EU tax law WEB Littlewoods Retail in drugi - C-591/10

19.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/6

1.

Ali je pravno sredstvo, ki ga določa država članica – če je ta od davčnega zavezanca pobrala DDV v nasprotju z zahtevami zakonodaje EU o DDV in ga je davčni zavezanec tako preplačal – v skladu s pravom EU, če se z njim zahtevajo le (a) vračilo preveč plačane glavnice in (b) navadne obresti na to glavnico v skladu z nacionalno zakonodajo, kot je določeno v členu 78 zakona o davku na dodano vrednost iz leta 1994?

2.

Če to ni tako, ali pravo EU zahteva, da bi moralo biti s pravnim sredstvom, ki ga določa država članica, mogoče zahtevati (a) vračilo preveč plačane glavnice in (b) plačilo obrestnih obresti kot ukrep zaradi rabe preveč plačanih zneskov, s katerimi je razpolagala država članica, in/ali zaradi izgube pri rabi denarja, s katerim je razpolagal davčni zavezanec?

3.

Če je odgovor na prvo in drugo vprašanje nikalen, kaj mora pravno sredstvo, ki ga od države članice zahteva pravo EU, poleg vračila preveč plačane glavnice še vključevati glede na rabo preplačila in/ali obresti?

4.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali načelo učinkovitosti iz prava EU od države članice zahteva, da ne uporabi nacionalnih omejitev (kot sta člena 78 in 80 zakona o davku na dodano vrednost iz leta 1994) za kakršne koli zahtevke ali pravna sredstva, ki bi bila drugače davčnemu zavezancu na voljo za uveljavitev pravice iz prava EU, ki jo je določilo Sodišče z odgovorom na prvo, drugo in tretje vprašanje, ali zadostuje, da nacionalno sodišče takih omejitev ne uporabi le za enega od teh zahtevkov oziroma pravnih sredstev? Katera so še druga načela, ki bi morala voditi nacionalno sodišče pri dajanju učinka tej pravici iz prava EU, tako da bi ravnalo v skladu z načelom učinkovitosti iz prava EU?