EU tax law WEB Maks Pen - C-18/13

16.3.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/10

1.

Ali je v skladu s pravom Unije treba šteti, da se dejanske okoliščine, v katerih izvajalec, ki je naveden na računu, ali njegov podizvajalec ne razpolaga z osebjem, stvarnimi viri in sredstvi, potrebnimi za opravljanje storitve, in v katerih stroški za dejansko opravljanje storitve niso dokumentirani in niso navedeni v njegovih računovodskih izkazih ter v katerih so bili izdani dokumenti, ki so bili ponarejeni glede lastnosti izdajatelja oseb, ki so te dokumente podpisali v imenu izvajalca, namreč pogodba in zapisnik o prejemu in izročitvi, in so bili predloženi kot dokaz za dolgovane vzajemne dajatve oziroma storitve in za opravljanje storitve, za katero je bil izdan račun z obračunanim DDV in za katero je bila uveljavljena pravica do odbitka, nanašajo na „davčno utajo“ za namene odbitka vstopnega davka?

2.

Ali iz dolžnosti, ki jo ima sodišče na podlagi prava Unije in sodne prakse Sodišča Evropske unije, da zaradi davčne utaje zavrne pravico do odbitka, izhaja tudi dolžnost nacionalnega sodišča, da v okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, ugotovi obstoj davčne utaje po uradni dolžnosti – ob upoštevanju dolžnosti, ki jo sodišču nalaga nacionalno pravo, da odloči v zadevi, upošteva prepoved postavitve tožeče stranke v slabši položaj, upošteva pravico do učinkovitega pravnega sredstva in načelo pravne varnosti ter da po uradni dolžnosti uporabi ustrezne pravne določbe – tako da obravnava nova dejstva, ki so bila prvič navedena pred sodiščem, vse dokaze, vključno z dokumenti, ki se nanašajo na fiktivne posle, ponarejene dokumente in dokumente z nepravilno vsebino?

3.

Ali iz člena 178(a) Direktive Sveta 2006/112/ES (1) z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z dolžnostjo sodišča, da zaradi davčne utaje zavrne pravico do odbitka, izhaja, da mora za to, da se lahko uveljavlja pravica do odbitka, storitve dejansko opraviti izvajalec, ki je naveden na računu, ali njegov podizvajalec?

4.

Ali je treba zahtevo iz člena 242 Direktive 2006/112, da je treba zaradi preverjanja pravice do odbitka voditi podrobno knjigovodstvo, razlagati tako, da je treba upoštevati tudi ustrezne nacionalne računovodske predpise države članice, ki določajo skladnost z mednarodnimi računovodskimi standardi prava Unije, ali pa jo je treba razumeti tako, da je treba voditi le računovodske izkaze o DDV, ki so določeni v tej direktivi: račune, obračune DDV in rekapitulacijska poročila?

Če je pravilna druga možnost, bi bilo treba odgovoriti tudi na to vprašanje:

Ali iz zahteve iz člena 226, točka 6, Direktive 2006/112, ki določa, da morata biti na računu navedena „obseg in vrsta opravljenih storitev“, izhaja, da morajo računi ali dokument, ki je bil v zvezi z njimi izdan, v primeru storitev vsebovati navedbe o dejanskem opravljanju storitev – objektivne okoliščine, ki jih je mogoče preizkusiti kot dokaz za to, da je bila storitev dejansko opravljena in da jo je opravljal izvajalec, ki je naveden na računu?

5.

Ali je treba člen 242 Direktive 2006/112, ki določa vodenje podrobnega knjigovodstva zaradi preverjanja pravice do odbitka, v povezavi s členoma 63 in 273 te direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni pravni določbi, v skladu s katero je storitev opravljena takrat, ko so pogoji za priznanje prihodkov od te storitve izpolnjeni v skladu z ustreznimi davčnimi predpisi, ki določajo skladnost z mednarodnimi računovodskimi standardi prava Unije, načelom knjigovodskega dokaza gospodarskih transakcij, prednostjo vsebine pred obličnostjo in primerljivostjo prihodkov in stroškov?