Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

References to this case

Share

Highlight in text

Go

15.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 209/29

Tožba, vložena 3. junija 2008 – Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Finski

(Zadeva C-246/08)

(2008/C 209/43)

Jezik postopka: finščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: P. Aalto in D. Triantafyllou, zastopnika)

Tožena stranka: Republika Finska

Predlogi tožeče stranke:

—

Tožeča stranka zahteva, naj: se ugotovi, da Republika Finska ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 2(1) in 4(1), (2) in (5) Šeste direktive o DDV 77/388/EWG (1), ker ne obračunava davka na dodano vrednost na storitve pravnega svetovanja, ki jih opravijo državne pravne pisarne (tam zaposleni javni pravni svetovalci) v skladu s predpisi o pravni pomoči za delno plačilo, medtem ko obračunava davek na dodano vrednost na enake storitve, ki jih opravljajo zasebni svetovalci;

—

Republiki Finski naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Na Finskem lahko prejemnik pravne pomoči izbira med javnim ali zasebnim pravnim svetovalcem, ki ga zastopa v pravnih postopkih. V zadevnem primeru storitve, ki jih zagotavlja javni pravni svetovalec za delno plačilo, niso predmet davka na dodano vrednost, medtem ko se davek na dodano vrednost obračuna na storitve, ki jih zagotavlja zasebni pravni svetovalec za delno plačilo. Komisija meni, da gre v tem primeru za različno obravnavanje davka na dodano vrednost glede enakih storitev, ki vpliva na sama sredstva Skupnosti.

Storitve, ki jih zagotavljajo državne pravne pisarne v pravnih postopkih, naj ne bi spadale na področje uporabe člena 4(5), prvi pododstavek, Šeste direktive. Te storitve so nedvomno neobdavčene, kadar niso plačljive. Če pa prejemnik pomoči zanje plača, naj storitev državnih pravnih pisarn ne bi mogli šteti za oproščene plačila davka na dodano vrednost.

Člen 4(5), drugi pododstavek, Direktive o DDV določa, da ustanove javnega prava štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi njihovih organov, če bi obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence. Tudi če bi se izhajalo iz tega, da državne pravne pisarne delujejo v zvezi s tem kot organi oblasti, naj bi njihova izključitev kot davčnih zavezancev v zgornjih primerih povzročila znatno izkrivljanje konkurence. Zato naj bi se jih obravnavalo kot davčne zavezance za davek na dodano vrednost.

(1)  UL L 145, str. 1.