Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

References to this case

Share

Highlight in text

Go

14.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/26

Tožba, vložena 1. junija 2010 – Evropska komisija proti Republiki Madžarski

(Zadeva C-274/10)

()

2010/C 221/42

Jezik postopka: madžarščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: D. Triantafyllou in B.D. Simon, zastopnika)

Tožena stranka: Republika Madžarska

Predloga tožeče stranke

—

Ugotovi naj se, da Republika Madžarska, s tem da je določila, da morajo davčni zavezanci, katerih davčni obračun za katero koli davčno obdobje, izkazuje „presežek“ v smislu člena 183 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, (1) ta presežek ali njegov del prenesti v naslednje davčno obdobje, če davčni zavezanec ni plačal dobavitelju celotnega zneska zadevne pridobitve, in s tem da so lahko zaradi te obveznosti nekateri davčni zavezanci, ki imajo pogosto „presežek“ v davčnem obračunu, ta presežek dolžni večkrat prenesti v naslednje davčno obdobje, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

—

Republiki Madžarski naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Predmet te tožbe je madžarska davčna določba, v skladu s katero lahko davčni zavezanci ob koncu davčnega obdobja zaprosijo za vrnitev presežka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) samo za toliko, kolikor ta presežek presega DDV za transakcije, ki jih dejansko še niso plačali. Posledica te sporne madžarske zakonodaje je, da davčni zavezanec ne more zahtevati vračila dela presežka, ki ustreza znesku DDV za neplačane pridobitve, ampak ga mora prenesti v naslednje davčno obdobje. V primeru, da je na koncu davčnega obdobja znesek presežka prijavljenega DDV nižji ali enak znesku DDV za neplačane pridobitve, mora davčni zavezanec prenesti celoten presežek DDV v naslednje davčno obdobje. Enako se mora ravnati ob koncu naslednjega davčnega obdobja: predpisi časovno nikakor ne omejujejo tega postopka, tako da se lahko zgodi, da mora davčni zavezanec neomejeno dolgo prenašati presežek DDV.

Komisija ne prereka, da se lahko države članice na podlagi člena 183 Direktive 2006/112 (v nadaljevanju: Direktiva) odločijo za prenos ali za vračilo presežka DDV. Vendar pa lahko države članice izvajajo to možnost izbire samo v skladu z načeli skupnega sistema DDV v celoti in posebej v skladu z načelom davčne nevtralnosti. Glede na to, da je člen 183 Direktive, ki omogoča državam članicam, da enkrat prenesejo presežek DDV na naslednje davčno obdobje, predpis, ki ovira popolno uresničitev načela davčne nevtralnosti, ga je treba razlagati ozko in ne more služiti kot osnova za sprejetje nacionalnih pravil, ki bi bile v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti ali namenom sistema odbitka.

Z vidika načela davčne nevtralnosti je namen sistema odbitka ta, da je naročnik popolnoma prost bremena DDV, ki ga mora plačati ali ga je plačal v okviru katere koli svoje gospodarske dejavnosti. To načelo izključuje, da države članice pogojujejo vračilo presežka DDV z zahtevami, ki vključujejo obdavčitev davčnega zavezanca in vplivajo na njegovo finančno stanje in likvidnost ali na njegove trgovske odločitve. Zadržanje presežka DDV, ki ga določa sporna madžarska zakonodaja povzroča take negativne učinke za davčnega zavezanca iz dveh razlogov.

Po eni strani je tako zato, ker je treba presežek DDV, ki se ga lahko odbije glede na dolgovani DDV, šteti za terjatev davčnega zavezanca in zamuda s poplačilom te terjatve zmanjša možnosti dobička in likvidnosti davčnega zavezanca upnika in tako poveča poslovno tveganje. Davčni zavezanec mora plačati DDV za dobave blaga in opravljanje storitev, ki jih ponuja, čeprav niso bile plačane, pri tem da lahko dobi vrnjen DDV, ki ustreza dobavam blaga in opravljanju storitev samo v primeru, da jih je dejansko plačal.

Po drugi strani zadržanje presežka DDV ni le breme za davčnega zavezanca, ki se znajde v položaju upnika, ampak tudi za drugega davčnega zavezanca, ki je sodeloval pri obdavčeni transakciji, to je za prodajalca. Pri zmanjšanju likvidnosti stranke se namreč poveča tveganje prodajalca, da ne dobi plačila za dobavljeno blago ali opravljene storitve, ali ga dobi le z veliko zamudo, medtem ko mora prodajalec neodvisno od te okoliščine plačati DDV, ki ustreza tem dobavam blaga ali opravljanjem storitev.

Komisija meni, da se dejstvo, da ta zakonodaja nalaga breme davčnim zavezancem, ne more uravnotežiti s tem, da se nalaga nova bremena davčnim zavezancem. Ravnotežje, ki je cilj zakonodaje, se lahko doseže samo, če se kot protiutež za breme, naloženo davčnemu zavezancu v položaju dolžnika, to je kot protiutež obveznosti plačilu davka, določi možnost, da davčni zavezanec v položaju upnika dobi vračilo DDV, ki je bil plačan, ko je bil v položaju dolžnika.

Nazadnje, glede na to, da člen 183 Direktive omogoča le prenos presežka DDV enkrat „na naslednje davčno obdobje“, izpodbijana madžarska zakonodaja krši ta člen, ker ne določa, da dobi davčni zavezanec vrnjen presežek najpozneje ob koncu drugega davčnega obdobja. Še več, madžarska zakonodaja, ki v bistvu s tem, da zmanjšuje likvidnost stranke, zmanjšuje možnost, da pride do vračila, niti ne jamči, da bo davčni zavezanec nekoč dobil vrnjen presežek. Če namreč davčni zavezanec preneha s svojo dejavnostjo ne da bi plačal vse pridobitve, ker je postal plačilno nesposoben, ne obstaja možnost vračila DDV, ki je naložen na neplačane transakcije, ampak ostane državi.

Upoštevajoč navedene razloge Komisija meni, da je madžarski zakonodajalec presegel diskrecijsko pravico, ki mu je bila podeljena, in kršil člen 183 Direktive, s tem da je sprejel določbe o zahtevah za vračilo presežka DDV, ki kršijo načelo finančne nevtralnosti in omogočajo nadaljnje prenose presežka.

(1)  UL L 347, str. 1.