zadevni družbi dejansko ni odvzeta druga davčna ugodnost, določena v notranjem pravu, ki bi jo lahko izkoristila, pri čemer je v primeru oprostitve ab initio vse enako.

65.      Presoditi je torej še treba, ali tak mehanizem, ki je sicer sam po sebi dopusten, vseeno povzroči učinke, prepovedane z navedenim členom 4(1), prva alinea, ki bodo nastali v letih po tistem, v katerem so bili navedeni dobički razdeljeni,(43) natančneje zaradi sovplivanja takega mehanizma in zahtevanega vrstnega reda odbitja drugih davčnih ugodnosti, kar je dejavnik nezdružljivosti s to določbo, ki je po mojem mnenju natančno opredeljen.

2.      Kombinacija sistema odloženega odbitka dividend in vrstnega reda odbitja drugih davčnih ugodnosti

66.      Kot sem poudaril, predložitveno sodišče prav tako prosi Sodišče, naj ugotovi, ali člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435 nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero ima obveznost matične družbe, da odbije dobičke, prejete od odvisnih družb s sedežem v drugi državi članici – v obravnavanem primeru v okviru belgijskega sistema RDT – tak posredni učinek, da posega v pravico do odbitja drugih davčnih ugodnosti – v obravnavanem primeru DCR – zaradi vrstnega reda, v katerem je treba izvesti zadevne odbitke od davčne osnove navedene družbe. Predlagam, naj se na to vprašanje odgovori pritrdilno.

67.      Na prvem mestu, po mojem mnenju je treba v zvezi s tem poudariti dva glavna upoštevna vidika nacionalne zakonodaje v sporu o glavni stvari.

68.      Po eni strani, belgijski sistem RDT deluje v povezavi z drugo davčno ugodnostjo, ki je DCR,(44) saj je tega prav tako mogoče odbiti od davčne osnove matične družbe, vendar le v višini dobičkov, ki ostanejo po odbitku RDT. Odbitek DCR torej nastopi po odbitku RDT.(45) Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil ta vrstni red odbitja veljal od leta 2005, to je precej pred reformo, izvedeno na podlagi sodbe Cobelfret.(46) Glede preudarkov, ki so pripeljali do sprejetja tega pravila, je belgijska vlada v ustnih stališčih navedla, da je obstajala „določena logika“ pri tem, da se najprej odbijejo računovodske postavke, ki jih zakonodajalec ne želi naložiti, kot so RDT ali dohodki od patentov,(47) nato pa se odbijejo neračunovodske postavke, zlasti iz naslova odbitka za naložbo(48) ali iz naslova DCR(49).

69.      Po drugi strani, v nasprotju s presežki RDT, ki se lahko neomejeno prenašajo na poznejša davčna obdobja, je to za morebitne presežke DCR mogoče le sedem let, kot je določeno v členu 205d CIR 1992 v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari(50). Po navedbah belgijske vlade je bil namen časovne omejitve prenosov DCR uravnotežiti obseg tega zadnjega odbitka, katerega osnova za izračun je ob njegovi uvedbi zajemala vsa lastna sredstva družbe.

70.      Na drugem mestu, preučiti je treba, ali je taka nacionalna zakonodaja združljiva ali ne s členom 4(1), prva alinea, Direktive 90/435, če se upoštevajo zlasti učinki, do katerih v praksi pripelje kombinirana uporaba sistema RDT, pri kateri se prejete dividende vključijo v davčno osnovo matične družbe, nato pa se od nje odbijejo, in obveznosti odbitka RDT pred odbitkom DCR, katerega prenosi so poleg tega omejeni na sedem davčnih obdobij.

71.      V zvezi s tem predložitveno sodišče upravičeno ugotavlja, da se drugače od tega, kar se zgodi na podlagi zakonodaje, kakršna je obravnavana v sporu o glavni stvari,(51) v okviru sistema oprostitve, ki ga je mogoče opredeliti kot „osnovnega“,(52) dividende, ki jih razdeli odvisna družba, preprosto odbijejo od dobičkov davčnega obdobja, v katerem so bile prejete, pri čemer se s tem takojšnjim odbitkom zmanjša obdavčljivi dobiček in tudi po potrebi povečajo izgube, ki jih je mogoče prenesti na poznejša davčna obdobja.

72.      Predložitveno sodišče ob sklicevanju na tako predstavljen številčni prikaz v pisanjih družbe Brussels Securities(53) po mojem mnenju upravičeno navaja, da v primeru, da matična družba v „naslednjih davčnih obdobjih“ iz člena 2015d CIR 1992, ki omejuje prenose DCR, ustvari pozitiven dobiček, lahko sistem odbitkov RDT povzroči večje davčno breme, kot bi nastalo v okviru sistema takojšnjega odbitka dividend, prejetih od odvisne družbe, zaradi vrstnega reda odbitij, določenega s CIR 1992 in AR/CIR 1992. Navedeno sodišče poudarja, da če bi se teoretično izvedel takojšnji odbitek teh dividend, bi bil DCR odbit pred preostalimi prejšnjimi povračljivimi izgubami, tako da bi bil preostanek teh izgub, ki bi ga bilo treba prenesti na naslednje davčno obdobje, višji, kot če bi se uporabil belgijski sistem RDT, v okviru katerega se v primeru pozitivnega poslovnega izida v navedenih „naslednjih sedmih obdavčljivih obdobjih“ odbitek preostalih prenesenih RDT izvede pred odbitkom razlike prenesenega DCR, kar torej škodi uporabi zadnjenavedene davčne ugodnosti.

73.      Poleg tega primerjalne preglednice, ki jih je Komisija predložila med ustnim postopkom, potrjujejo, da lahko sistem RDT v kombinaciji z zavezujočim vrstnim redom odbitkov matični družbi prepreči, da v celoti prenese presežke DCR, v nasprotju z mehanizmom, pri katerem lahko ta družba prejete dividende takoj izključi iz svoje davčne osnove ali pa izbere vrstni red, v katerem želi izvesti odbitke davčnih ugodnosti, do katerih je upravičena.(54) Čeprav poskuša belgijska vlada v obravnavani zadevi, po mojem mnenju neuspešno,(55) omiliti vpliv podatkov(56), iz katerih izhaja, da lahko zadevna zakonodaja iz spora o glavni stvari povzroči izgubo davčne ugodnosti in s tem večjo obdavčitev, teh podatkov ne izpodbija.

74.      Glede na vse te elemente se torej strinjam s stališčem družbe Brussels Securities in Komisije, da v skladu z nacionalno zakonodajo, izpodbijano v sporu o glavni stvari, obveznost predhodnega odbitka RDT od davčne osnove posega v možnost imeti korist od DCR. Cilj pravila, v skladu s katerim je treba dati prednost RDT, je dejansko ta, da se izčrpa znesek RDT, ki se lahko neomejeno prenašajo na poznejša davčna obdobja, vendar ima tudi učinek, da deluje v škodo DCR, ki pa bi ga matična družba želela čim prej odbiti, saj je sama pravica do prenosa DCR omejena na sedem naslednjih davčnih obdobij, tako da za to pravico obstaja tudi nevarnost, da na koncu zastara zaradi dividend iz naslova RDT.

75.      Drugače povedano, kombinacija zadevnih nacionalnih določb pripelje do večjega davčnega bremena za matično družbo, kot če bi se v celoti upoštevale zahteve Direktive 90/435, saj ima lahko belgijski sistem RDT zaradi svoje kombinirane uporabe z določenim vrstnim redom odbitij učinek, da družbi, ki ima izgubo, onemogoči, da v poznejših davčnih obdobjih odbije prenos drugega obdavčljivega zneska, to je DCR, medtem ko bi bila ta družba v boljšem položaju, če bi ga najprej odbila, s čimer bi se izognila, da ta zastara, preden ga uspe v celoti izkoristiti. Dejanska posledica take nacionalne zakonodaje je torej, da je zadevnim matičnim družbam v nekaterih okoliščinah odvzeta davčna ugodnost, določena z notranjim pravom, ki bi jo lahko v celoti izkoristile, če dividende, prejete od odvisnih družb, ne bi bile obravnavane tako, kot je bilo določeno v tej zakonodaji.

76.      Vendar naj spomnim, da je Sodišče člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435 že razložilo tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, katere učinek je, da se zmanjšajo prenosljive izgube matične družbe sorazmerno z razdeljenimi dividendami, če je – tako kot v obravnavanem primeru – država članica izbrala sistem oprostitve, naveden v tej določbi, in načeloma priznava prenos izgub v prihodnost, saj to zmanjšanje izgub lahko pripelje do tega, da zadevna družba posredno utrpi obdavčitev teh dividend v naslednjih davčnih obdobjih, kadar je njen poslovni izid pozitiven(57).

77.      Podobno kot Komisija menim, da je te preudarke vsekakor mogoče prenesti na obravnavano zadevo glede praktičnih posledic kombinacije sistema vključitve-odbitja, ki velja za RDT, in vrstnega reda, v katerem je treba te odbiti v povezavi z drugimi davčnimi odbitki. Poudarjam, da je mogoče tak sistem po mojem mnenju obravnavati kot skladen z zahtevami Direktive 90/435 le, če ima njegova uporaba povsem nevtralen rezultat, to pomeni, da zadevne matične družbe, ne glede na okoliščine, z ekonomskega vidika niso obravnavane manj ugodno, kot če bi bile razdeljene dividende že od samega začetka izključene iz davčne osnove teh družb.

78.      Zato menim, da nacionalna zakonodaja, kakršna je obravnavana v sporu o glavni stvari, ni združljiva s členom 4(1), prva alinea, Direktive 90/435, ker je njen učinek ta, da lahko matične družbe, ki so prejele dividende od podružnic s sedežem v drugih državah članicah, izgubijo davčno ugodnost, in sicer z zmanjšanjem izgub, prenosljivih na poznejša davčna obdobja v višini navedenih dividend, in jo je torej mogoče izenačiti s posredno obdavčitvijo teh dividend, kar je v nasprotju s ciljem oprostitve teh dividend, navedenim v tej določbi, in tudi s splošnim načelom davčne nevtralnosti, navedenim v Direktivi 90/435(58).

79.      Drugače povedano, reforma, ki jo je decembra 2009 uvedel belgijski zakonodajalec in s katero je želel odpraviti pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo Sodišče v sodbi Cobelfret in v sklepu KBC, je povzročila dodaten dejavnik neskladnosti s to direktivo, saj ima novi sistem RDT negativne posledice za prenos DCR, ker je obravnava, ki velja za dividende, ki so jih razdelile odvisne družbe, povzročila povečano tveganje izgube presežkov DCR zadevnih matičnih družb.(59)

80.      Na tretjem mestu, trditve, s katerimi belgijska vlada zagovarjala stališče, da je taka nacionalna zakonodaja skladna s členom 4(1) Direktive 90/435, me ne prepričajo.

81.      Najprej, belgijska vlada trdi, da čeprav se lahko zgodi, da po prenosu odbitka RDT nazadnje ni mogoče uporabiti prenosa DCR, se ta položaj ne bi smel obravnavati kot posredna obdavčitev prejetih dividend, saj naj ne bi nujno prišlo do take obdavčitve.(60)

82.      Vseeno menim, da okoliščina, da škodljivi učinki zadevne nacionalne zakonodaje, to je dvojna obdavčitev dobičkov, ki jih je razdelila odvisna družba svoji matični družbi, lahko nastopijo le v nekaterih primerih,(61) in ne sistematično, nikakor ne vpliva na vse zgoraj navedene preudarke, ker že sam obstoj takih potencialnih učinkov zadostuje za ugotovitev neskladnosti s pravom Unije.

83.      Nazadnje, belgijska vlada trdi, da tudi kadar izguba prenosa DCR vsekakor pomeni obdavčitev za zadevne matične družbe,(62) se ta obdavčitev ne nanaša na dividende, ki so jih te prejele, niti posredno, kot je to bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Cobelfret. Navaja, da če ob izračunu davka dobički v fazi odbitka DCR ostajajo, je to nujno treba pripisati dejstvu, da ni več RDT, ki bi jih bilo mogoče odbiti, saj se ti odbijejo pred odbitkom DCR, in da so bile torej dividende, prejete od odvisnih družb, v celoti odštete od davčne osnove, tako da se obdavčitev, ki lahko nastopi kot posledica izgube prenosa DCR, ne more nanašati na te dividende. Poleg tega trdi, da obdavčitev, ki se ne nanaša na dividende, ki jih je prejela matična družba, ne more kršiti člena 4(1) Direktive 90/435 tako kot davek, ki je bil odtegnjen, ko je odvisna družba razdelila dividende, in ki se ne nanaša na te dividende, ne more kršiti člena 5(1) te direktive.(63)

84.      Toda menim, da utemeljenost te argumentacije ovržeta sodba Cobelfret in sklep KBC, v katerih je Sodišče pri razlagi obveznosti, izhajajočih iz člena 4(1) Direktive 90/435, upoštevalo učinke nacionalne zakonodaje, kakršna je obravnavana v sporu o glavni stvari in ki jih lahko sorazmerno povzroči za zmanjšanje prenosljivih izgub zadevne matične družbe, pri čemer lahko to zmanjšanje pripelje do posrednega obdavčenja dividend, prejetih od odvisne družbe v poznejših davčnih obdobjih.(64) Sodišče je s tem izenačilo „izgubo izgub“ s posredno „obdavčitvijo dobičkov“, s čimer je izbralo „ekonomski“ pristop, ki je skladen s ciljem te direktive,(65) saj ima dejstvo, da prenosljive izgube niso več na voljo za nadomestitev prihodnjih obdavčljivih dobičkov, učinek, da lahko povzroči dvojno obdavčitev teh dividend. Po mojem mnenju je treba v obravnavani zadevi sprejeti prav podoben pristop, kot sem navedel zgoraj.(66)

85.      Belgijska vlada nazadnje navaja, da sporne izbire Kraljevine Belgije, to je vrstni red odbitja in omejeno trajanje prenosov DCR, spadajo pod izključno pristojnost nacionalnih zakonodajalcev.

86.      Vendar naj spomnim, da morajo države članice spoštovati določbe Direktive 90/435 in zlasti izvesti vse potrebne ukrepe za dosego rezultata, določenega v njenem členu 4(1), prva alinea,(67) in sicer da se – niti posredno – ne obdavčijo ponovno dividende, prejete od odvisnih družb s sedežem v drugih državah članicah, pri čemer ta cilj ni dosežen, kot sem poudaril zgoraj, z nacionalnimi pravili, kakršna izhajajo iz belgijskega sistema RDT v povezavi s predpisi, ki omejujejo odbitje DCR.

87.      Zato menim, da je treba člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki določa, po eni strani, da so dividende, ki jih prejme matična družba, vključene v njeno davčno osnovo, nato pa se 95 % zneska teh dividend od te osnove odbije, če je za zadevno ali katero koli drugo poznejše davčno obdobje poslovni izid še vedno pozitiven, in, po drugi strani, da je te dividende treba odbiti pred drugo davčno ugodnostjo, določeno v nacionalnem pravu, katere prenos je časovno omejen.

V.      Predlog

88.      Na podlagi navedenega predlagam, naj Sodišče na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (frankofonsko prvostopenjsko sodišče v Bruslju, Belgija), odgovori:

Člen 4(1), prva alinea, Direktive Sveta 90/435/EGS z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki določa, po eni strani, da so dividende, ki jih prejme matična družba, vključene v njeno davčno osnovo, nato pa se 95 % zneska teh dividend od te osnove odbije, če je za zadevno ali katero koli drugo poznejše davčno obdobje poslovni izid še vedno pozitiven, in, po drugi strani, da je te dividende treba odbiti pred drugo davčno ugodnostjo, določeno v nacionalnem pravu, katere prenos je časovno omejen.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Direktiva Sveta z dne 23. julija 1990 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 147).

3      Direktiva Sveta z dne 20. novembra 2006 (UL 2006, L 363, str. 129).

4      Glej zlasti sodbo z dne 12. februarja 2009, Cobelfret (C-138/07, EU:C:2009:82, v nadaljevanju: sodba Cobelfret), in sklep z dne 4. junija 2009, KBC Bank in Beleggen, Risicokapitaal, Beheer (C-439/07 in C-499/07, EU:C:2009:339, v nadaljevanju: sklep KBC). Glej tudi sodbi z dne 4. julija 2013, Argenta Spaarbank (C-350/11, EU:C:2013:447, v točkah od 3 do 9 katere je jedrnato opisan mehanizem DCR), in z dne 26. oktobra 2017, Argenta Spaarbank (C-39/16, EU:C:2017:813, v točki 10 katere je jedrnato opisan mehanizem RDT).

5      Direktiva Sveta z dne 30. novembra 2011 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (UL 2011, L 345, str. 8).

6      Moniteur belge z dne 15. novembra 1991, str. 25619.

7      Za več podrobnosti glej sodbi Cobelfret (točka 6 in naslednje) ter z dne 26. oktobra 2017, Argenta Spaarbank (C-39/16, EU:C:2017:813, točka 7 in naslednje).

8      Moniteur belge z dne 30. julija 1992, str. 17120.

9      Moniteur belge z dne 13. septembra 1993, str. 20105.

10      Naj pojasnim, da je ta omejitev odbitka na višino 95 % povezana z dejstvom, da je Kraljevina Belgija uporabila možnost, navedeno v členu 4(2) Direktive 90/435, da se določijo neodbitni stroški upravljanja, ki so torej obdavčljivi, na pavšalni znesek, ki ne presega 5 % dobičkov, ki jih je razdelila odvisna družba (glej sklep KBC, točki 51 in 52).

11      Družba Brussels Securities je poleg tega pred predložitvenim sodiščem in Sodiščem trdila, da je ta vrstni red odbitja v nasprotju s svobodo ustanavljanja, določeno v členu 49 PDEU. Vendar se podobno kot belgijska vlada in Komisija ne bom izrekel v zvezi s tem. Iz predložitvene odločbe namreč izhaja, da je bila ta trditev povezana z zatrjevano kršitvijo belgijske ustave, pri čemer naj bi ta tožbeni razlog navedeno sodišče že zavrnilo. Poleg tega v vprašanju, postavljenem Sodišču, člen 49 PDEU ni naveden niti vsebinsko, pri čemer se mi ne zdi, da bi bila njegova razlaga koristna za to, da bi lahko nacionalno sodišče odločilo o sporu o glavni stvari v smislu ustaljene sodne prakse Sodišča (glej med drugim sodbo z dne 19. decembra 2018, AREX CZ, C-414/17, EU:C:2018:1027, točki 34 in 35).

12      V zvezi z izvorom navedenega sistema in razlogi, navedenimi za njegovo ohranitev, glej Malherbe, J., „Le régime mères-filiales en Belgique: la leçon d’anatomie“, Revue pratique des sociétés, 2010, str. od 34 do 37.

13      Čeprav sistem oprostitve vključuje, da se, kadar matična družba iz naslova svoje povezave z odvisno družbo prejme razdeljeni dobiček, država članica, v kateri ima matična družba sedež, bodisi vzdrži obdavčenja tega dobička bodisi dovoli matični družbi, da odbije od zneska izračunanega davka del korporacijskega davka, ki se nanaša na ta dobiček in ga je plačala odvisna družba, in, če je primerno, znesek pri viru odtegnjenega davka, ki ga je odmerila država članica, v kateri je odvisna družba rezidentka, do višine zneska ustreznega notranjega davka (glej med drugim sodbe Cobelfret, točki 31 in 43; z dne 26. oktobra 2017, Argenta Spaarbank, C-39/16, EU:C:2017:813, točka 49, ter z dne 26. februarja 2019, T Danmark in Y Denmark, C-116/16 in C-117/16, EU:C:2019:135, točka 12).

14      Glej sodbi z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in the FII Group Litigation (C-446/04, EU:C:2006:774, točka 43), in Cobelfret (točka 31).

15      Dvojna obdavčitev se imenuje „ekonomska“, kadar dve državi za plačilo davka zavežeta različne davčne zavezance iz naslova istega dohodka, „pravna“ pa se imenuje takrat, kadar dve državi za plačilo davka zavežeta istega davčnega zavezanca iz naslova istega dohodka (glej Jourdain, S., „Excédents de RDT: une véritable odyssée fiscale“, Comptabilité et fiscalité pratiques, 2009, št. 8, str. 209).

16      Glej med drugim sodbe Cobelfret (točki 29 in 46); z dne 8. marca 2017, Wereldhave Belgium in drugi (C-448/15, EU:C:2017:180, točke 25, od 35 do 37 in 39), ter z dne 26. oktobra 2017, Argenta Spaarbank (C-39/16, EU:C:2017:813, točki 47 in 48).

17      Glej točke od 27 do 57, natančneje od 35 do 41, sodbe Cobelfret. Sodišče je poleg tega v točkah od 58 do 65 te sodbe razsodilo, da ima navedeni člen 4(1), prva alinea, neposreden učinek, ker je nepogojen in dovolj natančen, da se je nanj mogoče sklicevati pred nacionalnimi sodišči. Glej tudi sklepne predloge generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi Cobelfret (C-138/07, EU:C:2008:268, točka 12 in naslednje).

18      Ker namreč zadevna davčna zakonodaja načeloma dopušča prenos izgub v naslednja davčna obdobja, zmanjšanje izgub matične družbe, ki bi lahko imela koristi od takega prenosa do višine prejetih dividend, vpliva na davčno osnovo te družbe v davčnem obdobju, ki sledi tistemu, v katerem so bile dividende razdeljene, če so dobički zadevne družbe višji od prenesenih izgub, pri čemer je davčna osnova po zmanjšanju prenosljivih izgub višja.

19      Glej točke od 33 do 44 in točko 1 izreka sklepa KBC, v katerem je člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435 razložen tako, da „nasprotuje ureditvi države članice, ki za oprostitev plačila davka na dividende, ki jih prejme matična družba s sedežem v tej državi od odvisne družbe s sedežem v drugi državi članici, določa, da se navedene dividende vključijo v davčno osnovo matične družbe, da se lahko nato 95 % odbijejo, če je za zadevno davčno obdobje poslovni izid po odbitku drugih dobičkov, za katere velja oprostitev plačila davka, še vedno pozitiven, in zaradi katere:      
– je matična družba za prejeti distribuirani dobiček obdavčena v naslednjem davčnem obdobju, če v davčnem obdobju, v katerem je bil ta dobiček distribuiran, ni ustvarila obdavčljivega dobička oziroma zadostnega obdavčljivega dobička;      
– se izgube v tem davčnem obdobju kompenzirajo z distribuiranim dobičkom in jih do višine tega distribuiranega dobička ni mogoče prenesti v naslednje davčno obdobje.“

20      Glej točke od 45 do 54 in točko 2 izreka sklepa KBC. Sodišče je prav tako odgovorilo na vprašanja, ki niso neposredno upoštevna glede na obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe, in sicer: pristojnost Sodišča, kadar predlog za sprejetje predhodne odločbe temelji na možnosti uporabe določb direktive, prenesene v nacionalno pravo, za povsem notranji položaj; razlaga določb Pogodbe ES o prostem pretoku kapitala in razlaga člena 43 ES (postal člen 49 PDEU), ki se nanaša na svobodo ustanavljanja (glej točke od 55 do 82 in točke od 3 do 5 izreka).

21      Belgijska vlada pojasnjuje, da se ta odstavek 3 uporablja za davčno obdobje 2011, obravnavano v sporu o glavni stvari, tako, da je bil vključen v CIR 92 s členom 8 zakona z dne 21. decembra 2009 (Moniteur belge z dne 31. decembra 2009, str. 82816), to je določba, ki je začela veljati 1. januarja 2010.

22      Zdi se, da je postopek, pri katerem se ti dobički vključijo v davčno osnovo, nato pa se od nje odbijejo, povezan z načelom obdavčitve „celotnega [torej svetovnega] dohodka“ družb s sedežem v Belgiji, ki je navedeno v členu 1(1), točka 2, CIR 1992 (glej v tem smislu, Richelle, I., „Cobelfret et l’interprétation de la directive mère-filiales: le régime belge des RDT est contraire au droit communautaire“, Revue générale de fiscalité, 2009, št. 3, str. 4 in 6).

23      Kot navaja Jourdain, S., op. cit. opomba 15, str. 210, tako v dopisu Komisije z dne 5. julija 1991, poročilu neodvisnih strokovnjakov, objavljenem marca 1992, in velikem delu pravne teorije velja, da bi bilo treba za pravilno izvajanje Direktive 90/435 ab initio izključiti dividende iz obdavčljivega dobička, namesto da se vanj vključijo in nato od njega odbijejo.

24      Glej točke od 38 do 46 teh sklepnih predlogov.

25      V skladu z besedilom postavljenega vprašanja in obrazložitve predložitvene odločbe.

26      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba določbo prava Unije razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji, pri čemer je treba pri tej razlagi upoštevati besedilo te določbe, njeno sobesedilo, cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je, ter njen zgodovinski razvoj (glej med drugim sodbi z dne 17. januarja 2019, Brisch, C-102/18, EU:C:2019:34, točka 22, in z dne 11. aprila 2019, Tarola, C-483/17, EU:C:2019:309, točki 36 in 37).

27      Sodišče je namreč pojasnilo, da ni bistvene razlike med „vzdržanjem od obdavčitve“ in „oprostitvijo“ dobičkov, ki jih prejme matična družba (glej sodbo Cobelfret, točka 43, in sodno prakso, navedeno v opombi 13 teh sklepnih predlogov).

28      Glej točko 36 teh sklepnih predlogov.

29      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Les Vergers du Vieux Tauves (C-48/07, EU:C:2008:758, točka 42), v kateri je Sodišče menilo, da je davčna ugodnost, do katere je lahko matična družba upravičena na podlagi člena 4(1), prva alinea, Direktive 90/435, ta, da „prej[me] neobdavčene dobičke“.

30      Predlog Direktive Sveta o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic, ki ga je predstavila Komisija 16. januarja 1969 (UL 1969, C 39, str. 7), je vseboval člen 4(1), ki je določal, da „[r]azdeljeni dobički, ki jih vsaka matična družba prejme iz naslova povezave s svojo odvisno družbo […], niso del njenega obdavčljivega dobička“, pri čemer ne določa, kako naj bi se ta cilj dosegel (moj poudarek). V Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. junija 1969 o tem predlogu (UL 1969, C 100, str. 7, točka 2) je bilo poudarjeno, da „direktiva za davčno obravnavo razdelitve dobičkov temelji na načelu, da se za noben dobiček, za katerega je že obračunan davek od dohodkov pravnih oseb, ta davek ne plačuje več, če ga plačuje druga družba, zavezana za plačilo istega davka“ (moj poudarek). V predlogu, predstavljenem 5. julija 1985 (COM (1985) 360 final), na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva 90/435, v zvezi s tem ni nobenih navedb.

31      Glej opombo 13 teh sklepnih predlogov.

32      Glej med drugim sodbo Cobelfret (točki 28 in 29) ter sodno prakso, navedeno v opombi 16 teh sklepnih predlogov.

33      Glej točke od 46 do 50 in 53 sklepa KBC.

34      Glej med drugim sodbe z dne 7. septembra 2006, N (C-470/04, EU:C:2006:525, točka 33); z dne 19. julija 2012, A (C-48/11, EU:C:2012:485, točka 16), in z dne 19. decembra 2018, Cadeddu (C-667/17, EU:C:2018:1036, točka 15).

35      Naj pojasnim, da v obravnavanem primeru ni sporno, da se z zakonodajo iz postopka v glavni stvari ne povzroči neposredno obdavčenje dividend matične družbe. Glej tudi sodbo Cobelfret (točka 40) in sklep KBC (točka 40).

36      Glej točko 54 sklepa KBC in točko 44 teh sklepnih predlogov.

37      Naj v zvezi s tem spomnim, da je Sodišče razsodilo, da tudi če bi z uporabo sistema RDT, tako za odvisne družbe rezidentke kot za tiste s sedežem v drugih državah članicah, Kraljevina Belgija poskušala odpraviti manj ugodno sodelovanje med družbami iz različnih držav članic v primerjavi s sodelovanjem med družbami iz iste države članice, to ne upravičuje uporabe sistema, ki ni združljiv z Direktivo 90/435, zlasti s sistemom preprečevanja dvojnega ekonomskega obdavčevanja, določenim v členu 4(1), prva alinea, te direktive (glej sodbo Cobelfret, točki 45 in 46, ter sklep KBC, točka 42).

38      Druge države razdeljenih dividend ne vključujejo v davčno osnovo matičnih družb, kot je navedeno v: Richelle, I., „L’arrêt Cobelfret de la CJCE et ses conséquences sur le régime des RDT“, Tax Audit & Accountancy, 2009, št. 4, str. 11, ter Hermand, O., in Vanoppen, S., „Non-report des excédents de RDT: violation du droit européen“, Le Fiscologue, št. 1148, 20. februar 2009, str. 12 in naslednje. Malherbe, J., op. cit., v opombi 12, str. 35, navaja, da „so v Franciji dividende, ki jih prejmejo matične družbe, predmet neračunovodskega odbitka in svobodno krožijo znotraj skupine“. Naj pripomnim, da sedanji člen 216 francoskega splošnega davčnega zakonika določa: „Neto dohodek od deležev, za katere se lahko uporabi davčna ureditev za matične družbe, […] se lahko odbije od neto celotnega dobička te družbe […]“.

39      Glej po analogiji sklepne predloge generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi Cobelfret (C-138/07, EU:C:2008:268, točka 21) v zvezi z zakonodajo, ki se je uporabljala tedaj.

40      Po navedbah Komisije ne kaže, da bi določbe belgijskega prava, s katerimi je bil prenesen člen 4(1), prva alinea, Direktive 90/435, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, same po sebi preprečevale neobdavčenje razdeljenih dobičkov, ki spadajo na področje uporabe te direktive, saj sistem RDT a priori zagotavlja, da se dividende matične družbe ne obdavčijo, tudi če ima lahko odbitek učinek za več davčnih obdobij.

41      To so dividende, ki jih ni bilo mogoče odbiti od davčne osnove te družbe od davčnega obdobja razdelitve, in sicer zaradi nezadostnosti dobičkov.

42      Pod pogojem, da je ta omejitev dovoljena (glej opombo 10 teh sklepnih predlogov).

43      Komisija je po mojem mnenju upravičeno opozorila na nevarnost „časovnega raztegovanja“ uporabe odbitka RDT s strani matične družbe, če ima ta nezadostno davčno osnovo iz naslova davčnega obdobja razdelitve ali celo poznejših obdobij.

44      V zvezi z opredelitvijo DCR glej sodbo z dne 4. julija 2013, Argenta Spaarbank (C-350/11, EU:C:2013:447, točka 24).

45      Pri čemer se odbitki RDT in DCR izvedejo pred povračljivimi izgubami iz pridobitne dejavnosti (glej člene 77, 77a in 78 AR/CIR 1992).

46      V tej odločbi je navedeno, da pripravljalno gradivo za zakon z dne 22. junija 2005, s katerim je bil uveden DCR (Moniteur belge z dne 30. junija 2005, str. 30077), zlasti komentar k členu 5 osnutka zakona z dne 11. maja 2005, dokazuje, da je zakonodajalec tisti, ki je določil vrstni red odbitja, določen z AR/CIR 1992, ki lahko v nekaterih primerih vpliva na prihodnjo davčno osnovo družbe, kot navaja družba Brussels Securities.

47      Pri čemer se dohodki od patentov odbijejo po odbitku RDT, vendar pred odbitkom iz naslova DCR (glej člena 77/1 in 77a AR/CIR 1992).

48      Odbitek za naložbo, določen v členu 79 AR/CIR 1992.

49      Belgijska vlada je zadnje opredelila kot „neračunovodske odbitke“, saj se pri njih od računovodskega dobička družbe ne odbijejo postavke, ki bi bile predhodno del njega, kot so dividende, prejete od odvisnih družb ali dohodkov od patentov, temveč postavke sredstev v bilanci stanja družbe, kot je odbitek za naložbo, ali obveznosti, kot je DCR.

50      Iz razprave izhaja, da so bile določbe o neomejenem prenosu DCR spremenjene leta 2012 in so začele veljati po spornem davčnem obdobju.

51      Belgijska zakonodaja, iz katere v skladu s tretjim odstavkom na koncu vprašanja za predhodno odločanje izhaja, da „se v teh naslednjih davčnih obdobjih odbitek izvaja do izčrpanja obdavčljivih dobičkov najprej na prenesenih [RDT], nato na prenesenem [DCR] (katerega prenos je omejen na ,sedem naslednjih davčnih obdobij‘) in nazadnje na preostalih prejšnjih povračljivih izgubah“.

52      Glej tudi točko 62 teh sklepnih predlogov.

53      Ponazoritev, s katero se primerjata primera, v katerih enak davčni položaj matične družbe določa, na prvem mestu, vrstni red odbitja, določen z AR/CIR 1992, v kombinaciji z belgijskim sistemom RDT (pri katerem obdavčljivi dobiček ustreza izgubljenemu presežku DCR, ker ni bil uporabljen pred iztekom predvidenega sedemletnega obdobja), in, na drugem mestu, še vedno glede na ta vrstni red odbitja, vendar z uporabo teoretičnega takojšnjega odbitja prejetih dividend (pri katerem je obdavčljivi dobiček enak nič, zato ker ima družba, namesto da bi se presežki RDT odbili pred DCR, torej prenosljive izgube, ki se odbijejo po DCR, s čimer se torej izniči njen odbitek).

54      V teh preglednicah, katerih vsebina je podobna ponazoritvi, ki jo je podalo predložitveno sodišče, Komisija navaja, da v prvem primeru na podlagi belgijske zakonodaje matična družba izgubi celoten DCR, ki ga ni mogla odbiti pred iztekom predvidenega sedemletnega obdobja, medtem ko ima navedena družba v drugem primeru, v skladu s sistemom oprostitve dividend ab initio, skladnim z Direktivo 90/435, obdavčljivi dobiček, ki je enak nič, in neobdavčljivi izgubljeni presežek DCR, manjši kot v prejšnjem primeru.

55      Glej točko 81 in naslednje teh sklepnih predlogov.

56      Ta vlada je v okviru ustnih navedb izrecno priznala, da „ima lahko vključitev prejetih dividend v davčno osnovo matične družbe [ki ima izgubo], kar zanjo povzroči nadomestitev prenosa odbitkov RDT s prenosom izgub, tak učinek, da se zaradi vrstnega reda odbitja odbitkov odloži odbitek prenosa DCR, kar dejansko lahko povzroči iztek roka za ta odbitek“.

57      Glej sodbo Cobelfret (točke od 39 do 41) ter sklep KBC (točke 39, 40 in 54). V zvezi z določbami, veljavnimi v času postopkov, v katerih sta bili sprejeti ti odločbi, je bilo upravičeno navedeno, da sistem RDT postavlja v manj ugoden položaj matično družbo, ki bi imela, brez upoštevanja dividend iz naslova RDT, v zadevnem davčnem obdobju izgubo, ki bi jo bilo mogoče odbiti od dobičkov v naslednjih davčnih obdobjih, medtem ko vključitev dividend v davčno osnovo, skupaj z omejitvijo odbitka RDT v višini zneska obdavčljivega dobička, izniči prenosljivo izgubo (Garabedian, D., „L’influence de la jurisprudence Cobelfret sur le régime fiscal des dividendes à l’impôt des sociétés“, Les dialogues de la fiscalité, Larcier, Bruxelles, 2010, str. 59).

58      V zvezi z navedenimi cilji glej točko 56 teh sklepnih predlogov.

59      Glej tudi Hermand, O., Delacroix, P., in Wils, C., „Une nouvelle déduction fiscale est née: ,les excédents RDT‘ – Commentaire du nouvel article 205, § 3, du CIR 1992“, Revue générale de fiscalité, 2010, št. 2, str. 7, in Dassesse, M., „Impôt des sociétés – Déduction prioritaire des RDT vis-à-vis des excédents de DCR – La Belgique viole les principes de l’arrêt Cobelfret“, Actualités fiscales, 2014, št. 41, str. 2 in 4 (člen, ki ga je navedla družba Brussels Securities, zlasti kot številčni prikaz, ki je ponovljen v njenih pisnih stališčih).

60      Po njenih navedbah časovna omejitev prenosa DCR povzroči obdavčitev le, če matična družba ustvari dobiček po tem, ko sedem let ni imela zadostnega dobička, medtem ko v primeru, da ne postane ponovno prejemnica ali je likvidirana, izguba pravice do prenosa DCR zanjo nima posledic, tako da neugodnost ostaja hipotetična.

61      To je vedno, kadar dejstvo, da je treba od davčne osnove najprej odbiti RDT, povzroči izničenje ali tako zmanjšanje davčne osnove, da od nje ni mogoče več odbiti nobene druge davčne ugodnosti (glej v tem smislu Dassesse, M., op. cit., opomba 59, str. 2).

62      To je v primeru (navedenem neposredno zgoraj), v katerem družba ponovno postane upravičena po izteku sedemletnega obdobja iz člena 205d CIR 1992.

63      V zvezi z zadnjenavedenim se belgijska vlada sklicuje na sodbi z dne 25. septembra 2003, Océ van der Grinten (C-58/01, EU:C:2003:495, točki 55 in 56), in z dne 24. junija 2010, P. Ferrero in C. ter General Beverage Europe (C-338/08 in C-339/08, EU:C:2010:364, točki 40 in 41). Vendar dvomim o upoštevnosti analogije s tema sodbama, ki se nanašata na pojem „pri viru odtegnjenega davka“ v smislu Direktive 90/435, ki prepoveduje tako odtegovanje dobičkov, ki jih odvisna družba razdeli svoji matični družbi, razen v posebnih primerih, kot je navedeno v peti uvodni izjavi te direktive. Glej v tem smislu sodbo Cobelfret (zadnji stavek točke 53), s katero je bila zavrnjena analogija med členom 4(1) in členom 6 navedene direktive.

64      Glej sodbo Cobelfret (točke od 39 do 41) ter sklep KBC (točki 39 in 40). Glej točke 41, 44 in 76 teh sklepnih predlogov.

65      V skladu z besedilom, uporabljenim v pravnoteoretični analizi, s katero se strinjam (glej Hermand, O., in Vanoppen, S., op. cit., opomba 38).

66      Glej zlasti točko 76 in naslednje teh sklepnih predlogov.

67      Glej tudi točko 57 in naslednje teh sklepnih predlogov.