Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JÁNA MAZÁKA,

predstavljeni 26. junija 2012(1)

Zadeva C-137/11

Partena ASBL

proti

Les Tartes de Chaumont-Gistoux SA

(Predlog za izdajo predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Cour du Travail de Bruxelles (Belgija))

„Socialna varnost – Uredba (EGS) št.  1408/71 – Člena 13 in 14c – Država članica, v kateri se opravlja dejavnost – Prepoved diskriminacije – Prosto gibanje oseb – Pravica do ustanavljanja“





I –    Uvod

1.        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 13 in 14c Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti(2), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998(3), ter člena 21 PDEU.

2.        Predlog je bil vložen v okviru postopka s tožbo v zadevi Partena ASBL (v nadaljevanju: Partena), zavod za socialno zavarovanje za samozaposlene osebe v Belgiji, proti Les Tartes de Chaumont-Gistoux SA (v nadaljevanju: družba) zaradi izterjave prispevkov za socialno zavarovanje, ki jih O. Rombouts, zastopnik družbe, dolguje za obdobje od prvega trimesečja leta 1999 do zadnjega trimesečja leta 2007.

3.        Predložitveno sodišče želi pojasnilo, ali se za namene plačila prispevkov za socialno varnost upravljanje družbe, ki je zavezana plačilu davkov v državi članici, iz tujine šteje za opravljanje dejavnosti v tej državi članici. Predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali člen 21 PDEU nasprotuje neizpodbojni pravni domnevi, v skladu s katero je zastopnik družbe, ki upravlja družbo, zavezano plačilu davkov v državi članici, iz tujine, krit iz sistema socialne varnosti za samozaposlene osebe v tej državi članici.

II – Pravni okvir

A –    Pravo Unije

4.        Menim, da se v tem primeru uporabita člena 45 PDEU in 49 PDEU. Prav tako se uporabita člena 13 in 14 Uredbe št. 1408/71, ki spadata pod naslov II –„Določitev zakonodaje, ki se uporablja“.

B –    Nacionalno pravo

5.        V belgijskem pravu ureja obvezno vključitev samozaposlenih oseb v sistem socialne varnosti kraljevi odlok št. 38 z dne 27. julija 1967 o uvedbi sistema socialne varnosti za samozaposlene osebe,(4) kakor je bil spremenjen, zlasti s kraljevim odlokom z dne 18. novembra 1996 o finančnih in drugih določbah o sistemu socialne varnosti za samozaposlene osebe v skladu z naslovom VI zakona z dne 26. julija 1996 o modernizaciji sistema socialne varnosti in zagotavljanju vzdržnosti pokojninskega sistema in s členom 3 zakona z dne 26. julija 1996 za izpolnitev proračunskih pogojev za udeležbo Belgije v Evropski ekonomski in monetarni uniji.(5)

6.        V skladu s členom 3(1) kraljevega odloka št. 38 o uporabi sistema socialne varnosti za samozaposlene osebe je „samozaposlena oseba vsaka fizična oseba, ki v Belgiji opravlja poklicno dejavnost, glede katere je ne zavezuje pogodba […] o zaposlitvi ali kadrovski predpisi“.

7.        S kraljevim odlokom z dne 18. novembra 1996 je bil členu 3(1) kraljevega odloka št. 38 dodan nov četrti pododstavek, ki določa:

„za osebe, ki so bile imenovane za zastopnike družbe ali združenja, ki je zavezano plačilu belgijskega davka od dohodkov pravnih oseb ali belgijskega davka za nerezidente, se neizpodbojno šteje, da v Belgiji opravljajo poklicno dejavnost kot samozaposlene osebe“.

8.        S sodbo 176/2004 z dne 3. novembra 2004 je ustavno sodišče(6) razglasilo, da je člen 3(1), četrti pododstavek, kraljevega odloka št. 38 neustaven glede zastopnikov družb, zavezanih plačilu belgijskega davka od dohodkov pravnih oseb ali belgijskega davka za nerezidente, ki ne upravljajo družbe iz tujine. To sodišče je presodilo, da neizpodbojna domneva glede teh zastopnikov ni sorazmerna, ker preprečuje zastopnikom, ki ne opravljajo več svoje dejavnosti, da bi dokazali to prenehanje drugače kot z odstopom in končali obveznosti, ki izhajajo iz njihove obvezne vključenosti v sistem socialne varnosti za samozaposlene osebe. Ustavno sodišče ni štelo, da je predmetna določba neustavna glede zastopnikov, ki takšne družbe vodijo iz tujine. To sodišče je presodilo, da je mogoče šteti, da je neizpodbojnost domneve potrebna za zagotovitev udeležbe zastopnikov v sistemu socialne varnosti za samozaposlene osebe, saj nacionalni organi v zvezi s takšnimi osebami nimajo podatkov in pooblastil, kot jih imajo v zvezi z zastopniki družb v Belgiji.

9.        V skladu s členom 15(1), tretji pododstavek, kraljevega odloka št. 38 so družbe solidarno odgovorne za plačilo prispevkov za svoje zastopnike.

III – Spor v postopku o glavni stvari in predloženi vprašanji

10.      Družba je bila ustanovljena 17. aprila 1993. Zavezana je plačilu belgijskega davka, saj ima tam sedež. Na skupščini delničarjev 12. oktobra 1995 sta bila O. Rombouts in M. Van Acker imetnika vsak polovice kapitala družbe. Na skupščinah 7. junija 2000 in 7. junija 2006 je bil njun mandat direktorjev podaljšan.

11.      O. Rombouts od konca leta 1999 prebiva na Portugalskem. Od 1. januarja 2001 do julija 2005 je bil tam zaposlen ali je prejemal nadomestilo za brezposelnost. Po podatkih predložitvenega sodišča je O. Rombouts samozaposlen na Portugalskem od novembra 2007. To sodišče je navedlo, da družba zatrjuje, da je O. Rombouts samozaposlen od novembra 2005.

12.      Partena je 28. maja 2008 O. Romboutsu in družbi vročil odločbo s pozivom za plačilo 125.696,50 EUR, kar je ustrezalo prispevkom, ki jih je O. Rombouts dolgoval za obdobje od prvega četrtletja 1999 do zadnjega četrtletja 2007.

13.      Družba je 5. avgusta 2008 pri Tribunal du travail (delovno sodišče) v Nivellesu zoper to odločbo vložila ugovor. Tribunal du travail je s sodbo z dne 14. decembra 2009 med drugim razsodilo, da je ugovor utemeljen.

14.      Partena je 29. januarja 2010 vložil pritožbo na Cour du travail de Bruxelles (Belgija). Partena je med postopkom potrdil, da ima O. Rombouts od 1. januarja 2001 na Portugalskem status zaposlene osebe, zato je lahko v Belgiji samo dodatno vključen v sistem socialne varnosti za samozaposlene osebe. Zato Partena zdaj zahteva plačilo zneska 68.317,61 EUR z obrestmi, namesto zneska 125.696,50 EUR.

15.      Družba predlaga, naj se sodba Tribunal du travail potrdi in naj se Parteni naloži plačilo stroškov. Družba nasprotuje navedbi, da O. Rombouts spada v okvir sistema socialne varnosti za samozaposlene osebe v Belgiji. Podredno družba predlaga, naj se Sodišču postavi vprašanje za predhodno odločanje, ali je med drugim člen 3(1), četrti pododstavek, kraljevega odloka št. 38 v skladu s členom 18 ES (postal člen 21 PDEU).

16.      V teh okoliščinah je Cour du travail de Bruxelles (Belgija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

1.      Ali lahko država članica zaradi uporabe člena 13 in naslednjih Uredbe št. 1408/71 in zlasti njenega člena 14c v okviru pristojnosti, ki ji je priznana za določitev pogojev za obvezno vključitev v sistem socialne varnosti, ki ga vzpostavi za samozaposlene osebe, izenači „vodenje družbe, ki je zavezana plačilu davka te države, iz tujine“ z opravljanjem dejavnosti na svojem ozemlju ?

2.      Ali je člen 3(1), četrti pododstavek, kraljevega odloka št. 38 z dne 27. julija 1967 o uvedbi sistema socialne varnosti za samozaposlene osebe združljiv s pravom Evropske unije, zlasti s svobodo gibanja in prebivanja, ki jo zagotavlja člen 21 Pogodbe o delovanju Evropske unije, če osebi, ki prebiva v drugi državi članici in iz tujine vodi družbo, ki je zavezana plačilu belgijskega davka, ne omogoča, da ovrže pravno domnevo glede obvezne vključitve v sistem socialne varnosti za samozaposlene osebe, medtem ko ima oseba, ki prebiva v Belgiji in ne vodi take družbe iz tujine, možnost ovreči to pravno domnevo in dokazati, da ne opravlja dejavnosti kot samozaposlena oseba v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, kraljevega odloka št. 38?

IV – Postopek

17.      Družba, belgijska vlada in Komisija so predložile pisna stališča. Na obravnavi 22. marca 2012 so tudi ustno podale stališča.

V –    Presoja

A –    Dopustnost

18.      Belgijska vlada vlaga dva ugovora nedopustnosti.

19.      Prvič, belgijska vlada meni, da zastavljeni vprašanji nista dopustni, saj neizpodbojne domneve ni mogoče uporabiti glede O. Romboutsa. Navedena domneva velja le za zastopnike, ki iz tujine vodijo družbe s sedežem v Belgiji in ne prijavijo nikakršnih dohodkov kot direktorji v tej državi, ker se sklicujejo na neplačljivo naravo svojega mandata. Belgijska vlada meni, da gre za način, kako se izogniti plačilu prispevkov za socialno varnost, saj mora oseba, ki želi imeti status samozaposlene osebe v Belgiji, med drugim opravljati poklicno dejavnost, kar je pojem, ki zahteva, da je dejavnost plačana.

20.      Belgijska vlada zatrjuje, da je bil O. Rombouts v obdobju, upoštevnem v postopku v glavni stvari, zaradi opravljanja dejavnosti direktorja družbe zavezanec za plačilo belgijskega davka kot nerezident, in sicer v skladu z določbami členov 2(1), točka (1)(a), 227(1) in 228(1) zakonika o davkih na dohodke iz leta 1992 in členom 16 konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjene med Belgijo in Portugalsko.(7)

21.      Poleg tega belgijska vlada meni, da O. Rombouts ni nasprotoval dejstvu, da je bil zavezanec za plačilo belgijskega davka na dohodek. Njegovi prispevki za socialno varnost so bili izračunani na podlagi njegovega dohodka, ki ga je imel kot direktor in ki ga je upoštevala davčna uprava ter ga sporočila Institut National d’Assurances Sociales pour Travailleurs Indépendants („Inasti“). Tako se niti O. Rombouts niti družba ne moreta sklicevati na neplačljivo naravo njegovega mandata in na neizpolnjevanje zahteve glede opravljanja poklicne dejavnosti.

22.      Drugič, belgijska vlada meni, da sta zastavljeni vprašanji nedopustni, saj terjata oceno, ali je nacionalno pravo v skladu s pravom EU.

23.      Menim, da ni razlogov za ugoditev prvemu ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala belgijska vlada. Čeprav je razlaga nacionalnega in mednarodnega davčnega prava, kot jo je podala belgijska vlada, lahko pravilna, menim, da je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe jasno razvidno, da se spor, ki ga mora razrešiti predložitveno sodišče, nanaša na vprašanje, ali belgijska zakonodaja, ki ureja socialno varnost, velja za O. Romboutsa. Takšna ocena nujno temelji na pravilih iz naslova II Uredbe št. 1408/71, ki se nanašajo na določitev zakonodaje, ki se uporablja. Poleg tega želi predložitveno sodišče usmeritev pri razlagi pravil o prostem gibanju, kot jih določa Pogodba.(8) V teh okoliščinah sta zastavljeni vprašanji dopustni.

24.      Glede drugega ugovora dopustnosti, ki se nanaša na to, da se želi z vprašanjema izvedeti, ali je nacionalno pravo v skladu s pravom EU, zadošča navesti, da je iz besedila vprašanj jasno razvidno, da se nanašata na razlago prava EU, v obravnavanem primeru na različne določbe Uredbe št. 1408/71 in na določbe o prostem gibanju.

B –    Vsebinska presoja

1.      Prvo vprašanje

25.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali lahko v skladu z določbama členov 13 in 14c Uredbe št. 1408/71 država članica določi, da zastopnik družbe, ki je davčni zavezanec v tej državi članici(9), opravlja dejavnost tam, čeprav vodi družbo iz tujine. Torej se s prvim vprašanjem želi izvedeti, kje zaposlena ali samozaposlena oseba opravlja dejavnost, upoštevajoč predhodno navedene določbe.

26.      Člena 13 in 14c Uredbe št. 1408/71 spadata pod naslov II navedene uredbe, in sicer „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“. Glede na ustaljeno sodno prakso določbe Uredbe št. 1408/71 o določitvi zakonodaje, ki se uporablja, tvorijo sistem kolizijskih pravil, zaradi celovitosti katerega so nacionalni zakonodajalci prikrajšani za pristojnost določiti obseg in pogoje uporabe nacionalne zakonodaje na zadevnem področju, in sicer glede oseb, za katere velja, in ozemlja, na katerem učinkujejo nacionalne zakonodajne določbe.(10)

27.      Namen določb iz naslova II Uredbe št. 1408/71 ni le zagotoviti, da osebe, na katere se ta uredba nanaša, ne ostanejo brez ustrezne socialne varnosti, ker ni zakonodaje, ki bi se lahko uporabila zanje, ampak tudi preprečiti hkratno uporabo več nacionalnih zakonodaj in zaplete, ki jih ta lahko povzroči.(11)

28.      Kolizijska pravila, ki so bila določena z Uredbo št. 1408/71, zavezujejo države članice, njihova uporaba pa je odvisna le od objektivnega položaja zadevnega delavca.(12)

29.      Po mojem mnenju si glede na zavezujočo naravo zadevnih pravil in namen naslova II Uredbe št. 1408/71 država članica ne more enostransko dodeliti pristojnosti za odločanje, ali za delavca velja njena zakonodaja, in sicer z določitvijo, da ta delavec opravlja dejavnost v tej državi članici, kadar takšna določitev ne ustreza objektivnemu položaju zadevnega delavca in zavezujočim pravilom za določitev zakonodaje, ki se uporablja.

30.      Kot je Sodišče odločilo v zadevi Aldewereld,(13) se zakonodaja, ki se uporablja, določi objektivno na podlagi določb naslova II Uredbe št. 1408/71 ob upoštevanju okoliščin, ki posamezni položaj povezujejo z zakonodajo države članice. V nasprotnem primeru bi se, po mojem mnenju, tvegalo, da bi naslov II Uredbe št. 1408/71 o določitvi zakonodaje, ki se uporablja, izgubil pravi namen in učinek, še posebej, če bi takšen pristop uporabilo več držav članic.

31.      V obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je bil O. Rombouts poleg tega, da je bil zastopnik družbe, samozaposlen na Portugalskem od novembra 2007 (čeprav družba trdi, da se je njegova samozaposlitev začela novembra 2005) in da je bil na Portugalskem zaposlen ali brezposeln od 1. januarja 2001 do julija 2005.

32.      Čeprav je datum, kdaj je O. Rombouts postal samozaposlena oseba na Portugalskem, sporen, je jasno, da po tem, ko je začel opravljati samostojno dejavnost na Portugalskem, zanj ni veljala belgijska zakonodaja s področja socialne varnosti glede njegove dejavnosti, ki jo je opravljal kot zastopnik družbe.(14) Spor pred predložitvenim sodiščem se tako v bistvu nanaša na obdobja, ko je bil O. Rombouts zaposlen ali brezposeln na Portugalskem. V tem pogledu menim, da predložitveno sodišče išče usmeritev glede uporabe členov 14c(b)(15) in 13(2)(b)(16) Uredbe št. 1408/71 za dejavnost, ki jo je O. Rombouts opravljal kot zastopnik družbe, medtem ko je prebival na Portugalskem.

33.      Iz spisa bi bilo razvidno – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je glede na objektivni položaj O. Romboutsa ta dejansko in konkretno izvajal svoj mandat direktorja družbe „na ozemlju“ Portugalske.(17) Čeprav je izvajanje tega mandata lahko imelo učinke v Belgiji, kot zatrjuje belgijska vlada,(18) ti učinki ne morejo spremeniti objektivnega položaja O. Romboutsa. Ta položaj je namreč dejansko vprašanje, predložitveno sodišče pa ga mora ugotoviti za vsak posamezen primer v skladu z naslovom II Uredbe št. 1408/71, in ne na podlagi neizpodbojne domneve, določene vnaprej in abstraktno v nacionalni zakonodaji.

34.      Zatorej menim, da je glede na namen in jasno besedilo členov 13(2)(b) in 14c(b) Uredbe št. 1408/71, ki spadata med zavezujoča pravila iz naslova II te uredbe za določitev zakonodaje, ki se uporablja, treba navedeni določbi razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi država članica „vodenje družbe, ki je zavezana plačilu davka te države, iz tujine“ obravnavala na enak način kot opravljanje dejavnosti na svojem ozemlju, kadar takšno obravnavanje ne ustreza objektivnemu položaju zadevnega delavca in kadar se takšna dejavnost dejansko opravlja na ozemlju druge države članice.

2.      Drugo vprašanje

35.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje Sodišče, ali člen 21 PDEU nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa neizpodbojno domnevo, upoštevno v postopku v glavni stvari.

36.      Po mojem mnenju sta člen 45 PDEU glede prostega gibanja delavcev in člen 49 PDEU glede pravice do ustanavljanja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, kakor ga je opisalo predložitveno sodišče, bolj relevantna kakor člen 21 PDEU.(19) Specifičen izraz člena 21 PDEU, ki na splošno določa pravico vsakega državljana Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, je v členih 45 PDEU in 49 PDEU.(20)

37.      Ustaljena sodna praksa je, da vse določbe Pogodbe DEU o prostem gibanju oseb skušajo državljanom EU olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst na celotnem ozemlju EU in nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavili v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati gospodarsko dejavnost na ozemlju druge države članice. Člena 45 PDEU in 49 PDEU tako nasprotujeta vsakemu nacionalnemu ukrepu, ki bi, tudi če bi se uporabljal brez diskriminacije glede na državljanstvo, za državljane EU lahko oviral ali zmanjšal privlačnost izvajanja temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo.(21)

38.      V postopku v glavni stvari se zdi – kar mora predložitveno sodišče preveriti – da domneva na podlagi četrtega pododstavka člena 3(1) kraljevega odloka št. 38 ne razlikuje na podlagi državljanstva zadevnih zastopnikov. Vendar se izkaže, da so zaradi te določbe nacionalnega prava zastopniki družb, kot je O. Rombouts, zaradi izvrševanja pravice do prostega gibanja znotraj EU postavljeni v slabši položaj kot zastopniki, ki te pravice niso izvrševali.

39.      Prvič, medtem ko za zastopnika, ki je izvajal pravico do prostega gibanja in vodi družbo iz tujine, velja neizpodbojna domneva, da v Belgiji opravlja poklicno dejavnost in mora zato tam plačati tudi prispevke za socialno varnost glede navedene dejavnosti, lahko zastopnik, ki ni izvajal pravice do prostega gibanja, v skladu s sodbo belgijskega ustavnega sodišča 176/2004 z dne 3. novembra 2004 izpodbije domnevo in predloži dokaze, da za namene člena 3(1), prvi pododstavek, kraljevega odloka št. 38 ne opravlja dejavnosti kot samozaposlena oseba.

40.      Drugič in pomembneje, zaradi uporabe neizpodbojne domneve so zastopniki družb, zavezanih belgijskim davkom, ki dejansko in konkretno izvajajo svoj mandat kot zastopniki iz druge države članice, izpostavljeni tveganju, da bodo morali plačati prispevke za socialno varnost v zvezi z isto dejavnostjo v dveh državah članicah.

41.      To je tisto tveganje, ki se skuša preprečiti z določbami naslova II Uredbe št. 1408/71.

42.      Belgijska vlada trdi, da je namen zadevne nacionalne zakonodaje in še posebej neizpodbojne domneve preprečiti zlorabe na področju socialne varnosti v Belgiji, ki bi se zgodile s fiktivno selitvijo. Z uporabo modernih sredstev sporazumevanja lahko zastopniki družb iz tujine izvajajo svoj mandat v razmerju do dobičkonosnih družb v Belgiji. Po mnenju belgijske vlade bi se zastopniki, če svojih dohodkov ne bi prijavili belgijski davčni upravi in bi izjavili, da njihova funkcija ni plačana, lahko izognili obveznemu plačevanju prispevkov za socialno varnost kot samozaposlene osebe v Belgiji.

43.      Medtem ko je preprečevanje goljufij na področju socialne varnosti hvalevredno in ga je treba spodbujati, še posebej s koordinacijo ali usklajevanjem ukrepov, sprejetih na podlagi prava EU, menim, da je neizpodbojna domneva, s katero se skušajo preprečiti goljufije na področju socialne varnosti v Belgiji, popolnoma neprimerna, da bi preprečila tovrstno goljufijo v državi članici, kadar spadajo zastopniki družb glede na svoj objektivni položaj in zavezujoča pravila iz naslova II Uredbe št. 1408/71 v sistem socialne varnosti druge države članice.

44.      Tako se zdi – pri čemer mora predložitveno sodišče preveriti dejstva in okoliščine v postopku v glavni stvari ter, natančneje, objektivni položaj O. Romboutsa – da ne gre za goljufijo na področju socialne varnosti v Belgiji glede dejavnosti, ki jo je O. Rombouts očitno opravljal kot zastopnik družbe na območju Portugalske.

45.      Zato menim, da je treba člena 45 PDEU in 49 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi država članica sprejela zakonodajo, kot je člen 3(1), četrti pododstavek, odloka št. 38 v delu, v katerem ne dovoljuje osebi, ki prebiva v drugi državi članici in dejansko vodi družbo, zavezano plačilu davka v prvi državi članici, iz te druge države članice, da predloži dokaze, da dejansko opravlja to dejavnost na ozemlju druge države članice, in torej izpodbije domnevo, da spada v sistem socialne varnosti za samozaposlene osebe v prvi državi članici.

VI – Predlog

46.      Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da je treba na vprašanji, ki ju je v predhodno odločanje predložilo Cour du travail de Bruxelles (Belgija), odgovoriti:

–        Člena 13(2)(b) in 14c(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998, ki spadata med zavezujoča pravila iz naslova II te uredbe za določitev zakonodaje, ki se uporablja, je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi država članica „vodenje družbe, ki je zavezana plačilu davka te države, iz tujine“ obravnavala na enak način kot opravljanje dejavnosti na svojem ozemlju, kadar takšno obravnavanje ne ustreza objektivnemu položaju zadevnega delavca in kadar se takšna dejavnost dejansko opravlja na ozemlju druge države članice.

–        Člena 45 PDEU in 49 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi država članica sprejela zakonodajo, kot je člen 3(1), četrti pododstavek, odloka št. 38 z dne 27. julija 1967 v delu, v katerem ne dovoljuje osebi, ki prebiva v drugi državi članici in dejansko vodi družbo, zavezano plačilu davka v prvi državi članici, iz te druge države članice, da predloži dokaze, da dejansko opravlja to dejavnost na ozemlju druge države članice, in torej izpodbije domnevo, da spada v sistem socialne varnosti za samozaposlene osebe v prvi državi članici.

1 –      Jezik izvirnika: angleščina.

2–      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35.

3–      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 308.

4–      Moniteur belge z dne 29. julija 1967, str. 8071.

5 – Moniteur belge z dne 12. decembra 1996, str. 31.018 (v nadaljevanju: kraljevi odlok št. 38).

6 – V zadevnem obdobju se je imenovalo Cour d’arbitrage (arbitražno sodišče).

7 – Moniteur belge z dne 2. marca 1971, str. 2613, in z dne 5. aprila 2001, str. 11473.

8–      Glej točko 36 spodaj.

9–      Glej točko 10 zgoraj.

10 – Glej med drugim sodbi z dne 12. junija 1986 v zadevi Ten Holder (302/84, Recueil, str. 1821, točka 21) in z dne 10. julija 1986 v zadevi Luijten, (60/85, Recueil, str. 2365, točka 14).

11 – Glej po analogiji sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi van Pommeren-Bourgondiën (C-227/03, ZOdl., str. I-6101, točka 34).

12–      Glej sodbo z dne 14. oktobra 2010 v zadevi van Delft in drugi (C-345/09, ZOdl., str. I-9879, točka 52).

13–      Sodba z dne 29. junija 1994 v zadevi Aldewereld (C-60/93, Recueil, str. I-2991, točka 20). Kot je v svojih stališčih poudarila Komisija, ima država članica proste roke pri določitvi vsebine pojmov „zaposlena oseba“ in „samozaposlena oseba“ iz Uredbe št. 1408/71, vendar ne more sama odločiti, ali navedene osebe opravljajo dejavnost na njenem ozemlju.

14 – Čeprav bi se dejavnost, ki jo je opravljal kot zastopnik družbe, štela za samostojno dejavnost v Belgiji, bi za O. Romboutsa po začetku opravljanja dejavnosti kot samozaposlena oseba na Portugalskem v skladu s členom 14a(2) Uredbe št. 1408/71 veljala portugalska zakonodaja s področja socialne varnosti. Glej sodbo z dne 30. januarja 1997 v zadevi de Jaeck (C-340/94, Recueil, str. I-461, točka 11).

15–      Člen 14c(b) Uredbe št. 1408/71 določa, da se v primerih iz Priloge VII k tej uredbi za osebo, ki je sočasno zaposlena na ozemlju ene države članice in samozaposlena na ozemlju druge države članice, hkrati uporabljata zakonodaji obeh držav. Ta oseba je tako zavezana plačevati prispevke, ki ji jih v tem primeru nalagata obe zakonodaji. Sodba z dne 9. marca 2006 v zadevi Piatkowski (C-493/04, Recueil, str. I-2369, točka 22).

16–      V skladu s členom 13(2)(b) Uredbe št. 1408/71 za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice. Glej sodbo z dne 19. novembra 2009 v zadevi Filipiak (C-14/08, ZOdl., str. I-11049, točka 64).

17 – Glej besedilo členov 13(2)(b), 14c(b) in tudi 14a(2) Uredbe št. 1408/71, v katerih je ponovljena navedena formulacija.

18 – Belgijska vlada je poudarila dejstvo, da imajo akti, ki jih sprejmejo zastopniki družbe, pravne učinke v Belgiji. Torej se v skladu s stališčem vlade zadevna poklicna dejavnost glede na določbo člena 14c(b) Uredbe št. 1408/71 opravlja v Belgiji, čeprav je akt poslan iz druge države članice (v tem primeru Portugalske) z uporabo modernih sredstev sporazumevanja. Belgijska vlada je dodala, da so akti O. Romboutsa akti družbe.

19 – Iz predložitvene odločbe jasno izhaja, da je O. Rombouts zapustil Belgijo, da bi prebival na Portugalskem, in da je bil v tej državi članici zaposlen, brezposelen in samozaposlen.

20–      Glej po analogiji sodbo z dne 1. oktobra 2009 v zadevi Leyman (C-3/08, ZOdl., str. I-9085, točka 20 in navedena sodna praksa).

21–      Glej sodbo z dne 1. aprila 2008 v zadevi Gouvernement de la Communauté française in Gouvernement wallon (C-212/06, ZOdl., str. I-1683, točki 44 in 45 ter navedena sodna praksa).