Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 7. septembra 2023(*)

„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Načelo nevtralnosti DDV – Načelo učinkovitosti – Previsoka stopnja DDV na računu o nabavi – Vračilo preplačila – Neposredna tožba proti upravi – Vpliv tveganja dvojnega vračila istega DDV“

V zadevi C-453/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Finanzgericht Münster (finančno sodišče v Münstru, Nemčija) z odločbo z dne 27. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 6. julija 2022, v postopku

Michael Schütte

proti

Finanzamt Brilon,

SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi M. Safjan, predsednik senata, K. Jürimäe (poročevalka), predsednica tretjega senata, in N. Piçarra, sodnik,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Michaela Schütteja H. Nieskens, Rechtsanwalt,

–        za nemško vlado J. Möller in N. Scheffel, agenta,

–        za češko vlado O. Serdula, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–        za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in L. Mantl, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010 (UL 2010, L 189, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV), ter načela nevtralnosti davka na dodano vrednost (DDV) in načela učinkovitosti.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med tožečo stranko iz postopka v glavni stvari, Michaelom Schüttejem, in Finanzamt Brilon (davčni urad v Brilonu, Nemčija) (v nadaljevanju: davčni urad) v zvezi s pravico do pridobitve, iz razlogov pravičnosti, oprostitve DDV, katerega, skupaj z obrestmi na znesek tega davka, naknadno terja nemška davčna uprava.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        Člen 168(a) Direktive o DDV določa:

„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:

a)      DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec“.

4        Člen 178(a) te direktive določa, da mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka „v zvezi z dobavo blaga ali opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu z oddelki 3 do 6 poglavja 3 naslova IX“.

 Nemško pravo

5        Člen 163 Abgabenordnung (davčni zakonik, BGBl. 2002 I, str. 3866) (v nadaljevanju: AO) določa:

„1.      Če obdavčitev ob upoštevanju dejanskega stanja posameznega primera ne bi bila pravična, se lahko odmerijo nižji davki in pri odmeri davka ne upoštevajo posamezne davčne osnove, ki zvišujejo davke.

[…]“.

6        Člen 227 AO določa:

„Finančni organi lahko v celoti ali deloma odpišejo terjatve, ki izhajajo iz zavezanosti za davek, če bi bilo v okoliščinah posameznega primera nepravično, da se izterjajo; pod istimi pogoji se lahko zneski, ki so že bili plačani, povrnejo ali poračunajo.“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

7        Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je kmet in gozdar. V letih od 2011 do 2013 je od različnih dobaviteljev kupila les in ga nato kot les za kurjavo ponovno prodala in dobavila svojim strankam. Čeprav je bila stopnja DDV na računih njenih dobaviteljev splošna davčna stopnja 19 %, je bila stopnja, izkazana na računih, ki jih je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari izstavila svojim strankam, znižana davčna stopnja 7 %.

8        Dobavitelji so vsakič predložili obračun DDV in nemški davčni upravi plačali DDV po davčni stopnji 19 %. Nasprotno pa je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari sporočila prodaje, ki jih je opravila po zgolj 7-odstotni davčni stopnji in odbila vstopni DDV glede nakupov po davčni stopnji 19 %. Davčni dolg na podlagi tega obračuna je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari plačala nemški davčni upravi.

9        Finanzgericht Münster (finančno sodišče v Münstru, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, pojasnjuje, da nikoli ni bilo indicev za to, da bi bila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari plačilno nesposobna ali da bi bila osumljena goljufije. Vendar je davčni urad v okviru davčnega nadzora ocenil, da bi se morala za izstopne transakcije tožeče stranke iz postopka v glavni stvari uporabljati ne znižana stopnja DDV, ampak splošna davčna stopnja.

10      Na podlagi tega davčnega nadzora se je pri Finanzgericht Münster (finančno sodišče v Münstru) začel sodni postopek. To sodišče je na podlagi tega sodnega postopka v sodbi z dne 2. julija 2019, ki je odslej pravnomočna sodba, ugotovilo, da se je za izstopne transakcije tožeče stranke iz postopka v glavni stvari res uporabljala znižana stopnja DDV. Menilo pa je, da se je tudi za nakupe, ki jih je opravila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, uporabljala znižana davčna stopnja 7 %. Odbitek vstopnega DDV tožeče stranke iz postopka v glavni stvari je bil zato ustrezno znižan.

11      Za izvršitev te sodbe je davčni urad z odločbami z dne 30. septembra 2019 zahteval zneske DDV, dolgovane za leta od 2011 do 2013, skupaj z obrestmi. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zato od svojih dobaviteljev zahtevala, naj popravijo račune, ki se nanašajo nanjo in ji plačajo razliko.

12      Vsi dobavitelji so pri tožeči stranki iz postopka v glavni stvari uveljavljali ugovor zastaranja, določenega v nemškem civilnem pravu. Zato zadevni računi niso bili popravljeni, tožeča stranka iz postopka v glavni stvari pa od svojih dobaviteljev ni dobila zahtevanih vračil.

13      V teh okoliščinah je tožeča stranka z dopisom z dne 24. oktobra 2019 pri davčnem uradu na podlagi členov 163 in 227 AO iz razlogov pravičnosti vložila zahtevek za pridobitev oprostitve naknadno terjanega DDV in obresti, odmerjenih od tega zneska DDV.

14      Davčni urad je ta zahtevek zavrnil z odločbama z dne 3. in 16. decembra 2019, ker je bila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari sama odgovorna za nastali položaj. Z odločbo, izdano 24. julija 2020, so se tudi zahtevki, ki jih je zadnjenavedena vložila zoper te odločbe, šteli za neutemeljene.

15      Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zavrnitev njenega zahtevka za pridobitev oprostitve naknadno terjanega DDV izpodbijala pri predložitvenem sodišču. Dvomi o razlagi Direktive o DDV glede uporabe načela davčne nevtralnosti in načela učinkovitosti pri pravicah za vračilo.

16      Njeni dvomi prav tako temeljijo na možnosti, ki naj bi jo imeli dobavitelji za popravo računov, ne da bi bili pri tem časovno omejeni, in bi jih zato lahko popravili, zatem ko bi nemška davčna uprava pridobitelju vrnila davek. Če bi ti dobavitelji od te uprave nato zahtevali vračilo preplačila, bi to navedeno upravo izpostavilo tveganju, da bi morala isti DDV vrniti dvakrat, pri čemer ni nujno, da bi plačilo lahko izterjala od pridobitelja blaga, glede katerega so bili izdani navedeni računi.

17      V teh okoliščinah je Finanzgericht Münster (finančno sodišče v Münstru) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali določbe Direktive [DDV] – zlasti načelo davčne nevtralnosti in načelo učinkovitosti – v okoliščinah postopka v glavni stvari nalagajo, da lahko tožeča stranka zahtevek za vračilo DDV, ki ga je preplačala svojim dobaviteljem, vključno z obrestmi, uveljavlja neposredno pri finančnem organu, tudi če še obstaja možnost, da bodo dobavitelji na podlagi popravka računov pozneje od finančnega organa terjali vračilo DDV, ta pa nato morda ne bo več mogel terjati tožeče stranke, tako da obstaja nevarnost, da bo moral finančni organ isti DDV vrniti dvakrat?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

18      Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo o DDV ter načelo o nevtralnosti DDV in načelo učinkovitosti razlagati tako, da zahtevajo, da ima prejemnik dobav blaga od davčne uprave neposredno pravico zahtevati vračilo neupravičeno zaračunanega DDV, ki ga je plačal svojim dobaviteljem in ki so ga ti vplačali v javno blagajno, skupaj s pripadajočimi obrestmi, v okoliščinah, v katerih, ne da bi mu bilo na eni strani mogoče očitati goljufijo, zlorabo ali malomarnost, tega vračila od teh dobaviteljev ne more več zahtevati zaradi zastaranja, določenega v nacionalnem pravu, ter v katerih na drugi strani obstaja formalna možnost, da navedeni dobavitelji pozneje od davčne uprave zahtevajo vračilo preplačila, potem ko so popravili račune, prvotno izstavljene prejemniku teh dobav.

19      Uvodoma je treba navesti, da je pravica do odbitka sestavni del mehanizma DDV in se je načeloma ne sme omejiti. Namen sistema odbitkov je namreč, da je davčni zavezanec v celoti razbremenjen bremena DDV, ki ga pri vseh gospodarskih dejavnostih dolguje ali plača. Skupni sistem DDV tako zagotavlja nevtralnost v zvezi z davčnim bremenom vseh gospodarskih dejavnosti ne glede na njihove cilje ali rezultate teh dejavnosti, če so te načeloma same predmet DDV (sodba z dne 6. februarja 2014, Fatorie, C-424/12, EU:C:2014:50, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa).

20      Načelo nevtralnosti DDV je v zvezi s tem temeljno načelo skupnega sistema DDV. V tem okviru zahtevek za vračilo neutemeljeno plačanega DDV izhaja iz pravice do izterjave neupravičeno izplačanih zneskov, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso namenjena temu, da se posledice nezdružljivosti dajatve s pravom Unije odpravijo tako, da se nevtralizira ekonomsko breme, ki je bilo s to dajatvijo neutemeljeno naloženo subjektu, ki ga je nenazadnje tudi dejansko nosil (glej v tem smislu sodbo z dne 2. julija 2020, Terracult, C-835/18, EU:C:2020:520, točki 24 in 25 ter navedena sodna praksa).

21      Glede na to je treba, ker področje zahtev za vračilo davkov ni urejeno s predpisi Unije, v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti pogoje, pod katerimi se te zahteve lahko izpolnjujejo, ti pogoji pa morajo upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti, kar pomeni, da ne smejo biti manj ugodni od tistih, ki urejajo podobne zahtevke na podlagi določb notranjega prava, niti ne smejo biti določeni tako, da v praksi onemogočajo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (sodbi z dne 15. marca 2007, Reemtsma Cigarettenfabriken, C-35/05, EU:C:2007:167, točka 37, in z dne 26. aprila 2017, Farkas, C-564/15, EU:C:2017:302, točka 50).

22      Ker morajo načeloma države članice določiti pogoje, pod katerimi se lahko popravi DDV, ki je bil neupravičeno zaračunan, je Sodišče priznalo, da sistem, v katerem lahko po eni strani dobavitelj blaga, ki je pomotoma plačal DDV davčnim organom, zahteva njegovo vračilo, po drugi strani pa lahko pridobitelj tega blaga vloži civilno tožbo za izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov proti temu prodajalcu, spoštuje načeli nevtralnosti DDV in učinkovitosti. Tak sistem namreč navedenemu pridobitelju, ki je nosil stroške pomotoma zaračunanega davka, omogoča, da pridobi vračilo neupravičeno plačanih zneskov (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2007, Reemtsma Cigarettenfabriken, C-35/05, EU:C:2007:167, točki 38 in 39, ter z dne 26. aprila 2017, Farkas, C-564/15, EU:C:2017:302, točka 51).

23      Če pa vračilo DDV postane nemogoče ali pretirano oteženo, zlasti v primeru plačilne nesposobnosti dobavitelja, lahko načelo učinkovitosti zahteva, naj zadevni pridobitelj blaga vračilo zahteva neposredno od davčnih organov. Tako bi morale države članice zaradi spoštovanja načela učinkovitosti določiti instrumente in podrobna postopkovna pravila, ki so potrebna, da se navedenemu pridobitelju omogoči, da dobi vrnjen davek, ki je bil pomotoma zaračunan (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2007, Reemtsma Cigarettenfabriken, C-35/05, EU:C:2007:167, točka 41, in z dne 26. aprila 2017, Farkas, C-564/15, EU:C:2017:302, točka 53).

24      Poleg tega je treba v primeru, ko je z vidika objektivnih elementov dokazano, da se pravica do vračila neupravičeno zaračunanega in plačanega DDV uveljavlja z namenom goljufije ali zlorabe, to pravico zavrniti (sodbi z dne 2. julija 2020, Terracult, C-835/18, EU:C:2020:520, točka 38, in z dne 13. oktobra 2022, HUMDA, C-397/21, EU:C:2022:790, točka 28 in navedena sodna praksa). Ob upoštevanju pomena načela nevtralnosti DDV v skupnem sistemu DDV pa je sankcija, ki pomeni absolutno zavrnitev pravice do vračila napačno zaračunanega in neupravičeno plačanega DDV, očitno nesorazmerna, če se izkaže, da ne gre za utajo in da ni bil oškodovan državni proračun, in to tudi, če se dokaže, da je davčni zavezanec ravnal malomarno (glej v tem smislu sodbi z dne 12. julija 2012, EMS-Bulgaria Transport, C-284/11, EU:C:2012:458, točka 70, in z dne 2. julija 2020, Terracult, C-835/18, EU:C:2020:520, točka 37).

25      Glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 19 do 24 te sodbe, nacionalna ureditev ali nacionalna praksa, ki vodi do tega, da se pridobitelju blaga zavrne vračilo vstopnega DDV, ki mu je bil neupravičeno zaračunan in ga je preplačal svojim dobaviteljem, očitno ni le v nasprotju z načelom nevtralnosti DDV in načelom učinkovitosti, ampak je tudi nesorazmerna, ker tega vračila ne more zahtevati od svojih dobaviteljev zgolj zaradi zastaranja, ki ga ti uveljavljajo proti njemu, čeprav se mu ne očita nobena goljufija, zloraba ali dokazljiva malomarnost.

26      V teh okoliščinah ima pridobitelj, če je nemogoče ali pretirano oteženo, da bi od dobaviteljev dobil vračilo neupravičeno zaračunanega in plačanega DDV, ob neobstoju goljufije, zlorabe ali malomarnosti, ki bi bila izkazana proti njemu, pravico vračilo zahtevati neposredno od davčne uprave.

27      Niti sodba z dne 13. januarja 2022, Zipvit (C-156/20, EU:C:2022:2), niti neobstoj plačilne nesposobnosti dobaviteljev, pa tudi ne tveganje dvojnega vračila, ki ga navaja predložitveno sodišče, ne morejo postaviti pod vprašaj te presoje.

28      Prvič, v zvezi z zadnjenavedeno sodbo je treba navesti, da se je v nasprotju s hipotezo, iz katere izhaja postopek v glavni stvari, zahtevek tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, nanašal na storitve, ki so bile pomotoma oproščene DDV. Vendar v tej zadevi na eni strani dobavitelj od svoje stranke ni poskušal izterjati DDV, ki je bil po pomoti prezrt, in na drugi strani davčna uprava proti dobavitelju ni izdala popravne odmerne odločbe. Zaradi teh okoliščin je Sodišče presodilo, da davčni zavezanec ne more zahtevati odbitka zneska DDV, če mu ta znesek ni bil zaračunan in ki ga zato ni prenesel na končnega potrošnika (sodba z dne 13. januarja 2022, Zipvit, C-156/20, EU:C:2022:2, točka 31).

29      Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali neobstoj plačilne nesposobnosti dobaviteljev lahko vpliva na pravico do vračila DDV glede na sodno prakso, navedeno v točki 23 te sodbe, ni sporno, da sistematična uporaba pojma „zlasti“ v tej sodni praksi kaže na to, da je hipoteza o plačilni nesposobnosti dobaviteljev le ena od okoliščin, v katerih bi bilo nemogoče ali čezmerno oteženo dobiti vračilo neupravičeno zaračunanega in plačanega DDV (sodbe z dne 15. marca 2007, Reemtsma Cigarettenfabriken, C-35/05, EU:C:2007:167, točka 41; z dne 26. aprila 2017, Farkas, C-564/15, EU:C:2017:302, točka 53; z dne 11. aprila 2019, PORR Építési Kft., C-691/17, EU:C:2019:327, točki 42 in 48, ter z dne 13. oktobra 2022, HUMDA, C-397/21, EU:C:2022:790, točka 22).

30      Tretjič, v zvezi s tveganjem dvojnega vračila zaradi tega, ker bi lahko dobavitelji račune, prvotno izstavljene pridobitelju, popravili po tem, ko bi ta od davčne uprave dobil vračilo, in bi nato lahko od nje zahtevali vračilo preplačila, je treba ugotoviti, da je tako tveganje načeloma izključeno v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari.

31      Kot je namreč navedeno v točki 24 te sodbe, je treba pravico do vračila neupravičeno zaračunanega in plačanega DDV zavrniti, če se izkaže, da se ta pravica uveljavlja z namenom goljufije ali zlorabe.

32      V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da morata biti na področju DDV za ugotovitev zlorabe izpolnjena dva pogoja. Prvič, rezultat zadevnih transakcij mora biti pridobitev davčne ugodnosti, katere dodelitev bi nasprotovala cilju, ki mu sledijo te določbe Direktive o DDV in določbe nacionalne zakonodaje, s katero se ta direktiva prenaša, čeprav so bili pogoji, določeni s temi določbami, formalno izpolnjeni. Drugič, iz vseh objektivnih elementov mora biti razvidno, da je bistveni namen zadevnih transakcij omejen na pridobitev te davčne ugodnosti (sodbi z dne 21. februarja 2006, Halifax in drugi, C-255/02, EU:C:2006:121, točki 74 in 75, ter z dne 15. septembra 2022, HA.EN., C-227/21, EU:C:2022:687, točka 35).

33      Vendar je v tem primeru očitno – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – da je, na eni strani, pridobitelj dobaviteljem plačal zneske DDV, navedene na računih, in da so na drugi strani ti dobavitelji te zneske DDV plačali davčni upravi. Zato bi bil, če bi navedeni dobavitelji poravnali te račune in predložili zahtevke za vračilo preplačila pri tej upravi, zatem ko je ta to preplačilo vrnila pridobitelju zaračunanega blaga, čeprav so ti isti dobavitelji zoper tega pridobitelja najprej uveljavljali zastaranje in tako jasno pokazali, da nimajo interesa urediti položaja, cilj teh zahtevkov le pridobiti davčno ugodnost v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti. Taka praksa bi torej pomenila zlorabo v smislu navedene sodne prakse in torej vračilo navedenim dobaviteljem ne bi bilo mogoče, kar bi izključilo tveganje dvojnega vračila.

34      Nazadnje, glede interesov je Sodišče je že večkrat razsodilo, da če je država članica zaračunala davek v nasprotju s pravom Unije, imajo pravni subjekti pravico do vračila ne le neupravičeno pobranega davka, ampak tudi do vračila zneskov, plačanih tej državi ali ki jih je ta zadržala in so neposredno povezani s tem davkom, kar zajema tudi izgube, nastale z nerazpoložljivostjo denarnih zneskov zaradi predčasne zapadlosti davka (glej v tem smislu sodbi z dne 12. julija 2006, FII-Bulgaria Transport, C-446/04, EU:C:2012:774, točka 205, in z dne 2. julija 2022, Terracult, C-397/21, EU:C:2020:790, točka 32).

35      V tem primeru bi lahko le izvršitev sodbe predložitvenega sodišča z dne 2. julija 2019, s katero je bil odbitek vstopnega davka znižan z 19 % na 7 %, tožeči stranki iz postopka v glavni stvari naložila ekonomsko breme, ki ustreza razliki med splošno stopnjo DDV in njegovo znižano stopnjo.

36      Tako v primeru, da bi tožeča stranka iz postopka v glavni stvari dejansko davčni upravi že plačala znesek, ki ustreza znižanju njegovega prvotnega odbitka, bi imela finančno škodo, ker s tem zneskom ne bi mogla razpolagati. Iz tega sledi, da če uprava neupravičeno pobranega DDV ne bi vrnila v razumnem roku, bi bilo treba to škodo, če izhaja iz kršitve prava Unije, ki jo je storila država članica, kot je navedeno v točki 25 te sodbe, nadomestiti s plačilom zamudnih obresti.

37      Glede na zgoraj navedene razloge je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo o DDV ter načelo nevtralnosti DDV in načelo učinkovitosti razlagati tako, da zahtevajo, da ima prejemnik dobav blaga pravico neposredno od davčne uprave zahtevati vračilo neupravičeno zaračunanega DDV, ki ga je plačal svojim dobaviteljem in ki so ga ti vplačali v javno blagajno, skupaj s pripadajočimi obrestmi, v okoliščinah, v katerih, ne da bi mu bilo na eni strani mogoče očitati goljufijo, zlorabo ali malomarnost, tega vračila ne more več zahtevati od teh dobaviteljev zaradi zastaranja, določenega v nacionalnem pravu, ter v katerih na drugi strani obstaja formalna možnost, da navedeni dobavitelji pozneje od davčne uprave zahtevajo vračilo preplačila, po tem ko so popravili račune, prvotno izstavljene prejemniku teh dobav. Če davčna uprava v razumnem roku ne vrne neupravičeno pobranega DDV, je treba škodo, nastalo zaradi nerazpoložljivosti zneska, enakega temu neupravičeno pobranemu DDV, nadomestiti s plačilom zamudnih obresti.

 Stroški

38      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010, ter načelo nevtralnosti davka na dodano vrednost (DDV) in načelo učinkovitosti

je treba razlagati tako, da

zahtevajo, da ima prejemnik dobav blaga pravico neposredno od davčne uprave zahtevati vračilo neupravičeno zaračunanega DDV, ki ga je plačal svojim dobaviteljem in ki so ga ti vplačali v javno blagajno, skupaj s pripadajočimi obrestmi, v okoliščinah, v katerih, ne da bi mu bilo na eni strani mogoče očitati goljufijo, zlorabo ali malomarnost, tega vračila ne more več zahtevati od teh dobaviteljev zaradi zastaranja, določenega v nacionalnem pravu, ter v katerih na drugi strani obstaja formalna možnost, da navedeni dobavitelji pozneje od davčne uprave zahtevajo vračilo preplačila, po tem ko so popravili račune, prvotno izstavljene prejemniku teh dobav. Če davčna uprava v razumnem roku ne vrne neupravičeno pobranega DDV, je treba škodo, nastalo zaradi nerazpoložljivosti zneska, enakega temu neupravičeno pobranemu DDV, nadomestiti s plačilom zamudnih obresti.


Podpisi

*      Jezik postopka: nemščina.