EU tax law WEB SMS group - C-441/16

14.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/30

1.

Ali je treba člene 2, 3, 4 in 5 Direktive 79/1072/EGS (1) v povezavi s členom 17(2) in (3)(a) Direktive 77/388/EGS (2) razlagati tako, da nasprotujejo praksi nacionalne davčne uprave, ki meni, da ne obstajajo objektivni elementi, ki bi potrjevali zatrjevano namero davčnega zavezanca, da bo uvoženo blago uporabil v okviru svoje pridobitne dejavnosti, kadar je pogodba, za izvajanje katere je davčni zavezanec nabavil in uvozil blago, na datum dejanskega uvoza začasno prekinjena, pri čemer obstaja resno tveganje, da nadaljnja dobava/transakcija, za katero je bilo uvoženo blago namenjeno, ne bo več izvedena?

2.

Ali dokaz nadaljnjega prometa uvoženega blaga, oziroma potrditev tega, da je bilo uvoženo blago dejansko namenjeno za obdavčljive transakcije davčnega zavezanca, in na kakšen način, pomeni dodaten pogoj, zahtevan za vračilo DDV, ki se razlikuje od pogojev iz členov 3 in 4 Direktive 79/1072/EGS, in je prepovedan s členom 6 iste direktive, ali pa potrebni podatek o bistvenem pogoju za vračilo v zvezi z uporabo uvoženega blaga v okviru obdavčljivih transakcij, ki ga davčni organ lahko zahteva v skladu s členom 6 navedene direktive?

3.

Ali je mogoče člene 2, 3, 4 in 5 Direktive 79/1072/EGS v povezavi s členom 17(2) in (3)(a) Direktive 77/388/EGS razlagati tako, da je mogoče pravico do vračila DDV zavrniti, kadar ne pride do nadaljnje predvidene transakcije, v okviru katere naj bi se uporabilo uvoženo blago? Ali je v teh okoliščinah pomembno, kam je bilo blago dejansko namenjeno, oziroma to, ali je bilo kakor koli uporabljeno, na kakšen način in na katerem ozemlju – ozemlju države članice, v kateri je bil plačan DDV, ali zunaj te države?