EU tax law WEB LVK - 56 - C-643/11

17.3.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 80/10

1.

Ali člen 203 Direktive Sveta 2006/112/ES (1) z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost zajema vse primere davka na dodano vrednost, ki je napačno izkazan na računu, vključno s primeri, v katerih se izda račun z izkazanim davkom na dodano vrednost, ne da bi prišlo do obdavčljivega dogodka? Če se na to vprašanje odgovori pritrdilno: ali člena 203 in 273 Direktive 2006/112 zahtevata, da države članice izrecno določijo, da je treba plačati davek na dodano vrednost, ki je bil izkazan na računu in v zvezi s katerim ni bila opravljena nobena transakcija, ali pa zadostuje prenos splošnega pravila direktive, po katerem je dolžan davek plačati vsak, ki ga izkaže na računu?

2.

Ali členi 73, 179 in 203 Direktive 2006/112 glede na uvodno izjavo 39 Direktive 2006/112 in zaradi zagotovitve točnosti odbitkov vstopnega davka zahtevajo, da službe, pristojne za prihodke, popravijo davčno osnovo in davek, izkazan na računu, če je na računu izkazan davek na dodano vrednost, ne da bi prišlo do obdavčljivega dogodka?

3.

Ali gre za posebne ukrepe iz člena 395 Direktive 2006/112 v primeru davčne prakse, kot je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero službe, pristojne za prihodke, zaradi nadzora odbitkov vstopnega davka preverijo samo odbitek vstopnega davka, medtem ko se davek na opravljene transakcije šteje za brezpogojno dolgovanega že zato, ker je bil izkazan na računu? Če se na to vprašanje odgovori pritrdilno: ali je v skladu s členom 203 Direktive 2006/112 dopustno – in če je tako, v katerih primerih – da se davek na dodano vrednost obračuna za isto transakcijo enkrat pri dobavitelju ali izvajalcu storitev, ker je izkazal davek na računu, in drugič pri pridobitelju dobave ali prejemniku storitve, pri tem pa se mu ne prizna pravica do odbitka vstopnega davka?

4.

Ali se z davčno prakso, kot je ta v postopku v glavni stvari – v skladu s katero se osebi, za katero je bila opravljena obdavčljiva dobava ali obdavčljiva storitev, ne prizna pravica do odbitka davka zaradi „manjkajočega dokaza o opravljeni transakciji“, ne da bi se upoštevalo že ugotovljeno, da je za dobavitelja oziroma izvajalca storitev nastala obveznost obračuna davka in da mora ta davek plačati, pri čemer se do presoje nastanka pravice do odbitka vstopnega davka odločba, izdana na podlagi davčnega pregleda, ni spremenila oziroma ni obstajal in ni bil ugotovljen noben razlog, da bi se spremenila tako, kot je predvidela država – krši neakumulacija davka na dodano vrednost ter ali je ta davčna praksa v nasprotju z načeli pravne varnosti, enakega obravnavanja in davčne nevtralnosti?

5.

Ali je v skladu s členoma 167 in 168(a) Direktive 2006/112 dopustno, da se pravica do odbitka vstopnega davka ne prizna osebi, za katero je bila opravljena obdavčljiva dobava ali obdavčljiva storitev, ki izpolnjuje vse pogoje iz člena 178 direktive, potem ko z odločbo, ki je bila izdana na podlagi davčnega pregleda in je postala pravnomočna, zato „ker ni bilo obdavčljivega dogodka“, ni bil opravljen noben popravek davka na dodano vrednost, izkazanega na računu za to transakcijo, temveč je bil priznan nastanek obveznosti obračuna davka, ki je bila upoštevana pri ugotavljanju rezultatov zadevnega davčnega obdobja? Ali je za odgovor na to vprašanje pomembna okoliščina, da dobavitelj ali izvajalec storitve med davčnim pregledom ni predložil nobene računovodske dokumentacije in se rezultat za to obdobje ugotavlja samo na podlagi podatkov v obračunih davka na dodano vrednost ter v knjigah izdanih računov in knjigah prejetih računov?

6.

Glede na odgovore na prejšnja vprašanja: ali je treba člena 167 in 168(a) Direktive 2006/112 razlagati tako, da nevtralnost davka na dodano vrednost v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, zahteva, da lahko davčni zavezanec odbije davek, ki ga je za transakcije izkazal na računu?