EU tax law WEB Signum Alfa Sped - C-446/15

16.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 381/15

1.

Ali se določbe Direktive 2006/112 (1) v zvezi z odbitkom DDV lahko razlagajo tako, da lahko davčni organ od davčnega zavezanca, ki želi uveljavljati svojo pravico do odbitka DDV, zato da davčni organ transakcije ne bi opredelil kot fiktivne, na splošno zahteva, da preveri, ali ima izdajatelj računa za storitve, v zvezi s katerimi želi uveljavljati pravico do odbitka, na voljo osebje in materialna sredstva, potrebna za opravljanje zadevne storitve, tako v trenutku opravljanja storitve kot tudi v trenutku dokazovanja, in da je izpolnil svoje obveznosti obračuna in plačila DDV, ali da ima poleg računa za transakcijo še druge dokumente, ki nimajo formalnih pomanjkljivosti, ter ali je treba zahtevati, da izdajatelj računa opravlja svojo gospodarsko dejavnost redno, ne samo v trenutku pravnega posla, ki je podlaga za pravico do odbitka DDV, temveč tudi v trenutku davčnega inšpekcijskega nadzora?

2.

Če davčni organ, upoštevajoč okoliščine, opisane v prvem vprašanju, ugotovi, da je sicer prišlo do transakcije, da pa vsebina računa ni verodostojna, saj navedena transakcija ni bila opravljena med strankama, navedenima na njem, ali se lahko zahteva, da davčni organ, upoštevajoč, da na splošno nosi dokazno breme, ugotovi tudi, med katerima strankama se je v takem primeru izvedel pravni posel in kdo je izdal račun, ali pa lahko davčni organ brez prepričljivega dokaza o navedenih dejstvih in brez podatkov ali okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno ime tretje osebe ali njena vloga, zavrne pravico do odbitka DDV, ki jo želi uveljavljati davčni zavezanec, samo na podlagi svojih navedb v zvezi s tem?

3.

Ali je treba določbe Direktive 2006/112 v zvezi z odbitkom DDV razlagati tako, da lahko davčni organ, čeprav ne oporeka izvedbi transakcije, navedene na računu, ki formalnopravno izpolnjuje zakonske zahteve, zavrne uveljavljanje pravice do odbitka DDV, ne da bi moral preizkusiti, ali je bila izkazana potrebna skrbnost – v bistvu s tem, da bi zavrnitev utemeljil z objektivno odgovornostjo – s sklicevanjem na dejstvo, da ker transakcija ni bila izvedena med strankama, ki sta navedeni na računu, neverodostojnost vsebine računa per definitionem izključuje preizkus potrebne skrbnosti, ali pa mora v teh okoliščinah davčni organ, ki zavrne uveljavljanje pravice do odbitka DDV, dokazati tudi, da je davčni zavezanec, ki želi uveljavljati pravico do odbitka, vedel za protipravno ravnanje – ki je bilo morda namenjeno izogibanju plačilu davka – podjetja, s katerim je bil v pogodbenem razmerju, ali pa je celo sodeloval pri takem protipravnem ravnanju?

4.

V primeru pritrdilnega odgovora na prejšnje vprašanje, ali je z določbami Direktive 2006/112 v zvezi z odbitkom DDV in načeli davčne nevtralnosti, pravne varnosti in sorazmernosti, kakor jih je opredelilo Sodišče Evropske unije v svoji sodni praksi, združljiva razlaga, v skladu s katero je lahko potrebna skrbnost prejemnika računa predmet preizkusa samo, če je mogoče dokazati, da je prišlo do transakcije med strankama, z drugimi besedami, ali je bila transakcija izvedena med strankama tako, kakor je navedeno na računu, in če obstajajo samo druge vrste napake, na primer formalne napake, zlasti ob upoštevanju tega, da nacionalna davčna zakonodaja vsebuje določbe o računih s formalnimi napakami in računi, ki so bili izdani, ne da bi obstajala transakcija?