Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MELCHIORJA WATHELETA,

predstavljeni 13. decembra 2012(1)

Zadeva C-565/11

Mariana Irimie

proti

Administraţia Finanţelor Publice Sibiu

in

Administraţia Fondului pentru Mediu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunalul Sibiu (Romunija))

„Povračilo dajatev, ki jih je država članica prejela s kršitvijo prava Unije – Nacionalna ureditev, ki omejuje obresti, ki jih mora država plačati na povrnjene dajatve – Načela enakovrednosti, učinkovitosti in sorazmernosti“





I –    Uvod

1.        Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med M. Irimie na eni strani ter Administraţia Finanţelor Publice Sibiu (uprava za javne finance, Sibiu) in Administraţia Fondului pentru Mediu (uprava okoljskega sklada) na drugi strani, v katerem je M. Irimie zahtevala povračilo dajatve, ki ji je bila odmerjena s kršitvijo prava Unije, in sicer člena 110 PDEU, in plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je plačala dajatev, do dneva njenega dejanskega vračila.

2.        Ob registraciji osebnega vozila iz druge države članice je M. Irimie morala plačati dajatev za onesnaževanje.(2)

3.        V sodbi v zadevi Tatu(3), ki se nanaša na zadevno dajatev, je Sodišče presodilo, da je treba člen 110 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uvede okoljsko dajatev za onesnaževanje, ki jo je treba plačati za motorna vozila ob prvi registraciji v tej državi članici, če ta davčni ukrep učinkuje tako, da v tej državi članici odvrača od uporabe rabljenih vozil, ki so bila kupljena v drugih državah članicah, ne da bi hkrati odvračal od nakupa rabljenih vozil, ki so enako stara in enako obrabljena, na nacionalnem trgu.

4.        V predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je bil v tajništvo Sodišča vložen 10. novembra 2011, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je nacionalna ureditev, ki določa, da je treba obresti na dajatev, ki jo je treba vrniti, plačati od dne, ki sledi vložitvi zahtevka za vračilo, in ne od dne, ko je bila dajatev plačana, v skladu s pravom Unije. Ob tem se predložitveno sodišče sprašuje zlasti, ali je nacionalna ureditev v skladu z načeli enakovrednosti, učinkovitosti in sorazmernosti ter z lastninsko pravico, ki jo zagotavlja člen 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v povezavi s členom 6 PEU.

II – Romunski pravni okvir

5.        V romunskem pravnem redu davčni postopek ureja uredba vlade št. 92 z dne 24. decembra 2003 o zakoniku o davčnem postopku (Ordonanţa Guvernului nr. 92 privind Codul de procedură fiscală) (Monitorul Oficial al României, Oddelek I, št. 513 z dne 31. julija 2007), kakor je bila pozneje spremenjena in dopolnjena (v nadaljevanju: OG št. 92/2003).

6.        Na podlagi zahteve Sodišča za podrobnejše podatke z dne 3. julija 2012 je predložitveno sodišče navedlo, da se v skladu s členom 124 OG št. 92/2003 v povezavi z njenim členom 70 obresti na zneske, ki jih je treba vrniti iz proračuna, izplačajo od dne, ki sledi temu, ko je bilo vračilo zahtevano. Navedlo je, da je nacionalna zakonodaja glede tega ustaljena in nesporna.

7.        Predložitveno sodišče je na podlagi te zahteve za podrobnejše podatke navedlo tudi, da po sodnem postopku, ki teče pred tem sodiščem, in celo če bi pred tem tekel upravni postopek, davčni zavezanec ne bi mogel začeti drugega sodnega postopka, v katerem bi zahteval razliko obresti, torej obresti za obdobje od plačila nezakonite dajatve do zahtevka za vračilo.

III – Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

8.        Decembra 2007 je M. Irimie kupila osebno vozilo, ki je bilo registrirano v Nemčiji(4). Pri romunskih organih je septembra 2008 predložila vlogo za prvo registracijo v Romuniji in plačala znesek 6707 RON iz naslova okoljske dajatve za onesnaževanje.

9.        M. Irimie je s tožbo z dne 31. avgusta 2009, ki jo je dopolnila 10. decembra 2009 in 7. julija 2011, pri Tribunalul Sibiu (Romunija) sprožila postopek proti Administraţia Finanţelor Publice Sibiu in Administraţia Fondului pentru Mediu ter od njiju zahtevala povračilo zneska, ki ga je plačala iz naslova dajatve za onesnaževanje, in plačilo zakonskih obresti na to dajatev od dneva njenega plačila.

10.      Predložitveno sodišče ugotavlja, da odločitev o zahtevku za vračilo zneska, plačanega iz naslova dajatve za onesnaževanje, ne bi smela predstavljati večjih težav glede na zgoraj navedeno sodbo v zadevi Tatu.(5) Vendar pa v zvezi z zahtevkom za vračilo vseh zakonskih obresti na to dajatev, obračunanih od dne, ko je bila ta dajatev plačana, predložitveno sodišče poudarja, da temu ni mogoče ugoditi na podlagi določb člena 124 v povezavi s členom 70 OG št. 92/2003, ki določajo, da se obresti na zneske, ki jih je treba povrniti iz proračuna, odmerijo šele od dne, ki sledi vložitvi zahtevka za vračilo.

11.      Predložitveno sodišče dvomi o skladnosti takega pravila s pravom Unije, zlasti z načeli enakovrednosti, učinkovitosti in sorazmernosti pravnih sredstev, ki jih lahko posamezniki vložijo zaradi kršitve prava Unije, in z lastninsko pravico iz člena 17 Listine v povezavi s členom 6 PEU.

12.      V teh okoliščinah je Tribunalul Sibiu prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali [je mogoče šteti], da [načela] učinkovitosti, enakovrednosti in sorazmernosti pravnih sredstev [zaradi] kršitve prava [Unije], storjene proti [posameznikom] z uporabo zakonodaje, ki ni v skladu s pravom [Unije], [načela], ki izvirajo iz sodne prakse Sodišča Evropske unije [v povezavi z] lastninsk[o] pravic[o], zagotovljen[o] v členu 6 [PEU] ter v členu 17 [Listine], [nasprotujejo] nekaterim določbam nacionalnega prava, ki omejujejo višino škode, ki se lahko povrne [posamezniku], čigar pravica je bila kršena?“

IV – Postopek pred Sodiščem

13.      M. Irimie, Romunija, Kraljevina Španija, Portugalska republika in Evropska komisija so predložile pisna stališča. M. Irimie, Romunija, Kraljevina Španija in Komisija so podale ustne navedbe na obravnavi 17. oktobra 2012.

14.      M. Irimie navaja, da pravo Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, ki omejuje znesek škode (izgubljeni dobiček), katere celotni znesek je treba povrniti posamezniku, ki je plačal dajatev v nasprotju s pravom Unije, pri čemer se obresti priznajo šele od datuma zahtevka za vračilo, in ne od dneva, ko je bila nezakonita dajatev plačana.

15.      Romunija navaja, da je v skladu z romunsko ureditvijo mogoče škodo v celoti vrniti davčnim zavezancem, ki so morali plačati dajatev, ki je bila kasneje razglašena za nezakonito. Romunija navaja tudi, da so države članice pristojne, da ob upoštevanju načel enakovrednosti, učinkovitosti in sorazmernosti pravnih sredstev določijo pogoje za priznanje obresti za povrnitev škode, ki je posameznikom nastala zaradi plačila dajatev, ki so bila odmerjena v nasprotju s pravom Unije.

16.      Kraljevina Španija meni, da pravo Unije načeloma ne nasprotuje predpisom nacionalnega prava, ki omejujejo bodisi znesek vračila odškodnine, ki jo lahko posameznik, čigar pravica je bila kršena, pridobi, bodisi znesek, ki se mu mora povrniti zaradi neupravičenega plačila. Kraljevina Španija meni, da gre za kršitev načela učinkovitosti le, če je znesek obresti tako majhen, da bi „pretirano zmanjševal pomen“ pravice do plačila obresti ali jo izničil. Kraljevina Španija meni, da plačilo obresti od dne, ko je bil vložen zahtevek za povračilo nezakonito plačane dajatve, tej pravici ne odvzema njenega pomena.

17.      Portugalska republika meni, da mora država članica natančno določiti pravila za določitev zneska, do katerega je posameznik upravičen zaradi kršitve prava Unije, če ta pravila bistveno ne zmanjšujejo zneska, do katerega je posameznik upravičen, in ni mogoče šteti, da ovirajo uveljavljanje iste pravice.

18.      Komisija meni, da določba nacionalnega prava, ki kot v tem primeru občutno omejuje pravico davčnega zavezanca do povračila njegove izgube, nastale zaradi nedostopnosti nezakonito pobranih zneskov, krši načelo učinkovitosti.

V –    Analiza

19.      Najprej je treba spomniti, da Sodišče ni pristojno za pravno opredelitev tožbe, ki jo je M. Irimie vložila pri predložitvenem sodišču. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari mora opredeliti naravo in temelj svoje tožbe (ali gre za tožbo zaradi neupravičene obogatitve ali odškodninsko tožbo), kar preveri predložitveno sodišče.(6)

20.      Iz besedila vprašanja, ki ga je v predhodno odločanje predložilo predložitveno sodišče, bi lahko izhajalo, da je tožba, ki jo je M. Irimie vložila pri tem sodišču, odškodninska tožba za povračilo škode, nastale s kršitvijo prava Unije. Vendar se pod pogojem, da je predložitveno sodišče to preverilo, in glede na spis, ki je bil predložen Sodišču, zdi, da se tožba, ki jo je M. Irimie vložila pri predložitvenem sodišču, nanaša na povračilo dajatve, ki je bila neupravičeno pobrana s kršitvijo prava Unije oziroma natančneje člena 110 PDEU(7), in na plačilo zakonskih obresti za obdobje od dneva, ko je bila ta dajatev plačana dajatev, do dneva, ko je bila dejansko vrnjena.

21.      V skladu z ustaljeno in dolgoletno sodno prakso je kljub temu, da ne obstajajo določbe Unije v zvezi z vračilom nacionalnih dajatev, ki niso v skladu s pravom Unije, pravica pridobiti povračilo teh dajatev, ki jih posameznikom zagotavljajo predpisi prava Unije, kot jih razlaga Sodišče. Država članica mora torej(8) vrniti dajatve, prejete s kršitvijo prava Unije, saj je ta pravica do povračila subjektivna pravica, ki izhaja iz pravnega reda Unije.(9)

22.      Če ni predpisov Unije na tem področju, morajo biti v pravnem redu vsake države članice na podlagi načela procesne avtonomije določena pristojna sodišča in podrobneje urejena postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki za posameznike izhajajo iz prava Unije, če na eni strani ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne nacionalne tožbe (načelo enakovrednosti), in na drugi strani v praksi ne povzročajo nemogočega ali znatno oteženega uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).(10) Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdita Kraljevina Španija in Portugalska republika v točkah 16 in 17 teh sklepnih predlogov, načelo procesne avtonomije držav članic – čeprav nacionalnemu pravnem redu vsake države članice pušča pristojnost, da določi postopkovna pravila za zagotavljanje pravic, ki za posameznike izhajajo iz prava Unije – ne sme povzročiti omejitve ali ogrožanja bistva teh pravic.

23.      Čeprav je načelo vračila nacionalnih dajatev, ki niso v skladu s pravom Unije, dobro ustaljeno, se pojavi vprašanje, ali je država članica, ki je dajatev prejela s kršitvijo določb prava Unije, zavezana plačati obresti na glavni znesek, ki ga je treba vrniti.

24.      Tako se je v sodbi Ansaldo Energia in drugi(11) plačilo obresti lahko štelo kot pomožno vprašanje glede povračila dajatev, ki niso bile v skladu s pravom Unije, nacionalni organi pa so morali to vprašanje urediti z uporabo svojih predpisov v zvezi z obrestno mero in datumom, od katerega se obresti obračunajo.

25.      Ta pristop je mogoče razumeti tako, da v bistvu nacionalnemu pravu prepušča vprašanje ne le glede načinov izračuna obresti na dajatve, ki jih je treba vrniti, temveč tudi glede same pravice davčnega zavezanca, ki mora te obresti prejeti.

26.      Čeprav je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Metallgesellschaft in drugi v točki 86 poudarilo, da je bilo „morebitno“(12) plačilo obresti na neupravičeno pobrane dajatve dodatno vprašanje, je vendarle – navezujoč se na ta primer – ugotovilo, da zahtevek za plačilo obresti, ki vključuje strošek nemožnosti razpolaganja z zneski, ki so bili plačani v nasprotju s pravom Skupnosti, ni bil dodaten, ampak glavni zahtevek tožečih strank v postopku v glavni stvari. Po mnenju Sodišča zadevna kršitev prava Skupnosti ni bila v samem plačilu davka, ampak v tem, da je predčasno zapadel v plačilo.(13) V teh okoliščinah je vračilo obresti pomenilo „vračilo“ neupravičeno plačanega in je bilo nujno potrebno za spoštovanje določb Pogodbe. Zato so bile tožeče stranke v glavni stvari upravičene zlasti do vračila obresti na plačane zneske v obdobju med predčasnim plačilom davka in datumom, ko je davek zapadel.

27.      Seveda bi bilo mogoče zgoraj navedeno sodbo Metallgesellschaft in drugi omejiti na posebne okoliščine te zadeve, in sicer na predčasno plačilo davka. Vendar je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Test Claimants in the FII Group Litigation(14) podalo bolj splošno ugotovitev v zvezi s plačilom diskriminatornih davkov(15), in sicer da imajo upravičeni subjekti, če je država članica pobrala dajatve s kršitvijo pravil prava Skupnosti, pravico do vračila ne le neupravičeno obračunanega davka, ampak tudi zneskov, ki so bili tej državi plačani ali jih je zadržala in so neposredno povezani s tem davkom.

28.      Dalje, Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Littlewoods Retail in drugi, v kateri se je sklicevalo na zgoraj navedeno sodno prakso v sodbah Metallgesellschaft in drugi ter Test Claimants in the FII Group Litigation, nedavno odločilo, da morajo države članice vrniti zneske davka, pobranega s kršitvijo prava Unije, skupaj z obrestmi.(16) Sodišče je odločilo, da čeprav je treba v pravnem redu vsake države članice določiti pogoje, pod katerimi je treba plačati te obresti, zlasti obrestno mero in način izračuna teh obresti, nacionalni predpisi zavezancev ne smejo prikrajšati za primerno odškodnino za škodo, ki jim je nastala z izgubo zaradi neupravičenega plačila davka.(17)

29.      Pravica do obresti, ki pomenijo primerno odškodnino za izgubo, ki je nastala zaradi plačila neupravičeno obračunanega davka s kršitvijo prava Unije, ima po mojem mnenju glede na zgoraj navedeno sodbo Littlewoods Retail in drugi enak pomen(18) kot pravica do vračila tega davka in je zato subjektivna pravica, ki izhaja iz pravnega reda Unije.(19) Ta subjektivna pravica po mojem mnenju nujno pomeni plačilo obresti od dneva plačila davka. Očitno je, da je zavezancu prav na ta dan, in ne kadarkoli kasneje, nastala izguba zaradi nemožnosti razpolaganja z zadevnim denarjem.

30.      Poleg tega je očitno, da so zavezanci, če ne plačajo davkov, načeloma in razen v izjemnih okoliščinah zavezani plačati v državni proračun držav članic neplačane davke, obresti od teh davkov od njihove zapadlosti in kazni za zapoznela plačila in/ali globe(20).

31.      Zgolj podredno, če bi tožbo M. Irimie v postopku v glavni stvari opredelili kot odškodninsko tožbo za povrnitev škode, ki je nastala zaradi kršitve prava Unije s strani države članice, bi bilo vprašanje, ali bi bili v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, zaradi kršitve člena 110 PDEU s strani držav članic zavezanci upravičeni do plačila škode in obresti v znesku, ki ustreza ne le dajatvi, ki je bila pobrana s kršitvijo prava Unije, ampak tudi zakonskim zamudnim obrestim na to dajatev, ki so se natekle od dneva njenega plačila.

32.      Sodišče je odločilo, da je načelo odgovornosti države za škodo, ki jo je povzročila posameznikom s kršitvami prava Unije, za katero odgovarja država, vsebovano v sistemu Pogodbe.(21) Iz sodbe z dne 5. marca 1996 v združenih zadevah Brasserie du pêcheur in Factortame(22) izhaja, da mora odškodnina za škodo, ki je bila povzročena posameznikom zaradi kršitev prava Skupnosti, ustrezati nastali škodi in biti primerna, da zagotovi učinkovito zaščito njihovih pravic. Natančneje je glede nastale škode Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Metallgesellschaft in drugi presodilo, da se pri popolni odškodnini za utrpljeno škodo ne smejo zanemariti dejavniki, kot je pretek časa, ki lahko zmanjšajo njeno vrednost, in da je prisoditev obresti nepogrešljiva sestavina poprave škode.(23) Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 13. julija 2006 v združenih zadevah Manfredi in drugi(24) odločilo, da iz načela učinkovitosti in pravice, da lahko vsak zahteva odškodnino za škodo, nastalo zaradi sporazuma ali ravnanja, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco, izhaja, da morajo oškodovane osebe imeti možnost zahtevati odškodnino ne le za nastalo škodo (damnum emergens), temveč tudi za izgubljeni dobiček (lucrum cessans) in plačilo obresti.

33.      V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, menim, da je priznanje obresti od datuma, ko je bil plačan zadevni davek, nujno potrebno za primerno odškodnino za škodo, nastalo s kršitvijo člena 110 PDEU, ker je prav s tem dnem davčnemu zavezancu nastala izguba zaradi nemožnosti razpolaganja z zadevnim denarjem.

34.      Glede na analizo v točkah od 22 do 33 teh sklepnih predlogov menim, da ni treba ugotavljati, ali je omejitev – po romunskem pravu – zneska odškodnine, do katere bi bila lahko upravičena M. Irimie, v skladu z načeloma učinkovitosti in sorazmernosti ter z lastninsko pravico, ki jo določa člen 6 PEU v povezavi s členom 17 Listine.

VI – Predlog

35.      Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je v predhodno odločanje predložilo Tribunalul Sibiu, odgovori:

Pravo Unije je treba razlagati tako, da mora država članica, če pobere dajatev, ki ni v skladu s pravom Unije, v tem primeru s členom 110 PDEU, znesek te dajatve in obresti na znesek te dajatve vrniti od dneva, ko je davčni zavezanec to dajatev plačal.

1 –      Jezik izvirnika: francoščina.

2 –      V času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari je nujna uredba vlade št. 50/2008 z dne 21. aprila 2008 o določitvi dajatve za avtomobilsko onesnaževanje (Ordonanţă de Urgenţă a Guvernului nr. 50/2008 pentru instituirea taxei pe poluare pentru autovehicule) (Monitorul Oficial al României, Oddelek I, št. 327 z dne 25. aprila 2008), ki je začela veljati 1. julija 2008, v členu 3 določala dajatev za onesnaževanje za vozila kategorij od Ml do M3 in od N1 do N3.

3 –      Sodba z dne 7. aprila 2011 (C-402/09, ZOdl., str. I-2711).

4 –      Vozilo je bilo prvič registrirano v Nemčiji 23. marca 1999.

5 –      Predložitveno sodišče navaja tudi sodno prakso, ki potrjuje to sodbo, med drugim sklepe z dne 8. aprila 2011 v združenih zadevah Obreja in Darmi (C-136/10 in C-178/10); v zadevi Ijac (C-336/10) in v združenih zadevah Sfichi in Ilaş (C-29/11 in C-30/11); sodbo z dne 7. julija 2011 v zadevi Nisipeanu (C-263/10); sklepe z dne 13. julija 2011 v zadevi Vijulan (C-335/10); v zadevi Druţu (C-438/10) in v zadevi Micşa (C-573/10). Predložitveno sodišče je na podlagi zahteve po podrobnejših podatkih z dne 3. julija 2012 navedlo, da nacionalna sodišča od izdaje zgoraj navedene sodbe Tatu ugodijo tožbam zavezancev ter odredijo povračilo dajatve in plačilo obresti od dne, ki sledi vložitvi zahtevka za vračilo.

6 –      Glej sodbe z dne 8. marca 2001 v združenih zadevah Metallgesellschaft in drugi (C-397/98 in C-410/98, Recueil, str. I-1727, točka 81); z dne 12. decembra 2006 v zadevi Test Claimants in the FII Group Litigation (C-446/04, ZOdl., str. I-11753, točka 201) in z dne 13. marca 2007 v zadevi Test Claimants in the Thin Cap Group Litigation (C-524/04, ZOdl., str. I-2107, točka 109).

7 –      Omeniti je treba, da se člen 110 PDEU uporablja neposredno. Glej sodbo z dne 29. aprila 1982 v zadevi Pabst & Richarz (17/81, Recueil, str. 1331). Zato morajo vsi organi držav članic v okviru svojih pristojnosti zagotoviti, da se ta člen spoštuje.

8 –      Ker pa zavrnitev vračila nezakonito odmerjene dajatve pomeni omejitev subjektivne pravice, ki izhaja iz pravnega reda Unije, Sodišče meni, da jo je treba razlagati ozko. Neposredna prevalitev dajatve brez pravnega temelja na kupca je – ker pomeni za zavezanca neupravičeno obogatitev – edina izjema od pravice do vračila dajatev, prejetih s kršitvijo prava Unije. Glej sodbo z dne 6. septembra 2011 v zadevi Lady & Kid in drugi (C-398/09, ZOdl., str. I-7375, točka 20). V zvezi s tem je Sodišče v točki 21 te sodbe ponovno poudarilo svojo sodno prakso, v skladu s katero – tudi če se dokaže, da je bilo breme dajatve, plačane brez pravnega temelja, prevaljeno na tretje – vračilo te dajatve gospodarskemu subjektu ne povzroči nujno njegove neupravičene obogatitve, saj mu vključitev zneska navedene dajatve v obstoječe cene lahko povzroči škodo, povezano z zmanjšanjem obsega prodaje.

9 –      Glej sodbo z dne 19. julija 2012 v zadevi Littlewoods in drugi (C-591/10, točka 24 in navedena sodna praksa).

10 –      Glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Metallgesellschaft in drugi (točka 85) in Test Claimants in the FII Group Litigation (točka 203).

11 –      Sodba z dne 15. septembra 1998 (od C-279/96 do C-281/96, Recueil, str. I-5025, točka 20). Glej tudi sodbo z dne 7. septembra 2006 v zadevi N (C-470/04, ZOdl., str. I-7409, točka 61).

12 –      Opozoriti je treba, da se beseda „morebitno“ ne pojavi v angleški različici sodbe v tej zadevi, v kateri je bil jezik postopka angleščina.

13 –      Sodišče je namreč ugotovilo, da v nasprotju s pravom Skupnosti ni to, da je bil v Združenem kraljestvu ob izplačilu dividend hčerinske družbe matični družbi zaračunan davek, ampak to, da so bile v Združenem kraljestvu rezidenčne hčerinske družbe, katerih matične družbe imajo sedež v neki drugi državi članici, zavezane predčasno plačati ta davek, medtem ko so imele rezidenčne družbe rezidenčnih matičnih družb možnost, da se tej obveznosti izognejo (glej točko 83 te sodbe).

14 –      Glej tudi zgoraj navedeno sodbo Test Claimants in the Thin Cap Group Litigation (točka 112).

15 –      V tem primeru ni šlo za vprašanje predčasno plačanega davka, ampak za vprašanje neskladnosti davka s Pogodbo.

16 –      Glej zgoraj navedeno sodbo Littlewoods Retail in drugi (točki 25 in 26).

17 –      Treba je opozoriti, da je bilo v točki 8 zgoraj navedene sodbe Littlewoods Retail in drugi odločeno, da je datum, od katerega je treba po angleškem pravu, ki se uporablja v tej zadevi, izračunati obresti, dan, na katerega so britanski davčni organi prejeli preplačilo DDV, in da se to obdobje konča na dan, na katerega so odobrili povračilo zneska, od katerega se obračunajo obresti. Menim, da je dejstvo, da v točki 27 omenjene sodbe med pogoji, ki jih je treba določiti v pravnem redu vsake države članice, ni omenjen dan, od katerega je treba izračunati obresti, posebej pomemben kazalnik. Po mojem mnenju gre za tiho odobritev – s strani Sodišča – obdobja, za katero je bilo treba plačati obresti v skladu z angleškim pravom, in potrditev subjektivne pravice do ravni obresti, ki je pomenila primerno odškodnino za škodo zaradi neupravičenega plačila davka.

18 –      Generalna pravobranilka V. Trstenjak je v točki 30 sklepnih predlogov v zgoraj navedeni zadevi Littlewoods Retail in drugi potrdila, da „[i]ma zavezanec k plačilu dajatve […] pravico do vračila dajatve in pravico do plačila obresti. Ti pravici zavezanca k plačilu dajatve izhajata iz določb prava Unije, v skladu s katerimi so nepravilno pobrane dajatve prepovedane.“

19 –      Glej točko 21 teh sklepnih predlogov. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Littlewoods Retail in drugi ni sklicevalo na dodatno naravo vprašanja glede obresti.

20 –      Kazni za zapoznela plačila in globe na davčnem področju so sredstva prisile, ki jih države članice uporabijo v javnem interesu, da zagotovijo (pravočasno) plačilo davkov, ki jih morajo plačati davčni zavezanci.

21 –      Glej sodbi z dne 19. novembra 1991 v združenih zadevah Francovich in drugi (C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I-5357, točka 35) in z dne 8. oktobra 1996 v združenih zadevah Dillenkofer in drugi (C-178/94, C-179/94 in od C-188/94 do C-190/94, Recueil, str. I-4845, točka 20).

22 –      C-46/93 in C-48/93, Recueil, str. I-1029, točka 82.

23 –      Glej točko 94.

24 –      Od C-295/04 do C-298/04, ZOdl., str. I-6619, točka 100.