Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

26.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/19

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Plodvdiv (Bolgarija) 7. marca 2012 – AES 3C Maritza East 1 EOOD proti Direktor na Direkcija „Obžalvane i upravlenie na izplnenieto“ Plovdiv

(Zadeva C-124/12)

2012/C 151/34

Jezik postopka: bolgarščina

Predložitveno sodišče

Administrativen sad Plodvdiv

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: AES 3C Maritza East 1 EOOD

Tožena stranka: Direktor na Direkcija „Obžalvane i upravlenie na izplnenieto“ Plovdiv

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali je pravilo, kot je to iz člena 70(1), točka 2, zakona o davku na dodano vrednost, na podlagi katerega se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka davka na dodano vrednost za prejete prevozne storitve, delovna oblačila in varovalno opremo ter na izplačane izdatke za službena potovanja, ker so bili to blago in storitve brezplačno dani v uporabo fizičnim osebam, in sicer delavcem, ki delajo za davčnega zavezanca, v skladu s členoma 168, točka a, in 176 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (1), če se upoštevajo te okoliščine:

—

davčni zavezanec z delavci ni sklenil pogodb o zaposlitvi, ampak pri njem delajo na podlagi pogodbenega razmerja o „posredovanju delavcev“ z drugim davčnim zavezancem, ki je delodajalec zaposlenih;

—

prejete prevozne storitve so bile uporabljene za povratni prevoz delavcev od posameznih postaj v različnih naseljih do kraja dela, delavci pa nimajo organiziranega povratnega javnega prevoza do kraja dela;

—

zagotovitev delovnih oblačil in varovalne opreme se zahteva z zakonom o delovnih razmerjih in zakonom o varnosti in zdravju pri delu;

—

v zvezi s prevoznimi storitvami, delovnimi oblačili, varovalno opremo in izdatki za službena potovanja odbitek davka na dodano vrednost ne bi bil sporen, če bi to blago in storitve delavcem dal na razpolago in jih kril delodajalec. V obravnavanem primeru pa je vsakokratno pridobitev opravil davčni zavezanec, ki sicer ni delodajalec, ampak ima na podlagi pogodbe o posredovanju delavcev od njihovega dela korist in krije z njim povezane stroške?

2.

Ali je s členom 176 Direktive 2006/112 državi članici dovoljeno, da ob pristopu k Evropski uniji uvede pogoj, ki omejuje izvrševanje pravice do odbitka davka, kot je ta iz člena 70(1), točka 2, zakona o davku na dodano vrednost, namreč da so „blago ali storitve namenjeni brezplačnim dobavam ali storitvam […]“, če zakon, ki je veljal do pristopa, take omejitve ni izrecno določal?

3.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali iz tega sledi, da so prejeto blago in storitve namenjeni „brezplačnim dobavam ali storitvam“, če so bili pridobljeni za namene gospodarske dejavnosti, vendar pa je za njihovo uporabo zaradi njihove narave nujno, da so dani na voljo delavcem, ki delajo v podjetju davčnega zavezanca?

(1)  UL L 347, str. 1.