EU tax law WEB Ullens de Schooten - C-268/15

24.8.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 279/19

1.

Ali pravo Skupnosti, zlasti načelo učinkovitosti, zahteva, da začne v nekaterih okoliščinah, zlasti tistih, opisanih v točki 38 te sodbe, nacionalni zastaralni rok, kot je določen s členom 100 usklajenih zakonov o računovodstvu države, ki se uporablja za odškodninski zahtevek, ki ga vloži posameznik zoper belgijsko državo zaradi kršitve člena 43 Pogodbe ES (postal člen 49 PDEU) s strani zakonodajalca, teči šele na datum, ko je bila ta kršitev ugotovljena, ali, nasprotno, je načelo učinkovitosti v teh okoliščinah dovolj upoštevano že s tem, da ima navedeni posameznik možnost zastaralni rok prekiniti z vročitvijo akta sodnega izvršitelja?

2.

Ali je treba člene 43 ES, 49 ES in 56 ES ter pojem „povsem notranji položaj“, s katerim je mogoče omejiti možnost zainteresirane stranke, da se v okviru spora pred nacionalnim sodiščem sklicuje na te določbe, razlagati tako, da nasprotujejo uporabi prava [Unije] v sporu med belgijskim državljanom in belgijsko državo, katerega predmet je povračilo škode, ki jo je povzročila domnevna kršitev prava Skupnosti v obliki sprejetja in ohranitve veljavnosti belgijske zakonodaje, kot je tista iz člena 3 kraljeve uredbe št. 143 z dne 30. decembra 1982, ki se brez razlikovanja uporablja za belgijske državljane in državljane drugih držav članic?

3.

Ali je treba načelo primarnosti prava Skupnosti in člen 4(3) PEU razlagati tako, da ne omogočata opustitve pravila pravnomočnosti pri ponovni preučitvi ali razveljavitvi starejše pravnomočne sodne odločbe, za katero se izkaže, da je v nasprotju s pravom [Unije], po drugi strani pa omogočata opustitev nacionalnega pravila pravnomočnosti, če bi bilo treba v skladu s tem pravilom na podlagi navedene starejše sodne odločbe, ki je postala pravnomočna, vendar je v nasprotju s pravom [Unije], sprejeti drugo sodno odločbo, s katero bi nadaljevali kršitev prava [Unije] iz prve sodne odločbe?

4.

Ali lahko Sodišče potrdi, da vprašanje, ali je treba opustiti uporabo pravila pravnomočnosti v primeru sodne odločbe, ki je že postala pravnomočna, vendar je v nasprotju s pravom [Unije], v okviru predloga za ponovno preučitev ali razveljavitev te odločbe, ni vprašanje, ki bi bilo v smislu sodb [Da Costa in drugi (od 28/62 do 30/62, EU:C:1963:6) ter Cilfit in drugi (283/81, EU:C:1982:335)] vsebinsko enako vprašanju, ali je treba opustiti uporabo pravila pravnomočnosti v nasprotju s pravom [Unije] v okviru predloga za sprejetje (nove) odločbe, s katero bi se ponovila kršitev prava [Unije], zaradi česar se sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, ne more izogniti obveznosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe?