Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

References to this case

Share

Highlight in text

Go

9.7.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/15

Tožba, vložena 20. aprila 2011 – Evropska komisija proti Republiki Poljski

(Zadeva C-193/11)

2011/C 204/28

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: L. Lozano Palacios in K. Herrmann)

Tožena stranka: Republika Poljska

Predloga tožeče stranke

—

Ugotovi naj se, da Republika Poljska s tem, da v skladu s členom 119(3) Ustawa z dnia 11 marca 2004 r. o podatku od towarów i usług (zakon z dne 11. marca 2004 o davku na blago in storitve, v nadaljevanju: poljski zakon o davku na dodano vrednost) posebno ureditev za potovalne agencije uporablja za prodajo turističnih storitev osebam, ki niso potniki, ni izpolnila obveznosti iz členov od 306 do 310 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost;

—

Republiki Poljski naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Po mnenju Komisije je to, da Republika Poljska na podlagi člena 119(3) poljskega zakona o davku na dodano vrednost uporablja posebno ureditev za potovalne agencije tudi v primerih, v katerih kupci turističnih storitev niso potniki, v nasprotju z veljavnimi določbami členov od 306 do 310 Direktive 2006/112/ES.

V podporo svojega stališča Komisija navaja, da besedilo členov od 306 do 310 Direktive 2006/112/ES ustreza besedilu prejšnjega člena 26 Šeste direktive. Pet od šestih jezikovnih različic, ki so bile takrat uradne (namreč vse različice razen angleške), naj bi bile popolnoma koherentne in naj bi v celotnem besedilu člena 26 uporabljale izraz „potnik“ („turysta“). Pojem „kupec“ („nabywca“) naj bi se uporabil samo v nekaterih jezikovnih različicah člena 306 Direktive 2006/112/ES, ki so temeljile na angleški različici („customer“). Tudi v teh primerih pa naj bi se v drugih določbah v zvezi s posebno ureditvijo (členi od 307 do 310) uporabljal pojem „potnik“ („turysta“, „traveller“), kar naj bi kazalo na napačno uporabo pojma „nabywca“ („kupec“) v členu 306.

Čeprav bi se sprejelo, da bi bilo mogoče namen posebne ureditve za potovalne agencije, to je poenostavitev obračuna, lažje doseči z razlago, ki upošteva kupca, pa naj bi iz sodne prakse Sodišča izhajalo, da ni dopustno, da bi se uporabo te posebne ureditve oprlo izključno na teleološko razlago, ki bi bila v nasprotju z jasno odločitvijo zakonodajalca Unije, razvidno iz besedila takrat veljavnih določb.