Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

CHRISTINE STIX-HACKL,

predstavljeni 14. julija 2005(1)

Združene zadeve od C-266/04 do C-270/04, C-276/04 in od C-321/04 do C-325/04

Nazairdis SAS (C-266/04),

Jaceli SA (C-267/04),

Komogo SA (C-268/04 in C-324/04),

Tout pour la maison SARL (C-269/04),

Distribution Casino France SAS (C-270/04),

Bricorama France SAS (C-276/04),

Distribution Casino France 3 SAS (C-321/04),

Société Casino France, ki je pravna naslednica IMQEF SA, ki je pravna naslednica JUDIS SA (C-322/04),

Dechrist Holding SA (C-323/04),

Tout pour la maison SARL (C-325/04)

proti

Caisse nationale de l’organisation autonome d’assurance vieillesse des travailleurs non salariés des professions industrielles et commerciales (Organic)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne (Francija) (od C-266/04 do C-270/04 in C-276/04) in Cour d’appel de Lyon (Francija) (od C-321/04 do C-325/04))

„Člen 87(1) ES – Dajatev, odmerjena glede na prodajno površino – Dodelitev prihodka od dajatve“

Kazalo


I –   Uvod

II – Nacionalni pravni okvir

A –   Dajatev za pomoč trgovini in obrtništvu

B –   Uporaba prihodka od dajatve

1.     Nadomestilo za upokojitev

2.     Druge dodelitve TACE

a)     Dodelitev v korist Fisaca

b)     Dodelitev v korist sistemov osnovnega starostnega zavarovanja za samozaposlene osebe v obrti in samozaposlene osebe v proizvodnji in trgovini

c)     Dodelitev v korist CPDC

III – Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

IV – Analiza

A –   Uvodne ugotovitve glede dopustnosti predlogov za sprejetje predhodne odločbe

B –   Neobdavčitev določenih trgovin na drobno

1.     Pomembnost tega vprašanja glede na predmet spora o glavni stvari

2.     Podredno: razvrstitev neobdavčitve določenih trgovcev

C –   Obstoj neločljive vsebinske povezave s prihodkom od TACE

1.     Odgovor strank na pisno vprašanje Sodišča

2.     Pravna presoja

a)     Sodna praksa

b)     Pravna analiza

D –   Različni ukrepi, ki se delno financirajo iz sporne dajatve

1.     Glavni argumenti zadevnih strank

2.     Pravna presoja

a)     Sodna praksa

b)     Sistem nadomestila za upokojitev

c)     Dodatne dotacije v sistem starostnega zavarovanja

d)     Posamezni ukrepi Fisaca in CPDC

V –   Predlog





I –    Uvod

1.        Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 87(1) ES. Ti predlogi so bili vloženi v okviru postopkov, v katerih se izpodbija zakonitost francoske dajatve za pomoč trgovini in obrtništvu.

II – Nacionalni pravni okvir

A –    Dajatev za pomoč trgovini in obrtništvu

2.        V skladu s členom 1 zakona št. 72-657 z dne 13. julija 1972 o določitvi ukrepov v korist določenih kategorij starejših trgovcev in obrtnikov(2) „se uvedejo […] ukrepi pomoči v korist delovno aktivnih ali upokojenih oseb, ki imajo sklenjeno starostno zavarovanje za obrtniške, industrijske in trgovske poklice“.

3.        S členom 3(2) zakona št. 72-657, kakor je bil spremenjen z zakonom o proračunu za leto 1995 št. 94-1162 z dne 29. decembra 1994(3) (v nadaljevanju: zakon št. 72-657), je uvedena dajatev za pomoč trgovini in obrtništvu (taxe d’aide au commerce et à l’artisanat, v nadaljevanju: TACA).

4.        TACA je progresivna dajatev, ki jo plačujejo neposredno trgovine na drobno v Franciji, ki imajo prodajno površino večjo od 400 kvadratnih metrov in ustvarjajo letni promet večji od 460.000 eurov. Stopnje obdavčenja so progresivne glede na znesek letnega prometa na kvadratni meter.

5.        V času, ko je nastalo dejansko stanje, je TACO pobiral državni sklad za starostno zavarovanje samozaposlenih oseb v obrtni proizvodnji in v trgovini (Caisse nationale de l’organisation autonome d’assurance vieillesse des travailleurs non salariés des professions industrielles et commerciales (v nadaljevanju: Organic)).

B –    Uporaba prihodka od dajatve

1.      Nadomestilo za upokojitev

6.        V skladu s členi od 8 do 10 zakona št. 72-657 je prihodek od TACE namenjen financiranju posebne kompenzacijske pomoči za upokojitev določenih trgovcev in obrtnikov, če po dopolnjenem šestdesetem letu starosti dokončno prenehajo vsakršno dejavnost in če so njihovi dohodki nižji od določenega najvišjega zneska.

7.        Člen 106 zakona o proračunu za leto 1982 št. 81-1160 z dne 30. decembra 1981, ki je bil pozneje spremenjen z zakonom št. 95-95 z dne 1. februarja 1995 in z zakonom št. 2002-1575 z dne 30. decembra 2002, je nadomestil to posebno kompenzacijsko pomoč z nadomestilom za upokojitev. Zadevni člen določa:

„Trgovci in obrtniki, ki imajo že vsaj petnajst let sklenjeno starostno zavarovanje za obrtnike, proizvajalce in trgovce, lahko, če so njihovi dohodki nižji od najvišjega zneska, določenega z uredbo, zaprosijo za pomoč zgoraj naštetih nosilcev zavarovanj po starosti:

a)      dopolnjenih šestdeset let, če dokončno prenehajo vsakršno dejavnost;

b)      dopolnjenih sedeminpetdeset let, če dokažejo, da od upokojitve nimajo neposredne koristi, kadar dejavnost, brez škode za pokrivanje potreb lokalnega prebivalstva, prenehajo:

–        ob kolektivnih operacijah iz člena 4 zakona št. 89-1008 z dne 31. decembra 1989 o razvoju trgovskih in obrtnih podjetij ter izboljšanju njihovega ekonomskega, pravnega in socialnega okolja;

–        ali ob ukrepih prestrukturiranja trgovine in obrtništva, ki jih sprejme država na podlagi člena 11 zakona št. 82-653 z dne 29. julija 1982 o reformi načrtovanja.

Za trgovca ali obrtnika, ki postane trajno nezmožen za opravljanje svoje dejavnosti, starostni pogoj iz prve alinee ne velja.

[…]“

8.        Uredba št. 82-307 z dne 2. aprila 1982 določa pogoje za dodelitev nadomestila za upokojitev. Ta uredba je bila izvedena z ministrskim odlokom z dne 13. avgusta 1996(4). Člen 10 tega odloka, kot je bil spremenjen z odlokom z dne 3. septembra 2001, o prilagoditvi vrednosti določenih zneskov, izraženih v frankih, v eure(5), določa, da „znesek nadomestila znaša od 3140 eurov do 18.820 eurov za gospodinjstvo in od 2020 eurov do 12.100 eurov za posameznika“.

2.      Druge dodelitve TACE

9.        Od uvedbe TACE se je prihodek od nje znatno povečal zaradi razvoja tržnega deleža velikih distributerjev in povečanja površine trgovskih objektov na francoskem ozemlju. Tako člen 4 zakona št. 89-1008 z dne 31. decembra 1989 o razvoju trgovskih in obrtnih podjetij, kakor je bil spremenjen s členom 40-I zakona št. 96-1160 z dne 27. decembra 1996 o financiranju socialne varnosti za leto 1997, določa:

„Organ, zadolžen za pobiranje [TACE], je pooblaščen, da uporabi presežek prihodka od te dajatve za kolektivne operacije z namenom zaščititi dejavnosti trgovcev v sektorjih, ki jih prizadenejo socialne spremembe zaradi razvoja trgovine, za operacije, ki spodbujajo prenos ali prestrukturiranje trgovskih ali obrtnih podjetij, in za financiranje sistemov osnovnega starostnega zavarovanja za obrtnike, proizvajalce in trgovce.“

10.      Presežek prihodka od TACE je bil tako dodeljen intervencijskemu skladu za ohranitev obrtništva in trgovine (Fonds d’intervention pour la sauvegarde de l’artisanat et du commerce, v nadaljevanju: Fisac), sistemom osnovnega starostnega zavarovanja za samozaposlene osebe v obrti in samozaposlene osebe v proizvodnji in trgovini ter poklicnemu odboru za distribucijo goriva (Comité professionnel de la distribution des carburants, v nadaljevanju: CPDC).

a)      Dodelitev v korist Fisaca

11.      Člen 2 uredbe št. 95-1140 z dne 27. oktobra 1995 o dodelitvi presežka prihodka od dajatve za pomoč trgovini in obrtništvu(6) določa, da se del presežka od prihodka TACE plačuje na posebni račun Fisaca.

12.      V skladu s členom 1 uredbe št. 95-1140 Fisac financira, na eni strani, kolektivne operacije, katerih cilj je vzdrževanje in prilagajanje trgovine in obrtništva, da bi oživili trgovsko dejavnost v določenih geografskih ali poklicnih sektorjih in lokalne storitve, ki ugodno vplivajo na družbeno življenje, ter, na drugi strani, operacije za prenos in prestrukturiranje, namenjene trgovskim in obrtniškim podjetjem, katerih ustvarjeni letni promet je nižji od zneskov, ki so določeni z odlokom ministra, pristojnega za trgovino in obrt.

13.      V skladu s členom 8 uredbe št. 95-1140 „odločitve [o dodelitvi pomoči] sprejema minister, pristojen za trgovino in obrt, po predhodnem mnenju komisije,“ ustanovljene na podlagi te uredbe.

b)      Dodelitev v korist sistemov osnovnega starostnega zavarovanja za samozaposlene osebe v obrti in samozaposlene osebe v proizvodnji in trgovini

14.      Člen 40-II zakona št. 96-1160 z dne 27. decembra 1996 o financiranju socialne varnosti za leto 1997 je dopolnil člen L. 633-9 zakona o socialni varnosti z odstavkom 6, ki določa, da je del prihodka TACE namenjen financiranju sistemov osnovnega starostnega zavarovanja za samozaposlene osebe v obrti in za samozaposlene osebe v proizvodnji in trgovini. Znesek se razdeli sorazmerno bilančnemu primanjkljaju med Organic in državnemu skladu za starostno zavarovanje obrtnikov (Caisse nationale d’assurances vieillesse des artisans, v nadaljevanju: Cancava).

15.      Znesek TACE, namenjen financiranju teh sistemov zavarovanja, je vsako leto določen s skupnim odlokom ministrstva za gospodarstvo, finance in industrijo in ministrstva za zaposlovanje in solidarnost.

16.      Ta pravila o financiranju sistemov osnovnega starostnega zavarovanja so bila razveljavljena s členom 35-IV zakona o proračunu za leto 2003 št. 2002-1575.

c)      Dodelitev v korist CPDC

17.      CPDC je bil ustanovljen z uredbo št. 91-284 z dne 19. marca 1991(7). V skladu s členom 2 uredbe št. 91-284, kakor je bila spremenjena s členom 1 uredbe št. 98­132 z dne 2. marca 1998(8), je CPDC zadolžen, da:

„1.      izdela in izvaja programe, katerih cilj je ureditev distribucijske mreže goriv, izboljšanje njene učinkovitosti, posodobitev možnosti za njeno trženje in upravljanje ter vzdrževanje uravnoteženega oskrbovanja na celotnem nacionalnem ozemlju;

2.      pomaga zainteresiranim podjetjem, da se jim olajša izvedba izbranih programov in da opravijo vse za to potrebne študije;

3.      združi informacije, da bi podprl zgoraj omenjene cilje in jih razširil v poklicnem sektorju.“

18.      Člen 4 in naslednji uredbe št. 91-284 določajo, da odločitve CPDC sprejema upravni svet tega odbora, da o njih obvesti vladnega komisarja in finančnega kontrolorja in da odločitve postanejo izvršljive, če nobeden od njiju ne vloži veta v petnajstih dneh.

19.      S členom 1 uredbe št. 98-132 so se sredstva CPDC povečala, s tem da so se njegovi dohodki dopolnili z delom presežka TACE. V skladu s to določbo „skupni odlok ministra, pristojnega za industrijo, ministra, pristojnega za trgovino in obrt, in ministra, pristojnega za proračun, vsako leto določa najvišji znesek sredstev, ki se v tem okviru dodelijo poklicnemu odboru za distribucijo goriva“.

20.      To povečanje sredstev CPDC je odobrila Komisija Evropskih skupnosti z Odločbo N 294/97 z dne 18. junija 1997 za obdobje od l. 1997 do l. 2000 za proračun v višini 60 milijonov FRF (okoli 9.147.000 eurov)(9).

III – Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

21.      Vsaka od tožečih strank v zadevah od C-321/04 do C-325/04 je 11. aprila 2001 vložila tožbo proti Organicu pred Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne (socialno sodišče v Saint-Étiennu, Francija). S temi tožbami so zahtevale povračilo zneskov, ki so jih te družbe vplačale iz naslova TACE v letih 1999 in/ali 2000. Menijo, da je bila TACA uvedena v nasprotju z določbami člena 87(1) ES in člena 88(3) ES.

22.      Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne je s sodbami z dne 27. januarja 2003 zavrnilo te tožbe. Tožeče stranke v glavni stvari so vložile pritožbo pred Cour d’appel de Lyon (pritožbeno sodišče v Lyonu, Francija).

23.      7. aprila 2003 je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v zadevi C­276/04 pred Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne vložila tožbo proti Organicu za povračilo zneskov, ki jih je vplačala iz naslova TACE za leta od 2000 do 2002.

24.      11. aprila 2003 so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v zadevah od C-266/04 do C-270/04 pred tem sodiščem vložile pet različnih tožb proti Organicu za povračilo zneskov, ki so jih vplačale iz naslova TACE za leto 2001.

25.      Predložitveni sodišči, ki odločata v teh zadevah, se sprašujeta, ali je bila TACA uvedena v nasprotju s členom 87(1) ES in členom 88(3), zadnji stavek, ES.

26.      Zato je Cour d’appel de Lyon z odločbami z dne 24. februarja 2004 odločilo, da prekine odločanje in predlaga Sodišču, naj „odloči, ali [TACA], ki jo plačujejo [tožeče stranke v zadevah od C-321/04 do C-325/04], pomeni državno pomoč iz člena 87 ES“.

27.      Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne je s sklepi z dne 5. aprila 2004 odločilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži to vprašanje v zadevah od C-266/04 do C-270/04 in C-276/04:

„[Ali] je treba člen 87 ES razlagati tako, da državna denarna sredstva, ki jih Francija plačuje v okviru CPDC […], Fisaca […], pomoči pri upokojitvi obrtnikov in trgovcev in dotacij sistemom starostnega zavarovanja samozaposlenih oseb industrijskih in trgovskih poklicev ter samozaposlenih oseb obrtniških poklicev, pomenijo sisteme državne pomoči?“

IV – Analiza

28.      Iz predloženih pisnih stališč, zlasti stališč Komisije, tožečih strank v glavni stvari in francoske vlade, izhaja, da je v obravnavanih zadevah mogoče kot državne pomoči v smislu člena 87(1) ES opredeliti dve vrsti ukrepov. Na eni strani gre za to, da določene trgovine na drobno niso zavezanci za TACO, na drugi strani pa za različne ukrepe, financirane iz prihodka od TACE. Uvodoma se je treba vsekakor vprašati o dopustnosti dveh serij predlogov za sprejetje predhodne odločbe.

A –    Uvodne ugotovitve glede dopustnosti predlogov za sprejetje predhodne odločbe

29.      Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 24. septembra 2004 zgoraj navedene zadeve združil za namene postopka in sodbe.

30.      Najprej je treba opozoriti, da je 16. novembra 2004 tudi Cour de cassation (Francija) Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s TACO(10). Postopek v tej zadevi je bil prekinjen do razglasitve sodb v obravnavanih zadevah.

31.      Med pisnim postopkom ni bila izpodbijana dopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe. Vseeno je treba opozoriti, da ne predložitvene odločbe Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne ne predložitvene odločbe Cour d’appel de Lyon ne omogočajo razumevanja pravega pomena vprašanj prava Skupnosti v zvezi z zadevnimi določbami nacionalne zakonodaje, saj Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne ne navaja nobenih podrobnosti o teh določbah, v vprašanjih za predhodno odločanje pa navaja zgolj nekatere dodelitve prihodka od sporne dajatve, medtem ko Cour d’appel de Lyon ne navaja, kako je uporabljen prihodek od zadevne dajatve. V teh okoliščinah je zadostno razumevanje nacionalnega konteksta mogoče le ob skupnem branju predložitvenih odločb obeh nacionalnih sodišč.

32.      Glede tega je treba vseeno opozoriti, da po ustaljeni sodni praksi informacije, ki se navedejo v predložitvenih odločbah, „ne služijo samo temu, da bi Sodišče lahko dalo koristne odgovore, temveč tudi temu, da bi vlade držav članic in druge zainteresirane stranke imele možnost predstaviti svoja stališča v skladu s členom 20 Statuta Sodišča“(11). Glede na to načelo se zdijo predložitvene odločbe Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne prekratke, saj v njih ni podatkov o zadevnih nacionalnih določbah. V teh okoliščinah se ni mogoče sklicevati na pisna stališča strank ali francoske vlade, ker ta niso na razpolago vladam drugih držav članic, kadar te pripravljajo morebitna lastna stališča.

33.      Na take pomanjkljivosti predložitvenih odločb je treba opozoriti, tudi če Sodišča ne ovirajo – zlasti glede na to, da so bile zadeve združene z zadevami, ki izhajajo iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe Cour d’appel de Lyon – pri tem, da bi nacionalnim sodiščem dalo koristen odgovor.

B –    Neobdavčitev določenih trgovin na drobno

1.      Pomembnost tega vprašanja glede na predmet spora o glavni stvari

34.      Kar zadeva vprašanje, ali je oprostitev trgovin z določeno površino za plačilo TACA državna pomoč, dvomim, da je preučitev tega vprašanja pravno pomembna glede na predmet spora o glavni stvari. V resnici so predmet teh postopkov zahteve za povračilo zneskov, plačanih kot TACA za trgovine z veliko površino. Če bi bila oprostitev v korist določenih trgovcev državna pomoč, bi jo morali ti, kot upravičenci do pomoči, povrniti. Morebitna opredelitev neobdavčitve kot državne pomoči torej ne bi vplivala na to, ali je pobiranje TACE zakonito. Zato se mi ne zdi primerno, da bi Sodišče odločalo o prvem delu tega vprašanja.

35.      Zdi se mi, da povezava, ki jo poskušajo vzpostaviti tožeče stranke v glavni stvari med neobdavčitvijo določenih trgovcev in zakonitostjo svoje zavezanosti za plačilo dajatve, izhaja iz zmede, do katere lahko pride zaradi preveč dobesednega branja sodne prakse Sodišča. V resnici je po eni strani nesporno, da lahko davčna oprostitev ali oprostitev socialnih prispevkov pomeni pomoč v smislu Pogodbe ES, če se razlaga kot „ukrep, ki zaradi svoje narave glede na strukturo splošnega sistema, katerega del je, od tega sistema odstopa,“(12) in po drugi strani, da „je lahko zaradi načina financiranja neke pomoči celotni sistem pomoči, ki ga financira, nezdružljiv s skupnim trgom. Zato preučevanje pomoči ne bi smelo biti ločeno od učinkov načina njenega financiranja […] Ravno nasprotno, Komisija bi morala pri preučevanju ukrepa pomoči nujno upoštevati tudi način financiranja te pomoči, kadar je ta sestavni del ukrepa.“(13) Menim, da iz skupnega branja teh sodb ni mogoče trditi, da bi morali oprostitev – kot način financiranja pomoči – sistematično šteti za sestavni del ukrepa pomoči.

36.      Glede tega je treba navesti sodbo z dne 13. januarja 2005 v zadevi Streekgewest(14), v kateri je Sodišče poudarilo, da ne obstaja neločljiva vsebinska povezava med dajatvijo in financiranjem oprostitve dajatve. Sodišče je navedlo tudi, da „prihodek od te dajatve v ničemer ne vpliva na višino pomoči. Dejansko uporaba davčne oprostitve in njen obseg nista odvisna od prihodka od navedenega davka.“

37.      Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so v ustnem postopku trdile, da zgoraj navedena zadeva zaradi dejstev, ki jo zaznamujejo, v obravnavanem primeru ne bi smela biti odločilna. V zvezi s tem so poudarile, da gre za splošno davčno ureditev, katere namen je varstvo okolja, dodelitev prihodka od davka državni blagajni, neobstoj konkurenčnega odnosa med nosilci dejavnosti, ki so zavezani za plačilo davka, in neobdavčenimi nosilci dejavnosti ter neobstoj neposredne in neločljive povezave med dajatvijo in specifično uporabo, medtem ko gre v obravnavani zadevi za posebno davčno ureditev, pri kateri prihodek v zadevnem obdobju ni bil plačan v splošni državni proračun. Poleg tega se prihodek od TACE uporablja za pozitivne ukrepe v korist konkurentom tožečih strank, med dajatvijo in pomočjo, ki izhaja iz oprostitve, pa obstaja neposredna in neločljiva povezava.

38.      Ne zanikam, da obstajajo razlike med davčnim ukrepom, zaradi katerega je prišlo do zgoraj navedene sodbe Streekgewest, in TACO, vendar če bi bilo treba oprostitve iz zadevne nacionalne ureditve šteti za pomoči v smislu člena 87(1) ES, iz tega ne bi izhajalo, da lahko tožeče stranke upravičeno odklonijo plačilo TACE. Če pomoč pomeni oprostitev dajatve v korist določenih zavezancev, v nasprotju s členom 87 ES in naslednjimi ni samo pobiranje dajatve, temveč okoliščina, da so določeni nosilci dejavnosti oproščeni te dajatve. Zato se mi zdi, da, ne glede na razlike med davčnim ukrepom iz zgoraj navedene sodbe in TACO, je ta sodba postavila splošno načelo, po katerem ni zadostne povezave med dajatvijo in ukrepom pomoči v obliki oprostitve. Čeprav imajo oprostitve iz zakona št. 72-657 iste namene kot različne uporabe prihodka od TACE, v obravnavani zadevi še vedno ni zadostne povezave med različnimi oprostitvami in pobiranjem dajatve. Obrazložitev, ki so jo podale tožeče stranke v postopku v glavni stvari, torej, da obstaja tesna povezava med oprostitvami in pozitivnimi ukrepi, financiranimi s prihodkom od TACE, in da bi morali za dosego polnega učinka člena 88(3) ES omogočiti povrnitev TACE navedenim tožečim strankam, se mi zdi nejasna. Ker razvrstitev pozitivnih ukrepov, financiranih s prihodkom od TACE, ne vpliva na razvrstitev oprostitev na podlagi člena 87(1) ES, obseg praktičnih težav, ki jih imajo države članice pri povrnitvi pomoči v obliki oprostitev v posameznih primerih, odobrenih v nasprotju s členom 88(3) ES, ni bistven.

2.      Podredno: razvrstitev neobdavčitve določenih trgovcev

39.      V vsakem primeru se nekoristnost preučevanja razvrstitve neobdavčitve določenih trgovin na drobno glede na člen 87(1) ES v obravnavanem primeru ne sme razlagati kot potrditev sporne nacionalne zakonodaje.

40.      Če bi torej Sodišče želelo odločiti o razvrstitvi neobdavčitve določenih trgovin na drobno na eni strani in – glede na datum njihove ustanovitve – določenih trgovin z velikimi površinami, na drugi strani,(15) bi moralo podrobno preučiti doslednost teh oprostitev glede na namen nacionalne zakonodaje.

41.      Uvodoma je treba opozoriti, da po ustaljeni sodni praksi socialna narava državnih intervencij ne pomeni, da jih ni mogoče opredeliti kot pomoči v smislu člena 87 ES.(16) Ta člen v resnici „ne razlikuje med vzroki ali cilji državnih ukrepov, temveč jih opredeljuje glede na njihove učinke“(17).

42.      Kar zadeva razvrstitev med državne pomoči, člen 87(1) ES navaja štiri pogoje glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča. Prvič, to mora biti pomoč, ki jo dodeli država, ali pomoč iz državnih sredstev. Drugič, ta intervencija mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, upravičencu do nje mora dajati neko prednost. Četrtič, izkrivlja konkurenco ali pa bi lahko izkrivljala konkurenco.(18) Prav tako po ustaljeni sodni praksi razvrstitev med pomoči zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 87(1) ES.(19)

43.      Kar zadeva oprostitev dajatve, prihodek od katere je namenjen za financiranje državnih intervencij, ni dvoma, da se lahko ti ukrepi pripišejo državi.(20) Ob upoštevanju mehanizma, ki ga ustvarja francoska zakonodaja, je sporna dajatev vir prejemkov za organe, ki jih imenuje država, v prvi vrsti za Organic, in zato lahko odpoved delu teh prejemkov v obliki oprostitve za določene nosilce dejavnosti povzroči izgubo državnih sredstev.

44.      Po ustaljeni sodni praksi je torej pojem pomoči bolj splošen kot pojem subvencija, saj ne zajema samo pozitivnih dajatev, kot so subvencije, temveč tudi intervencije, ki v raznih oblikah ublažijo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in ki imajo tako, ne da bi bile subvencije v strogem pomenu besede, enako naravo in enake učinke. Zaradi tega ni treba vedno dokazovati, da je prišlo do prenosa državnih sredstev, da bi lahko ugodnost, ki je je bilo deležno eno ali več podjetij, šteli za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.(21)

45.      V obravnavanem primeru torej ne moremo izključiti, da se lahko oprostitev plačevanja sporne dajatve za določene trgovine šteje za uporabo državnih sredstev. Treba je preveriti, ali – ob upoštevanju posebnih značilnosti sporne nacionalne ureditve – razlika v obravnavanju glede obdavčitve v okviru sporne zakonodaje dejansko povzroči uporabo sredstev in, soodnosno, ali obstaja selektivna ugodnost, se pravi ali ta zakonodaja daje prednost določenim podjetjem.

46.      Glede tega vprašanja je generalni pravobranilec Tizzano v sklepnih predlogih v zadevi Ferring(22) poudaril, da ni mogoče „a priori ne dopustiti ne izključiti, da je oprostitev dajatve določenih nosilcev dejavnosti enakovredna dajanju selektivne ugodnosti v smislu člena [87 ES]. Rešitev je torej treba poiskati za vsak primer posebej ob upoštevanju značilnosti posamezne zadeve in zlasti konkurenčnega odnosa med zadevnimi nosilci dejavnosti, razloga za obstoj dajatve in učinkov, ki jih ima.“

47.       V skladu s sodno prakso „pojem pomoči ne zajema ukrepov, ki uvajajo razlikovanje med podjetji v zvezi z dajatvami, če to razlikovanje izhaja iz narave in splošnega sistema zadevnih dajatev“(23).

48.      Glede tega so Komisija, Organic in francoska vlada trdili, da je neobdavčitev trgovin z majhno prodajno površino in nekaterih drugih trgovin utemeljena z naravo in splošno strukturo zadevnega davčnega sistema(24). Torej ne gre za selektivne ukrepe v smislu člena 87(1) ES. V ta namen Komisija razlaga, da so, glede na težave malih trgovcev zaradi razvoja novih oblik distribucije, francoske javne oblasti od trgovin z velikimi površinami zahtevale, naj glede na svoje sposobnosti prispevanja izrazijo solidarnost. Tako se TACA pobira po lestvici progresivnih stopenj glede na višino letnega prometa na m², pri čemer je predvidena oprostitev za prodajne površine, ki so manjše od 400 m² ali ki dosegajo letni promet, manjši od 460.000 eurov, in znižana stopnja za prodajne površine med 400 in 600 m². V skladu z naravo in strukturo sistema, ki temelji na poklicni solidarnosti in redistributivni logiki, je, da so zavezanci opredeljeni glede na sposobnost prispevanja. Utemeljitev francoske vlade je podobna. Kar zadeva Organic, je ta v skladu s splošno strukturo sistema, katerega temeljno načelo je zagotoviti, da trgovine z velikimi površinami prispevajo k zaščiti lokalnih trgovcev, da so zavezanci – s korektivom na podlagi letnega prometa podjetja – opredeljeni predvsem glede na pomembnost prodajne površine, in, obratno, da se ne obdavčijo podjetja, ki ne izpolnjujejo teh meril(25).

49.      Tožeče stranke postopku v glavni stvari pa ugotavljajo, da je sicer zakonito oprostiti trgovine z majhno sposobnostjo prispevanja oz. trgovine z majhnim prometom, vendar je drugače pri trgovinah, ki so del velikih distribucijskih mrež – in to ne glede na njihovo prodajno površino – in pri trgovinah z velikimi prodajnimi površinami v mestnih središčih, ki so oproščene, ker so bile ustanovljene pred 1. januarjem 1960 (prva alinea člena 3 zakona št. 72-657).

50.      Samo delno se strinjam z analizo Komisije, francoske vlade in Organica, ki po mojem mnenju na podlagi socialnega namena zadevne zakonodaje nekoliko prenaglo sklepajo o kvalifikaciji različnih primerov za oprostitev dajatve.

51.      Zdi se mi nujno, kakor pozivajo tožeče stranke v glavni stvari, razlikovati med temi različnimi primeri, pri čemer se je treba zavedati, da je bil sicer prvotni namen zakona omogočiti odobritev pomoči pri upokojitvi za obrtnike in trgovce, ki izpolnjujejo pogoje v zvezi s sredstvi, vendar je obilje sredstev, pridobljenih prek dajatve, sčasoma omogočilo vzpostavitev drugih vrst uporabe prihodka od sporne dajatve, zlasti dodelitev Fisacu. Bolj podrobna analiza ciljev različnih intervencij, ki so bile financirane zlasti z dodelitvijo presežka prihodka od TACE, odkriva obstoj večjega števila ciljev. Tako je pomoč obrtnikom in trgovcem pri upokojitvi sicer jasno skladna z redistributivno logiko sistema, zaradi katere je prišlo do uvedbe TACE, javne intervencije v okviru Fisac pa se zdijo prvenstveno namenjene ohranjanju privlačnosti – zlasti trgovske – mestnih središč, da bi lahko kljubovala razvoju trgovskih con na obrobju mest, kar je samo posredno v skladu z redistributivno logiko zadevnega sistema.

52.      Splošneje gledano se zdi, da je temeljno vprašanje razprave, koliko je oprostitev dajatve, odobrena določenim nosilcem dejavnosti, ki so upravičeni do ukrepov pomoči, financirane iz prihodka od take dajatve, v skladu s splošno strukturo sistema, ob hipotezi, da med nosilci dejavnosti, ki so obdavčeni, in oproščenimi nosilci dejavnosti obstaja konkurenčni odnos. Zdi se nam, da to vprašanje zahteva niansiran odgovor. Dejansko se lahko sicer oprostitev plačevanja dajatve za določene gospodarske subjekte zdi skladna z redistributivno logiko sistema poklicne solidarnosti, kadar so zadevni subjekti prejemniki ukrepov pomoči, financirane iz prihodka od te dajatve, vendar ta skladnost predpostavlja, da so merila, ki opredeljujejo oproščene subjekte, v skladu z navedeno redistributivno logiko.

53.      Treba se je torej vprašati, ali razlikovanja v okviru nacionalne zakonodaje v zvezi z zavezanostjo temeljijo zgolj na razlikah v sposobnosti prispevanja(26) in se zato zdijo objektivno upravičena, tako da ni neenake obravnave konkurenčnih nosilcev dejavnosti.

54.      V obravnavani zadevi se mi ne zdi gotovo, da razlike v okviru sporne nacionalne zakonodaje izhajajo zgolj iz upoštevanja razlik v sposobnosti prispevanja. Tako merilo velikosti prodajne površine omogoča trgovcem s prodajno površino, manjšo od pragov, določenih v nacionalni zakonodaji, ki pa dosegajo velik promet, ker pripadajo zelo znani distribucijski znamki, da ne prispevajo k solidarnostnemu prizadevanju. Tudi cilj „oživljanja“ mestnih središč ne more upravičiti te razlike v obravnavi med „velikimi“ in „malimi“ površinami, saj je mogoče take znamke najti v nakupovalnih središčih, ki mejijo na veliko število trgovin z „veliko površino“.

55.      Od oprostitve trgovin z veliko površino, ustanovljenih pred 1. januarjem 1960, imajo, glede na razlago tožečih strank v glavni stvari, ki ni bila izpodbijana, korist predvsem velike trgovine v mestnih središčih. Tako se zdi, da so trgovine z veliko površino obravnavane različno glede na njihovo lokacijo. Vseeno je treba omeniti, da lahko ohranjanje takih trgovskih površin v mestnem središču pozitivno vpliva na male trgovine v bližini, tako da se lahko taka oprostitev šteje za upravičeno tako glede na redistributivno logiko vzpostavljenega sistema kot glede na cilj oživljanja mestnih središč.

56.      V vsakem primeru pa je naloga nacionalnega sodišča, da ugotovi potrebna dejstva za primerjavo položaja trgovin, zavezanih za plačilo dajatve, in oproščenih trgovin.

57.      Kar zadeva pogoje v zvezi z učinki na trgovino med državami članicami in vplivom na konkurenco, se mi zdi, da se Komisija pravilno sklicuje na sodbo z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji(27), v skladu s katero „je treba, če pomoč države okrepi položaj nekega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini v Skupnosti, za ta zadnja podjetja šteti, da nanje vpliva ta pomoč. Za ta namen ni nujno, da bi bilo podjetje prejemnik samo udeleženo pri izvozu. […]

Podobno, kadar država članica odobri pomoči podjetjem iz sektorjev storitev in distribucije, ni nujno, da bi podjetja prejemniki sama opravljala dejavnosti zunaj zadevne države članice, da bi pomoči vplivale na trgovino v Skupnosti, posebno kadar gre za podjetja blizu meje med dvema državama članicama.

Relativno majhen obseg pomoči ali relativno skromna velikost podjetja prejemnika ne izključujeta a priori možnosti vpliva na trgovino med državami članicami.“

58.      Zato okoliščina, da oprostitev plačila TACA koristi predvsem trgovinam manjše velikosti, ne izključuje možnosti, da so izpolnjeni pogoji v zvezi z vplivom na trgovino med državami članicami in konkurenco.

59.      Za konec tako menim, da ni treba preučiti, kako se razvrščajo različni primeri oprostitev, ki jih določa zadevna nacionalna zakonodaja, na podlagi člena 87(1) ES. Podredno, nacionalno sodišče je treba pozvati, naj primerja položaj trgovin, zavezank za dajatev, s položajem oproščenih trgovin glede na merilo sposobnosti prispevanja ob upoštevanju ciljev zadevne nacionalne zakonodaje, da se preveri, ali je izpolnjen pogoj selektivnosti.

C –    Obstoj neločljive vsebinske povezave s prihodkom od TACE

60.      Še pred preučitvijo, kako je treba razvrstiti različne ukrepe, ki so vsaj delno financirani iz prihodka od TACE, na podlagi člena 87(1) ES, je treba najprej preučiti, ali obstaja neločljiva vsebinska povezava med TACO in temi različnimi ukrepi. Če taka povezava ne obstaja, se za zadevno dajatev dejansko ne more šteti, da je sestavni del teh ukrepov, in razvrstitev teh ukrepov torej nima vpliva na tožbe za povračilo plačanih dajatev, vložene na nacionalnih sodiščih.

61.      Ker je Sodišče izdalo sodbe, ki pojasnjujejo ta koncept neločljive vsebinske povezave, po vložitvi pisnega procesnega gradiva v obravnavani zadevi, je pisno pozvalo stranke, naj se na obravnavi izrečejo „o tem, ali obstaja neločljiva vsebinska povezava v smislu sodbe Sodišča z dne 13. januarja 2005 v zadevi Streekgewest (C-174/02, ZOdl., str. I-85, točka 26) in sodbe v zadevi Pape (C-175/02, ZOdl., str. I-127, točka 15) med TACO in različnimi ukrepi, financiranimi iz prihodka od te dajatve“.

1.      Odgovor strank na pisno vprašanje Sodišča

62.      Tožeče stranke v glavni stvari ocenjujejo, da se obravnavane zadeve razlikujejo zlasti od zgoraj navedene zadeve Streekgewest. Odsotnost neločljive vsebinske povezave v navedeni zadevi gre pripisati dejstvu, da je šlo za splošno davčno ureditev, katere namen je varstvo okolja, da je bil prihodek od dajatev plačan v državno blagajno, da nosilci dejavnosti, zavezani za plačilo dajatve, in nosilci dejavnosti, oproščeni plačila dajatve, niso bili v konkurenčnem razmerju in da ni bilo neposredne in neločljive povezave med dajatvijo in specifično uporabo. Nasprotno pa gre pri obravnavanih zadevah za posebno ureditev z namenom pomagati določenim kategorijam trgovcev, ki so konkurenti trgovcev, zavezanih za plačilo TACE, prihodek od TACE v zadevnih obdobjih ni bil plačan v državno blagajno in TACA služi financiranju pozitivnih ukrepov v korist konkurentov tožečih strank.

63.      Glede pomoči, plačane v okviru Fisaca, tožeče stranke v glavni stvari ugotavljajo, da se Fisac financira s presežkom prihodka od dajatve, pri čemer medministrski odlok določa najvišji znesek sredstev, dodeljenih za ta namen. Enako velja za dotacije za sistem starostnega zavarovanja trgovcev in obrtnikov ter za financiranje CPDC.

64.      Tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo tudi, da obstaja neposredna in neločljiva povezava med dajatvijo in pomočjo v obliki oprostitve, zaradi česar je treba priznati obstoj neločljive vsebinske povezave med TACO in oprostitvijo za male trgovce. Organic in francoska vlada zavračata tako razlago, pri čemer se sklicujeta na zgoraj navedeno sodbo Streekgewest.

65.      Tožena stranka v glavni stvari pa trdi, da je del prihodka od TACE, ki ni namenjen financiranju nadomestila za upokojitev, odvisen od – spremenljive – višine celotnega zneska, namenjenega nadomestilu za upokojitev, in da način uporabe tega dela prihodka vsako leto po lastni presoji določijo nacionalni organi. Presežek, na razpolago za financiranje drugih ukrepov, razen sistema nadomestila za upokojitev, se torej lahko spreminja; poleg tega se ta presežek deloma lahko uporablja za financiranje javnih intervencij, ki jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za državne pomoči, kot je na primer Epareca(28). Poleg tega sta Fisac in CPDC, poleg iz dela prihodka od TACE, financirana tudi iz drugih virov. Nazadnje tožena stranka v glavni stvari poudarja, da je del prihodka od TACE vedno mogoče odvzeti in ga dodeliti neposredno državnemu proračunu. Zaradi tega prihodek od TACE nima neposrednega vpliva na višino morebitnih posameznih pomoči, ki jih odobrita Fisac ali CPDC.

66.      Francoska vlada in Komisija se v bistvenem delu strinjata s to analizo tožene stranke v glavni stvari, pri čemer poudarjata, da je višina pomoči, ki jo lahko izplačata Fisac ali CPDC, stalna in njena zgornja meja določena s predpisi ter nikakor ni odvisna od prihodka od dajatve. Komisija poleg tega poudarja, da se višina sredstev za različne uporabe presežka prihodka od TACE določi na začetku leta in ostane nespremenjena, ne glede na prihodek od dajatve. Tudi ni ključa, ki bi bil določen za razdelitev presežka prihodka od dajatve na različne vrste uporabe.

2.      Pravna presoja

a)      Sodna praksa

67.      Sodišče je presodilo, da pojem državne pomoči ne velja samo za določene davkom podobne dajatve glede na uporabo prihodka od teh dajatev(29), temveč tudi za dejansko pobiranje prispevka, ki pomeni davku podobno dajatev(30).

68.      V skladu z navedenima sodbama(31) „morata biti zato, da bi bila dajatev lahko sestavni del ukrepa pomoči, dajatev in pomoč na podlagi upoštevane nacionalne zakonodaje neločljivo vsebinsko povezani, in sicer tako, da so prihodki od dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči. Če taka vez obstaja, prihodki od dajatve neposredno vplivajo na višino pomoči in posledično na presojo združljivosti te pomoči s skupnim trgom (v tem smislu glej sodbo z dne 25. junija 1970 v zadevi Francija proti Komisiji, 47/69, Recueil, str. 487, točke 17, 20 in 21). Zato je Sodišče presodilo, da mora v primeru obstoja take povezave med ukrepom pomoči in njenim financiranjem obvestilo v zvezi z ukrepom pomoči iz člena 93(3) Pogodbe vsebovati tudi način njenega financiranja, da bi Komisija lahko preiskavo opravila na podlagi popolnih informacij. Če ta zahteva ni izpolnjena, je mogoče, da Komisija ugotovi združljivost nekega ukrepa pomoči, ki ne bi mogel biti spoznan za združljivega, če bi Komisija poznala način njegovega financiranja (zgoraj navedena sodba Van Calster, točki 49 in 50, in sodba z dne 15. julija 2004 v zadevi Pearle in drugi, C-345/02, ZOdl., str. I-7139, točka 30)“.

b)      Pravna analiza

69.      Različne stranke so usklajeno predstavile proces dodelitve prihodka od TACE, vendar se ne strinjajo glede ugotovitev, ki iz tega izhajajo v zvezi z merilom neločljive vsebinske povezave.

70.      Glede povezave, ki jo tožeče stranke v glavni stvari vzpostavljajo med oprostitvami in prihodkom od TACE, se bom omejila le na svoje zgornje ugotovitve(32).

71.      Kar zadeva povezavo med TACO in različnimi vrstami uporabe prihodka od nje, je treba najprej poudariti, da obstoj neločljive vsebinske povezave med TACO in financiranjem sistema pomoči pri upokojitvi ni zelo sporen, saj je bila TACA uvedena zlasti za financiranje te ugodnosti za obrtnike in trgovce, katerih premoženje je bilo razvrednoteno zaradi razmaha trgovin z velikimi površinami.

72.      Razhajanja so torej povezana predvsem z mehanizmom dodeljevanja presežka prihodka od te dajatve, ki lahko ostane po tem, ko so osebam, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, izplačana nadomestila za upokojitev.

73.      Obstoj neločljive vsebinske povezave lahko izhaja iz tega, da je prihodek od TACE namenjen za financiranje različnih intervencij iz javnih skladov. Glede tega se postavlja vprašanje, ali negotovost obstoja presežka in neobstoj načina, določenega za razdelitev med različnimi vrstami uporabe tega morebitnega presežka, govorita proti obstoju neločljive vsebinske povezave med dajatvijo in temi vrstami uporabe.

74.      Treba je raziskati, v kolikšni meri prihodek od dajatve neposredno vpliva na višino različnih pomoči, ali, če povzamemo ugotovitve generalnega pravobranilca Geelhoeda v sklepnih predlogih v zgoraj navedeni zadevi Streekgewest in Pape(33), v kolikšni meri „ukinitev dajatve ukine tudi specifični vir, s katerim je financirana pomoč“. V zvezi s tem je generalni pravobranilec Geelhoed raziskal merila, ki omogočajo ugotovitev obstoja tistega, kar on imenuje „neposredna in neločljiva povezava“ med dajatvijo in pomočjo, financirano iz te dajatve, pri čemer poudarja, da bi bila taka povezava „veliko manj očitna v primerih, ko je dodelitev prihodka od dajatve predmet presoje pristojnih nacionalnih organov, ko je pomoč samo delno financirana iz dajatve, ko je prihodek od dajatve razporejen za več namenov kot sama zadevna pomoč in ko dajatev ne prizadeva specifično sektorja, ki je do pomoči upravičen“.

75.      O obstoju konkurenčnega razmerja med nosilci dejavnosti, zavezanimi za plačilo dajatve, in nosilci dejavnosti, upravičenimi do ukrepov, financiranih s presežkom prihodka od dajatve, tu sicer ni dvoma, vendar se zdi, da nekaj dejavnikov govori v prid neobstoju neposredne in neločljive povezave med TACO in različnimi vrstami uporabe presežka prihodka od nje.

76.      Okoliščina, da je samo del prihodka od TACE, in sicer omenjeni presežek, dodeljen za financiranje državnih intervencij, sama po sebi ni odločilnega pomena. V sodbi Enirisorse(34) je Sodišče presodilo, da pobiranje dajatve, del katere je plačan javnemu podjetju, lahko pomeni državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, pri čemer je navedlo, da „morebitna nezakonitost pobiranja in dodeljevanja dajatev […] zadeva samo del prihodka od dajatve, plačanega javnemu podjetju, in ne vpliva na to dajatev kot celoto“.

77.      Po drugi strani se zdi pomembno, da zadevna nacionalna zakonodaja sicer predvideva različne vrste uporabe presežka prihodka od TACE, vendar je njegova porazdelitev prepuščena presoji pristojnih ministrov, ki z odlokom določijo zgornje meje za različne vrste uporabe. Poleg tega imata sklada, ki odobrita pomoči – namreč Fisac in CPCD –, različne vire.

78.      Zaradi tega Komisija pravilno ugotavlja, da zneski, ki so dodeljeni Fisacu in CPDC z medministrskim odlokom, ostajajo enaki, ne glede na prihodek od dajatve.

79.      Nazadnje, ni sporno, da višina intervencij, ki jih financirata Fisac in CPDC, izhaja iz predpisov in ni na noben način odvisna od višine prihodka od TACE, ki jima je dodeljen.

80.      V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da med TACO in intervencijami, financiranimi prek Fisaca in CPDC, obstaja neločljiva vsebinska povezava.

81.      Kar zadeva pomoči, domnevno odobrene trgovcem tako, da jim ni treba plačevati višjih prispevkov, ker se del presežka iz TACE uporablja za financiranje sistemov osnovnega starostnega zavarovanja samozaposlenih oseb v obrti ter samozaposlenih oseb v proizvodnji in trgovini, je dovolj navesti, da višino prispevkov po lastni presoji določijo izvajalci načrta starostnega pokojninskega zavarovanja. Ker ni neposredne ali posredne povezave med višino presežka prihodka od TACE, dodeljenega za ta namen, in splošnim gibanjem plačil v sklade starostnega pokojninskega zavarovanja, je treba nujno ugotoviti neobstoj kakršne koli neločljive vsebinske povezave med TACO in dodelitvijo dela presežka prihodka od nje tem skladom.

D –    Različni ukrepi, ki se delno financirajo iz sporne dajatve

82.      Najprej je treba preučiti, v čem lahko nadomestilo za upokojitev v korist trgovcev in obrtnikov, ki dokončno prenehajo dejavnosti, pomeni ukrep pomoči v smislu člena 87(1) ES.

83.      Kar zadeva ukrepe, ki se delno financirajo iz prihodka od TACE, bomo samo dodatno preučili, ali jih je mogoče šteti za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, saj ni neločljive vsebinske povezave med dajatvijo in temi različnimi ukrepi.

1.      Glavni argumenti zadevnih strank

84.      Na prvem mestu tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da nadomestilo za upokojitev pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES. Poudarjajo, da gre za ugodnost, ki je odobrena podjetjem, in sicer delovno aktivnim trgovcem in obrtnikom (glej odlok z dne 13. avgusta 1996 o splošnih pravilih o dodelitvi pomoči, ki jo v korist trgovcev in obrtnikov uvaja člen 106 finančnega zakona za leto 1982(35) in ki določa, da „mora vlagatelj dokazati, […] da je na dan vložitve opravljal trgovsko ali obrtno dejavnost“). Sklepajo, da nadomestilo za upokojitev izkrivlja konkurenco. Dejansko naj bi že to, da nekateri trgovci in obrtniki vedo, da bodo ob prenehanju dejavnosti upravičeni do nadomestila za upokojitev, vplivalo na dajatve, ki jih plačujejo med poklicno aktivnostjo. Ker vedo, da bodo upravičeni do nadomestila za upokojitev, bi lahko zmanjšali svoje prispevke v načrt dodatnega pokojninskega zavarovanja in tako zmanjšali svoje socialne prispevke. Delovno aktiven trgovec ali obrtnik bi lahko tako to pridobitev namenil financiranju investicij, potrebnih za njegovo dejavnost, v nasprotju s podjetji, ki niso upravičena do take ugodnosti.(36) Poleg tega, kolikor nadomestilo za upokojitev spodbuja osebe, ki izpolnjujejo merila zanj, da prenehajo dejavnost, nadomestilo neposredno vpliva na konkurenco, saj se zaradi njega zmanjša število gospodarskih subjektov na določenem trgu.

85.      Drugič, kar zadeva dodelitev dela prihodka od TACE Fisacu, tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da je namen tega sklada prek državnih sredstev financirati ukrepe pomoči v korist določenih kategorij trgovcev in obrtnikov. Ti ukrepi škodujejo konkurenci in trgovini med državami članicami. Tako kot nadomestilo za upokojitev, ukrepi, ki jih izvaja Fisac, pomenijo državne pomoči, za katere je obvezno predhodno obvestilo Komisiji, v skladu s členom 88(3) ES.

86.      Tretjič, v zvezi s financiranjem sistemov osnovnega starostnega zavarovanja za samozaposlene osebe v obrti in za samozaposlene osebe v proizvodnji in trgovini, tožeče stranke trdijo, da ima tudi dodelitev dela prihodka od TACE tem sistemom naravo državne pomoči. To financiranje zmanjšuje stroške v zvezi s financiranjem pokojninskega sistema za upravičene obrtnike in trgovce, saj nadomešča povišanje prispevkov, ki bi bili neizogibni glede na primanjkljaj v teh pokojninskih načrtih. To znižanje finančnih stroškov je torej tako, da krepi konkurenčni položaj obrtnikov in trgovcev glede na položaj podjetij, ki spadajo v druge načrte starostnega zavarovanja.

87.      Četrtič, kar zadeva dodelitev dela prihodka od TACE skladu CPDC, tožeče stranke trdijo, da iz nacionalnega pravnega okvira izhaja, da ta odbor, tako kot Fisac, odobrava državne pomoči v smislu člena 87(1) ES. Poleg tega po mnenju tožečih strank niso bili spoštovani pogoji iz Odločbe Komisije z dne 18. junija 1997. V resnici je po eni strani CPDC še naprej izplačeval pomoči po 31. decembru 2000, ne da bi pridobil novo dovoljenje za podaljšanje izplačevanja pomoči, ki je bila odobrena do tega datuma. Po drugi strani je proračun CPDC sistematično presegal meje, ki jih je Komisija določila v odločbi.

88.      Kar zadeva uporabo pravila de minimis, tožeče stranke poudarjajo, da je bilo to pravilo – omenjeno v obvestilih Komisije iz let 1992 in 1996 in nato podrobno opredeljeno v Uredbi Komisije (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči(37) – uvedeno po izvedbi spornih ukrepov pomoči.(38) V vsakem primeru francoski organi oblasti niso spoštovali pogojev, ki so veljali za uporabo pravila de minimis. V resnici niso obvestili družb, upravičenih do pomoči, o naravi de minimis teh pomoči in niso vzpostavili nadzornih postopkov, da bi preprečili prekoračenje meje de minimis(39).

89.      Nazadnje tožeče stranke trdijo, da socialni cilj, h kateremu težijo francoski organi v okviru izvajanja različnih ukrepov, financiranih iz prihodka od TACE, ni dovolj, da se ti ne bi opredelili kot državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, in torej ne more upravičiti, da ni bilo poslano predhodno obvestilo Komisiji v skladu s členom 88(3) ES.(40)

90.      Tožena stranka v glavni stvari najprej poudarja, da je nadomestilo za upokojitev ugodnost, odobrena posameznikom – in ne podjetjem –, ki so predhodno prenehali vsakršno gospodarsko dejavnost. Ta uporaba TACE torej ne more izkrivljati konkurence ali vplivati na trgovino med državami članicami.

91.      Kar zadeva dodelitev dela presežka prihodka od TACE Fisacu, Organic navaja, da Fisac na prvem mestu financira prostorsko načrtovanje na lokalni ravni. Tako financiranje ne spada na področje člena 87(1) ES. Pri subvencijah, ki jih Fisac odobri podjetjem, gre za pomoči majhnega obsega, oproščene obveznosti obveščanja Komisije(41). Tožena stranka v zvezi s tem razlaga, da na podlagi uredbe št. 95-1140 najvišji znesek subvencije, neposredno dodeljene podjetju, ne sme presegati 60.000 FRF (približno 9150 eurov). V skladu z uredbo št. 2003­107 z dne 5. februarja 2003 je ta znesek omejen na 10.000 (in v izrednih primerih na 20.000) eurov.

92.      Glede dodelitve dela presežka prihodka od TACE v korist sistemov starostnega zavarovanja tožena stranka trdi, da – ker gre pri zadevnih sistemih za obvezne osnovne sisteme – je ta dodelitev skladna z logiko, ki je vključena v vse sisteme socialne varnosti, osnovane na nacionalni ali poklicni solidarnosti. Opozarja, da pravo Skupnosti ne ovira svobode, priznane državam članicam pri urejanju njihovih sistemov socialne varnosti.(42)

93.      Poleg tega naj bi bile pomoči, ki jih podeljuje CPDC, tudi de minimis.

94.      Kar zadeva različne dodelitve prihodka od TACE, tudi francoska vlada najprej trdi, da del, dodeljen za izplačilo nadomestila za upokojitev, ne pomeni državne pomoči, kolikor je njegova odobritev pogojena z dokončnim prenehanjem trgovčeve dejavnosti, kakor izhaja iz členov 5 in 10 uredbe št. 82­307 z dne 2. aprila 1982.

95.      Drugič, glede dela presežka prihodka od TACE, dodeljenega Fisacu in CPDC, francoska vlada, ki se sklicuje na Uredbo št. 69/2001, navaja, da so subvencije, ki so lahko podjetjem izplačane prek Fisaca in CPDC, namenjene malim lokalnim trgovcem na občutljivih območjih in so manjše od zgornje meje, določene v Uredbi. Torej ne gre za državne pomoči v smislu člena 87(1) ES. V podporo svoji argumentaciji se francoska vlada sklicuje tudi na Obvestilo Komisije z dne 14. maja 1997 o smernicah glede državnih pomoči za podjetja na ogroženih mestnih območjih(43).

96.      Tretjič, v zvezi z dodelitvijo dela presežka prihodka od TACE v korist sistemov starostnega zavarovanja za obrtnike in trgovce, sklada prejemnika (Organic in Cancava) opravljata dejavnost upravljanja sistema osnovne socialne varnosti, ki temelji na mehanizmu solidarnosti. Ker dejavnost teh dveh blagajn ni gospodarska dejavnost(44), financiranje te dejavnosti ne spada na področje člena 87(1) ES.

97.      Glede uporabe prihodka od TACE Komisija na prvem mestu trdi, da se nadomestilo obrtnikom in trgovcem za upokojitev izplačuje po prenehanju gospodarske dejavnosti upravičenca. V teh okoliščinah to nadomestilo ni tako, da bi izkrivljalo konkurenco. Gre za socialni ukrep.

98.      Drugič, kar zadeva razporeditev dela TACE v korist Fisaca, Komisija ocenjuje, da so ti zneski pomoči minimalni in spadajo na področje uporabe Uredbe št. 69/2001.

99.      Tretjič, namen uporabe dela prihodka od TACE za sisteme osnovnega starostnega zavarovanja za obrtnike in trgovce je zagotoviti uravnoteženost teh sistemov. Dotacija ne pomeni državne pomoči, saj javne ustanove prejemnice, zadolžene za izvajanje pokojninskih načrtov obveznega pokojninskega zavarovanja, niso podjetja, ki bi lahko opravljala gospodarsko dejavnost.(45)

100. Četrtič, pri plačilu dela prihodka od TACE v korist CPDC gre, tako kot pri pomočeh v korist Fisaca, za pomoči de minimis.

2.      Pravna presoja

a)      Sodna praksa

101. Elementi, ki opredeljujejo pojem pomoči, so bili že navedeni(46).

102. V sodbi PreussenElektra(47) je Sodišče navedlo, da pojem pomoči ne zajema samo primerov, ko pomoč odobri država neposredno, temveč tudi primere, ko jo odobrijo javne ali zasebne ustanove, ki jih ustanovi ali imenuje država. „Pravo Skupnosti ne sme dovoliti, da bi se pravila v zvezi z državnimi pomočmi lahko zaobšla preprosto z ustanavljanjem samostojnih ustanov, zadolženih za distribucijo pomoči.“(48)

b)      Sistem nadomestila za upokojitev

103. Ni sporno, da je namen zadevnega sistema odobritev ugodnosti s pomočjo državnih sredstev – v tem primeru jih odobri organ, Organic, ki ga je država imenovala za ta namen. Stranke in zainteresirane osebe, ki so Sodišču predložile svoja stališča, pa se ne strinjajo glede vprašanja, ali upravičenci do zadevnih ugodnosti opravljajo gospodarsko dejavnost in/ali ta sistem vpliva na konkurenco.

104. Obe stališči je mogoče zagovarjati s trdnimi argumenti, saj člen 106 zakona št. 81-1160, v različici, veljavni ob nastanku dejanskega stanja iz obravnavanega spora, pogojuje odobritev nadomestila za upokojitev s statusom trgovca ali obrtnika, obratno pa je mogoče trditi, da je na podlagi istega člena odobritev pogojena s prenehanjem dejavnosti trgovca ali obrtnika.

105. Utemeljitev na podlagi tega, da lahko že pričakovanje odobritve nadomestila za upokojitev vpliva na odločitve potencialnih prejemnikov med njihovo poklicno dejavnostjo, tako da zmanjšajo svoja prizadevanja za dodatno socialno varnost in je s tem učinek nadomestila za upokojitev zmanjšanje njihovih stroškov, ne zdrži presoje. Navsezadnje odločitev prispevati v sistem dodatne socialne varnosti ni običajen strošek podjetja, saj izhaja iz svobodne odločitve zadevnih trgovcev in obrtnikov. Kakor koli že, nadomestilo za upokojitev je pogojeno z minimalnim trajanjem plačevanja v sistem osnovnega starostnega pokojninskega zavarovanja. Poleg tega se odločitev o plačevanju v sistem dodatne socialne varnosti, kakor je upravičeno poudaril Organic na obravnavi, sprejme precej časa pred upokojitvijo, tako da trgovec ali obrtnik takrat nikakor ne more predvideti, ali bo izpolnil merila za odobritev nadomestila za upokojitev. Nazadnje argument tožečih strank v glavni stvari ne upošteva tega, da za nadomestilo za upokojitev zaradi njegove socialne narave veljajo strogi pogoji v zvezi s sredstvi in da v nobenem primeru ne dosega zneskov, ki bi zadoščali za preživljanje trgovcev in obrtnikov, ki prenehajo dejavnost, za ves čas njihove upokojitve.(49)

106. Treba je še ugotoviti, ali je treba nadomestilo za upokojitev šteti za tako, ki koristi podjetjem v smislu prava Skupnosti o konkurenci že samo zaradi tega, ker je odobreno trgovcem in obrtnikom. Zdi se mi, da se je treba v skladu s sodno prakso Sodišča(50) tu opreti na učinke te ugodnosti. Treba je ugotoviti, kakor pravilno poudarja Komisija,(51) da se nadomestilo za upokojitev izplača trgovcu ali obrtniku potem, ko preneha dejavnost, tako da to nadomestilo ne more pomeniti prednosti za opravljanje zadevne dejavnosti. Zaradi tega, tudi če bi bilo ustrezno šteti, da je nadomestilo za upokojitev prednost za podjetja, to ne bi imelo pomembnega učinka na konkurenco, tudi glede na to, da so trgovci in obrtniki prejemniki do ukrepa upravičeni ravno zaradi njihovega nizkega letnega prometa.

107. Temu sklepu ne nasprotuje sodba z dne 21. junija 2001 v zadevi Moccia Irme in drugi proti Komisiji(52). V navedeni sodbi je Sodišče potrdilo sodbo Sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je sistem pomoči ob zaprtju pomoč v smislu člena 4 Pogodbe ESPJ. Sodišče je opozorilo, da člen 4(c) Pogodbe ESPJ prepoveduje kakršne koli pomoči brez omejitve, in navedlo, „da člen 4(c) Pogodbe ESPJ, v nasprotju s členom 92(1) Pogodbe ES, za to, da bi se pomoč štela za nezdružljivo s skupnim trgom, ne zahteva izpolnitve pogoja, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco“(53).

108. Zato je treba ugotoviti, da nadomestilo za upokojitev iz člena 106 zakona št. 81­1160 ne spada v okvir pojma pomoči v smislu člena 87(1) ES.

c)      Dodatne dotacije v sistem starostnega zavarovanja

109. Kar zadeva uporabo dela prihodka od TACE za financiranje sistemov starostnega zavarovanja za trgovce in obrtnike iz zakona št. 96­1160, so se stranke na obravnavi strinjale, da skladi prejemniki niso podjetja, ki bi lahko opravljala gospodarsko dejavnost, saj upravljajo sisteme obveznega osnovnega starostnega zavarovanja po načelu solidarnosti. Tu zadostuje sklicevanje na zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča(54).

110. Tožeče stranke v glavni stvari vseeno menijo, da so dodatne dotacije v zadevne sisteme starostnega zavarovanja ugodnost za trgovce in obrtnike v njih, če tako delno financiranje teh skladov pokojninskega zavarovanja prek obdavčenja omogoča, da ni treba povišati prispevkov v to zavarovanje, in imajo tako trgovci in obrtniki, ki so člani teh skladov, korist zaradi znižanja svojih stroškov. Kot smo že navedli,(55) ta utemeljitev ne more biti prepričljiva, ker ni potrebne povezave med višino zadevnih prispevkov in dotacij. Tako bi lahko, če ne bi bilo teh dodatnih dotacij, država financirala prihodke teh skladov prek obdavčenja, ne da bi morali skladi povišati prispevke.

111. V teh okoliščinah tudi dodatne dotacije v sistem starostnega zavarovanja ne spadajo v okvir pojma pomoči v smislu člena 87(1) ES.

d)      Posamezni ukrepi Fisaca in CPDC

112. Ni sporno, da Fisac financira prostorsko načrtovanje na lokalni ravni, ki ne spada na področje člena 87(1) ES, saj ne pomeni podeljevanja selektivnih ugodnosti podjetjem ali sektorjem te dejavnosti.

113. Kar zadeva subvencije, ki jih Fisac ali CPDC individualno odobrita podjetjem, v središču razprav ni to, ali se ti ukrepi lahko opredelijo kot pomoč, temveč uporaba sistema pomoči de minimis, kar bi, če bi se štelo, da obstaja, pomenilo, da ni obveznosti obveščanja.

114. Ni dvoma, da mora biti sistem pomoči de minimis predmet stroge razlage, saj pomeni odstopanje od obveznosti, ki izhajajo iz člena 88(3) ES. Zato se ne sme uporabljati retroaktivno.(56)

115. Treba je poudariti, da je bila obveznost obveščanja iz člena 88(3) ES ukinjena, z začetkom veljavnosti 19. avgusta 1992, za majhne zneske pomoči, odobrene malim in srednje velikim podjetjem. V skladu s točko 3.2 smernic Skupnosti glede malih in srednje velikih podjetij iz leta 1992(57) „v prihodnje za ad hoc plačila pomoči, ki ne presegajo 50.000 ekujev za določeno vrsto stroškov in za sisteme, pri katerih je višina pomoči, ki jo lahko podjetje prejme za določeno vrsto stroškov v obdobju treh let, omejena na ta znesek, niso več potrebna obvestila v skladu s členom 93(3), pod pogojem, da je za odobritev pomoči ali v pravilih sistema postavljen izrecni pogoj, da z dodatno pomočjo, odobreno istemu podjetju za isto vrsto stroškov iz drugih virov financiranja ali v okviru drugih sistemov, skupni znesek pomoči podjetju ne preseže meje 50.000 ekujev“.

116. Intervencije Fisaca v času pobiranja spornih dajatev so bile sicer urejene z uredbo št. 95-1140, zlasti s členoma 1 in 8 uredbe, vendar je bila s členom 4 zakona št. 89­1008 z dne 31. decembra 1989 o razvoju trgovskih in obrtnih podjetij ter izboljšanju njihovega ekonomskega, pravnega in socialnega okolja, imenovan „zakon Doubin“(58), prvič predvidena dodelitev dela morebitnega presežka dajatve kolektivnim operacijam z namenom spodbujanja ohranjanja in posodobitve trgovine in obrti v sektorjih, ki so posebno prizadeti zaradi gospodarskih in socialnih sprememb, in operacijam, ki spodbujajo prenos ali prestrukturiranje trgovskih ali obrtnih podjetij.

117. Uredba št. 95-1140 se je omejila na spremembo pogojev za dodelitev pomoči, financiranih s presežkom prihodka od TACE, pri čemer je bil pri Organicu vzpostavljen odprt račun za plačila Fisacu v skladu z zakonom Doubin.

118. V teh okoliščinah menim, da je bil sistem individualne pomoči, ki ga upravlja Fisac, vzpostavljen v skladu z določbami, sprejetimi pred smernicami Skupnosti iz leta 1992, tako da se te individualne pomoči v nobenem primeru ne morejo šteti za de minimis.

119. Drugače velja za intervencije, ki jih financira CPDC, saj je šele uredba št. 98­132 o spremembi uredbe št. 91-284 o ustanovitvi poklicnega odbora za distribucijo goriva njegove prihodke dopolnila z delom presežka TACE. To povečanje sredstev CPDC je poleg tega odobrila Komisija za obdobje od leta 1997 do leta 2000,(59) kar priznavajo tudi same tožeče stranke v glavni stvari.

120. Vprašanje, ali bi morale biti poznejše intervencije CPDC predmet novega obvestila Komisiji, je tako odvisno od pravil za pomoči de minimis, ki so takrat veljala, v tem primeru določb Uredbe št. 69/2001. Komisija je pravilno navedla, da so zgornje meje pomoči, ki jih lahko odobri CPDC, nižje od zgornje meje iz Uredbe št. 69/2001, še preden je sploh preučila stopnjo subvencije.

V –    Predlog

121. Zaradi tega predlagam, naj Sodišče na vprašanji za predhodno odločanje, ki sta jih zastavili Tribunal des affaires de sécurité sociale de Saint-Étienne in Cour d’appel de Lyon, odgovori:

„1.      Člen 87(1) ES je treba razlagati tako, da v takih okoliščinah, kot obstajajo v zadevah v glavni stvari, nadomestilo za upokojitev, do katerega so pod določenimi pogoji upravičeni trgovci in obrtniki, ki prenehajo dejavnost, ne spada v okvir pojma pomoči.

2.      V takih okoliščinah, kot obstajajo v zadevah v glavni stvari, pri preučitvi nacionalnih zakonskih in regulativnih določb ni bila ugotovljena neločljiva vsebinska povezava med dajatvijo za pomoč trgovini in obrtništvu in različnimi državnimi ukrepi pomoči, ki se lahko delno financirajo iz presežka prihodka od te dajatve, ki je ostal po financiranju sistema nadomestila za upokojitev.“

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

2 – JORF z dne 14. julija 1972, str. 7419.

3 – JORF z dne 30. decembra 1994, str. 18737.

4 – JORF z dne 29. avgusta 1996, str. 12940.

5 – JORF z dne 11. septembra 2001, str. 14495.

6 – JORF z dne 29. oktobra 1995, str. 15808.

7 – JORF z dne 20. marca 1991.

8 – JORF z dne 7. marca 1998.

9 – UL C 395, str. 13.

10 – Zadeva Galeries de Lisieux (C-488/04). To vprašanje se glasi: „Ali je treba pravo Skupnosti razlagati tako, da davek, kot je davek za pomoč trgovini in obrti, uveljavljen z zakonom z dne 13. julija 1972, ki je odmerjen na podlagi prodajne površine trgovin na drobno, ki je večja od 400 m2, prihodki od katerega se, zaradi plačila posebne kompenzacijske pomoči, ki je na podlagi zakona št. 81-1160 z dne 30. decembra 1981 postala nadomestilo za upokojitev, vplačujejo na posebne račune sklada starostnega zavarovanja za trgovce in obrtnike, pomeni državno pomoč, saj bremeni zgolj podjetja, ki imajo prodajne površine, večje od 400 m2, ali promet večji od 460.000 eurov, in prihodnjemu upravičencu do nadomestila zagotavlja zmanjšanje stroškov, ki je posledica možnosti, da zmanjša morebitna vplačila v dodatno pokojninsko shemo?“

11 – Glej zlasti sodbo z dne 1. aprila 1982 v zadevi Holdijk in drugi (od 141/81 do 143/81, Recueil, str. 1299, točka 6).

12 – Sodba z dne 2. julija 1974 v zadevi Italija proti Komisiji (173/73, Recueil, str. 709, točka 33); sodba z dne 17. marca 1993 v zadevi Sloman Neptun (C-72/91 in C-73/91, Recueil, str. I-887, točka 21) in sodba z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana „Maribel bis/ter“ (C-75/97, Recueil, str. I-3671, točka 33).

13 – Sodba z dne 21. oktobra 2003 v zadevi Van Calster in drugi (C-261/01 in C-262/01, Recueil, str. I-12249, točka 49). V tem smislu glej tudi sodbo z dne 27. novembra 2003 v zadevi Enirisorse (od C-34/01 do C-38/01, Recueil, str. I-14243, točka 44) in sodbo z dne 15. julija 2004 v zadevi Pearle in drugi (C-345/02, ZOdl., str. I-7139, točka 29).

14 – C-174/02, ZOdl., str. I-85, točka 28.

15 – Iz nacionalnega sodnega spisa – ter iz ustne utemeljitve na obravnavi 2. junija 2005 – izhaja, da tožeče stranke v glavni stvari menijo, da njihova zavezanost za plačilo dajatve pomeni oviro konkurenčnosti, ker so številne distribucijske mreže sestavljene iz trgovin z majhno površino, ki niso zavezane za plačilo sporne dajatve, in da imajo poleg tega konkurenco v velikih trgovinah iz mestnega središča, ki so prav tako upravičene do oprostitve (ker so bile odprte pred 1. januarjem 1960 – člen 3 zakona št. 72-657).

16 – Sodba z dne 26. septembra 1996 v zadevi Francija proti Komisiji (C-241/94, Recueil, str. I-4551, točka 21); sodba z dne 29. aprila 1999 v zadevi Španija proti Komisiji (C-342/96, Recueil, str. I-2459, točka 23) in sodba Maribel bis/ter (navedena zgoraj v opombi 12, točka 25).

17 – Sodba z dne 29. februarja 1996 v zadevi Belgija proti Komisiji (C-56/93, Recueil, str. I-723, točka 79); sodba Francija proti Komisiji (navedena zgoraj v opombi 16, točka 20) in sodba Maribel bis/ter (navedena zgoraj v opombi 12, točka 25).

18 – Sodba z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C-280/00, Recueil, str. I-7747, točka 75) in Pearle in drugi (navedena zgoraj v opombi 13, točka 33).

19 – Glej sodbo z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana „Tubemeuse“ (C-142/87, Recueil, str. I-959, točka 25); sodbo z dne 14. septembra 1994 v zadevi Španija proti Komisiji (od C-278/92 do C-280/92, Recueil, str. I-4103, točka 20); sodbo z dne 16. maja 2002 v zadevi Francija proti Komisiji, imenovana „Stardust“ (C-482/99, Recueil, str. I-4397, točka 68); sodbo Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (navedena zgoraj v opombi 18, točka 74) in sodbo Pearle in drugi (navedena zgoraj v opombi 13, točka 32).

20 – Glede tega pogoja glej sodbo z dne 2. februarja 1988 v zadevi Van der Kooy in drugi proti Komisiji (67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točka 35); sodbo z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji (C-303/88, Recueil, str. I-1433, točka 11); sodbo z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji (C-305/89, Recueil, str. I-1603, točka 13) in sodbo Stardust (navedeno zgoraj v opombi 19, točke 24, 50 in naslednje).

21 – Glej zlasti sodbo z dne 15. marca 1994 v zadevi Banco Exterior de España (C-387/92, Recueil, str. I-877, točki 13 in 14); sodbo z dne 19. maja 1999 v zadevi Italija proti Komisiji (C-6/97, Recueil, str. I-2981); sodbo Stardust (navedeno zgoraj v opombi 19, točka 23) in sodbo z dne 14. aprila 2005 v zadevi AEM in AEM Torino (C-128/03 in C-129/03, ZOdl., str. I-2861, točka 38).

22 – Sklepni predlogi z dne 8. maja 2001 v zadevi Ferring (sodba z dne 22. novembra 2001, C-53/00, Recueil, str. I-9067, točka 39).

23 – Sodba AEM in AEM Torino (navedena zgoraj v opombi 21, točka 39). Glej tudi sodbo z dne 26. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji (C-351/98, Recueil, str. I-8031, točka 42) in sodbo z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nizozemska proti Komisiji (C-159/01, Recueil, str. I-4461, točka 42).

24 – V zvezi s tem glej sodbo Sloman Neptun (navedena zgoraj v opombi 12, točka 15); sodbo Maribel bis/ter (navedena zgoraj v opombi 12, točke 26 do 39); sodbo z dne 20. septembra 2001 v zadevi Banks (C-390/98, Recueil, str. I-6117, točka 3); sodbo z dne 26. septembra 2002 Španija proti Komisiji (navedena zgoraj v opombi 23, točka 43) in sodbo Nizozemska proti Komisiji (navedena zgoraj v opombi 23, točka 42).

25 – Glede tega se Organic sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2002 v zadevi Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji (T-92/00 in T-103/00, Recueil, str. II-1385, točka 62).

26 – Glede tega merila glej opombo 18 sklepnih predlogov v zadevi AEM in AEM Torino (navedena zgoraj v opombi 21).

27 – C-310/99 (Recueil, str. I-2289, točke od 84 do 86).

28 – Établissement public national d'aménagement et de restructuration des espaces commerciaux et artisanaux (nacionalna javna ustanova za urejanje in prestrukturiranje trgovskih in obrtnih območij).

29 – Glej zlasti sodbo z dne 16. decembra 1992 v zadevi Lornoy in drugi (C-17/91, Recueil, str. I-6523, točka 28).

30 – Glej sodbo z dne 27. oktobra 1993 v zadevi Scharbatke (C-72/92, Recueil, str. I-5509, točka 20) in sodbo Enirisorse (navedena zgoraj v opombi 13, točka 43).

31 – Zgoraj navedeni sodbi Streekgewest in Pape.

32 – Točka 35 in naslednje.

33 – Točka 32 sklepnih predlogov.

34 – Navedena zgoraj v opombi 13.

35 – JORF z dne 29. avgusta 1996, str. 12940.

36 – Tožeče stranke se tu sklicujejo na sodbo z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji (C-156/98, Recueil, str. I-6857, točki 29 in 30).

37 – UL L 10, str. 30.

38 – Tožeče stranke se sklicujejo na sklepne predloge generalnega pravobranilca Ruiz-Jaraboja Colomerja v zadevi Pearle in drugi (navedena zgoraj v opombi 13), točka 87 sklepnih predlogov.

39 – Glej sodbo z dne 13. junija 2002 v zadevi Nizozemska proti Komisiji (C-382/99, Recueil, str. I-5163) in sodbo Nemčija proti Komisiji (navedena zgoraj v opombi 36).

40 – Glej sodbo z dne 2. julija 1974 Italija proti Komisiji (navedena zgoraj v opombi 12); sodbo z dne 15. novembra 1983 v zadevi Komisija proti Franciji (52/83, Recueil, str. 3707) in sodbo Maribel bis/ter (navedena zgoraj v opombi 12).

41 – Organic se sklicuje na točko 3.2 Obvestila Komisije z dne 20. maja 1992 o smernicah Skupnosti glede pomoči malim in srednje velikim podjetjem (UL C 213, str. 2) in Obvestilo Komisije z dne 6. marca 1996 o de minimis pomočeh (UL C 68, str. 9).

42 – Sodba z dne 17. februarja 1993 v zadevi Poucet in Pistre (C-159/91 in C-160/91, Recueil, str. I-637, točka 6) in sodba z dne 26. marca 1996 v zadevi García in drugi (C-238/94, Recueil, str. I-1673, točka 15).

43 – UL C 146, str. 6.

44 – Sodba Poucet in Pistre (navedena zgoraj v opombi 42, točke od 15 do 18) in sodba z dne 16. marca 2004 v zadevi AOK Bundesverband in drugi (C-264/01, C-306/01, C-354/01 in C-355/01, Recueil, str. I-2493, točka 47).

45 – V tem smislu glej sodbo z dne 21. septembra 1999 v zadevi Albany (C-67/96, Recueil, str. I-5751, točki 77 in 78).

46 – Glej točko 42 zgoraj.

47 – Sodba z dne 13. marca 2001 (C-379/98, Recueil, str. I-2099, točka 58, in navedena sodna praksa).

48 – Sodba Stardust (navedena zgoraj v opombi 19, točka 23).

49 – V skladu s členom 10 ministrskega odloka z dne 13. avgusta 1996 (JORF z dne 29. avgusta 1996, str. 12940), kakor je bil spremenjen z odlokom z dne 3. septembra 2001 o prilagoditvi vrednosti določenih zneskov, izraženih v frankih, v eure (JORF z dne 11. septembra 2001, str. 14495), „znesek nadomestila znaša od 3140 eurov do 18.820 eurov za gospodinjstvo in od 2020 eurov do 12.100 eurov za posameznika“ (glej tudi točko 8).

50 – Glej zlasti sodbo Maribel bis/ter (navedena zgoraj v opombi 12, točka 25).

51 – Komisija se sklicuje tudi na svoje obvestilo o prestrukturiranju italijanskega cestnega prevoza blaga (UL 1998, C 211, str. 5), v katerem navaja – glej str. 14 UL C 211 –, da „državna subvencija v korist podjetnika posameznika, ki preneha dejavnost, ne pomeni ugodnosti za podjetje, ki deluje na trgu, in torej ne vpliva na konkurenco ali na trgovino med državami članicami. Če je zagotovljeno, da ta sredstva ne morejo kakor koli neposredno ali posredno vstopiti v sektor cestnega prevoza blaga, taka določba načeloma ne spada na področje prepovedi iz člena 92(1) Pogodbe.“

52 – Od C-280/99 P do C-282/99 P (Recueil, str. I-4717).

53 – Zgoraj navedena sodba, točka 32 (moj poudarek).

54 – Opombi 44 in 45.

55 – Glej točko 81 zgoraj.

56 – V zvezi s tem glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Ruiz-Jaraboja Colomerja z dne 11. marca 2004 v zadevi Pearle in drugi (navedena zgoraj v opombi 13), točka 91: „nobena pravna podlaga ne dovoljuje retroaktivne uporabe pravila de minimis, saj se retroaktivnost ne more domnevati pri določbi, ki uvaja izjemo zakonske obveznosti“.

57 – Obvestilo Komisije (UL 1992, C 213, str. 2).

58 – JORF z dne 2. januarja 1990.

59 – Odločba št. N 294/97 z dne 18. junija 1997.