Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PAOLA MENGOZZIJA,

predstavljeni 18. decembra 2014(1)

Zadeva C-560/13

Finanzamt Ulm

proti

Ingeborg Wagner-Raith, pravni naslednici Marie Schweier

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija))

„Nepredloženo vprašanje za predhodno odločanje – Prosti pretok kapitala – Člen 73C Pogodbe ES – Člen 57 ES – Klavzula ‚standstill‘ – Tretje države – Čezmorske države in ozemlja (ČDO) – Zakonodaja države članice, ki določa pavšalno obdavčitev dohodkov iz tujih investicijskih skladov, ki ne posredujejo podrobnega obvestila o dobičkih vlagateljev (‚schwarze Fonds‘) – Opravljanje finančnih storitev – Neposredne naložbe“





I –    Uvod

1.        Bundesfinanzhof (Nemčija) se v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe sprašuje o obsegu izraza „pretok kapitala v tretje države ali iz njih, [ki se] nanaša[…] […] na neposredne naložbe [ali] opravljanje finančnih storitev“, navedenega v členu 73C Pogodbe ES in od 1. maja 1999 v členu 57(1) ES.(2)

2.        Ta predlog temelji na sporu med I. Wagner-Raith, ki je upravičenka po M. Schweier, in Finanzamt Ulm zaradi obdavčitve dohodkov iz kapitala iz enot premoženja investicijskih skladov, ki imajo sedež na Kajmanskih otokih, za davčna leta od 1997 do 2003.

3.        Ni sporno, da je bila v celotnem zadevnem obdobju v Nemčiji obdavčitev imetnikov enot premoženja investicijskih skladov urejena z zakonom o prodaji enot premoženja tujih investicijskih skladov in o obdavčenju donosov iz enot premoženja tujih investicijskih skladov (Gesetz über den Vertrieb ausländischer Investmentanteile und über die Besteuerung der Erträge aus ausländischen Investmentanteilen, v nadaljevanju: AuslInvestmG)(3), ki razlikuje med tremi kategorijami tujih investicijskih skladov, ki se običajno imenujejo „beli“, „sivi“ oziroma „črni“ glede na to, ali navedeni skladi upoštevajo določbe AuslInvestmG.

4.        Na podlagi člena 17(3) AuslInvestmG se tako šteje, da sklad spada v prvo kategorijo, če je tuja investicijska družba svojo namero, da bo nemški javnosti prodajala enote premoženja tujih investicijskih skladov, priglasila nemškemu nadzornemu organu ali če je nemška borza uvrstila te enote v uradno trgovanje ali v trgovanje na organiziranem trgu, če je imenovala zastopnika s sedežem v Nemčiji, pri čemer je morala med drugim izpolniti določene obveznosti priglasitve in objave. V tem primeru so bili imetniki enot premoženja obdavčeni na splošno na podlagi enakih načel „preglednosti“, kot veljajo za imetnike enot premoženja sklada, ki ga je ustanovila nemška investicijska družba, to pomeni, kot da so sami neposredno ustvarili dohodke iz svoje udeležbe v skupnem portfelju.(4) Davčna osnova je temeljila na dejanski razdelitvi dobičkov in na nekaterih dohodkih, primerljivih z navedenimi razdelitvami dobičkov.(5)

5.        Če tuja investicijska družba ni izpolnila zahtev iz člena 17(3) AuslInvestmG, ampak je s predložitvijo dokumentov dokazala, da je razdelila dejanske dobičke tako kot nekatere „dohodke, ki se štejejo za razdeljene,“ ter je poleg tega imenovala zastopnika s sedežem v Nemčiji na podlagi člena 18(2) AuslInvestmG, se je štelo, da sklad spada v kategorijo tako imenovanih „sivih“ skladov. V tem primeru so bili imetniki enot premoženja v skladu s členom 18(1) AuslInvestmG načeloma obdavčeni enako kot v primeru „belih“ skladov.

6.        Če tuja investicijska družba ni izpolnila niti zahtev iz člena 17(3) AuslInvestmG niti zahtev iz člena 18(2) istega zakona, se je sklad obravnaval kot tako imenovani „črni“ sklad, imetniki enot premoženja tega sklada pa so bili obdavčeni v skladu s členom 18(3) AuslInvestmG. Ta določba je predvidevala, da se je pavšalni znesek štel za razdeljen in se je pripisal imetnikom enot premoženja. Ta pavšalni znesek je predstavljal 90 % dodatne vrednosti, ustvarjene med prvo in zadnjo odkupno ceno enot premoženja v koledarskem letu, pri čemer je bil minimum 10 % zadnje odkupne cene, določene med letom. Če taka odkupna cena ni bila določena, je bilo treba uporabiti borzno ali tržno ceno. Ta pavšalni znesek je bil obvezen in mu ni bilo mogoče nasprotovati s predložitvijo nasprotnega dokaza, ki bi temeljil predvsem na računovodskih listinah, s katerimi bi se potrdili ustvarjeni dohodki, ki pa niso bili razdeljeni imetnikom enot premoženja.

7.        Spor o glavni stvari je nastal ravno zaradi uporabe režima pavšalne obdavčitve dohodkov iz kapitala iz črnega sklada.

8.        M. Schweier, imetnica depoja pri LGT Bank in Liechtenstein AG (v nadaljevanju: LGT Bank), ki so ga sestavljale tudi enote premoženja investicijskih skladov s sedežem na Kajmanskih otokih, je nemškim davčnim organom prijavila svoje dohodke za leta od 1997 do 2003, pri čemer je priložila dokumente, ki ji jih je dala na voljo LGT Bank, in se oprla na člen 18(3) AuslInvestmG.

9.        Nemški davčni organi so spremenili odločbe o odmeri dohodnine za zadevna leta in za vsako od teh let določili znesek dohodkov iz kapitala M. Schweier iz depoja pri LGT Bank v skupni višini nad 623.000 EUR.

10.      M. Schweier je zoper navedeno odločbo vložila ugovor, pri čemer se je sklicevala na to, da je pavšalna obdavčitev iz člena 18(3) AuslInvestmG v nasprotju s prostim pretokom kapitala, in zahtevala, da nemški davčni organi njene dejanske dohodke ugotovijo na podlagi člena 18(1) tega zakona, ter jim predložila za to potrebne dokumente in izračune.

11.      Ker so nemški davčni organi ugovor zavrnili, je M. Schweier vložila tožbo pri Finanzgericht Baden-Württemberg, ki je tožbi v bistvenem ugodilo ter razsodilo, da člen 18(3) AuslInvestmG krši prosti pretok kapitala. Zato je to sodišče spremenilo izračun zneska dohodkov iz kapitala, ki jih je prejela M. Schweier vsako zadevno davčno leto, pri čemer se je oprlo na dejanske dohodke, ki jih je ocenila M. Schweier. Celotni znesek, ki ga je izračunalo to sodišče, se je približal 285.000 EUR.

12.      Nemški davčni organi so nato pri Bundesfinanzhof vložili revizijo, pri čemer so trdili, da člen 18(3) AuslInvestmG spada pod klavzulo „standstill“ iz člena 57(1) ES glede pretoka kapitala med državami članicami in tretjimi državami. Po mnenju teh organov bi bilo to določbo treba uporabiti v sporu, kot je ta v postopku v glavni stvari, saj se primeri, urejeni z AuslInvestmG, nanašajo bodisi na opravljanje finančnih storitev bodisi na pojem „neposrednih naložb“ v smislu člena 57(1) ES.

13.      Medtem ko po mnenju Bundesfinanzhof AuslInvestmG izpolnjuje časovni in osebni pogoj, določena v členu 57(1) ES, saj naj bi ta zakonodaja ostala v bistvu nespremenjena od 31. decembra 1993 in se je v obravnavanem primeru nanašala na enote premoženja investicijskega sklada, katerega družbe za upravljanje so imele sedež v tretji državi, pa se zdi, da materialni pogoj ni izpolnjen, zaradi česar bi bilo treba revizijo nemških davčnih organov zavrniti. Po mnenju predložitvenega sodišča namreč ni sporno, da je, če člena 57(1) ES ni mogoče uporabiti za zadevo v glavni stvari, pavšalna obdavčitev iz člena 18(3) AuslInvestmG v povezavi na eni strani s tem, da vlagatelj ne more dokazati dejanske višine svojih dohodkov, če investicijski sklad ni izpolnil pogojev iz člena 17(3) navedenega zakona, in na drugi strani z dejstvom, da ni bil imenovan noben zastopnik v skladu s členom 18(2) navedenega zakona, očitno nezdružljiva s prostim pretokom kapitala, določenim v členu 56 ES, in je ni mogoče upravičiti na podlagi določb člena 58 ES ali z nujnimi razlogi v splošnem interesu. Predložitveno sodišče ob sklicevanju na sodbo Cilfit in drugi(6) zato meni, da ni treba postaviti vprašanja v zvezi z razlago členov 56 ES in 58 ES.

14.      Ker pa nekateri dvomi o obsegu materialnega področja uporabe člena 57(1) ES, zlasti po sodbi VBV – Vorsorgekasse(7) glede razlage pojma neposredne naložbe, ostajajo, je Bundesfinanzhof prekinilo odločanje in Sodišču predložilo ti vprašanji za predhodno odločanje:

„1.      Ali nacionalna ureditev (tukaj člen 18(3) AuslInvestmG), po kateri so pri domačih vlagateljih v tuje investicijske sklade v primeru naložbe v sklade iz tretjih držav pod določenimi pogoji poleg izplačil dodatno obdavčeni fiktivni dohodki, in sicer v višini 90 % razlike med prvo in zadnjo odkupno ceno leta, vendar najmanj v višini 10 % zadnje odkupne cene (ali borzne ali tržne vrednosti), ni v nasprotju s prostim pretokom kapitala iz člena 56 ES, ker je ureditev, ki je v glavnem nespremenjena od 31. decembra 1993, povezana z opravljanjem finančnih storitev v smislu klavzule ‚standstill‘ iz člena 57(1) ES)?

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:

2.      Ali gre pri naložbah v takšne investicijske sklade s sedežem v tretji državi vselej za neposredno naložbo v smislu člena 57(1) ES) ali pa je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, ali takšna naložba vlagatelju v skladu z nacionalno zakonodajo države sedeža investicijskega sklada ali iz drugih razlogov omogoča, da dejansko sodeluje pri upravljanju ali izvajanju nadzora nad investicijskim skladom?“

15.      Nemška in italijanska vlada, vlada Združenega kraljestva in Evropska komisija so obravnavale ti vprašanji v pisnih stališčih. I. Wagner-Raith, nemška vlada in Komisija so prav tako podale ustne navedbe na obravnavi 20. novembra 2014, medtem ko druge zadevne stranke na obravnavi niso bile zastopane.

II – Analiza

A –    Obseg predloga za sprejetje predhodne odločbe

16.      Kot jasno izhaja iz besedila in obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, predložitveno sodišče sprašuje Sodišče samo o razlagi člena 57(1) ES, pri tem pa izključi člen 56 ES, za katerega se ve, da prepoveduje vse omejitve pretoka kapitala med državami članicami in med državami članicami in tretjimi državami.

17.      Upoštevajoč, da je davčna ureditev, ki se obravnava v sporu o glavni stvari, očitno nezdružljiva s prostim pretokom kapitala, določenim v zadnjenavedeni določbi, predložitveno sodišče namreč brez najmanjšega dvoma meni, da Sodišču v zvezi s tem ni treba predložiti vprašanja.

18.      Odgovor Sodišča mora torej izhajati iz postulata, da je sporna davčna ureditev, ki velja za vlagatelje, ki so imetniki enot premoženja tako imenovanih črnih investicijskih skladov, načelno v nasprotju s členom 56 ES.

19.      Kot sem že večkrat ugotovil, je res, da si Sodišče včasih dovoli, da – da bi predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor in kljub razmejitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki jo opravi nacionalno sodišče – glede na dejansko stanje v postopku v glavni stvari in trditve, ki so jih zadevne stranke navedle v postopku, preverja, ali se določba prava Unije, ki ni bila predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, v obravnavanem primeru vseeno lahko uporabi ali pa na predlog strank ali po uradni dolžnosti preoblikuje postavljena vprašanja, da bi v razlago prava Unije vključilo eno ali več določb tega prava.(8)

20.      Čeprav je lahko legitimen in hvalevreden, je treba ta pristop, za katerega Komisija predlaga, da se uporabi v obravnavanem primeru, vendarle na eni strani uskladiti s sodno prakso, ki zgolj predložitvenemu sodišču priznava pristojnost za določitev in vsebino vprašanj, ki jih namerava predložiti Sodišču.(9) Na drugi strani ga je treba uskladiti tudi s sodno prakso, ki jo sicer navaja predložitveno sodišče, ki dopušča, da nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, ni sistematično zavezano postaviti Sodišču vprašanja o določbi prava Unije, ki jo mora uporabiti v sporu, o katerem odloča, zlasti če na obravnavano pravno vprašanje že obstaja odgovor v ustaljeni sodni praksi Sodišča ali če je pravilna uporaba prava Unije tako očitna, da ne omogoča nobenega razumnega dvoma.(10)

21.      V primeru, kot je v obravnavani zadevi, v katerem predložitveno sodišče Sodišču, čeprav mu je predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ni dalo naloge, da odgovori na vsa vprašanja v zvezi s pravom Unije, ki so bila izpostavljena pred predložitvenim sodiščem, menim, da se mora Sodišče načeloma vzdržati in odgovoriti zgolj na vprašanji glede razlage člena 57 ES, ki sta bili zastavljeni, in ne sme razširiti predmeta predloga za sprejetje predhodne odločbe na vprašanje, ki namenoma ni bilo predloženo, namreč vprašanje glede razlage člena 56 ES.

22.      Kot sem navedel v točki 19 sklepnih predlogov v zadevi Fonnship in Svenska Transportarbetareförbundet(11), iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da se je Sodišče do zdaj dosledno vzdržalo tega, da bi spremenilo ali razširilo predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe zunaj okvira, ki ga je opredelilo predložitveno sodišče, če je navedeno sodišče izrecno ali implicitno zavrnilo, da bi Sodišču v predhodno odločanje predložilo (dodatno) vprašanje v zvezi z razlago prava Unije, ki ga je pred njim izrecno izpostavila katera od strank iz spora o glavni stvari.

23.      Sodba Fonnship in Svenska Transportarbetareförbundet(12) te usmeritve ni ovrgla, saj je Sodišče v sestavi velikega senata odgovorilo samo na vprašanje, ki mu ga je zastavilo nacionalno sodišče, ki je odločalo na zadnji stopnji.

24.      Čeprav se postopkovna problematika te zadeve pojavlja v okoliščinah, ki se razlikujejo od okoliščin, na katerih temelji zadeva Fonnship in Svenska Transportarbetareförbundet, pa se ne razlikuje toliko, da bi bilo treba Sodišču predlagati, naj odloča o vprašanju, ki mu ni bilo predloženo.

25.      Prvič, menim, da okoliščina, da gre pri vprašanju, ki ga navedeno sodišče ni predložilo, načeloma in logično za vprašanje, ki se pojavi pred preučitvijo vprašanja, za katero se je to sodišče odločilo, da ga zastavi Sodišču, medtem ko je bil položaj v zadevi Fonnship in Svenska Transportarbetareförbundet obraten, ne more imeti posebnih posledic.

26.      Kot sem že navedel in kot sta italijanska vlada in vlada Združenega kraljestva odlično razumeli v pisnih stališčih, si je namreč vsekakor mogoče predstavljati, da Sodišče, zato da odgovori na zastavljeno vprašanje, izhaja iz postulata ali premise, da je sporna davčna ureditev v nasprotju s členom 56 ES, pri čemer pa mora predložitveno sodišče, ko Sodišče odgovori na zastavljeno vprašanje, v končni odločbi po potrebi potrditi analizo, ki jo je predlagalo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z uporabo člena 56 ES.

27.      S tega vidika se ta položaj poleg tega ne razlikuje od položaja, s katerim se je srečalo Sodišče v sodbi Pedro IV Servicios(13). V navedeni zadevi je Sodišče namreč odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago uredb o uporabi člena 81(3) ES za skupine sporazumov o izključni nabavi in vertikalnih sporazumov med podjetji, čeprav mu predložitveno sodišče nikakor ni predložilo vprašanja, nujno predhodnega, ali so sporazumi, ki jih je obravnavalo v tisti zadevi, dejansko v nasprotju s členom 81(1) ES.

28.      Ker je Sodišče v bistvu ugotovilo, da nič ne nasprotuje temu, da odgovori na predložena vprašanja o razlagi uredb o skupinskih izjemah, ne da bi se bilo treba prej lotiti zapletene ekonomske in pravne preučitve pogojev uporabe člena 81(1) ES, in glede na sodno prakso iz zadeve Cilfit in drugi (EU:C:1982:335)(14) se je Sodišče omejilo zgolj na odgovor na vprašanja, ki so mu bila predložena.

29.      Res je, da v nasprotju z okoliščinami, ki so bile povod za zadevah Pedro IV Servicios na eni strani in Fonnship in Svenska Transportarbetareförbundet na drugi strani, v katerih nacionalni sodišči nista pojasnili, kako nameravata odločiti o vprašanjih, ki jih nista predložili Sodišču, predložitveno sodišče v obrazložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe jasno razloži svoj namen, da bo zavrnilo trditev nemških davčnih organov in nemške vlade, da je ureditev, določena v členu 18(3) AuslInvestmG, združljiva s členom 56 ES oziroma upravičena z nujnimi razlogi v splošnem interesu.

30.      Ne verjamem, da bi bilo iz tega treba sklepati o nameri predložitvenega sodišča, da želi od Sodišča izrecno potrditev odgovora, ki ga predlaga na vprašanje, ki Sodišču ni bilo predloženo, saj predložitveno sodišče, opirajoč se še posebej na polje proste presoje, ki ga imajo od sodbe Cilfit in drugi (EU:C:1982:335) nacionalna sodišča, vključno s tistimi na zadnji stopnji, nesporno meni, da je glede na sodno prakso Sodišča očitno, da člen 18(3) AuslInvestmG krši prosti pretok kapitala, kakor ga določa člen 56 ES.

31.      Prej v tej drži odkritega lojalnega sodelovanja vidim željo, da se najprej vladam držav članic in zadevnim strankam iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije, ki jih Sodišče obvesti o predložitveni odločbi, ter nato še samemu Sodišču da možnost, da nasprotujejo razlagi, ki jo zagovarja predložitveno sodišče, če bi odgovor, ki ga to sodišče predlaga za nepredloženo vprašanje, temeljil na očitno napačni razlagi določb prava Unije ali če bi se opiral na očitno netočne pravne premise.

32.      V takem primeru menim, da bi bilo dejansko bistveno, da bi Sodišče glede to, da je treba zagotoviti enotno razlago prava Unije in varstva pravic posameznikov, lahko popravilo take napake, ki bi jih storilo sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, čeprav bi se nanašale na vprašanje, ki ga navedeno sodišče namenoma ni predložilo Sodišču.(15)

33.      V tej zadevi pa ne gre za to.

34.      Presojo predložitvenega sodišča, ki nikakor ni očitno napačna, je namreč treba potrditi, saj je odvračilna narava obravnavane davčne ureditve nesporna, kar trdi tudi Komisija v pisnih stališčih.

35.      Tako v konkretnem primeru enote premoženja nacionalnih investicijskih skladov niso nikoli pavšalno obdavčene, medtem ko enote premoženja tujih skladov so, in sicer so celo obvezno pavšalno obdavčene v primeru črnih skladov, pri čemer imetniki enot nimajo nobene možnosti predložiti dokaze o dejanski višini prejetih dohodkov. Kot ponazarja primer dohodkov iz kapitala, ki jih je prejela I. Wagner-Raith, je davčna osnova v primeru pavšalne obdavčitve precej višja od tiste, v kateri se upoštevajo dejanski dohodki v primeru belih ali sivih skladov, tako za celotno obdobje od leta 1997 do leta 2003 kot za vsako davčno leto posebej.

36.      Poleg tega je treba poudariti, da je Sodišče v nedavni sodbi van Caster(16) odločilo, da je nemška zakonodaja, ki je od leta 2003 nadomestila davčno ureditev, ki se obravnava v sporu o glavni stvari, v nasprotju s prostim pretokom kapitala.

37.      Sodišče je, opirajoč se na svojo sodno prakso, odločilo, da prosti pretok kapitala nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je zakonodaja, ki je bila povod za navedeno sodbo in ki določa, da se, če investicijski sklad nerezident ne izpolni obveznosti poročanja in objave nekaterih podatkov, ki sta določeni v tej zakonodaji in se enako uporabljata za sklade rezidente in nerezidente, dohodki davčnega zavezanca iz navedenega investicijskega sklada obdavčijo pavšalno, ker navedena zakonodaja davčnemu zavezancu ne omogoča, da predloži dokaze ali informacije, ki dokazujejo dejansko višino teh dohodkov.(17)

38.      Ni mogoče zanikati, da je navedeno presojo vsekakor mogoče prenesti na ureditev, določeno v členu 18(3) AuslInvestmG.

39.      In nazadnje, te presoje ne bi smela omajati okoliščina, ki je značilna za postopek v glavni stvari, da je M. Schweier pridobila enote premoženja investicijskih skladov s sedežem v čezmorskih državah in ozemljih (v nadaljevanju: ČDO), ki spadajo pod Združeno kraljestvo, v obravnavanem primeru so to Kajmanski otoki(18), ki so med naštetimi najprej v Prilogi IV k Pogodbi EGS po spremembi z aktom o pristopu Združenega kraljestva(19) in nato še v Prilogi II k Pogodbi ES.

40.      Opozoriti je treba, da so osnove pravnega statusa ČDO v bistvu ostale nespremenjene od ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti.(20) Te entitete, čeprav pravno in/ali ustavno navezane na državo članico, so izključene iz teritorialnega področja uporabe Pogodb, kot je izhajalo iz člena 227(3) Pogodbe EGS v času veljavnosti te pogodbe in člena 299(3) Pogodbe ES v času veljavnosti te pogodbe, ter so deležne „posebne ureditve glede pridruževanja iz četrtega dela“ zadevnih pogodb. To še vedno drži v okviru ureditve iz Pogodbe DEU.(21)

41.      Cilj te posebne ureditve je zagotoviti, da se spodbuja gospodarski in socialni razvoj ČDO, ter vzpostavljati tesne ekonomske odnose med njimi in Skupnostjo (Evropsko unijo) kot celoto.(22)

42.      Obstoj take posebne ureditve pridružitve držav in ozemelj, ki spadajo k nekaterim državam članicam, vendar niso evropska, povzroči številne težave v zvezi s tem, ali jih je treba pri ugotavljanju, ali splošne določbe Pogodb zanje veljajo, enačiti z državami članicami ali s tretjimi državami, to so težave, glede katerih Sodišče ni dalo enopomenskega odgovora, verjetno zaradi njihove hibridne narave in narave sui generis njihove pridružitve, ki jih združuje z Unijo.(23)

43.      Vsaj kar zadeva veljavnost temeljnih svoboščin, ki jih priznava pravo Unije, je izhodiščna točka razlogovanja Sodišča ugotovitev, da za ČDO zaradi njihove posebne ureditve glede pridruževanja ne veljajo splošne določbe prava Unije, razen če to ni izrecno navedeno.(24)

44.      Čeprav četrti del Pogodb, ki so si sledile zaporedoma, ne vsebuje nobene določbe o prostem pretoku kapitala, Sodišče iz tega zato ni sklepalo, da te določbe ne veljajo za ČDO. Ker namreč ta svoboščina velja tudi za tretje države, bi bilo najmanj neprimerno, če entitete, ki so deležne posebne ureditve pridruževanja, katere namen je vzpostavljati tesne ekonomske odnose z Unijo, ne bi mogle uživati ureditve svoboščine, ki posebej velja za vse tretje države. Zato je Sodišče v sodbi Prunus in Polonium v zvezi z obdavčitvijo neposrednih naložb, ki jih je v Franciji realizirala družba s sedežem na Britanskih Deviških otokih, razsodilo, da za ČDO kot tretje države velja liberalizacija pretoka kapitala iz člena 63 PDEU(25), čeprav bi bilo po mojem mnenju pravilneje reči, da za ČDO velja liberalizacija pretoka kapitala, ki je enakovredna tisti, ki velja za tretje države, glede na naravo sui generis njihovega statusa.

45.      V zvezi s tem, da se nacionalni ukrep obravnava, kot da omejuje pretok kapitala med državami članicami in ČDO, je presoja Sodišča v sodbi Prunus in Polonium (EU:C:2011:276), v skladu s katero se uporaba člena 63 PDEU razširi na ČDO, uporabna, saj nobena posebna določba, ki bi imela vsaj enakovreden obseg kot člen 63 PDEU, ne ureja navedenega pretoka.

46.      To pa ni bilo tako v obdobju, ki je preteklo od začetka veljavnosti Maastrichtske pogodbe, to je od načelne liberalizacije pretoka kapitala tudi za tretje države, predvidenega v členu 73B Pogodbe ES, do 2. decembra 2001, saj noben sklep Sveta, sprejet na podlagi četrtega dela Pogodbe ES, ni predvideval ureditve prostega pretoka kapitala med državami članicami in ČDO, ki bi bila enakovredna tisti, ki je veljala za tretje države. Nasprotno, 2. december 2001 označuje začetek veljavnosti Sklepa Sveta z dne 27. novembra 2001 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski skupnosti (2001/822/ES) (sklep o pridružitvi ČDO“)(26), katerega člen 47(1) je Sodišče pred kratkim obravnavalo v sodbi X in TBG(27), in sicer je odločilo, da je njegov obseg zelo širok in podoben obsegu člena 56 ES glede razmerja med državami članicami in tretjimi državami.

47.      Čeprav v postopku v glavni stvari realizirane naložbe M. Schweier, ki se nanašajo, naj spomnim, na obdobje od leta 1997 do leta 2003, spadajo deloma pod člen 73B Pogodbe ES in deloma pod člen 47(1) sklepa o pridružitvi ČDO, to ne spremeni omejevalne narave ureditve, določene v členu 18(3) AuslInvestmG, glede na te določbe.

48.      Glede na vse te ugotovitve Sodišču predlagam, naj ne preuči vprašanja, ki ga predložitveno sodišče ni postavilo in ki se nanaša na razlago člena 56 ES.

B –    Zastavljeni vprašanji in razlaga člena 57(1) ES

49.      Predložitveno sodišče z vprašanjema v bistvu sprašuje, ali klavzula „standstill“ iz člena 57(1) ES, ki se specifično nanaša na omejitve prostega pretoka kapitala glede tretjih držav, velja za davčno ureditev, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari.

50.      V skladu s prvim stavkom te določbe „[d]oločbe člena 56 [ES] ne posegajo v uporabo tistih omejitev za tretje države, ki veljajo po notranjem pravu […] na dan 31. decembra 1993 in so bile sprejete glede pretoka kapitala v tretje države ali iz njih, nanašajo pa se na neposredne naložbe, […] [ali] opravljanje finančnih storitev.“

51.      Uporaba te določbe, ki državam članicam dovoljuje, da ohranijo omejitve za pretok kapitala, je zato pogojena z izpolnitvijo treh kumulativnih meril: merilo osebne narave, to je zadevni nacionalni ukrep se nanaša na eno ali več tretjih držav ali velja zanje, časovno merilo, to je zadevne omejitve so obstajale na dan 31. decembra 1993, in materialno merilo, in sicer zadevni pretok kapitala se nanaša na eno od transakcij, ki so taksativno naštete v členu 57(1), prvi stavek, ES.(28)

52.      Ta določba prav tako velja v okviru pretoka kapitala med državami članicami in ČDO, tudi po 2. decembru 2001. Člen 47(2) sklepa o pridružitvi ČDO namreč med drugim navaja, da lahko države članice in ČDO sprejmejo mutatis mutandis ukrepe iz člena 57 ES v skladu s pogoji, ki so tam določeni.(29)

1.      Časovno in osebno merilo člena 57(1) ES

53.      Niti predložitveno sodišče niti zadevne stranke, ki so predložile pisna stališča, ne izražajo niti najmanjšega dvoma glede izpolnjevanja prvih dveh meril.

54.      Dejansko se ni treba zadržati pri tem, ali je časovno merilo izpolnjeno, saj – kot sta spomnili predložitveno sodišče in Komisija – je davčna ureditev, določena v členu 18(3) AuslInvestmG, obstajala že leta 1969, ne da bi se od takrat kaj bistveno spremenila.(30)

55.      Osebno merilo je prav tako izpolnjeno, saj – kot sem pravkar navedel – se ČDO obravnavajo kot tretje države ali pa so z njimi izenačena, pogoji iz člena 57(1) ES zanje vsekakor veljajo bodisi neposredno bodisi prek člena 47(2) sklepa o pridružitvi ČDO.

56.      Poleg tega se mi ne zdi, da bi bilo treba izpolnjenost osebnega merila iz člena 57(1) ES zavrniti zato, ker je M. Schweier enote premoženja zadevnih investicijskih skladov in dohodke, ki jih je iz njih prejela, deponirala pri finančni instituciji, ki ima po vsej verjetnosti sedež v državi pogodbenici sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, podpisanega 2. maja 1992,(31) (v nadaljevanju: Sporazum EGP), v obravnavanem primeru kneževina Lihtenštajn, zoper katero se države članice od 1. maja 1995, datuma začetka veljavnosti Sporazuma EGP glede navedene kneževine, seveda ne morejo več sklicevati na člen 57(1) ES.(32)

57.      Namreč, če bi bila neodvisno od meril, določenih v nacionalni zakonodaji, državam članicam odvzeta možnost sklicevanja na člen 57(1) ES vsakič, ko bi pretok kapitala iz tretje države ali vanje šel čez ozemlje druge države članice ali države pogodbenice Sporazuma EGP, bi bilo tej določbi odvzeto bistvo njenega polnega učinka. Nobena od strank v postopku v glavni stvari in zadevnih oseb sicer ni trdila nasprotno.

58.      Poleg tega – kot izhaja iz predložitvene odločbe – je uporaba člena 18(3) AuslInvestmG odvisna predvsem od sedeža družbe za upravljanje investicijskih skladov, v obravnavanem primeru so to Kajmanski otoki, in ne od kraja, kjer so deponirani lastniški vrednostni papirji.(33)

59.      Glede na to, kot sem že poudaril, se jedro pomislekov predložitvenega sodišča nanaša na obseg materialnega merila iz člena 57(1) ES.

2.      Materialno merilo iz člena 57(1) ES

60.      Natančneje, predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o pomenu, ki ga je treba dati izrazu „pretok kapitala, [ki se] nanaša[…] na neposredne naložbe [ali] opravljanje finančnih storitev“, da bi lahko ugotovilo, ali bi bilo mogoče glede na okoliščine v postopku v glavni stvari, davčno ureditev, določeno v členu 18(3) AuslInvestmG, veljavno ohraniti na podlagi člena 57(1) ES.

61.      Menim, da bi bilo treba na prvo vprašanje predložitvenega sodišča, ki se nanaša na pojem „opravljanje finančnih storitev“, odgovoriti pritrdilno, kar bi moralo pripeljati do tega – če se bo Sodišče strinjalo s tem mnenjem – da ne bo treba odgovoriti na drugo vprašanje, ki zadeva pojem „neposredne naložbe“. Vsekakor bo mogoče dvome predložitvenega sodišča o tem zadnjem vprašanju hitro odpraviti.

a)      Izraz „opravljanje finančnih storitev“ v smislu člena 57(1) ES

62.      Na podlagi prvega vprašanja je treba ugotoviti, ali bi bilo davčno ureditev iz člena 18(3) AuslInvestmG mogoče ohraniti v okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, saj se uporabi za pretok kapitala, ki se nanaša na opravljanje finančnih storitev v smislu člena 57(1) ES.

63.      Predložitveno sodišče poudarja, da Sodišče še ni pojasnilo tega izraza, in – ker je nujno, da se določbe člena 57(1) ES razlagajo ozko – meni, da so z navedenim izrazom povezana samo pravila, ki se nanašajo na ponudnike finančnih storitev iz tretjih držav samih in ki določajo pogoje ali načine opravljanja storitev, pri tem pa so vsekakor izključene določbe nacionalnega prava, katerih predmet je obdavčitev vlagateljev.

64.      Medtem ko se Komisija strinja s to razlago, pa jo nemška in italijanska vlada ter vlada Združenega kraljestva zavračajo. Te tri zadevne stranke v bistvu trdijo, da, prvič, pojem opravljanja finančnih storitev lahko zajema ukrepe, ki zadevajo naslovnika te storitve, in, drugič, da bi v obravnavani zadevi obstajala tesna povezava med predmetom nacionalnega ukrepa, namreč obdavčitev imetnikov lastniških vrednostnih papirjev tujih investicijskih skladov, in ravnanjem skladov, ki ne izpolnijo zahtev iz členov 17(3) in 18(2) AuslInvestmG. Drugače povedano, nacionalna davčna zakonodaja naj bi se nanašala na opravljanje finančnih storitev, ker naj bi bili investicijski skladi vsaj posredno spodbujeni k temu, da ravnajo skladno z nacionalnimi pravili o preglednosti, določenimi v navedeni zakonodaji.

65.      Sam bi rad najprej spomnil, da sem imel že priložnost predstaviti številna razmišljanja glede pojma „opravljanje finančnih storitev“, določenega v členu 57(1) ES, v sklepnih predlogih v zadevi Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company.(34)

66.      Kot sem pojasnil v teh sklepnih predlogih, je pravilno domnevati, ker ne obstaja opredelitev zadevnega pojma, da so zadevne storitve storitve, ki jih opravljajo finančne ustanove, kot so banke, zavarovalnice, investicijske družbe in druge ustanove podobne vrste. Investicijski sklad (oziroma natančneje družba, ki ga upravlja) nedvomno spada v to kategorijo ustanov.

67.      Poleg tega še naprej menim, da glede na besedilo člena 57(1) ES njegovo področje uporabe zajema samo pretok kapitala, ki se „nanaša“ na opravljanje finančnih storitev, in ne obratno, to je opravljanje finančnih storitev, ki se nanaša na pretok kapitala ali ki ga povzroči. To razlikovanje je ključno. Samo nacionalni ukrepi, katerih predmet je vsaj v glavnem pretok kapitala, namreč spadajo na področje uporabe člena 57(1) ES. Nacionalni ukrepi, katerih predmet je v glavnem opravljanje finančnih storitev, ne spadajo na to področje uporabe, kajti treba jih je presojati z vidika določb Pogodbe o svobodi opravljanja storitev, ki pa, kot je znano, ne obsegajo niti razmerij s tretjimi državami niti razmerij s ČDO.(35)

68.      Zato, ko je v členu 57(1) ES navedeno, da zadeva pretok kapitala, ki se nanaša na opravljanje finančnih storitev, menim, da ne gre za to, da se na njegovo področje uporabe vključijo nacionalni ukrepi, katerih predmet so pogoji ali načini opravljanja storitev. Če bi šlo namreč za to, tak ukrep sploh ne bi spadal na področje uporabe določb o prostem pretoku kapitala in torej člena 57(1) ES, temveč na področje uporabe določb o opravljanju storitev.

69.      Člena 57(1) ES ni mogoče razlagati tako, da zgolj ponavlja splošno razmejitev, ki jo je določila Pogodba med področjem uporabe določb o opravljanju storitev, tudi če bi bile samo „finančne“, in področjem uporabe določb o prostem pretoku kapitala. Čeprav je treba pridržek iz tega člena razlagati ozko,(36) kar sicer nemški vladi ni všeč, pa mora kljub temu obdržati polni učinek.

70.      To je razlog, iz katerega člen 57(1) ES zajema pretok kapitala, ki „se nanaša na“, to pomeni, da povzroči opravljanje finančnih storitev.(37)

71.      V zadevi Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company (EU:C:2013:710), ki se je nanašala na obdavčitev, na Poljskem, deležev, ki jih je investicijski sklad tretje države imel v kapitalu poljskih družb, se zadevni pretok kapitala ni nanašal na opravljanje finančnih storitev investicijskega sklada v korist zadevnih družb. Poleg tega sem v sklepnih predlogih tudi pojasnil, da se sporni nacionalni ukrep ne nanaša na pretok kapitala, povezan z opravljanjem finančnih storitev, ki jih opravlja investicijski sklad za imetnike njegovih enot premoženja, naj so ti imetniki rezidenti na ozemlju države članice ali na ozemlju tretje države. Torej se ni mogoče sklicevati na uporabo člena 57(1) ES.(38)

72.      Sodišče ni preučevalo te problematike, saj je bila možnost uporabe klavzule „standstill“ iz člena 57(1) ES pravilno zavrnjena zgolj iz razloga, da poljska zakonodaja, ki se je obravnavala v tej zadevi, ni izpolnjevala časovnega merila navedenega člena.(39)

73.      V tej zadevi se sporni pretok kapitala, in sicer pridobitev enot premoženja investicijskih skladov s sedežem v ČDO, od katerih vlagatelj prejema dividende, ki so predmet sporne pavšalne obdavčitve, po mojem mnenju nujno nanaša na finančne storitve, ki jih zadevni investicijski skladi opravijo v korist vlagatelja. Brez teh storitev pridobitev teh enot premoženja namreč enostavno ne bi imela smisla, zlasti v primeru neinstitucionalnega vlagatelja, ki ima tako korist od nabora možnosti vlaganja glede na različne upoštevne parametre, česar pa na splošno ne bi imel, če bi se odločil za vlaganje neposredno na trgu kapitala. Poleg tega ravno te finančne storitve optimizirajo in povečajo dobičke, na podlagi katerih se potem lahko naložijo nacionalni davki.

74.      Okoliščina, da se nacionalni ukrep nanaša predvsem na vlagatelja in ne na ponudnika storitev, nikakor ne spremeni te ugotovitve, saj se odločilno merilo iz člena 57(1) ES opira na povezavo vzrok-posledica, ki obstaja med pretokom kapitala in opravljanjem finančnih storitev, in ne na osebno področje uporabe spornega nacionalnega ukrepa ali na njegovo razmerje s ponudnikom teh storitev ne pa z njihovim prejemnikom. Če navedeni pretok nujno povzroči tako storitev, je treba uporabiti člen 57(1) ES, če so izpolnjeni drugi pogoji iz te določbe.

75.      Poleg tega, v nasprotju s trditvijo Komisije na obravnavi, nič ne napotuje na to, da bi bili davčni predpisi držav članic izključeni s področja uporabe člena 57(1) ES oziroma zdaj člena 64(1) PDEU. To je dokazano s tem, da je Sodišče v sodbah Holböck,(40) Prunus in Polonium (EU:C:2011:276), Welte (EU:C:2013:662), ter Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company (EU:C:2014:249) preučevalo možnost uporabe te določbe za nacionalne davčne ukrepe.

76.      Zato menim, da je na prvo vprašanje za predhodno odločanje treba odgovoriti, da nacionalna zakonodaja, kot je člen 18(3) AuslInvestmG, ki se ni bistveno spremenila od 31. decembra 1993 in ki pod določenimi pogoji predvideva pavšalno obdavčitev nacionalnih imetnikov enot premoženja investicijskih skladov s sedežem v tretjih državah ali ČDO, ki so izenačena s tretjimi državami, zadeva pretok kapitala, ki se nanaša na opravljanje finančnih storitev v smislu člena 73C Pogodbe ES in od 1. maja 1999 v smislu člena 57(1) ES.

77.      V teh okoliščinah ni treba preučiti drugega vprašanja, ki je bilo zastavljeno samo za primer, če bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen.

78.      Zato bom zgolj podredno analiziral drugo vprašanje, ki ga je predložilo predložitveno sodišče, če se Sodišče ne bi strinjalo z ravnokar formuliranim predlogom.

b)      Pojem „neposredne naložbe“ v smislu člena 57(1) ES

79.      Kot sem že pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company(41), ker pojem neposrednih naložb v Pogodbi ES ni opredeljen, se je Sodišče dozdaj opiralo na opredelitve, ki jih vsebujejo nomenklatura v Prilogi I k Direktivi Sveta 88/361/EGS z dne 24. junija 1988 o izvajanju člena 67 Pogodbe(42) in pripadajoča pojasnila(43).

80.      V skladu s temi opredelitvami pojem neposrednih naložb zadeva naložbe fizičnih ali pravnih oseb, ki ustvarjajo ali ohranjajo trajne in neposredne povezave med osebo, ki je zagotovila kapital, in podjetjem, ki je dobilo na voljo kapital za opravljanje gospodarske dejavnosti.(44)

81.      Sodišče na podlagi teh opredelitev med različnimi vrstami pretoka kapitala razlikuje „neposredne“ naložbe, to so naložbe v obliki udeležbe v podjetju z lastništvom delnic, ki omogoča dejansko sodelovanje pri njegovem upravljanju in nadzoru, in „portfeljske“ naložbe, to so naložbe v obliki pridobitve vrednostnih papirjev na trgu kapitala, opravljene izključno kot denarna naložba, brez namena vplivati na upravljanje in nadzor podjetja.(45)

82.      Čeprav sta ti vrsti naložb vključeni v pojem pretoka kapitala, pa so po drugi strani samo „neposredne naložbe“, vključno z izplačili dividend, ki izhajajo iz teh naložb, predmet odstopanja, ki ga dovoljuje člen 57(1) ES.(46)

83.      Predložitveno sodišče se za namene uporabe člena 57(1) ES sicer a priori nagiba k temu, da bi sledilo tej liniji razmejitve med neposrednimi naložbami in portfeljskimi naložbami z oceno, da v obravnavanem primeru položaj imetnikov enot premoženja investicijskih skladov načeloma ne spada v prvo kategorijo, kljub temu pa se sprašuje, ali je Sodišče s sodbo VBV – Vorsorgekasse(47) z dne 7. junija 2012 niansiralo oziroma celo ovrglo to sodno prakso.

84.      Ta argument, ki ga je navedla poljska vlada, sem že preučil in ga zavrnil v sklepnih predlogih v zadevi Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company(48), Sodišču pa nanj ni bilo treba odgovoriti.

85.      V zvezi s tem bom torej v glavnem napotil na premisleke v navedenih sklepnih predlogih. Zlasti je treba spomniti, da čeprav se je sodba VBV – Vorsorgekasse (EU:C:2012:327) nanašala na to, da so za pravno osebo (podjetniški sklad za socialno varstvo), institucionalnega vlagatelja s sedežem v Avstriji, veljale omejitve pri pridobivanju enot premoženja splošnega sklada s sedežem v drugi državi članici, kar je transakcija, ki jo je Sodišče v preambuli svoje argumentacije opredelilo kot „neposredno naložbo“, pa Sodišču ni bilo zastavljeno vprašanje o členu 64(1) PDEU, ki je nadomestil člen 57(1) ES, ampak samo o členu 63 PDEU. Člen 63 PDEU ima sicer zelo široko področje uporabe in dovoljuje določeno „nihanje“ pri uporabi izrazov, ki označujejo različne kategorije pretoka kapitala, vendar pa to ne velja v primeru kategorij, naštetih v členu 64(1) PDEU, ki ga je treba, naj spomnim, kot odstopanje od ureditve svoboščine, predvidene v pravu Unije, v skladu s sodno prakso razlagati ozko.(49) Ker Sodišču torej ni bilo predloženo vprašanje o razlagi člena 64(1) PDEU, očitno ni imelo namena razširiti obsega pojma neposredne naložbe v smislu te določbe.

86.      Res je, da tako, kot to zagovarja Komisija v pisnih stališčih, ni mogoče popolnoma izključiti, da bi lahko imetnik enot premoženja v investicijskem skladu dejansko sodeloval pri upravljanju ali nadzoru družbe za upravljanje navedenega sklada, tako da bi bilo mogoče glede na okoliščine posameznega primera, skleniti, da gre za neposredno naložbo.

87.      Dejanski in pravni elementi, navedeni v sodbi VBV – Vorsorgekasse (EU:C:2012:327) na žalost ne omogočajo, da bi se prepričali, da je šlo za to v primeru, ko je avstrijski podjetniški sklad pridobil enote premoženja splošnega sklada s sedežem v Luksemburgu.

88.      Vendarle in vsekakor se zdi vsaj tvegano glede na naravo in obseg naložb M. Schweier pričakovati, da bi ta pridobila enote, ki naj bi ji omogočale pridobiti pravico nadzora nad investicijskimi skladi, katerih družbe za upravljanje imajo sedež na Kajmanskih otokih. Nasprotno, očitno je precej verjetneje – glede na podatke v spisu – da je M. Schweier kot zasebni vlagatelj vložila v skupni portfelj teh skladov samo z namenom finančne naložbe. Ni sporno, da se davčna ureditev, predvidena v členu 18(3) AuslInvestmG, uporabi, kadar so take portfeljske naložbe realizirane.

89.      Zato menim, da sodba VBV – Vorsorgekasse (EU:C:2012:327) ne vpliva na razlago pojma neposredne naložbe iz člena 57(1) ES in da se glede na vse pravne in dejanske elemente, ki so v spisu, ni mogoče sklicevati na odstopanje, ki ga predvideva ta določba, ker se položaj v postopku v glavni stvari ne nanaša na „pretok kapitala v tretje države ali iz njih, [ki se] nanaša[…] na neposredne naložbe“.

III – Predlog

90.      Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Bundesfinanzhof (Nemčija), odgovori:

Nacionalna zakonodaja, kot je člen 18(3) zakona o prodaji enot premoženja tujih investicijskih skladov in o obdavčenju donosov iz enot premoženja tujih investicijskih skladov (Gesetz über den Vertrieb ausländischer Investmentanteile und über die Besteuerung der Erträge aus ausländischen Investmentanteilen), ki se ni bistveno spremenila od 31. decembra 1993 in ki pod določenimi pogoji predvideva pavšalno obdavčitev nacionalnih imetnikov enot premoženja investicijskih skladov s sedežem v tretjih državah ali čezmorskih državah in ozemljih, ki so izenačena s tretjimi državami, zadeva pretok kapitala, ki se nanaša na opravljanje finančnih storitev v smislu člena 73C(1) Pogodbe ES in od 1. maja 1999 v smislu člena 57(1) ES.

1 –      Jezik izvirnika: francoščina.

2 –      Razen če bo potrebno zaradi časovne veljavnosti Pogodb, se bom v nadaljevanju teh sklepnih predlogov zaradi enostavnosti skliceval zgolj na člen 57(1) ES glede na to, da se pogoji, predvideni v dveh členih, niso spremenili.

3 –      BGBl. 1998 I, str. 2820.

4 –      Na podlagi določb zakona o investicijskih družbah (Gesetz über Kapitalanlagegesellschaften, v nadaljevanju: KAGG) v različici, ki je veljala do 31. decembra 2013.

5 –      Glej člen 38b KAGG.

6 –      283/81, EU:C:1982:335, točka 21.

7 –      C-39/11, EU:C:2012:327.

8 –      Glej točko 17 mojih sklepnih predlogov v zadevi Fonnship in Svenska Transportarbetareförbundet (C-83/13, EU:C:2014:201, točka 17 in navedena sodna praksa).

9 –      Glej zlasti sodbe Kerafina-Keramische und Finanz-Holding in Vioktimatiki (C-134/91 in C-135/91, EU:C:1992:434, točka 16); Consiglio nazionale dei geologi in Autorità garante della concorrenza e del mercato (C-136/12, EU:C:2013:489, točka 29) in Belgian Electronic Sorting Technology (C-657/11, EU:C:2013:516, točka 28).

10 –      Glej zlasti sodbe Cilfit in drugi (EU:C:1982:335, točka 21); Pedro IV Servicios (C-260/07, EU:C:2009:215, točka 36) ter Boxus in drugi (od C-128/09 do C-131/09, C-134/09 in C-135/09, EU:C:2011:667, točka 31).

11 –      EU:C:2014:201.

12 –      C-83/13, EU:C:2014:2053.

13 –      EU:C:2009:215.

14 –      Idem (točka 36).

15 –      Glej v tem smislu moje sklepne predloge v zadevi Fonnship in Svenska Transportarbetareförbundet (EU:C:2014:201, točka 22).

16 –      C-326/12, EU:C:2014:2269.

17 –      Ibidem (točka 58 in izrek).

18 –      Do leta 2002 so imeli Kajmanski otoki status „British dependent territory“ na podlagi British Nationality Act 1981 (glej prilogo 6 k temu zakonu). Ta status je bil leta 2002 preimenovan v „British overseas territory“ na podlagi British Overseas Territories Act z dne 26. februarja 2002.

19 –      Seznam ČDO, ki je predmet Priloge IV k Pogodbi EGS, je bil namreč spremenjen s členom 24 Akta o pogojih pristopa Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska in prilagoditvah pogodb (UL 1972, L 73, str. 14), ki je na seznam posebej dodal Kajmanske otoke.

20 –      Glej podrobno obrazložitev v zvezi s tem v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca P. Cruza Villalòna v zadevi Prunus in Polonium (C-384/09, EU:C:2010:759, točke od 24 do 29).

21 –      Glej člen 355(2) PDEU.

22 –      Glej člene 131, drugi odstavek, Pogodbe EGS, 182, drugi odstavek, Pogodbe ES in zdaj veljavni člen 198, drugi odstavek, PDEU.

23 –      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalòna v zadevi Prunus in Polonium (EU:C:2010:759, točke od 31 do 39).

24 –      Sodbi Prunus in Polonium (C-384/09, EU:C:2011:276, točka 29) ter X in TBG (C-24/12 in C-27/12, EU:C:2014:1385, točka 45).

25 –      EU:C:2011:276, točka 31. Sodišče uporabi izraz „tretje države“ („États tiers“) vendar bi bilo primerneje uporabiti izraz tretje države („pays tiers“) glede na to, da te entitete z vidika mednarodnega javnega prava niso suverene, poleg tega pa to ustreza besedilu členov 73b in 73c Pogodbe ES, 56 ES in 57 ES ter 63 PDEU in 64 PDEU.

26 –      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 38, str. 319. V skladu s členom 63 tega sklepa se je ta sklep uporabljal do 31. decembra 2011.

27 –      EU:C:2014:1385, točka 48.

28 –      Glej zlasti v tem smislu moje sklepne predloge v zadevi Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company (C-190/12, EU:C:2013:710, točka 53).

29 –      Glej tudi v tem smislu sodbo Prunus in Polonium (EU:C:2011:276, točka 32).

30 –      Glej nazadnje glede preučitve časovnega merila iz člena 57(1) ES sodbo Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company (C-190/12, EU:C:2014:249, točke od 47 do 52).

31 –      UL 1994, L 1, str. 3.

32 –      Glej v zvezi s tem sodbo Ospelt in Schlössle Weissenberg (C-452/01, EU:C:2003:493, točka 31) že glede člena 73C Pogodbe ES.

33 –      Čeprav je odvetnik I. Wagner-Raith na obravnavi navedel, da samo LGT Bank upravlja naložena sredstva, ta podatek ni razviden iz predhodne odločbe in ne spremeni okoliščine, ki jo je omenilo navedeno sodišče, da je investicijske sklade upravljala družba s sedežem na Kajmanskih otokih, to je okoliščina, ki je med drugim sprožila uporabo sporne nacionalne zakonodaje.

34 –      EU:C:2013:710, točke od 73 do 79.

35 –      Glej glede neuporabe določb Pogodbe o svobodnem opravljanju storitev s tretjimi državami sodbo Fidium Finanz (C-452/04, EU:C:2006:631, točki 25 in 47). V zvezi s ČDO je treba poudariti, da se četrti del Pogodbe ne sklicuje na svobodno opravljanje storitev in da sklep o pridružitvi ČDO navaja samo dolgoročni cilj postopne liberalizacije trgovine s storitvami, ki temelji na obveznostih, sprejetih v okviru Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS).

36 –      Glej sodbo Welte (C-181/12, EU:C:2013:662, točka 29).

37 –      Glej moje sklepne predloge v zadevi Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company (EU:C:2013:710, točka 77).

38 –      Ibidem (točki 78 in 79).

39 –      Glej sodbo Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company (EU:C:2014:249, točka 53).

40 –      C-157/05, EU:C:2007:297, točke od 37 do 45.

41 –      EU:C:2013:710, točki 60 in 61.

42 –      UL L 178, str. 5.

43 –      Glej zlasti sodbi Holböck (C-157/05, EU:C:2007:297, točka 34 in navedena sodna praksa) in Welte (EU:C:2013:662, točka 32).

44 –      Glej zlasti sodbo Welte (EU:C:2013:662, točka 32).

45 –      Glej še posebej v zvezi s tem razlikovanjem sodbe Orange European Smallcap Fund (C-194/06, EU:C:2008:289, točka od 98 do 102); Glaxo Wellcome (C-182/08, EU:C:2009:559, točka 40 in navedena sodna praksa) in Komisija/Portugalska (C-212/09, EU:C:2011:717, točka 47).

46 –      Glej v tem smislu sodbo Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen (C-436/08 in C-437/08, EU:C:2011:61, točki 137 in 138) in sklepne predloge Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company (EU:C:2013:710, točka 64).

47 –      EU:C:2012:327.

48 –      EU:C:2013:710, točke od 69 do 72. Ti sklepni predlogi so bili predstavljeni nekaj dni po tem, ko je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe prispel na Sodišče.

49 –      Glej sodbo Welte (EU:C:2013:662, točka 29).