Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

F.G. JACOBSA,

predstavljeni 27. oktobra 20051(1)

Zadeva C-222/04

Ministero dell’Economia e delle Finanze

proti

Cassa di Risparmio di Firenze SpA,

Fondazione Cassa di Risparmio di San Miniato

in

Cassa di Risparmio di San Miniato SpA






1.        V tej zadevi je italijansko Corte suprema di cassazione Sodišču predložilo več vprašanj v zvezi z združljivostjo davčne ureditve, ki se uporablja za subjekte, nastale kot posledica lastninjenja italijanskih bank javnega sektorja in, natančneje, za bančne sklade, ki so nadomestili tradicionalne hranilnice.

2.        Nacionalno sodišče v bistvu želi pojasnilo, prvič, ali so navedeni bančni skladi podjetja v smislu pravil Pogodbe ES o konkurenci, še posebej določb o državnih pomočeh.

3.        Glede na odgovor na navedeno vprašanje nato nacionalno sodišče želi izvedeti, ali je zadevna davčna ureditev državna pomoč v smislu Pogodbe ES. V tem kontekstu tudi dvomi v veljavnost odločbe Komisije, s katero je ta za določene vidike sporne davčne ureditve razglasila, da niso državna pomoč v smislu člena 87(1) ES.

4.        Nacionalno sodišče nazadnje prosi Sodišče, naj sporno davčno ureditev obravnava ob upoštevanju členov 12 ES, 43 ES in naslednjih ter člena 56 ES in naslednjih.

 Upoštevne določbe prava Skupnosti

5.        Člen 12(1) ES določa, da „[k]jer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo“.

6.        Člena 43 in 56 ES sodita v naslov III tretjega dela Pogodbe, z naslovom „Prosti pretok oseb, storitev in kapitala“. Člen 43 je v poglavju 2, z naslovom „Pravica do ustanavljanja“, člen 56 pa v poglavju 4, z naslovom „Kapital in plačila“.

7.        V členu 43 je določeno:

„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Ta prepoved se uporablja tudi za omejitve pri ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb državljanov katere koli države članice s sedežem na ozemlju katere koli države članice.

Pravica do ustanavljanja zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb ali podjetij iz drugega odstavka člena 48, pod pogoji, ki jih ob upoštevanju določb poglavja o kapitalu za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.“

8.        Člen 56(1) in (2) ES določata, da so „v okviru določb tega poglavja“ prepovedane vse omejitve pretoka kapitala in plačil med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami.

9.        V skladu s členom 87(1) ES je, „[r]azen če ta pogodba ne določa drugače, [..] vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

 Nacionalni zakonodajni okvir

10.      Upoštevno nacionalno zakonodajo je mogoče povzeti, kot sledi v nadaljevanju.

11.      Predmetni davčni določbi v obravnavani zadevi sta člen 10a zakona št. 1745 z dne 29. decembra 1962(2) (v nadaljevanju: zakon št. 1745/62) in člen 6 predsedniškega dekreta št. 601 z dne 29. septembra 1973 o ureditvi davčnih ugodnosti (v nadaljevanju: dekret št. 601/73)(3).

12.      Z zakonom št. 1745/62 je bil med drugim uveden odtegljaj od predplačila davka od dividend, ki jih razdelijo družbe. Člen 10a pa določa oprostitev odtegljaja za osebe javnega prava ali sklade, ki so izvzeti iz davka od dohodkov pravnih oseb in zasledujejo izključno dobrodelne, vzgojne, izobraževalne, študijske in znanstvenoraziskovalne namene.(4)

13.      Člen 6 dekreta št. 601/73 predvideva 50-odstotno znižanje davka od dohodka pravnih oseb za subjekte, ki delujejo na področju socialnega skrbstva, zdravstva, izobraževanja, kulture in podobno.

14.      Nacionalni postopek zadeva uporabo navedenih določb za subjekte, ki so nastali zaradi lastninjenja kreditnih institucij javnega sektorja v Italiji, še posebej za bančne sklade, ki so nadomestili tradicionalne hranilnice. Ta proces se je začel leta 1990, kmalu po tem, ko sta bila sprejeta navedena davčna predpisa, in je bil izveden v dveh fazah.

15.      Prva faza je bila uvedena z zakonom št. 218 z dne 30. julija 1990 in zakonskim dekretom št. 356 z dne 20. novembra 1990 (v nadaljevanju: dekret št. 356/90), ki sta vsebovala določbe v zvezi s prestrukturiranjem bank javnega sektorja v delniške družbe (v nadaljevanju: prvotna zakonodajna ureditev).

16.      Člen 1 dekreta št. 356/90 je omogočal kreditnim ustanovam javnega sektorja, med njimi so hranilnice (v nadaljevanju: subjekt prenosnik), da prenesejo bančno dejavnost na delniške družbe, ki jo same ustanovijo in katerih edini delničar ostanejo. Novonastale delniške družbe (v nadaljevanju: banke prejemnice) so opravljale bančne dejavnosti, ki so jih prej izvajali subjekti prenosniki.

17.      Člen 12 istega dekreta je zahteval, naj subjekti prenosniki zasledujejo cilje, ki so v javnem interesu in so družbeno koristni, predvsem v sektorjih znanstvenega raziskovanja, izobraževanja, umetnosti in zdravja.

18.      Ista določba je dalje določala, da lahko subjekti prenosniki opravljajo vse finančne, gospodarske, nepremičninske in druge premoženjske posle, ki so potrebni za uresničitev njihovih ciljev. Lahko so upravljali s svojim deležem v banki prejemnici, niso pa smeli neposredno opravljati bančne dejavnosti niti imeti nadzornega deleža v bančnem ali finančnem podjetju, razen v banki prejemnici.

19.      Prenosni subjekti pa so lahko pridobili ali odsvojili manjšinske deleže v drugih bančnih in finančnih podjetjih. Člane upravnega odbora ali enakovrednega organa subjekta prenosnika je bilo treba zaradi zagotovitve operativne kontinuitete prehodno imenovati v upravni odbor banke, člane njegovega nadzornega organa pa v nadzorni svet banke prejemnice.

20.      Člen 13 dekreta št. 356/90 je urejal odsvojitev deležev subjektov prenosnikov v bankah prejemnicah. Javno prodajo delnic je bilo treba izvesti s ponudbo javnosti, prodaja delnic, ki kotirajo na borzi, pa ni bila omejena do skupnega praga 1 % kapitala banke prejemnice. Prodajo po drugih postopkih je moralo predhodno odobriti ministrstvo za zakladništvo (treasury). Dovoljenje je bilo potrebno tudi, če bi subjekt prenosnik zaradi odsvojitve delnic izgubil, čeprav začasno, nadzor nad večino delnic z glasovalno pravico na redni skupščini banke prejemnice. Nazadnje, ko je subjekt prenosnik odsvojil nadzorni delež, je lahko pridobil nadzorni delež v drugi bančni družbi, če je pridobil predhodno dovoljenje ministrstva za zakladništvo.

21.      Druga glavna faza procesa lastninjenja se je začela s spremembami prvotne zakonodajne ureditve z zakonom št. 461 z dne 23. decembra 1998.(5) Zakonski dekret št. 153 z dne 17. maja 1999 (v nadaljevanju: dekret št. 153/99), ki je bil sprejet na podlagi navedenega zakona, je vseboval podrobne izvedbene določbe (v nadaljevanju: nova zakonodajna ureditev).

22.      Z novo zakonodajno ureditvijo so bile uvedene bistvene spremembe pri urejanju bančnih skladov v smislu večjega nadzora.

23.      Člen 1 dekreta št. 153/99 kodificira obstoječo prakso in preimenuje subjekte prenosnike v sklade (v nadaljevanju: bančni skladi).

24.      Člen 2(1) navedenega dekreta določa, da so bančni skladi pravne osebe zasebnega prava brez pridobitnega namena ter da jim je podeljena popolna statutarna in poslovna samostojnost, zasledujejo pa izključno splošnokoristne cilje in cilje pospeševanja gospodarskega razvoja v skladu z določbami svojih posameznih statutov.

25.      V členu 3 je dodano, da lahko bančni skladi zasledujejo svoje cilje z vsemi sredstvi, ki so združljiva z njihovo pravno obliko, kot jo opredeljuje člen 2; da lahko nadzorujejo le podjetja, ki poslujejo izključno v „upoštevnih sektorjih“ in neposredno „služijo“ uresničevanju njihovih statutarnih ciljev (v nadaljevanju: operativna podjetja); da ne smejo opravljati bančne dejavnosti in jim je prepovedana vsaka oblika neposrednega ali posrednega financiranja subjektov oziroma podjetij, razen operativnih podjetij.

26.      „Upoštevni sektorji“ v smislu člena 1 dekreta št. 153/99, v njegovem prvotnem besedilu, so bili: znanstveno raziskovanje, izobraževanje, umetnost, konzervatorstvo in ohranjanje kulturne dediščine in dejavnosti ter okoljskih virov, zdravje in pomoč zapostavljenim družbenim skupinam. Število mogočih upoštevnih sektorjev se je konec leta 2001 povečalo.(6)

27.      Člen 4(3) dekreta št. 153/99 je v prvotnem besedilu določal, da člani upravnega organa bančnega sklada ne smejo postati člani upravnega odbora banke prejemnice. Navedena določba je bila konec leta 2003(7) spremenjena in je osebam, ki opravljajo naloge upravljanja, vodstva ali nadzora v bančnem skladu, prepovedovala opravljanje enakih nalog v banki prejemnici oziroma v družbah, ki jih nadzoruje ali je v njih udeležena. Poleg tega osebe, ki so bile v bančnem skladu pristojne za strateško načrtovanje (usmerjanje), teh nalog niso smele opravljati v banki prejemnici.

28.      Člen 5(1) dekreta št. 153/99 je v svojem prvotnem besedilu določal, da je treba premoženje bančnega sklada v celoti nameniti za zasledovanje statutarnih ciljev in da bančni skladi v okviru gospodarjenja s svojim premoženjem upoštevajo stroga merila za kreditno tveganje, da bi ohranili njegovo vrednost in da bi dosegli ustrezen donos. S členom 11 zakona št. 448/01 je bilo pozneje dodano, da mora biti upravljanje premoženja skladno z neprofitnostjo bančnega sklada, ki deluje v skladu z načeloma preglednosti in morale.

29.      Člen 6(1) dekreta št. 153/99 določa, da smejo imeti bančni skladi nadzorne deleže le v subjektih in družbah, katerih izključni cilj je upravljanje operativnih podjetij.

30.      Člen 25(1) in (2) dekreta št. 153/99 je v prvotnem besedilu določal, da se smejo nadzorni deleži v bankah prejemnicah ohraniti za največ štiri leta od datuma uveljavitve dekreta. Če se v tem roku ne prodajo, se lahko deleži obdržijo v dodatnem obdobju, ki ne presega dveh let.

31.      Kontrolne deleže v družbah, ki niso banke prejemnice, razen deležev v operativnih podjetjih, je bilo treba odsvojiti v roku, ki ga je določil nadzorni organ, v vsakem primeru pa do izteka zgoraj navedenega štiriletnega roka.

32.      Po spremembah iz let 2001 in 2003 je bil prvoten štiriletni rok nadomeščen z rokom na dan 31. december 2005. Nadzorne deleže v drugih družbah kot bankah prejemnicah, razen operativnih podjetij, je bilo treba v vsakem primeru odsvojiti do 31. decembra 2005.(8)

33.      V skladu s členom 25(3) dekreta št. 153/99 je nadzorni organ pooblaščen, da če bančni skladi ne spoštujejo navedenih rokov, odredi odsvojitev nadzornih deležev, kolikor je to potrebno, da se odpravi nadzor.

34.      Na davčnem področju člen 12(1) dekreta št. 153/99 določa, da se bančni skladi, ki so prilagodili svoje statute njegovim določbam, štejejo za negospodarske subjekte, tudi če svoje statutarne cilje zasledujejo prek operativnih podjetij.

35.      S členom 12(2) istega dekreta je bila ureditev iz člena 6 dekreta št. 601/73, to je 50-odstotno znižanje davka od dohodka pravnih oseb,(9) razširjena na bančne sklade, ki so svoje statute prilagodili določbam dekreta št. 153/99 in so dejavni v „upoštevnih sektorjih“. Za bančne sklade, ki niso gospodarske pravne osebe in so prvotno zasledovali cilje, ki so v javnem interesu in so družbeno koristni v sektorjih, določenih v členu 12 dekreta št. 356/90 in njegovih poznejših spremembah, je – dokler niso statutov prilagodili dekretu št. 153/99 –, veljala ista ureditev.

36.      Nazadnje, člen 12(3) dekreta št. 153/99 določa, da bančni skladi izgubijo negospodarski značaj in prenehajo uživati predvidene davčne olajšave, če po 31. decembru 2005 ohranijo nadzorni delež v bankah prejemnicah.

 Postopek o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

37.      Fondazione Cassa di Risparmio di San Miniato, bančni sklad,(10) je na podlagi člena 10a zakona št. 1745/62 zahteval oprostitev odtegljaja na dividende, ki jih je v poslovnem letu 1998 pridobil za svoje deleže v dveh bankah, v družbi Cassa di Risparmio di San Miniato SpA in družbi Casse Toscane SpA. Ta zahtevek so davčni organi Toskane zavrnili, ker je upravljanje bančnega sklada z njegovimi deleži v banki prejemnici gospodarska dejavnost, ki ni združljiva z oprostitvijo po členu 10a zakona št. 1745/62.

38.      Sklad Fondazione Cassa di Risparmio di San Miniato, družba Cassa di Risparmio di San Miniato SpA in družba Cassa di Risparmio di Firenze SpA, ki je prevzela družbo Cassa Toscane SpA (v nadaljevanju: tožene stranke iz postopka v glavni stvari), so kot subjekti, odgovorni za izvedbo odtegljaja na dividende za izplačilo skladu Fondazione, navedeno odločbo neuspešno izpodbijali pred deželnim davčnim sodiščem v Firencah.

39.      Po pritožbi je toskansko regijsko davčno sodišče razveljavilo odločbo nižjega sodišča in razsodilo, da je nova zakonodajna ureditev v zvezi z bančnimi skladi izrecno predvidevala zadevne davčne ugodnosti. Glede na to, da ni bilo dokazano, da gospodarske dejavnosti sklada Fondazione Cassa di Risparmio di San Miniato prevladujejo nad njegovimi cilji, ki so v javnem interesu in so družbeno koristni, je sodišče razsodilo, da je sklad Fondazione na podlagi člena 6 dekreta št. 601/73 upravičen do 50-odstotnega znižanja davka od dohodka pravnih oseb in posledično do oprostitve odtegljaja od davka na dividende v skladu s členom 10a zakona št. 1745/62, in sicer izključno v zvezi z njegovim ciljem, ki je v javnem interesu in je družbeno koristen v določenih sektorjih.(11)

40.      Ministero dell’Economia e delle Finanze se je zoper navedeno odločbo pritožilo pri Corte suprema di cassazione, ki pa je presodilo, da je pri rešitvi zadeve pred njim treba ugotoviti, ali so davčne ugodnosti za bančne sklade združljive s pravili in načeli Pogodbe ES, tako v zvezi s konkurenco, še posebej s členoma 87 in 88 ES o državnih pomočeh, ter v zvezi z načeli nediskriminacije (člen 12 ES), svobode ustanavljanja (člen 43 ES in naslednji) in prostega pretoka kapitala (člen 56 ES in naslednji).

41.      V zvezi s členom 87 ES in naslednjimi nacionalno sodišče ugotavlja, da je Komisija v Odločbi 2003/146/ES z dne 22. avgusta 2002 o davčnih ukrepih, ki jih je v zvezi z bančnimi skladi sprejela Italija (v nadaljevanju: odločba Komisije),(12) davčne ukrepe iz člena 12(2) dekreta št. 153/99 presojala ob upoštevanju določb Pogodbe ES o državnih pomočeh. Komisija je v navedeni odločbi presodila, da pri bančnih skladih, ki neposredno ne opravljajo dejavnosti v upoštevnih sektorjih, nacionalni ukrepi niso predstavljali državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, ker upravičenci niso bili „podjetja“ v smislu navedene določbe.

42.      Nacionalno sodišče navaja, da na nacionalni ravni ni soglasja o tem, ali imajo bančni skladi gospodarski značaj.

43.      Medtem ko so italijanski davčni organi nenehno zatrjevali, da so bančni skladi gospodarskega značaja in torej zanje velja običajni davčni sistem, pa je italijanska vlada v okviru postopka do sprejetja odločbe Komisije trdila, da bančnih skladov ni mogoče šteti za podjetja v smislu pravil ES o konkurenci. V kontekstu sodne prakse pa nacionalno sodišče navaja, da je celo njegova sodna praksa glede tega različna.

44.      Nacionalno sodišče dalje navaja, da se v skladu z delom nacionalne sodne prakse člen 12(2) dekreta št. 153/99, ki davčne ugodnosti po členu 6 dekreta št. 601/73 razširja na bančne sklade, šteje samo kot razlagalen, tako da bi davčne ugodnosti veljale tudi za davčna obdobja pred začetkom veljavnosti dekreta št. 153/99.

45.      Meni tudi, da je treba preučiti vprašanje veljavnosti odločbe Komisije. V bistvu meni, da Komisija ni pravilno uporabila Pogodbe ES niti ni pravilno ocenila nalog, značaja in vloge bančnih skladov na italijanskem bančnem trgu. Nacionalno sodišče tudi meni, da Komisija svoje odločitve ni ustrezno utemeljila niti ni opravila ustrezne analize dejavnosti bančnih skladov v zvezi s pridobivanjem deležev v podjetjih, ki niso banka prejemnica, in z upravljanjem z njimi.

46.      Po mnenju nacionalnega sodišča je obstoj gospodarske dejavnosti jasen tudi iz tega, da se nadzorni deleži v bančnih družbah dajejo posebej za to ustanovljenim subjektom, da se ta položaj ohranja precej časa ter da se dobiček iz teh deležev uporablja za pridobivanje in upravljanje bistvenih deležev v drugih podjetjih, da bi se dosegli različni podjetniški cilji, vključno z gospodarskim razvojem sistema.

47.      Nacionalno sodišče se poleg tega sprašuje, ali zadevni davčni sistem ne diskriminira drugih podjetij, ki poslujejo na zadevnem trgu, sočasno pa tudi krši načeli svobode ustanavljanja in prostega pretoka kapitala.

48.      Glede na navedeno je nacionalno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži ta vprašanja:

„1.      Ali je več pravnih subjektov (npr. bančni skladi), ustanovljenih na podlagi zakona št. 218/90 in zakonskega dekreta št. 356/90 ter poznejših sprememb, ki imajo lahko nadzorni delež v družbah, ki opravljajo bančne dejavnosti, in lahko upravljajo z navedenimi deleži, te družbe pa so pomemben delež gospodarskih subjektov na trgu, ki jim odvisna podjetja prepustijo dobiček, treba obravnavati tako, da zanje – čeprav so jim zaupane družbenokoristne naloge – veljajo pravila Skupnosti o konkurenci? Ali glede na ureditev, sprejeto z dekretom št. 153/99, možnost, ki je bila ponujena navedenim subjektom, da porabijo dohodke od prodaje teh deležev za nakup in upravljanje precejšnjih deležev v drugih podjetjih, tudi v bančnih podjetjih, vključno z nadzornimi deleži v nebančnih podjetjih, v različne namene, med drugim za gospodarski razvoj sistema, prav tako pomeni opravljanje dejavnosti podjetja za uporabo konkurenčnega prava Skupnosti?

2.      Ali iz navedenega izhaja, da za te subjekte – v ureditvi iz zakona št. 218/90 ter dekreta št. 356/90 in poznejših sprememb ter v reformi iz zakona št. 461/98 in dekreta št. 153/99 – veljajo pravila Skupnosti o državnih pomočeh (člena 87 in 88 Pogodbe ES) glede ugodnejšega davčnega sistema, ki velja zanje?

3.      Če je odgovor na vprašanje 2 pritrdilen, ali poseben sistem olajšave neposrednega obdavčenja za izplačane dividende, ki je predmet tega postopka, pomeni državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES?

4.      Če je odgovor na vprašanje 2 pritrdilen, ali odločba 2003/146 Evropske komisije z dne 22. avgusta 2002, s katero je bilo odločeno, da se predpisi o državnih pomočeh za bančne sklade ne uporabljajo, ter ki je veljavna z vidika svoje zakonitosti in dejstva, da ne vsebuje obrazložitve in/ali da ta obrazložitev ni zadostna?

5.      Ali ne glede na to, ali se uporabljajo predpisi o državnih pomočeh, priznanje ugodnejšega davčnega sistema pri izplačilu dobička izključno nacionalnih bančnih podjetij, ki jih nadzorujejo skladi in od katerih so prejeli dobiček, oziroma dobička podjetij, katerih deleže so kupili s prihodkom od prodaje deležev v [bankah prejemnicah], pomeni diskriminacijo odvisnih podjetij v škodo drugih podjetij, ki delujejo na upoštevnem trgu, ter sočasno kršitev načel svobode ustanavljanja in prostega pretoka kapitala iz členov 12, 43 in naslednjih, ter člena 56 Pogodbe ES in naslednjih?

 Presoja

 Dopustnost

49.      Stranke, ki so predložile stališča, so ugovarjale dopustnosti vseh vprašanj nacionalnega sodišča.

 Prvo, drugo in tretje vprašanje

50.      Tožene stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da bi bilo treba prva tri vprašanja razglasiti za nedopustna iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

51.      Prvič, oprostitev iz člena 10a zakona št. 1745/62 se v nasprotju z izjavo nacionalnega sodišča iz predloga za sprejetje predhodne odločbe nanaša le na odtegljaj na predplačilo davka in ne na sam davek; drugič, niti navedeni člen, ki je veljal pred ustanovitvijo bančnih skladov, niti kakšna druga določba ne določa uporabe v njem določene oprostitve za bančne sklade, in tretjič, predložena vprašanja so izključno v nacionalnem interesu, ker gre le za ugotovitev, ali so bančni skladi upravičeni do oprostitve po členu 10a zakona št. 1745/62.

52.      Prvi in drugi ugovor se nanašata na to, da je nacionalno sodišče domnevno napačno razlagalo domača pravila, ki se uporabljajo za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari.

53.      V skladu z ustaljeno prakso Sodišče na podlagi člena 234 ES ni pristojno za razlago nacionalnega prava, saj mora nacionalno sodišče presoditi pomen nacionalnih določb in način njihove uporabe.(13)

54.      Glede tretjega ugovora toženih strank iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da le nacionalno sodišče lahko presodi o potrebi po izdaji predhodne odločbe in tudi o ustreznosti vprašanj, ki jih predlaga Sodišču. Če se torej predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, je Sodišče v načelu dolžno odločati.(14)

55.      Iz predložitvene odločbe izhaja, da nacionalno sodišče ne sprašuje Sodišča, ali se zadevne nacionalne določbe uporabljajo za bančne sklade v Italiji – glede česar se zdi, da se je nacionalno sodišče že opredelilo –, ampak kako je z usklajenostjo teh določb s pravili ES o konkurenci. V teh okoliščinah mora Sodišče pomagati nacionalnemu sodišču.

56.      Komisija navaja, da bi moralo Sodišče zanemariti tiste dele prvega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje, ki zadevajo dekret št. 153/99. Navedeni dekret je začel veljati po nastanku dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari leta 1998 in torej ni povezan z zadevo pred nacionalnim sodiščem.

57.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je mogoče vprašanja za predhodno odločanje zavrniti samo, če „je očitno, da razlaga prava Skupnosti ali nadzor nad veljavnostjo pravila prava Skupnosti, ki ga predlaga navedeno sodišče, ni povezan z dejanskim stanjem ali namenom glavnega postopka, oziroma če je problem hipotetičen“.(15)

58.      Menim, da v obravnavani zadevi ni tako. Čeprav se stranke, ki so predložile stališča, ne strinjajo, pa ostaja dejstvo, da pristojno nacionalno sodišče meni, da je dekret št. 153/99 upošteven za rešitev spora pred njim. Iz spisa se prav tako izkaže, da so italijanska sodišča v nekaterih primerih razsodila, da imajo določbe dekreta v zvezi z davčnim sistemom, kar zadeva bančne sklade, učinek za nazaj, to pa pomeni, da se je uporabljal pred letom 1998. Vprašanje razlage dekreta št. 153/99 po pravu Skupnosti se zdi prima facie upoštevno za postopek v glavni stvari.

59.      Če je to tako, potem pogoji iz sodne prakse Sodišča za razglasitev prvega, drugega in tretjega vprašanja kot nedopustnih, po mojem mnenju niso izpolnjeni.

 Četrto vprašanje

60.      Tožene stranke iz postopka v glavni stvari menijo, da je postala odločba Komisije dokončna, ker je Italija ni izpodbijala v rokih iz člena 230 ES. V podporo njihovemu sklepu se sklicujejo na sodbo TWD Textilwerke Deggendorf.(16)

61.      Menim, da obravnavane okoliščine niso primerljive s tistimi iz sodbe TWD Textilwerke Deggendorf.

62.      V tisti zadevi je bilo vprašanje, ali je tožeča stranka iz nacionalnega postopka prekludirana uveljavljati nezakonitost odločbe Komisije v podporo tožbe zoper upravni akt, s katerim je nacionalni organ zaradi izvedbe navedene odločbe Komisije odpovedal pomoč, ki jo je prejela. Sodišče je ob poudarku, da je treba varovati pravno varnost, razsodilo, da oseba, ki bi bila lahko izpodbijala odločbo in je dopustila iztek prekluzivnega roka iz tretjega odstavka člena 230 ES, v tožbi zoper nacionalni izvedbeni ukrep pred nacionalnim sodiščem ne more dvomiti v zakonitost navedene odločbe.

63.      Obravnavana zadeva pa se, nasprotno, nanaša na odločbo Komisije, naslovljeno na Italijo, ki je splošna in katere veljavnosti pred nacionalnim sodiščem ni izpodbijala nobena od vpletenih strank v nacionalnem postopku. Vprašanje veljavnosti je ex proprio motu postavilo nacionalno sodišče pri izvrševanju svojih pristojnosti po členu 234 ES. Morebitne zlorabe postopka s strani stranke, ki bi bila morala odločbo izpodbijati neposredno pred Sodiščem, vendar tega ni storila, ki je po mojem mnenju v središču sodne prakse TWD Textilwerke Deggendorf, torej v obravnavani zadevi ni.

64.      V členu 234 ES za nacionalna sodišča ni predpisan rok za vložitev predloga za sprejet je predhodne odločbe v zvezi z veljavnostjo aktov institucij ES. V skladu s sodno prakso so vprašanja za predhodno odločanje dopustna, če se zdijo upoštevna za rešitev nacionalnega postopka, pravni in dejanski kontekst pa je zadostno pojasnjen. Sodišče pri presoji veljavnosti zadevnega akta Skupnosti, ki je stvar vsebine, obravnava vse dejavnike, ki lahko nanj vplivajo, vključno z zahtevami, ki izhajajo iz načela pravne varnosti.

65.      Komisija tudi meni, da četrto vprašanje ni dopustno. V svoji odločbi je analizirala združljivost davčnih oprostitev iz dekreta št. 153/99, ki je začel veljati po upoštevnem času iz postopka v glavni stvari, s pravili Pogodbe o državnih pomočeh. Poleg tega je zadevala druge davčne oprostitve, kot so tiste iz člena 10a zakona št. 1745/62, ki je obravnavana določba v postopku o glavni stvari. Odločba Komisije torej ni upoštevna za rešitev zadeve pred nacionalnim sodiščem.

66.      Navedbe Italije so podobne tistim Komisije, opozarja pa tudi, da glede na to, da v odločbi Komisije ni bil obravnavan položaj bančnih skladov po prvotni zakonodajni ureditvi, vprašanje njene veljavnosti ni upoštevno za postopek v glavni stvari.

67.      Vprašanja, ali se člen 12 dekreta št. 153/99 uporablja za nazaj ali ne, ali sta člen 6 dekreta št. 601/73 in člen 10a zakona št. 1745/62 po nacionalnem pravu kakor koli povezana in ali sta upoštevna za rešitev zadeve iz postopka v glavni stvari, so zadeve, za presojo katerih je pristojno samo nacionalno sodišče. Poleg tega – kot je bilo navedeno zgoraj – ni očitno, da postavljena vprašanja niso upoštevna glede na dejansko stanje oziroma predmet postopka v glavni stvari.(17)

68.      Iz tega sledi, da bi bilo treba tudi četrto vprašanje šteti za dopustno.

 Peto vprašanje

69.      Tožene stranke iz postopka v glavni stvari ugovarjajo, da peto vprašanje ni dovolj določno. Nacionalno sodišče ni navedlo, kateri vidiki zadevne nacionalne zakonodaje bi bili lahko ovira za uresničevanje svobod iz Pogodbe ES oziroma katere bančne družbe ali skladi bi uživali koristi od morebitne diskriminacije.

70.      Res je, da peto vprašanje ni dovolj natančno. Vendar pa obsežna predložitvena odločba kot celota zagotavlja potrebne pravne in dejanske informacije, ki Sodišču omogočajo koristen in upošteven odgovor v zvezi z vsebino petega vprašanja.(18)

71.      Peto vprašanje bi bilo torej treba šteti za dopustno.

 Vsebina

 Prvo in drugo vprašanje

72.      Nacionalno sodišče s prvim in z drugim vprašanjem v bistvu želi pojasnilo, ali se lahko bančni skladi glede na to, da imajo v lasti nadzorne deleže v bankah prejemnicah in drugih podjetjih ter upravljajo z njimi, štejejo za „podjetja“ v smislu pravil Pogodbe ES o konkurenci, še posebej tistih v zvezi z državnimi pomočmi.

73.      Zdi se mi, da se v skladu s sodno prakso Sodišča bančni skladi v dveh primerih lahko štejejo za podjetja v smislu prava Skupnosti: prvič, če sami izvajajo „gospodarsko dejavnost“ v smislu sodne prakse, in/ali drugič, če so neposredno ali posredno vključeni v upravljanje podjetij, ki opravljajo tako gospodarsko dejavnost.

 Ali bančni skladi izvajajo gospodarsko dejavnost?

74.      Gotovo je, da se je Sodišče odločilo za funkcionalen pojem podjetja v smislu pravil ES o konkurenci. Odgovor na vprašanje, ali se določen subjekt lahko šteje za podjetje, je odvisen od tega, ali opravlja „gospodarsko dejavnost“, ne glede na njegovo pravno obliko in način njegovega financiranja.(19) V skladu s sodno prakso subjekt opravlja „gospodarsko dejavnost“, če „na trgu ponuja blago in storitve“. Sodišče je razsodilo tudi, da nepridobitnost zadevnega subjekta ali to, da zasleduje negospodarske cilje, ni upoštevno za njegovo kvalifikacijo za podjetje.(20)

75.      Zaradi ugotavljanja, ali italijanski bančni skladi sami opravljajo „gospodarsko dejavnost“ v smislu navedene sodne prakse, je treba preučiti njihove različne naloge in dejavnosti na podlagi obeh zgoraj navedenih zakonodajnih ureditev.

 Upravljanje z nadzornimi deleži

76.      Zdi se, da je bilo upravljanje z nadzornim deležem v banki prejemnici v skladu s prvotno zakonodajno ureditvijo omejeno na prodajo in/ali pridobitev deležev, izvajanje delničarskih pravic ter uporabo donosa za zasledovanje statutarnih ciljev bančnega sklada v javnem interesu in družbeno korist.

77.      Kot trdijo Komisija in tožene stranke iz postopka v glavni stvari, nobene od navedenih operacij ni mogoče enačiti s „ponujanjem blaga in storitev na trgu“. Ob ozki razlagi sodne prakse torej ne predstavljajo gospodarske dejavnosti v okviru pravil Pogodbe ES o konkurenci.

78.      Sam bi se odločil za širšo razlago. Strinjam se s stališčem italijanske vlade, da bi morali v okviru pravil ES o konkurenci šteti vsak subjekt za podjetje, ne samo, če ponuja blago in storitve na trgu, ampak tudi če izvaja dejavnosti, ki so gospodarskega značaja in bi lahko vodile v izkrivljanje na trgu, kjer obstaja konkurenca. Kot sem navedel v svojih predhodnih sklepnih predlogih, bi se bilo treba pri razlagi, ali je dejavnost gospodarska, osredotočiti na to, ali bi lahko to dejavnost „vsaj načeloma izvajalo zasebno podjetje za ustvarjanje dobička“.(21)

79.      Taka razlaga je utemeljena s potrebo po zagotovitvi polne učinkovitosti pravil Pogodbe o konkurenci, še posebej ob upoštevanju njihovega končnega namena, to je preprečevanja izkrivljanja konkurence na trgu, ki ga povzroča ravnanje katerega koli subjekta, javnega ali zasebnega. Sodišče se je na tako razlago oprlo, ko je ob uporabi kombinacije pravil Pogodbe o konkurenci, vključno s členom 3(1)(g) ES, in člena 10 ES, razširilo prepoved protikonkurenčnega ravnanja na dejanja javnih organov.(22)

80.      Kot navaja Italija in kamor se meri v odločbi Komisije,(23) v obravnavani zadevi ni mogoče izključiti obstoja konkurenčnega trga nadzornih deležev v bančnih družbah. Bančni skladi bi bili pri upravljanju s svojimi deleži na takem trgu pomembni dejavniki, še posebej ker bi lahko po pridobitvi dovoljenja ministrstva za zakladništvo prodali svoj nadzorni delež v eni banki prejemnici in pridobili novega v drugi. Navedene dejavnosti bi lahko vodile v izkrivljanje konkurence, če bi bil, na primer, nakupni položaj bančnih skladov izboljšan zaradi državne pomoči ali če bi se z drugimi podjetji dogovorili o spremembi cene njihovih nadzornih deležev. Ob ozkem razumevanju sodne prakse, kot predlaga Komisija in tožene stranke iz postopka v glavni stvari, pa bi bilo navedeno protikonkurenčno ravnanje zunaj pravil ES o konkurenci. Jasno je, da bi se bilo treba takemu razumevanju izogibati.

81.      Zdi se, da je položaj po uveljavitvi dekreta št. 153/99 drugačen. Po novi zakonodajni ureditvi – za katero se iz stališč strank na obravnavi zdi, da je bila deloma upravičena, ker predhodna ureditev ni dosegla cilja zagotovitve popolne ločitve med bančnimi skladi in bankami prejemnicami –imajo lahko bančni skladi neposredno ali posredno v lasti ali upravljanju samo nadzorne deleže v „operativnih podjetjih“, ki neposredno spodbujajo uresničevanje njihovih statutarnih ciljev v javnem interesu in poslujejo izključno v opredeljenih „upoštevnih sektorjih“. Deleže v bankah prejemnicah in katerih koli drugih podjetjih je bilo treba odsvojiti do predpisanega roka, ki je bil pozneje podaljšan do 31. decembra 2005. Če ti roki ne bi bili spoštovani, je nadzorni organ pooblaščen, da odredi prisilno prodajo zaradi prenehanja nadzora nad podjetjem.

82.      Nova ureditev je s temi obveznostmi v veliki meri odpravila potencial bančnih skladov, da vplivajo na trg nadzornih deležev, če tak trg obstaja. Ne zdi se verjetno, da bodo na tem trgu izkrivili konkurenco.

83.      Jasno pa je, da je v pristojnosti nacionalnega sodišča, da ugotovi, ali so pogoji iz zgoraj navedenih točk 81 in 82 izpolnjeni ter, še posebej, ali obstaja upoštevni trg nadzornih deležev.

 Dejavnosti, ki jih pri uresničevanju svojih ciljev v javnem interesu in družbeno korist neposredno opravljajo bančni skladi

84.      Strinjam se s Komisijo, da lahko bančni skladi pri zasledovanju svojih ciljev v javnem interesu in družbeno korist opravljajo dejavnosti, ki vključujejo ponujanje blaga ali storitev na trgu, na katerem obstaja konkurenca. Sektorji, v katerih so bančni skladi dejavni po prvotni in tudi po novi ureditvi, kot so znanstveno raziskovanje, izobraževanje, umetnost in zdravje, so pogosto podvrženi tržnim pogojem, v njih pa poslujejo podjetja, ki si konkurirajo in pridobivajo dobiček.

85.      Glede na to, da neprofitnost ni razlog za izvzetje, bi se lahko bančni skladi v teh okoliščinah šteli za podjetja v smislu sodne prakse.

86.      Nacionalno sodišče mora presoditi, ali bančni skladi pri izvajanju svojih statutarnih ciljev neposredno opravljajo gospodarsko dejavnost, ki vključuje ponujanje blaga ali storitev na trgu, na katerem obstaja konkurenca. Odgovor na to je treba najti na podlagi presoje vsakega posameznega primera.

 Bančni skladi kot matični subjekti podjetij

87.      V skladu s sodno prakso Sodišča je treba v smislu prava konkurence pojem „podjetje“ razumeti kot „gospodarsko enoto“.(24) Kadar odvisna družba ne določa prosto svojega ravnanja na trgu, ampak izvaja navodila, ki jih neposredno ali posredno prejema od matične družbe, ki jo v celoti obvladuje, tvorita obe gospodarsko enoto in ju je treba v okviru prava ES o konkurenci obravnavati kot celoto.(25)

88.      Podobno velja za sodno prakso v zvezi s pojmom gospodarske dejavnosti, ki ga je Sodišče razvilo v sodni praksi v zvezi s Šesto direktivo o DDV in ga v podporo svojim trditvam navaja Komisija; po tej sodni praksi družba, katere edini namen je pridobivanje deležev v drugih podjetjih, ne da bi sama neposredno ali posredno sodelovala pri upravljanju teh podjetij, brez poseganja v njene pravice kot delničarja, ne opravlja gospodarske dejavnosti v smislu Šeste direktive.(26) Iz tega sledi, da podjetje, ki neposredno ali posredno upravlja s takim podjetjem, opravlja gospodarsko dejavnost.

89.      Glede na to, da je jasno, da so banke prejemnice po pravilih Pogodbe o konkurenci podjetja, bi se bančni skladi po prvotni zakonodajni ureditvi tudi šteli za podjetja, kolikor poleg imetništva deleža neposredno ali posredno sodelujejo pri upravljanju teh bank prejemnic. Sodišče je kot mogoč dokaz za tako vključenost navedlo nudenje upravnih, računovodskih in informacijsko-tehnoloških storitev odvisnim družbam.(27)

90.      Ugotavljanje izpolnjevanja teh pogojev je dejansko vprašanje, ki ga mora rešiti nacionalno sodišče v vsakem posameznem primeru. Pri tem bi moralo nacionalno sodišče oceniti pooblastila bančnih skladov v zvezi z bankami prejemnicami in način, kako so se ali bi se lahko bila ta pooblastila izvajala na podlagi veljavnih nacionalnih pravil. To, da so imeli bančni skladi v lasti večinski delež in bi lahko imenovali nekatere člane svojih upravnih in nadzornih organov v upravni odbor ter nadzorni svet njihovih bank prejemnic ter da je bilo treba – pa čeprav samo začasno – zagotoviti operativno kontinuiteto med bančnimi skladi in nadzorovanimi bankami prejemnicami, bi bilo treba po mojem mnenju pretehtati v razmerju do prepovedi, da bančni skladi „neposredno“ sodelujejo pri kakršni koli bančni dejavnosti ali kakršni koli drugi dejavnosti, ki ni povezana z njihovimi statutarnimi cilji v javnem interesu in družbeno korist.

91.      Na drugi strani pa se zdi, da se je z uvedbo nove zakonodajne ureditve zmanjšala možnost bančnih skladov, da izvajajo „odločilen vpliv“ na banke prejemnice. Seveda pa mora o tem, ali to drži, presoditi nacionalno sodišče. Menim, da bi moralo nacionalno sodišče pri sklepanju upoštevati, da je članom upravnih organov bančnih skladov zdaj izrecno prepovedano članstvo v upravnih odborih bank ter da je bila ta prepoved v letu 2003 razširjena na upravne ali nadzorne funkcije v družbah, ki jih banka prejemnica obvladuje ali v katerih ima delež, in na osebe, ki opredeljujejo strategijo bančnega sklada. Nacionalno sodišče bi moralo prav tako upoštevati, da je bančnim skladom izrecno prepovedano opravljati bančne dejavnosti in neposredno ali posredno izvajati kakršne koli oblike financiranja subjektov s pridobitnimi cilji ali v korist podjetij, ki niso operativna podjetja, ne glede na njihov značaj.

92.      Glede razmerja do operativnih podjetij po novi zakonodajni ureditvi pa se bančni skladi, če imajo lahko na podlagi pravic, ki izhajajo iz njihovih deležev, odločilen vpliv na navedena podjetja, v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso(28) štejejo za podjetja, če se seveda tudi operativna podjetja štejejo za taka. To, da operativna podjetja ne smejo biti pridobitna in morajo delovati v enem od upoštevnih sektorjev, ne izključuje možnosti, da lahko delujejo s ponujanjem blaga ali storitev v sektorjih, v katerih si konkurirajo zasebni subjekti. Če to drži, potem bi tudi bančni skladi zaradi svojega odločilnega vpliva na operativna podjetja opravljali gospodarsko dejavnost in bi zanje veljala pravila Pogodbe ES o konkurenci.

93.      Nazadnje – kot opozarja italijanska vlada –, kolikor bančni skladi svojih statutov niso prilagodili ali niso odsvojili svojih nadzornih deležev, kot to zahteva nova zakonodajna ureditev, potem veljajo ugotovitve, ki sem jih navedel v zvezi s staro ureditvijo.

 Tretje vprašanje

94.      Nacionalno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali je sistem davčnih ugodnosti in oprostitev, kot je opisan v predložitveni odločbi, državna pomoč v smislu člena 87 ES.

95.      Komisija trdi, da če bi se upravičenci do davčne oprostitve – bančni skladi – šteli za podjetja, potem bi davčna ureditev načeloma bila državna pomoč po členu 87(1) ES, razen če bi bila upravičena zaradi značaja ali splošne strukture sistema, katerega del je.

96.      Italija se strinja, da če se člen 12 dekreta št. 153/99 razlaga tako, da davčne ugodnosti iz člena 6 dekreta št. 601/73 v kombinaciji s členom 10a zakona št. 1745/62 za nazaj razširja na bančne sklade po prvotni zakonodajni ureditvi, potem so navedene davčne ugodnosti državna pomoč v smislu členu 87(1) ES.

97.      Tožene stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da izpodbijana davčna ureditev ne izpolnjuje pogoja selektivnosti, ki je potreben za državno pomoč po členu 87(1) ES.

98.      Menim, da so zadevne davčne ugodnosti, če veljajo za podjetja v smislu sodne prakse, navedene v kontekstu prvega in drugega vprašanja,(29) državna pomoč po členu 87(1) ES.

99.      V skladu s sodno prakso se ukrepi, ki v različnih oblikah zmanjšujejo običajne izdatke iz proračuna podjetja in ki – ne da bi bile torej subvencije v ožjem smislu besede – so podobni ter imajo enak učinek, štejejo za pomoč v smislu člena 87(1) ES.(30)

100. Navedeni ukrepi vključujejo davčne ugodnosti, ki jih omogočajo države članice, tudi če v ožjem smislu ne vključujejo prenosa državnih sredstev. Davčne ugodnosti izpolnjujejo merilo zagotavljanja brezplačne ugodnosti, kolikor postavljajo osebe, za katere veljajo, v ugodnejši finančni položaj od drugih davkoplačevalcev.(31) Zdi se, da imajo izpodbijani ukrepi z razširitvijo davčnih ugodnosti na bančne sklade za upravičence prav tak učinek.

101. Vprašanje, ali davčna ugodnost vključuje oprostitev bančnih skladov od plačila odtegnjenega davka, kot navaja predložitvena odločba, ali od odtegljaja na davek, kot trdijo stranke, ki so predložile stališča, ni upoštevno. V obeh primerih se upravičencem do oprostitve daje brezplačno ugodnost, ali neplačilo celotnega davka ali precejšen odlog pri tem.

102. Glede pogoja selektivnosti, na podlagi katerega mora ukrep koristiti določenim podjetjem ali proizvodnji določenega blaga, ima po mojem mnenju Komisija prav, ko trdi, da člen 10a zakona št. 1745/62, s tem ko koristi nekaterim podjetjem zaradi njihovega pravnega značaja (skladi ali subjekti javnega prava) in konkretnega sektorja, v katerem poslujejo (izobraževanje, javno zdravje itn.), prima facie izpolnjuje to merilo.

103. Enaka utemeljitev velja za člen 12 dekreta št. 153/99 v povezavi s členom 6 dekreta št. 601/73, kolikor za bančne sklade določa 50-odstotno znižanje davka od dohodka pravnih oseb, če svoje dejavnosti omejijo na upoštevne sektorje.

104. V skladu s sodno prakso Sodišča bi moralo nacionalno sodišče kljub temu presoditi, ali je mogoče navedene davčne ugodnosti utemeljiti z značajem ali s splošno strukturo sistema, katerega del so, v tem primeru pa bi bile zunaj področja uporabe člena 87(1) ES.(32) Zdi se, da razširitev spornih davčnih ugodnosti na bančne sklade izhaja iz cilja nacionalne zakonodaje, to je zagotoviti koristi določenim subjektom, ki zasledujejo cilje v javnem interesu in družbeno korist, ne pa iz notranje logike davčnih pravil ali tehnike obdavčevanja. Če je tako, potem bi ugodnosti, ki so jih deležni bančni skladi, izpolnjevale merilo selektivnosti.

105. Nazadnje, to, da se z zadevnimi ukrepi zasledujejo cilji v javnem interesu in družbeno korist, v skladu s sodno prakso ni upoštevno za njihovo opredelitev kot državno pomoč po členu 87(1) ES.(33)

106. Če torej obstajajo drugi elementi pojma države pomoči – to je izkrivljanje konkurence in učinek na trgovino med državami članicami – ter če davčne ugodnosti niso utemeljene z značajem ali s splošno strukturo sistema, o čemer mora presoditi nacionalno sodišče, potem bi zadevne davčne ugodnosti iz postopka v glavni stvari, ali oprostitev odtegljaja na davek ali znižanje davka od dohodka pravnih oseb, izpolnjevale pogoje za njihovo kvalifikacijo kot državna pomoč po členu 87(1) ES, če se namenjajo „podjetjem“ v smislu pravil Pogodbe o konkurenci, kot je bilo navedeno v kontekstu prvega in drugega vprašanja.

 Četrto vprašanje

107. Nacionalno sodišče s četrtim vprašanjem predlaga Sodišču, naj razsodi o veljavnosti odločbe Komisije.

108. Veljavnost odločbe Komisije je treba presojati glede na konkretno vsebino, to je analizo nove zakonodajne ureditve.

109. Zdi se, da je potrebnih nekaj uvodnih ugotovitev. Sodna praksa glede natančnega obsega nadzora Sodišča ni v celoti ustaljena. Kadar odločba Komisije vsebuje zapleteno ekonomsko analizo, sodna praksa vlogo Sodišča splošno omejuje na preverjanje, ali so bila spoštovana postopkovna pravila in pravila o obrazložitvi, ali je bilo dejansko stanje pravilno navedeno ter ali je prišlo do očitne napake pri presoji oziroma zlorabe pooblastil, in ne dovoljuje, da bi sodišče Skupnosti ekonomsko analizo Komisije nadomestilo s svojo.(34) Navedena sodna praksa zadeva odločbe Komisije, sprejete po členih 81(3) in 87(3) ES, v katerih ima ta široko polje proste presoje, ter tudi po členu 87(1) ES.(35)

110. V drugih primerih pa je Sodišče razsodilo, da glede na to, da je državna pomoč „pravni koncept, ki ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov […], mora sodišče Skupnosti načeloma in ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera pred njim ter tudi tehničnosti in zapletenosti presoje Komisije opraviti celovit nadzor nad tem, ali ukrep sodi na področje uporabe člena [87(1)] Pogodbe“.(36)

111. Sam menim, da bi Sodišče moralo intenzivneje analizirati odločbe Komisije glede tega, ali državni ukrep predstavlja državno pomoč po členu 87(1) ES, čeprav je res, da lahko to povzroča praktične težave v postopkih po členu 234 ES. Objektivnost koncepta državne pomoči ter dejstvo, da si Komisija v nasprotju s svojim izključnim in širokim pooblastilom za odločanje po prostem preudarku po členu 87(3) ES oziroma členu 81(3) ES vlogo razlaganja in uporabe člena 87(1) ES – čeprav za različne namene – deli z nacionalnimi sodišči, po mojem mnenju zahtevata, da nadzorna pooblastila Sodišča ne bi smela biti omejena na kakršne koli konkretne razloge. Posledično lahko sodišče Skupnosti, kjer je to primerno, ekonomsko presojo Komisije nadomesti s svojo, ne glede na zapletenost te.

112. Nasproten pristop bi bil tudi v nasprotju s tem, da je Sodišče od nacionalnih sodišč zahtevalo, naj pri ugotavljanju, ali državni ukrep predstavlja državno pomoč po Pogodbi, opravijo popolno ekonomsko analizo vseh upoštevnih dejavnikov.(37)

113. Tega vprašanja pa ni treba razrešiti na tem mestu, saj po mojem mnenju odločbe Komisije v nobenem primeru ne bi bilo mogoče šteti kot neveljavne.

114. Jasno je, da je bil spoštovan pravilen postopek. Potek postopka in razlogi za njegovo uvedbo po členu 88(2) ES so v odločbi Komisije jasno obrazloženi.(38)

115. V skladu s sodno prakso mora „obrazložitev, ki jo zahteva člen 253 ES, […] ustrezati zadevnemu aktu ter jasno in nedvoumno razkrivati utemeljitev institucije, ki je sprejela zadevni ukrep, tako se da lahko zadevne osebe seznanijo z razlogi za ukrep, pristojno sodišče pa lahko izvede nadzorna pooblastila. […] Ni nujno, da utemeljitev obravnava vsa upoštevna dejstva in pravna vprašanja, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev ustreza zahtevam iz člena 234 ES, presojati ne samo glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno vsebino“.(39)

116. Odločba se začenja z uvodno presojo izpodbijanih ukrepov, ki so Komisijo vodili v uvedbo postopka po členu 88(2) ES. Nato se nadaljuje s podrobnim opisom pristojnosti, vloge in funkcij bančnih skladov po novi ureditvi in zadevnih davčnih ugodnosti. Vsebuje tudi stališča naslovnika odločbe, Italije, in povzetek pripomb, ki so jih predložile zainteresirane tretje stranke.

117. Na tej podlagi je Komisija razvila pravno utemeljitev, na kateri temeljijo sklepi, vključno ne samo s sklicevanjem na sodno prakso, ki jih podpira, ampak tudi s kratko razpravo o njej.(40) Menim, da je utemeljitev izražena „jasno in nedvoumno“ ter torej ustreza standardu, ki ga je postavilo Sodišče.

118. Glede obveznosti pravilne navedbe dejanskega stanja je treba ugotoviti, da se v predložitveni odločbi ne dvomi v dejanske navedbe Komisije, ampak v njihovo pravno presojo v okviru pravil Pogodbe o konkurenci. Kakor koli, kot je navedeno zgoraj, je jasno, da je dejansko ozadje ustrezno opisano in da odločba Komisije torej tudi v tem smislu ni pomanjkljiva.

119. Menim, da ni razloga za sklep, da je Komisija storila napako pri ekonomski presoji predmetnih nacionalnih ukrepov. Nacionalno sodišče v bistvu kritizira Komisijo, da ni ustrezno upoštevala vpliva, ki ga lahko ima na bančni trg upravljanje bančnih skladov z nadzornimi deleži v bankah prejemnicah in njihova poznejša odsvojitev, še posebej ob upoštevanju njihove naloge v zvezi z „gospodarskim razvojem sistema“. Nacionalno sodišče prav tako kritizira Komisijo, da ni ustrezno analizirala razmerja med bančnimi skladi in njihovimi „operativnimi podjetji“.

120. V odločbi Komisije so presoji teh vprašanj posvečene točke od 36 do 39, od 43 do 45 ter od 48 do 50.

121. Na podlagi navedene presoje je Komisija sklenila, da so obveznost odsvojitve vseh nadzornih deležev v določenem roku ter obveznosti in omejitve za člane notranjih teles in direktorje bančnih skladov, kar zadeva njihovo razmerje do bank prejemnic – še posebej prepoved opravljanja upravnih, vodstvenih ali nadzornih nalog v bankah prejemnicah ali katerem koli drugem finančnem podjetju –, kot tudi omejitve glede upravljanja premoženja po novi zakonodajni ureditvi okrepile ločenost med bančnimi skladi in finančnimi ustanovami ter tako pomagale pri „zmanjšanju ustrezajočih skrbi pri odločanju o uvedbi postopka“.(41) Sklenila je, da upravljanje njihovega premoženja ni gospodarska dejavnost in zato bančni skladi niso podjetja v smislu člena 87(1) ES.(42)

122. Komisija je ugotovila tudi, da bančni skladi niso upravičeni do lastništva kakršnega koli deleža v podjetjih, razen v operativnih podjetjih. V tem primeru pa je Komisija sklenila, da če opravljajo operativna podjetja dejavnosti zagotavljanja storitev na trgu z obstoječo konkurenco, potem pomeni sposobnost bančnih skladov, „da nadzirajo podjetja, možno izkrivljanje konkurence, njihove dejavnosti pa ne morejo biti v celoti imune pred konkurenčnim nadzorom“.(43) Komisija je sklenila, da zaradi „možnosti pridobivanja nadzora nad operativnimi podjetji […] [bančni] skladi niso podjetja, kolikor to ne pomeni neposredne vključenosti v dejavnost nadziranega podjetja“.(44)

123. Komisija je na tej podlagi sklenila, da bančni skladi niso podjetja po členu 87(1) ES, razen če opravljajo gospodarsko dejavnost v smislu sodne prakse, to je s ponujanjem blaga ali storitev na trgu z obstoječo konkurenco, tudi v enem od „upoštevnih sektorjev“.

124. Kljub dvomom nacionalnega sodišča in kot je mogoče razbrati iz moje obrazložitve zgoraj,(45) se v bistvu strinjam s presojo Komisije in z njenim sklepom glede značaja bančnih skladov po novi zakonodajni ureditvi. Predložitvena odločba po mojem mnenju ne ponuja dodatnih pravnih ali ekonomskih elementov oziroma alternativne analize, ki bi ogrozila presojo Komisije.

125. Glede skrbi nacionalnega sodišča, da analiza Komisija pripisuje premajhen pomen nalogi bančnih skladov v zvezi z „gospodarskim razvojem sistema“, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da državni ukrepi niso državne pomoči zaradi ciljev, ampak zaradi učinkov. To, da je ena od nalog bančnih skladov „gospodarski razvoj sistema“, ne pomeni, da so ti podjetja v okviru pravil Pogodbe ES o konkurenci.

126. Sklenem lahko torej, da Komisija v svoji odločbi ni storila nobene napake pri presoji.

127. Glede na navedeno je odgovor na četrto vprašanje, da ni razlogov za razglasitev odločbe Komisije 2003/146 za neveljavno.

 Peto vprašanje

128. Besedilo petega vprašanja ni povsem jasno. V kontekstu predložitvene odločbe pa se zdi, da želi nacionalno sodišče v bistvu izvedeti, ali bi lahko zadevne davčne ugodnosti iz postopka v glavni stvari pomenile diskriminacijo, prepovedano po členu 12, ali kršile pravico do ustanavljanja po členu 43 in naslednjih ter do prostega pretoka kapitala po členu 56 ES in naslednjih, kar oboje izraža načela nediskriminacije.

129. V skladu s sodno prakso morajo države članice, tudi če v trenutnem stanju prava Skupnosti neposredno obdavčevanje ne sodi v pristojnost Skupnosti, kljub temu izvajati svoje pridržane pristojnosti v skladu s pravom Skupnosti, kar vključuje spoštovanje določb o pravici do ustanavljanja in prostem pretoku kapitala.(46)

130. Čeprav je v končni fazi v pristojnosti nacionalnega sodišča, da presodi o področju uporabe nacionalnih določb, je iz spisa razvidno, da zadevne davčne ugodnosti niso posebej namenjene bančnim skladom. Člen 10a zakona št. 1745/62 ne zajema samo dividend, ki izhajajo iz bančnih dejavnosti, ampak se v splošnem uporablja za dividende, ki jih v Italiji pridobijo negospodarski subjekti, ki zasledujejo družbenokoristne cilje in cilje v javnem interesu. Navedena določba se uporablja za vse dividende, ki jih v Italiji pridobi subjekt, ki izpolnjuje njene zahteve, brez razlikovanja zaradi kraja ustanovitve.

131. Enako velja za 50-odstotno znižanje davka od dohodka pravnih oseb v korist negospodarskih subjektov, ki zasledujejo cilje v javnem interesu in družbeno korist, ki ga člen 12 dekreta št. 153/99 razširja na bančne sklade, ki so svoje statute prilagodili njegovim splošnim določbam in poslujejo v „upoštevnih sektorjih“. Bančni skladi so do tega upravičeni, ker se posvečajo izključno ciljem v javnem interesu in družbeno korist. Zdi se, da take davčne ugodnosti veljajo za kateri koli subjekt, ki je v Italiji zavezan plačilu davka od dohodka pravnih oseb in izpolnjuje pogoje, ne glede na državno pripadnost ali kraj ustanovitve.

132. Če sklenem, nič v predložitveni odločbi ne nakazuje, da bi bile zadevne nacionalne zakonodajne določbe neposredno ali posredno diskriminatorne v nasprotju s členom 12 ES oziroma da bi ovirale pravico do ustanavljanja ali prosti pretok kapitala po členu 43 ES in naslednjih oziroma členu 56 ES in naslednjih.

133. Glede na navedeno bi bilo treba na peto vprašanje odgovoriti nekaj v tem smislu, da se z davčno ureditvijo, ki za davčne sklade določa davčne ugodnosti za njihov dohodek v Italiji, in sicer zaradi njihovih ciljev v javnem interesu in družbeno korist, ter brez razlikovanja zaradi državne pripadnosti ali kraja ustanovitve, ne kršijo členi 12, 43 in naslednji ES ter člen 56 in naslednji ES.

 Predlog

134. Na podlagi navedenega bi bilo treba na vprašanja Corte suprema di cassazione odgovoriti:

1.      Vprašanji 1 in 2: Bančni skladi, kot jih urejajo zakon št. 218 z dne 30. junija 1990 in povezan zakonski dekret št. 356 z dne 20. novembra 1990, kot sta bila spremenjena, ter zakon št. 461 z dne 23. decembra 1998 in zakonski dekret št. 153 z dne 17. maja 1999, kot sta bila spremenjena, so podjetja v okviru pravil Pogodbe ES o konkurenci, še posebej člena 87(1) ES o državni pomoči, če opravljajo gospodarsko dejavnost v smislu sodne prakse Sodišča. To je takrat, kadar:

–        obstaja pri upravljanju z njihovimi nadzornimi deleži v bankah prejemnicah ali katerem koli drugem podjetju upoštevni trg, na katerem lahko zasebna podjetja opravljajo enako dejavnost s pridobitnim namenom;

ali

–        pri izvajanju svojih statutarnih ciljev v javnem interesu in družbeno korist ponujajo blago oziroma storitve na trgu z obstoječo konkurenco;

ali

–        zaradi pravic, ki izhajajo iz njihovih nadzornih deležev, ali kako drugače, neposredno ali posredno sodelujejo pri upravljanju podjetij, ki sama opravljajo gospodarsko dejavnost v smislu sodne prakse.

2.      Vprašanje 3: Če obstajajo drugi elementi pojma države pomoči – to je izkrivljanje konkurence in učinek na trgovino med državami članicami – in če davčne ugodnosti niso utemeljene z značajem ali s splošno strukturo sistema, o čemer mora presoditi nacionalno sodišče, potem bi zadevne davčne ugodnosti iz postopka v glavni stvari, ali oprostitev odtegljaja na davek ali znižanje davka od dohodka pravnih oseb, izpolnjevale pogoje za opredelitev, da so državna pomoč po členu 87(1) ES, če se namenjajo „podjetjem“ v smislu pravil Pogodbe o konkurenci, kot je bilo navedeno v kontekstu prvega in drugega vprašanja.

3.      Vprašanje 4: Ni razlogov za razglasitev odločbe Komisije 2003/146/ES z dne 22. avgusta 2002 za neveljavno.

4.      Vprašanje 5: Z davčno ureditvijo, ki med drugim za davčne sklade določa davčne ugodnosti v zvezi z njihovim dohodkom v Italiji zaradi njihovih ciljev v javnem interesu in družbeno korist ter brez razlikovanja zaradi državne pripadnosti ali kraja ustanovitve, se ne kršijo členi 12, 43 in naslednji ES ter 56 in naslednji ES.

1 – Jezik izvirnika: angleščina.

2 – Istituzione di una ritenuta d'acconto o di imposta sugli utili distribuiti dalle società e modificazioni della disciplina della nominatività obbligatoria dei titoli azionari (GURI št. 5 z dne 7. januarja 1963, str. 61, kot ga dopolnjuje člen 6 zakonskega dekreta št. 22 z dne 21. februarja 1967, nuove disposizioni in materia di ritenuta d'acconto o di imposta sugli utili distribuiti dalle società (GURI št. 47 z dne 22. februarja 1967, str. 1012), ki je bil z zakonom št. 209 z dne 21. aprila 1967 (GURI št. 101 z dne 22. aprila 1967, str. 2099), s spremembami, preoblikovan v zakon.

3 – Disciplina delle agevolazioni tributarie (GURI št. 268 z dne 16. oktobra 1973, str. 3).

4 – Nacionalno sodišče v predložitveni odločbi opisuje člen 10a kot oprostitev od odtegnjenega davka in ne kot oprostitev od odtegljaja na predplačilo davka. Glej točki 51 in 101 v nadaljevanju.

5 – Zakon, s katerim je italijanski parlament na vlado prenesel nalogo reorganizacije določb civilnega in davčnega prava, ki so veljale za subjekte prenosnike, navedene v členu 11(1) zakonskega dekreta št. 356, kot tudi davčne ureditve prestrukturiranja bank (GURI št. 4 z dne 7. januarja 1999, str. 4).

6 – S členom 11 zakona 448 z dne 28. decembra 2001 o proračunu za leto 2002 so bili dodani naslednji upoštevni sektorji: družinske in povezane vrednote, rast in razvoj mladih; izobraževanje, poučevanje in usposabljanje, vključno s pridobivanjem publikacij za šole; prostovoljno in dobrodelno delo, filantropija; verski in duhovni razvoj; pomoč starejšim; državljanske pravice, preprečevanje kriminala in javna varnost; varna prehrana in visokokakovostno kmetijstvo; socialni razvoj in gradnja socialnih stanovanj na lokalni ravni; varstvo potrošnikov; civilna zaščita; javno zdravje, preventivna in rehabilitacijska medicina; šport, preprečevanje in rehabilitacija odvisnosti od mamil; duševne in psihološke razmere; znanstvene in tehnološke raziskave, varstvo okolja; umetnost, kulturne dejavnosti in kulturna dediščina.

7 – Zakon št. 350 z dne 24. decembra 2003 o proračunu za leto 2004.

8 – Člen 11 zakona št. 448/01 z dne 28. decembra 2001 in člen 4 zakonskega dekreta št. 143 z dne 24. junija 2003, preoblikovanega v zakon z zakonom št. 212 z dne 1. avgusta 2003.

9 – Glej zgoraj navedeno točko 13.

10 – Opis nacionalnega postopka iz predložitvene odločbe nacionalnega sodišča se v določeni meri razlikuje od tistega, ki ga navajajo stranke, ki so predložile stališča. Nacionalno sodišče tako v predložitveni odločbi ne omenja tega, da spor na nacionalni ravni zadeva zahtevo za davčno oprostitev, predloženo za leto 1998 in torej pred sprejetjem dekreta št. 153/99. To so navedle samo stranke, ki so predložile stališča. Opis vloge posameznih strank v nacionalnem postopku se ne ujema vedno. V predložitveni odločbi se na primer kot prvotni vložnik omenja družba Cassa di Risparmio di San Miniato SpA in ne njen holding Fondazione. Iz stališč, ki so jih predložile druge stranke, izhaja, da je bil dejansko sklad Fondazione tisti, ki je prvi vložil zahtevo za oprostitev. Te razlike pa bistveno ne vplivajo na vsebino zadeve. Glej tudi v nadaljevanju navedeni točki 51 in 101.

11 – Zdi se, da so te določbe po nacionalnem pravu povezane. Glej v nadaljevanju navedeno točko 67.

12 – UL 2003, L 55, str. 56.

13 – Glej med drugim sodbo Sodišča z dne 7. decembra 1995 v zadevi Ayuntamiento de Ceuta (C-45/94, Recueil, str. I-4385, točka 26).

14 – Glej med drugim sodbo z dne 12. aprila 2005 v zadevi Keller (C-145/03, Recueil, str. I-2529, točka 33).

15 – Glej med drugim sodbo z dne 5. februarja 2004 v zadevi Schneider (C-380/01, Recueil, str. I-1389, točka 22 in tam navedena sodna praksa).

16 – Sodba z dne 9. marca 1994 (C-188/92, Recueil, str. I-833).

17 – Glej zgoraj navedeni točki 57 in 58 ter tam navedeno sodno prakso.

18– Glej sodbo z dne 22. maja 2003 v zadevi Korhonen in drugi (C-18/01, Recueil, str. I-5321, točka 20 in tam navedena sodna praksa).

19 – Sodba z dne 23. aprila 1991 v zadevi Höfner in Elser (C-41/90, Recueil, str. I-1979, točka 21). Za novejšo sodno prakso glej sodbo z dne 28. junija 2005 v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji (C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 112 in tam navedena sodna praksa). Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi AOK Bundesverband in drugi (sodba z dne 16. marca 2004, C-264/01, C-306/01, C-354/01 in C-355/01, Recueil, str. I-2493, točka 25).

20 – Glej med drugim sodbi z dne 16. novembra 1995 v zadevi FFSA in drugi (C-244/94, Recueil, str. I-4013, točka 21) ter z dne 12. septembra 2000 v zadevi Pavlov in drugi (od C-180/98 do C-184/98, Recueil, str. I-6451, točka 117 in tam navedena sodna praksa).

21 – Glej moje zgoraj v opombi 19 navedene sklepne predloge AOK Bundesverband in drugi, točka 27 in tam navedena sodna praksa.

22 – Glej sodbi z dne 11. aprila 1989 v zadevi Ahmed Saeed Flugreisen in SilverLine Reisebüro (66/86, Recueil, str. 803, točka 48 in tam navedena sodna praksa) ter z dne 9. junija 1994 v zadevi Delta Schiffahrts- und Speditionsgesellschaft (C-153/93, Recueil, str. I-2517, točka 14 in tam navedena sodna praksa).

23 – Točka 9, tretja alinea.

24 – Sodba z dne 12. julija 1984 v zadevi Hydrotherm (170/83, Recueil, str. 2999, točka 11). Glej tudi zgoraj v opombi 19 navedeno sodbo Dansk Rørindustrie in drugi proti Komisiji, točka 112 in tam navedena sodna praksa. Podobno je Sodišče prve stopnje razsodilo, da „je člen 85(1) Pogodbe EGS namenjen gospodarskim enotam, ki so sestavljene iz enotne organizacije osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki dolgoročno zasleduje konkreten ekonomski cilj in lahko prispeva k storitvi take kršitve, na katero se nanaša navedena določba“. (sodba z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T-11/89, Recueil, str. II-757, točka 311).

25 – Sodba Sodišča prev stopnje z dne 12. januarja 1995 v zadevi Viho proti Komisiji (-102/92, Recueil, str. II-17, točka 51). Glej tudi sodbi z dne 24. oktobra 1996 v zadevi Viho proti Komisiji (C-73/95 P, Recueil, str. I-5457, točka 16 in tam navedena sodna praksa) ter z dne 31. oktobra 1974 v zadevi Sterling Drug (15/74, Recueil, str. 1147, točka 41). Velja tudi omeniti, da se po členu 3 Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL 1990, L 257, str. 13) odvisna družba ne šteje za neodvisno, če obstaja možnost, da matična družba „izvaja odločilen vpliv na drugo podjetje“. Glej tudi merila za konsolidacijo računovodskih izkazov nadrejenih in podrejenih podjetij iz Sedme direktive Sveta 83/349/EGS z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih, ki temelji na členu [44](3)(g) Pogodbe (UL L 193, str. 1), ter sklepne predloge generalnega pravobranilca Warnerja v zadevi Istituto Chemioterapico Italiano in Commercial Solvents proti Komisiji (sodba z dne 6. marca 1974, 6/73 in 7/73, Recueil, str. 223, zlasti str. od 262 do 268), ki predlaga empirično pravilo, da kadar ima matična družba večinski delež v odvisni družbi, potem le-ta načeloma ni neodvisna.

26 – Sodba z dne 14. novembra 2000 v zadevi Floridienne in Berginvest (C-142/99, Recueil, str. I-9567, točke od 17 do 19 in tam navedena sodna praksa). Strinjam se, da bi morali imeti enaki koncepti na različnih področjih prava Skupnosti zaradi skladnosti in enotnosti enak pomen, razen če je drugačen pomen utemeljen z značajem ali s posebnostmi področja, na katerem se ta koncept uporablja in ki lahko zahteva ad hoc razumevanje. V tem konkretnem primeru se zdi razumno sprejeti predlog Komisije, da se sodna praksa v zvezi s Šesto direktivo o DDV lahko po analogiji uporablja v okviru pravil o konkurenci.

27 – Zgoraj v opombi 26 navedena sodba Floridienne in Belginvest, ibidem.

28 – Glej zgoraj navedene opombe 24, 25 in 26.

29 – Glej zgoraj navedene točke od 73 do 93.

30 – Glej med drugim sodbo z dne 19. maja 1999 v zadevi Italija proti Komisiji (C-6/97, Recueil, str. I-2981, točka 15 in tam navedena sodna praksa).

31 – Sodba z dne 15. marca 1994 v zadevi Banco Exterior de España (C-387/92, Recueil, str. I-877, točka 14). Glej tudi sodbo z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji (C-156/98, Recueil, str. I-6857, točki 25 in 26 ter tam navedena sodna praksa).

32 – Glej med drugim sodbo z dne 29. aprila 2004 v zadevi Gil Insurance in drugi (C-308/01, Recueil, str. I-4777, točka 72 in tam navedena sodna praksa).

33 – Glej zgoraj navedeno točko 20.

34 – Glej med drugim sodbi Sodišča z dne 29. februarja 1996 v zadevi Belgija proti Komisiji (C-56/93, Recueil, str. I-723, točka 11 in tam navedena sodna praksa) ter z dne 14. januarja 1997 v zadevi Španija proti Komisiji (C-169/95, Recueil, str. I-135, točka 34) ter sodbe Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 v zadevi AIUFFASS in AKT proti Komisiji (T-380/94, Recueil, str. II-2169, točka 56); z dne 28. februarja 2002 v zadevi Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji (T-395/94, Recueil, str. II-875, točka 257) ter z dne 25. junija 1998 v zadevi British Airways in drugi ter British Midland Airways proti Komisiji (T-371/94 in T-394/94, Recueil, str. II-2405, točka 79).

35 – V okviru sodne prakse Sodišča prve stopnje glej sodbe z dne 12. decembra 1996 v zadevi Air France proti Komisiji (T-358/94, Recueil, str. II-2109, točki 71 in 72); z dne 15. septembra 1998 v zadevi BFM in EFIM proti Komisiji (T-126/96 in T-127/96, Recueil, str. II-3437, točka 81); z dne 12. decembra 2000 v zadevi Alitalia proti Komisiji (T-296/97, Recueil, str. II-3871, točka 105) in z dne 21. oktobra 2004 v zadevi Lenzing proti Komisiji (T-36/99, ZOdl., str. II-3577, točka 150). Sodišče je enako razlogovalo v sodbi z dne 8. maja 2003 v zadevi Italija in SIM 2 Multimedia proti Komisiji (C-328/99 in C-399/00, Recueil, str. I-4035, točka 39). Vse navedene zadeve so se nanašale na uporabo „merila zasebnega vlagatelja“ s strani Komisije, ki vključuje zapleteno ekonomsko analizo, da bi se ugotovilo, ali so zadevni državni ukrepi državne pomoči po členu 87(1) ES.

36 – Sodba z dne 16. maja 2000 v zadevi Francija proti Ladbroke Racing in Komisiji (C-83/98 P, Recueil, str. I-3271, točka 25, poudarek dodan). Glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2002 v zadevi Linde proti Komisiji (T-98/00, Recueil, str. II-3961, točka 40). Sodišče prve stopnje je svojo razlago sodne prakse povzelo v sodbi z dne 16. septembra 2004 v zadevi Valmont proti Komisiji (T-274/01, ZOdl., str. II-3145, točka 37), v kateri je razsodilo, da gre za izjemo od načela celovitega nadzora Sodišča glede tega, ali ukrep sodi na področje uporabe člena 87(1) ES takrat, kadar gre za zapleteno ekonomsko analizo, v tem primeru pa je nadzor Sodišča omejen.

37 – Sodba z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi (C-39/94, Recueil, str. I-3547, točka 62).

38 – Točka 9 odločbe Komisije.

39 – Med drugim sodba z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji (C-310/99, Recueil, str. I-2289, točka 48 in tam navedena sodna praksa).

40 – Točki 44 in 49.

41 – Točka 43.

42 – Točka 59.

43 – Točka 49.

44 – Točka 52.

45 – Glej zgoraj navedeni točki 81 in 82 ter točke od 91 do 93.

46 – Sodba z dne 11. marca 2004 v zadevi Lasteyrie du Saillant (C-9/02, Recueil, str. I-2409, točka 44 in tam navedena sodna praksa).