EU tax law WEB Bonik - C-285/11

13.8.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 238/8

1.

Ali se lahko iz določb členov 178(a) in (b), 14, 62, 63, 167 in 168 Direktive 2006/112 (1) z razlago izpelje pojem „neobstoj dejanske dobave“ in če je tako, ali se ta pojem glede svoje opredelitve pokriva s pojmom „davčna goljufija“ ali pa je v njem vsebovan? Kaj v smislu Direktive zajema pojem „davčna goljufija“?

2.

Ali se z Direktivo glede na opredelitev pojma „davčna goljufija“ ter uvodni izjavi 26 in 59 v povezavi s členom 178(b) zahteva, da se formalnosti izrecno določijo po zakonodajni poti, in sicer z aktom najvišjega zakonodajnega telesa države članice, ali pa je z njo dopuščeno, da te formalnosti niso določene po zakonodajni poti, temveč z upravno (in prakso davčnega preverjanja) ter sodno prakso? Ali se smejo formalnosti uvesti s splošnimi pravnimi akti upravnih organov in/ali z napotki uprave?

3.

Ali „neobstoj dejanske dobave“, če gre za pojem, ki se razlikuje od „davčne goljufije“ in z njeno opredelitvijo ni zajet, pomeni formalnost iz člena 178(b) ali ukrep iz uvodne izjave 59 Direktive, zaradi katerih pride do odreka pravice do odbitka in postane dvomljiva nevtralnost davka na dodano vrednost, ki je bistveno načelo skupnega sistema davka na dodano vrednost, ki je bil uveden z zadevnim pravom Skupnosti?

4.

Ali se smejo za davčne zavezance določiti formalnosti, na podlagi katerih je treba glede dobav, ki se opravijo med njimi (zadnjim prejemnikom in njegovim dobaviteljem) pred dobavo, dokazati, da dobava velja za dejansko opravljeno, če uradni organ ne izpodbija, da so prizadeti (zadnji dobavitelji) naslednje dobave z istim blagom v enakih količinah opravili za naslednje prejemnike?

5.

Ali je treba v okviru skupnega sistema davka na dodano vrednost ter določb členov 168 in 178 Direktive 2006/112 pravico trgovca do priznanja plačil davka na dodano vrednost za neko transakcijo presojati

6.

Glede na odgovor na vprašanje 5: ali je treba transakcije, kakršna je sporna v postopku v glavni stvari, obravnavati kot odplačne dobave v smislu člena 2 Direktive 2006/112 ali kot del gospodarske dejavnosti davčnega zavezanca v smislu člena 9(1) te direktive?

7.

Ali je dopustno, da se transakcije – ki jih, kot to velja za sporne transakcije v postopku v glavni stvari, dobavitelj pravilno dokumentira in deklarira za namene davka na dodano vrednost in na podlagi katerih je prejemnik dejansko pridobil lastninsko pravico na blagu, navedenem v računu, pri čemer ni podatkov o tem, ali je blago dejansko prejela oseba, ki ni izstavila računa – ne obravnavajo kot odplačne dobave v smislu člena 2 Direktive 2006/112, samo zato, ker dobavitelja ni bilo mogoče najti na navedenem naslovu in ker ni predložil dokumentov, ki se zahtevajo v okviru davčnega nadzora, ali ker pri davčnih organih ni dokazal vseh okoliščin, v katerih so bile opravljene dobave, med njimi izvor prodanega blaga?

8.

Ali gre pri tem, da je pravica do odbitka odvisna od ravnanja dobavitelja in/ali njegovega predhodnega dobavitelja, za dopusten ukrep za zagotovitev pobranja davka in za preprečitev davčne goljufije?

9.

Glede na odgovore na vprašanja 2, 3 in 4: ali ukrepi davčnih organov, kakršni so v postopku v glavni stvari, ki vodijo do izključitve ureditve davka na dodano vrednosti glede poslov, ki jih sklene dobroverni trgovec, kršijo načela prava Skupnosti, in sicer načela sorazmernosti, enakega obravnavanja in pravne varnosti?

10.

Glede na odgovore na predhodna vprašanja: ali ima glede na okoliščine, kakršne so v postopku v glavni stvari, prejemnik dobav pravico do odbitka davka, ki mu ga v računu obračunajo dobavitelji?