Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Zadeva C-174/02

Streekgewest Westelijk Noord-Brabant

proti

Staatssecretaris van Financiën

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden)

„Državne pomoči – Člen 93(3) Pogodbe ES (postal člen 88(3) ES) – Načrt pomoči – Prepoved izvajanja predlaganih ukrepov pred sprejetjem dokončne odločitve Komisije – Obseg prepovedi, če ima pomoč obliko oprostitve plačila takse – Določitev oseb, ki se lahko sklicujejo na morebitno kršitev“

Povzetek sodbe

1.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrti pomoči – Prepoved izvedbe pred sprejetjem dokončne odločitve Komisije – Neposredni učinek – Osebe, ki se lahko sklicujejo na morebitno kršitev – Posameznik, ki je zavezan za plačilo takse, ki je sestavni del pomoči

(Pogodba ES, člen 93(3) (postal člen 88(3) ES))

2.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Določbe Pogodbe – Področje uporabe – Takse z oprostitvami, ki se obravnavajo kot pomoči – Vključitev – Pogoj – Nujna vsebinska zveza med takso in pomočjo

(Pogodba ES, člen 92 (po spremembi postal člen 87 ES) in člen 93 (postal člen 88 ES))

1.        Posameznik ima lahko interes, da se pred nacionalnim sodiščem sklicuje na neposredni učinek prepovedi izvajanja iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe (postal člen 88(3), zadnji stavek, ES) ne le zato, da bi odpravil negativne posledice izkrivljanja konkurence spričo nezakonito dodeljene pomoči, pač pa tudi zato, da bi dobil povračilo takse, plačane v nasprotju s to določbo. V zadnjem primeru je pri presoji procesnega upravičenja posameznika brez pomena, ali je bil ta prizadet zaradi izkrivljanja konkurence, ki je bilo posledica ukrepa pomoči. Upoštevati je treba zgolj dejstvo, da je bil posameznik dolžan plačati takso, ki je sestavni del ukrepa pomoči, in ki se izvaja v nasprotju s prepovedjo iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe.

(Glej točko 19.)

2.        Določbe Pogodbe, ki se nanašajo na državne pomoči, se ne uporabljajo za takse, razen če so te način financiranja ukrepa pomoči, tako da so sestavni del navedenega ukrepa.

Da bi lahko bila taksa, ali njen del, sestavni del ukrepa pomoči, morata biti taksa in pomoč na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje nujno neločljivo vsebinsko povezani, in sicer tako, da so prihodki od takse nujno namenjeni financiranju pomoči. Če taka vez obstaja, prihodki od takse neposredno vplivajo na višino pomoči in posledično na presojo združljivosti te pomoči s skupnim trgom.

Za vzpostavitev navedene zveze ne zadošča samo dejstvo, da je pomoč dodeljena v obliki oprostitve plačila takse ali da je izguba prihodkov zaradi te oprostitve za potrebe sestave proračuna države članice izravnana s povečanjem takse.

(Glej točke 25, 26, 29 in izrek.)







SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 13. januarja 2005(*)

„Državne pomoči – Člen 93(3) Pogodbe ES (po spremembi člen 88(3) ES) – Načrt pomoči – Prepoved izvajanja predlaganih ukrepov pred sprejetjem dokončne odločitve Komisije – Obseg prepovedi, če ima pomoč obliko oprostitve plačila takse – Določitev oseb, ki se lahko sklicujejo na morebitno kršitev“

V zadevi C-174/02,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, naslovljen na Sodišče s sklepom Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) z dne 8. marca 2002, ki je prispel na Sodišče 13. maja 2002, v postopku

Streekgewest Westelijk Noord-Brabant

proti

Staatssecretaris van Financiën,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Rosas, K. Lenaerts, S. von Bahr in K. Schiemann (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodni tajnik: M.-F. Contet, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. januarja 2004,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Streekgewest Westelijk Noord-Brabant H. Gilliams in P. H. L. M. Kuypers, advocaten,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster, zastopnica,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J. Flett in H. van Vliet, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na javni obravnavi 4. marca 2004

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 93(3) Pogodbe ES (po spremembi 88(3) ES), predvsem zato, da se po eni strani natančneje določi, kdo se lahko sklicuje na prepoved izvajanja iz zadnjega stavka te določbe, po drugi strani pa pojasni, v katerih okoliščinah je mogoče govoriti o zadostni zvezi med pomočjo in takso, s katero se ta pomoč financira, tako da se prepoved iz navedene določbe nanaša tudi nanjo.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Streekgewest Westelijk Noord-Brabant (lokalno pravno osebo, zadolženo za zbiranje odpadkov iz gospodinjstev, v nadaljevanju: Streekgewest) in Staatssecretaris van Financiën (v nadaljevanju: Staatssecretaris). Streekgewest je od slednjega zahteval povračilo taks, ki jih je plačal za odpadke na podlagi člena 18 Wet belastingen op milieugrondslag z dne 23. decembra 1994 (zakon o uvedbi dajatev za varstvo okolja, Staatsblad 1994, 923, 924 in 925, v nadaljevanju: WBM), ker naj bi bile plačane v nasprotju s prepovedjo izvajanja iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe.

 Pravni okvir

 Ureditev Skupnosti

3        Člen 93(3) Pogodbe določa:

„Komisija mora biti obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Če meni, da takšen načrt glede na člen 92 ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma sproži postopek iz odstavka 2. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“

 Nacionalna ureditev

4        V skladu s členom 93(3) Pogodbe je nizozemska vlada Komisijo 7. avgusta 1992 pisno obvestila o osnutku Wet op de verbruiksbelastingen op milieugrondslag (zakona o uvedbi dajatev na potrošnjo za varstvo okolja), ki je bil spremenjeni obliki pozneje podlaga za sprejetje WBM. Komisija je v dopisu z dne 3. decembra 1992 nizozemski vladi sporočila svojo odločitev z dne 25. novembra 1992, da ne bo predložila ugovorov proti ukrepom pomoči, ki so bili zajeti v osnutku zakona. Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 24. marca 1993 (UL C 83, str. 3).

5        Med parlamentarno obravnavo osnutka zakona je bila sprejeta odločitev o določenih spremembah k temu osnutku. Komisija je na pisno obvestilo Nizozemske vlade z dne 6. decembra 1993, v katerih jo je slednja obvestila o teh spremembah, z dopisom z dne 13. aprila 1994 odgovorila, da na podlagi sprejete odločitve z dne 29. marca 1994 ne bo predložila ugovorov proti načrtovanim spremembam. Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 4. junija 1994 (UL C 153, str. 20).

6        13. oktobra 1994 je bil v nizozemski parlament vložen osnutek zakona o spremembi WBM v obliki vključitve enega novega trajnega amandmaja in dveh začasnih amandmajev . V zvezi s takso na odpadke je ta osnutek zakona določil povišanje zneska z 28,50 NLG na 29,20 NLG na 1000 kg odpadkov in možnost povračila te takse vsakomur, ki podjetju za predelavo odpadkov izroči ostanke iz postopka odstranjevanja črnila pri recikliranju papirja z namenom predelave, in vsakomur, ki izroči ostanke odpadkov, nastalih pri recikliranju plastičnih materialov. Nizozemska vlada je o teh ukrepih, ki jih je opredelila kot „pojasnila“, Komisijo obvestila z dopisom z dne 27. oktobra 1994.

7        Komisija je nizozemsko vlado z dopisom z dne 25. novembra 1994 opozorila na dejstvo, da je bilo njeno obvestilo pomanjkljivo in glede na to postavila nekaj vprašanj. Nizozemska vlada je na ta vprašanja odgovorila z dopisom z dne 20. decembra 1994. V njem je tudi navedla, da je šlo v osnutku zakona tudi za dva nova ukrepa pomoči. Eden izmed ukrepov se je nanašal na začasno oprostitev plačila takse na odpadne usedline, pridobljene s čiščenjem strug, ki jih je mogoče očistiti.

8        WBM, zakon za izvajanje tega osnutka zakona, kot tudi zakon, ki ga spreminja, je sprejel prvi dom Staten-Generaal 21. decembra 1994. Kraljevi odlok z dne 23. decembra 1994 je za datum začetka veljavnosti spremenjenega WBM določil 1. januar 1995.

9        Komisija, ki je menila, da je WBM, kot je bil spremenjen, začel veljati 1. januarja 1995, je 25. januarja 1995 nizozemsko vlado pisno obvestila, da šteje omenjene ukrepe pomoči za pomoči, o katerih ni bila obveščena, saj so bili ti ukrepi sprejeti, preden je Komisija o njih sprejela stališče, in zaprosila med drugim za predložitev popolnih besedil WBM. Komisija se je izrekla šele ob koncu obdobja sporne obveznosti plačila takse. S faksom z dne 23. maja 1995, dopolnjenim z dopisom z dne 3. julija 1995, je sporočila, da po njenem mnenju ni bilo elementov pomoči, ki bi bili nezdružljivi s skupnim trgom.

 Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

10      Streekgewest je pravna oseba, ki jo je najprej ustanovilo in nadzorovalo 18 občin nizozemske regije Westelijk Noord-Brabant. Od 1. januarja 1997 sestavlja Streekgewest 7 občin. Streekgewest je zadolžen tako za zbiranje kot tudi za odvoz smeti iz gospodinjstev na predelovalno napravo, za katero prav tako odgovarja. Ob vsaki dostavi odpadkov na predelovalno napravo nastane obveznost plačila takse na podlagi člena 18 WBM.

11      V obdobju od 1. do 31. januarja 1995 je Streekgewest plačal znesek 499.914,00 NLG iz naslova takse na odpadke. Proti plačilu tega zneska je vložil ugovor in zahteval povračilo. Davčni inšpektor je njegovo zahtevo zavrnil. Streekgewest je zoper to odločbo vložil tožbo in Gerechtshof te’s-Gravenhage (Nizozemska) je odločil, da se mu povrne 80.796,40 NLG.

12      Staatssecretaris je zoper sodbo tega sodišča vložil pritožbo na Hoge Raad der Nederlanden. Obenem je Streekgewest pred tem sodiščem napadel odločitev Gerechtshof o zavrnitvi povračila celotnega zneska.

13      Ker je menil, da je odločitev v postopku v glavni stvari odvisna od razlage člena 93(3) Pogodbe, je Hoge Raad der Nederlanden odločilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži ta vprašanja:

„1.      Ali se lahko na določbo člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe […] sklicuje le posameznik, prizadet zaradi izkrivljanja čezmejne konkurence, ki je posledica ukrepa pomoči?

2.      Ali je treba v primeru, ko ima pomoč, kot je tista iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe […] obliko oprostitve plačila takse (med katere spadata tudi znižanje takse in davčna olajšava), katere znesek se steka v državno blagajno, medtem ko v tej zvezi za čas trajanja postopka obveščanja ni določen odlog za učinkovanje te oprostitve, to takso že obravnavati kot sestavni del tega ukrepa pomoči zato, ker je pobiranje takse v breme tistih, ki niso upravičeni do oprostitve plačila, sredstvo, s katerim se lahko doseže ugodni učinek tako, da se prepoved iz te določbe uporablja tudi za to takso tako dolgo, dokler se izvedba tega ukrepa pomoči ne dovoli na podlagi navedene določbe?

3.      V primeru nikalnega odgovora na prejšnje vprašanje: ali je treba to povečanje v primeru, ko je treba ugotoviti zvezo (kot je dejstvo, da je manjši del zadevne takse (0,70 NLG na tono odpadkov) namenjen nadomestilu učinkov ureditve povračil iz točke 6 te sodbe) med zvišanjem določene takse, katere prihodek se steka v državno blagajno, in med predlaganim ukrepom pomoči v smislu člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe […], šteti za (začetek) izvajanja ukrepa pomoči v smislu te določbe? Katere okoliščine so pomembne v primeru, ko je odgovor na to vprašanje odvisen od tesnosti te povezave?

4.      Ali končna odločba Komisije, s katero ta razglasi, da je izvajanje pomoči združljivo s skupnim trgom, v primeru, če se prepoved izvajanja ukrepa pomoči nanaša tudi na takso, učinkuje na nezakonitost takse a posteriori?

5.      Ali lahko oseba, ki ji je naloženo plačilo te takse, s sklicevanjem na neposredni učinek člena 93(3) Pogodbe […], v primeru, če se prepoved izvajanja ukrepa pomoči nanaša tudi na takso, s pravnimi sredstvi ugovarja plačilu celotnega zneska takse ali zgolj delu tega?

6.      Ali pravo Skupnosti v tem zadnjem primeru postavlja natančne zahteve glede načina, kako se določi tisti del takse, ki je zajet s prepovedjo iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe […]?“

 Prvo vprašanje

14      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se lahko na določbe člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe sklicuje tudi posameznik, ki ga izkrivljanje čezmejne konkurence kot posledica ukrepa pomoči ne zadeva.

15      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz neposrednega učinka, ki ga ima člen 93(3), zadnji stavek, Pogodbe, izhaja, da se značilnost takojšnje uporabe v primeru prepovedi izvajanja, ki jo ta člen določa, nanaša na celotno pomoč, ki naj bi se izvajala brez obvestila (glej sodbo z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon, C-354/90, Recueil, str. I-5505, točka 11, v nadaljevanju: sodba FNCE).

16      Poleg tega je bilo že odločeno, da se v primerih, ko je financiranje pomoči s pomočjo takse sestavni del ukrepa pomoči, posledice, ki izvirajo iz kršitev prepovedi začetka izvajanja iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe s strani državnih organov, nanašajo tudi na ta vidik ukrepa pomoči (sodba z dne 21. oktobra 2003 v zadevi Van Calster in drugi, C-261/01 in C-262/01, še ne objavljena v Recueil, točka 52). Iz tega izhaja, da so v teh okoliščinah državni organi načeloma dolžni povrniti takso, ki je bila plačana v nasprotju s pravom Skupnosti (glej sodbi z dne 14. januarja 1997 v zadevi Comateb in drugi, od C-192/95 do C-218/95, Recueil, str. I-165, točka 20, in zgoraj navedeno Van Calster in drugi, točka 53).

17      Če državni organi kršijo prepoved izvajanja pomoči, morajo varstvo pravic posameznikov zagotoviti nacionalna sodišča. Zaradi take kršitve, na kakršno se sklicujejo posamezniki, ki so do tega upravičeni, in ki jih ugotovijo nacionalna sodišča, morajo ta sprejeti vse odločitve, ki so predvidene z nacionalnim pravom (glej predvsem zgoraj navedeno sodbo FNCE, točka 12, in sodbo z dne 16. decembra 1992 v zadevi Lornoy in drugi, C-17/91, Recueil, str. I-6523, točka 30).

18      Sodišče je v primerih, ko je šlo za nacionalna pravila o procesnem upravičenju in pravnem interesu posameznika za vlaganje pravnih sredstev, presodilo, da pravo Skupnosti prepoveduje, da bi bilo s temi pravili ogroženo učinkovito pravno varstvo izvrševanja pravic, ki jih daje pravni red Skupnosti (sodbi z dne 11. julija 1991 v zadevi Verholen in drugi, od C-87/90 do C-89/90, Recueil, str. I-3757, točka 24, in z dne 11. septembra 2003 v zadevi Safalero, C-13/01, Receuil, str. I-8679, točka 50).

19      Posameznik ima lahko interes, da se pred nacionalnim sodiščem sklicuje na neposredni učinek prepovedi izvajanja iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe ne le zato, da bi odpravil negativne posledice izkrivljanja konkurence spričo nezakonito dodeljene pomoči, pač pa tudi zato, da bi dobil povračilo takse, plačane v nasprotju s to določbo. V zadnjem primeru je pri presoji procesnega upravičenja posameznika brez pomena, ali je bil ta prizadet zaradi izkrivljanja konkurence, ki je bilo posledica ukrepa pomoči. Upoštevati je treba zgolj dejstvo, da je bil posameznik dolžan plačati takso, ki je sestavni del ukrepa pomoči, in ki se izvaja v nasprotju s prepovedjo iz te določbe.

20      Tak sklep ob tem upravičuje tudi cilj, da se zagotovi polni učinek prepovedi izvajanja iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe (glej predvsem zgoraj navedeno sodbo FNCE, točka 16).

21      Odgovor na prvo vprašanje je torej, da je treba člen 93(3), zadnji stavek, Pogodbe razlagati tako, da se lahko nanj sklicuje posameznik, ki mu je bilo v nasprotju s prepovedjo izvajanja iz te določbe naloženo plačilo takse, ki je sestavni del ukrepa pomoči, ne glede na to, ali je bil zaradi izkrivljanja konkurence, ki je bila posledica tega ukrepa pomoči, ta posameznik prizadet.

 Drugo in tretje vprašanje

22      Drugo in tretje vprašanje se nanašata na okoliščine, v katerih obstaja zadostna zveza med takso in ukrepom pomoči, ki ga predstavlja oprostitev plačila te takse, tako da lahko posledično prepoved začetka izvajanja iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe velja ne le za ukrep pomoči, pač pa tudi za takso. Ti vprašanji je tako treba obravnavati skupaj. 

23      Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali prepoved izvajanja iz člena 93(3), zadnji stavek, Pogodbe, v primeru, ko ima ukrep pomoči obliko oprostitve plačila takse, velja tudi za to takso. S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, v katerih okoliščinah lahko nadomestilo izgube, nastale pri prihodkih od takse zaradi oprostitve plačila, s povišanjem te takse vzpostavi zadostno zvezo med pomočjo in takso, tako da bo prepoved izvajanja iz te določbe veljala tudi za takso.

24      Poudarimo lahko, tako kot generalni pravobranilec v točkah 28 in 29 sklepnih predlogov, da je s Pogodbo določena natančna razmejitev med ureditvijo, ki je po eni strani s členi 92 Pogodbe ES (po spremembi 87 ES), 93 Pogodbe in 94 Pogodbe ES (po spremembi člen 89 ES), določena za državne pomoči, in po drugi strani s členi 101 Pogodbe ES (po spremembi člen 96 ES), 102 Pogodbe ES (po spremembi člen 97 ES), za izkrivljanja, ki so posledica razlik med določbami zakonov in drugih predpisov držav članic, predvsem njihovih davčnih določb.

25      Določbe Pogodbe, ki se nanašajo na državne pomoči, se ne uporabljajo za takse, razen če so te način financiranja ukrepa pomoči, tako da so sestavni del navedenega ukrepa.

26      Da bi lahko bila taksa, ali njen del, sestavni del ukrepa pomoči, morata biti taksa in pomoč na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje nujno neločljivo vsebinsko povezani, in sicer tako, da so prihodki od takse nujno namenjeni financiranju pomoči. Če taka vez obstaja, prihodki od takse neposredno vplivajo na višino pomoči in posledično na presojo združljivosti te pomoči s skupnim trgom (v tem smislu glej sodbo z dne 25. junija 1970 v zadevi Francija proti Komisiji, 47/69, Recueil, str. 487, točke 17, 20 in 21). Sodišče je tako presodilo, da je treba v primeru, ko obstaja taka vez med ukrepom pomoči in njegovim financiranjem, Komisijo obvestiti o ukrepu pomoči v skladu s členom 93(3) Pogodbe tako, da to obvestilo zajema tudi način njegovega financiranja, kar daje Komisiji možnost, da pomoč preuči na podlagi popolnih informacij. V nasprotnem primeru bi bilo mogoče za združljivega s skupnim trgom razglasiti ukrep pomoči, ki ga ne bi bilo mogoče razglasiti kot takega, če bi bila Komisija seznanjena z načinom njegovega financiranja (zgoraj navedena sodba Van Calster in drugi, točki 49 in 50, kot tudi sodba z dne 15. julija 2004 v zadevi Pearle e.a., C-345/02, šene objavljena v ZOdl., točka 30).

27      V obravnavanem primeru v glavni stvari ima pomoč obliko oprostitve plačila taks za odpadke. Čeprav je bila za potrebe sestave proračuna zadevne države članice olajšava pri plačilu takse nadomeščena s povišanjem zneska takse za odpadke z 28,50 NLG na 29,20 NLG na 1000 kg odpadkov, ta okoliščina sama po sebi še ne dokazuje, da med takso in ugodnostjo obstaja neločljiva vsebinska povezava.

28      Po eni strani iz predložitvene sodbe namreč izhaja, da besedilo WBM ne vzpostavlja nikakršne neločljive vsebinske povezave med takso na odpadke in financiranjem oprostitve plačila te takse. Po drugi strani prihodki od te takse nikakor ne vplivajo znesek pomoči. Dejansko uporaba oprostitve pri plačilu takse in njen obseg nista odvisna od prihodkov od zadevne takse.

29      Na drugo in tretje vprašanje lahko torej odgovorimo, da je treba člen 93(3), zadnji stavek, Pogodbe razlagati tako, da se prepoved, ki jo določa, uporablja za takso zgolj v primeru, če obstaja določena neločljiva vsebinska povezava med prihodki od te takse in zadevnim ukrepom pomoči. Za vzpostavitev takšne zveze ne zadošča samo dejstvo, da je pomoč dodeljena v obliki oprostitve plačila takse ali da je izguba prihodkov zaradi te oprostitve za potrebe sestave proračuna zadevne države članice izravnana s povečanjem takse.

30      Glede na odgovor na drugo in tretje vprašanje odgovor na četrto, peto in šesto vprašanje ni potreben.

 Stroški

31      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Člen 93(3), zadnji stavek, Pogodbe ES (po spremembi člen 88(3), zadnji stavek, ES) je treba razlagati tako, da se lahko nanj sklicuje posameznik, ki mu je bilo v nasprotju s prepovedjo izvajanja iz te določbe naloženo plačilo takse, ki je sestavni del ukrepa pomoči, ne glede na to, ali je bil zaradi izkrivljanja konkurence, ki je bila posledica tega ukrepa pomoči, ta posameznik prizadet.

2)      Člen 93(3), zadnji stavek, Pogodbe je treba razlagati tako, da se prepoved, ki jo določa, uporablja za takso zgolj v primeru, če obstaja določena neločljiva vsebinska povezava med prihodki od te takse in zadevnim ukrepom pomoči. Za vzpostavitev takšne zveze ne zadošča samo dejstvo, da je pomoč dodeljena v obliki oprostitve plačila takse ali da je izguba prihodkov zaradi te oprostitve za potrebe sestave proračuna zadevne države članice izravnana s povečanjem takse.

Podpisi


* Jezik postopka: nizozemščina.