Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GIOVANNIJA PITRUZZELLE,

predstavljeni 5. septembra 2019(1)

Zadeva C-156/17

Köln-Aktienfonds Deka

proti

Staatssecretaris van Financiën,

ob udeležbi

Nederlandse Orde van Belastingadviseurs,

Loyens en Loeff NV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče, Nizozemska))

„Predhodno odločanje – Prosti pretok kapitala – Omejitve – Obdavčenje dividend, ki se izplačajo kolektivnim naložbenim podjemom za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) – Zavrnitev zahtevkov KNPVP nerezidenta za vračilo davka na dividende, odtegnjenega od dividend, ki jih izplačajo družbe rezidentke – Zahteve za delničarje KNPVP – Dokazilo o izpolnjevanju zahtev – Posredna diskriminacija – Dejanski pogoji na nacionalnem trgu – Obveznost nadaljnjega izplačila dividend – Davčna pristojnost držav članic – Nemožnost ali pretirana težavnost izpolnjevanja obveznosti – Zakonodaja države članice, v kateri ima sedež KNPVP nerezident“






1.        Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče poziva, naj odloči, ali so različni vidiki nizozemske ureditve za obdavčitev kolektivnih naložbenih podjemov, ki imajo davčni značaj (v nadaljevanju: KNP), združljivi z načelom prostega pretoka kapitala iz člen 63 PDEU.(2)

2.        Vprašanja za predhodno odločanje iz obravnavane zadeve so bila postavljena v okviru spora med Köln-Aktienfonds Deka (v nadaljevanju: KA Deka), to je kolektivni naložbeni podjem za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) s sedežem v Nemčiji, in nizozemskimi davčnimi organi zaradi zavrnitve zahtevkov, ki jih je KA Deka v skladu z zakonodajo o KNP vložil za vračilo davka na dividende, odtegnjenega od dividend za delnice družb s sedežem na Nizozemskem, ki so mu bile izplačane v letih od 2002 do 2008.

3.        Ker je predložitveno sodišče po razglasitvi sodbe z dne 21. junija 2018, Fidelity Funds in drugi (C-480/16, EU:C:2018:480, v nadaljevanju: sodba Fidelity Funds), umaknilo prvo vprašanje za predhodno odločanje, se predlog za sprejetje predhodne odločbe zdaj nanaša le na združljivost zadevne zakonodaje s členom 63 PDEU, in sicer z vidika dveh pogojev, ki ju ta zakonodaja določa za uporabo ureditve za KNP in ki sta podlaga za priznanje vračila odtegnjenega davka na dividende; ta pogoja vključujeta tako nekatere zahteve za delničarje KNPVP, ki si prizadeva za uporabo takšne ureditve, kot tudi obveznost nadaljnjega izplačila prejetih dobičkov.

4.        V obravnavani zadevi se zastavljajo pomembna in občutljiva vprašanja glede usklajevanja med davčno pristojnostjo držav članic, ki se med drugim kaže v pravici do določitve zahtev, ki jih je treba izpolniti za uporabo določene davčne ureditve, in potrebo po zagotavljanju spoštovanja temeljnih svoboščin, ki izhajajo iz PDEU, zlasti prostega pretoka kapitala.

I.      Pravni okvir

5.        Zakonska in davčna ureditev, ki se v pravnem redu Nizozemske uporablja za KNP, temelji zlasti na določbah člena 28 Wet op de vennootschapsbelasting 1969 (zakon o davku od dohodka pravnih oseb iz leta 1969; v nadaljevanju: Wet Vpb), ki so bile bistveno spremenjene leta 2007, in določbah člena 10(2) Wet op de dividendbelasting (zakon o obdavčitvi dividend).

6.        Namen te ureditve je doseči, da so imetniki delnic ali deležev KNP na Nizozemskem obdavčeni enako kot fizične osebe, ki vlagajo neposredno. Ta ureditev je zasnovana tako, da davčno obremenitev prihodka od naložb, ki jih izvedejo ti KNP, čim bolj izenači z davčno obremenitvijo prihodka od naložb, ki jih neposredno izvedejo posamezniki.

7.        Iz predložitvene odločbe Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) je razvidno, da se je za KNP v pravnem redu Nizozemske, ki je veljal v obdobju, upoštevnem v postopku v glavni stvari, uporabljala zakonska in davčna ureditev, predstavljena v nadaljevanju.

8.        Prvič, v skladu z različico člena 28(2) Wet Vpb, ki je veljala v letih od 2002 do 2006, je bilo status KNP mogoče priznati delniškim družbam, družbam z omejeno odgovornostjo in splošnim skladom s sedežem na Nizozemskem, katerih cilj in dejanska dejavnost je bilo vlaganje premoženja in ki so izpolnjevali pogoje iz navedenega odstavka.(3)

9.        Drugič, KNP so bili – in so še vedno – obdavčeni z ničelno stopnjo davka od dohodka pravnih oseb, kar je pravzaprav enako, kot če bi bili tega davka oproščeni.

10.      Tretjič, če je imel KNP deleže v družbah s sedežem na Nizozemskem in je od teh družb prejemal dividende, je bil upravičen do vračila nizozemskega davka, ki je bil plačan od teh dividend in so ga pri viru odtegnile družbe, ki so izplačale dividende. Če pa je KNP prejemal dividende od družb s sedežem v drugih državah, ki so bile v teh državah tudi obdavčene, je imel pravico do izravnave. Navedene zahteve so še vedno v veljavi.

11.      Četrtič, KNP so bili – in so še vedno – dolžni svojim delničarjem ali imetnikom deležev v osmih mesecih po izteku zadevnega poslovnega leta kot dividendo izplačati vse izplačljive dobičke (tako dividende kot tudi druge vrste dobička), ki so jih prejeli (v nadaljevanju: obveznost nadaljnjega izplačila dividend).(4)

12.      Petič, ko so KNP svojim delničarjem ali imetnikom deležev izplačali dividende, so bili – in so še vedno – dolžni od teh dividend odtegniti nizozemski davek. Takšna odtegnitev nadomešča davek na dividende, ki se KNP najprej odtegne in v nadaljevanju povrne. Tako naložbe, izvedene prek KNP, niso davčno ugodnejše od neposrednih naložb.

13.      Šestič, v upoštevni zakonodaji so zaradi zagotavljanja, da bi se ureditev za KNP uporabljala zgolj za tiste vrste vlagateljev, ki jim je namenjena, določene nekatere zahteve za delničarje ali imetnike deležev, ki jih morajo družbe izpolnjevati, da bi se jim lahko priznal status KNP (v nadaljevanju: zahteve za delničarje).(5)

14.      V letih od 2002 do 2006 so bili pogoji, ki naj bi jih izpolnjevali delničarji, določeni v členu 28(2)(c), (d), (e), (f) in (g) Wet Vpb. Navedena zakonodaja je predvidevala razlikovanje med družbami, katerih delnice ali investicijski kuponi so uradno kotirali na amsterdamski borzi, in družbami, katerih delnice ali investicijski kuponi niso bili uvrščeni v kotacijo na borzi.

15.      Natančneje, družbe, katerih delnice ali deleži so kotirali na amsterdamski borzi, so bili v bistvu izključeni iz ureditve, ki se je uporabljala za KNP, če je bilo 45 % ali več delnic ali deležev v lasti subjekta, ki je zavezanec za plačilo davka od dobička (in ne v lasti KNP, katerega delnice ali deleži so kotirali na amsterdamski borzi), ali v lasti subjekta, katerega dobiček bi lahko bil obdavčen z davkom od dobička, ki bi bremenil delničarje ali imetnike deležev. Družba prav tako ni mogla uporabljati ureditve, ki je veljala za KNP, če je imela ena sama fizična oseba v njej delež, ki je bil enak ali višji od 25 %.

16.      Družbe, katerih delnice ali deleži niso bili uvrščeni v kotacijo na amsterdamski borzi, so ureditev, ki je veljala za KNP, lahko uporabljale, če je bilo najmanj 75 % njihovih delnic ali deležev v bistvu v lasti fizičnih oseb oziroma subjektov, ki niso zavezanci za plačilo davka od dobička, kot so pokojninski skladi in dobrodelne organizacije ali drugi KNP. Ureditve, ki velja za KNP, niso mogle uporabljati tiste družbe, v katerih je imela ena ali več fizičnih oseb pomemben delež, to je najmanj 5 % vseh delnic ali deležev. Če je investicijski sklad pridobil dovoljenje v skladu z Wet toezicht beleggingsinstellingen (zakon o nadzoru nad investicijskimi skladi), pa se je namesto navedene prepovedi lastništva pomembnega deleža uporabljalo pravilo, v skladu s katerim nobena fizična oseba v takšnem skladu ni smela imeti deleža, ki je bil enak ali višji od 25 %.

17.      Tako so za družbe, katerih delnice ali investicijski kuponi so uradno kotirali na amsterdamski borzi, zato, da so lahko uporabljale ureditev za KNP, veljale manj stroge zahteve kot za družbe, katerih delnice ali investicijski kuponi niso bili uvrščeni v kotacijo na borzi.

18.      Po sprejetju zakonskih sprememb leta 2007 pa je bilo razlikovanje med družbami, katerih delnice ali deleži so kotirali na amsterdamski borzi, in drugimi družbami odpravljeno. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je zdaj odločilno to, da so delnice ali deleži v trgovanje na trgu finančnih instrumentov sprejeti v skladu z Wet op het financieel toezicht (zakon o nadzoru finančnih trgov)(6) oziroma da je sklad ali njegov upravljavec imetnik dovoljenja oziroma mu tega ni treba pridobiti, kot to določa navedeni zakon.(7)

II.    Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

19.      Köln-Aktienfonds Deka (v nadaljevanju: KA Deka) je investicijski sklad, ustanovljen po nemškem pravu in s sedežem v Nemčiji, ki se ukvarja z vlaganjem svojega premoženja. KA Deka je KNPVP v smislu Direktive 85/611(8) in Direktive 2009/65.(9) KA Deka izdaja delnice, ki kotirajo na nemški borzi vrednostnih papirjev. Trgovanje s temi delnicami poteka preko sistema, imenovanega „global stream system“. Ker je bil KA Deka v upoštevnem obdobju obravnavan kot splošni sklad s posebnim premoženjem (Sondervermögen), je bil oproščen nemškega davka od dohodka pravnih oseb.

20.      KA Deka je vlagal v delnice družb s sedežem na Nizozemskem, od katerih je v obračunskih obdobjih od 2002/2003 do 2007/2008 prejemal dividende. Od teh dividend je bil iz naslova nizozemskega davka na dividende pri viru odtegnjen davek, obračunan po 15-odstotni stopnji.(10)

21.      Ker za KA Deka na Nizozemskem ni veljala obveznost odtegnitve nizozemskega davka na dividende, navedenega v točki 12 teh sklepnih predlogov, KA Deka tega davka ni odtegnil od izplačanih dobičkov.

22.      KA Deka je od davčnih organov na Nizozemskem za zgoraj navedena obračunska obdobja zahteval vračilo pri viru odtegnjenega davka iz naslova nizozemskega davka na dividende v skupnem znesku približno 690.000 EUR.

23.      Nizozemski davčni organi so zahtevke za vračilo, ki jih je vložil KA Deka, zavrnili, zaradi česar je ta sprožil postopek pri Rechtbank Zeeland-West-Brabant (sodišče prve stopnje za Zelandijo in zahodni Brabant, Nizozemska). KA Deka v postopku pred navedenim sodiščem v bistvu trdi, da ima na podlagi člena 63 PDEU pravico do zahtevanega vračila davka in da je njegov položaj primerljiv s položajem investicijskega sklada s sedežem na Nizozemskem, ki ima status KNP.

24.      Zaradi dvomov o merilih, ki naj bi se uporabila za primerjavo KA Deka z investicijskim skladom s sedežem na Nizozemskem, ki ima status KNP, in zaradi večjega števila postopkov, ki tečejo v zvezi s spori z istim predmetom, je Rechtbank Zeeland-West-Brabant (sodišče prve stopnje za Zelandijo in zahodni Brabant) odločilo, da Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske), to je predložitvenemu sodišču, predloži nekatera vprašanja za predhodno odločanje.

25.      Predložitveno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da so bile zahteve za delničarje določene zato, da bi se zagotovilo, da se ureditev za KNP uporablja samo za vlagatelje, ki jim je namenjena, in da se te zahteve uporabljajo brez razlikovanja med subjekti rezidenti in nerezidenti ter ne glede na državo članico ustanovitve ali sedeža subjekta. Tudi investicijski sklad s sedežem na Nizozemskem mora izpolnjevati zahteve za delničarje, da se mu prizna status KNP. Okoliščina, na katero se sklicuje KA Deka, in sicer, da izpolnjevanja teh zahtev ne more dokazati, ker zaradi uporabe trgovalnega sistema „global stream system” ne pozna svojih delničarjev, naj tako ne bi bila upoštevna. Iz sodne prakse Sodišča naj bi bilo namreč razvidno, da okoliščina, da ne more verjetno izkazati, da izpolnjuje zahteve za delničarje, bremeni zadevni subjekt.

26.      Predložitveno sodišče se v zvezi z obveznostjo nadaljnjega izplačila dividend prav tako sprašuje, ali bi bilo zaradi izkoriščanja ugodnosti, ki jih prinaša status KNP, mogoče tujemu investicijskemu skladu postaviti pogoj, da dividende, ki jih prejme od družb s sedežem na Nizozemskem, dejansko razdeli, ali pa bi zadostovalo, če bi država članica, v kateri ima zadevni sklad sedež, takšne dividende fiktivno vključila v davek, s katerim bi obdavčila njegove delničarje ali imetnike deležev.

27.      Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) je ob upoštevanju utemeljenih dvomov glede odgovorov na navedena vprašanja Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je v nasprotju s [členom 63 PDEU], da se investicijskemu skladu, ki nima sedeža na Nizozemskem, nizozemski davek od dividend, ki se mu je odtegnil od dividend, ki jih je prejel od družb s sedežem na Nizozemskem, ne povrne, ker ni dolžan odtegniti nizozemskega davka od dividend, medtem ko se kolektivnemu naložbenemu podjemu s sedežem na Nizozemskem, ki svoje kapitalske dobičke vsako leto izplača svojim delničarjem ali imetnikom deležev in je dolžno odtegniti nizozemski davek od dividend, davek od dividend povrne?

2.      Ali je v nasprotju s [členom 63 PDEU], da se investicijskemu skladu, ki nima sedeža na Nizozemskem, nizozemski davek od dividend, ki se mu je odtegnil od dividend, ki jih je prejel od družb s sedežem na Nizozemskem, ne povrne, ker verjetno ne izkaže, da njegovi delničarji ali imetniki deležev izpolnjujejo pogoje, ki jih določa nizozemska ureditev?

3.      Ali je v nasprotju s [členom 63 PDEU], da se investicijskemu skladu, ki nima sedeža na Nizozemskem, nizozemski davek od dividend, ki se mu je odtegnil od dividend, ki jih je prejel od družb s sedežem na Nizozemskem, ne povrne, ker svojih kapitalskih dobičkov vsako leto, najpozneje v osmem mesecu po izteku poslovnega leta, ne izplača v celoti svojim delničarjem ali imetnikom deležev, čeprav se njegovi kapitalski dobički, če niso bili izplačani, v državi njegovega sedeža na podlagi tamkajšnje veljavne zakonodaje (a) štejejo za izplačane ali (b) jih država sedeža vključi v davek, s katerim se obdavčijo delničarji ali imetniki deležev, kot da bi bil dobiček izplačan, medtem ko se kolektivnemu naložbenemu podjemu s sedežem na Nizozemskem, ki svoje kapitalske dobičke vsako leto v celoti izplača svojim delničarjem ali imetnikom deležev in je dolžno odtegniti nizozemski davek od dividend, davek od dividend povrne?“

III. Postopek pred Sodiščem

28.      Predložitvena odločba je v sodno tajništvo prispela 27. marca 2017. Pisna stališča so predložili KA Deka, Nederlandse Orde van Belastingadviseurs (zbornica davčnih svetovalcev Nizozemske), družba Loyens et Loef NV, nemška in nizozemska vlada ter Evropska komisija.

29.      Po razglasitvi sodbe Fidelity Funds je sodno tajništvo z dopisom z dne 22. junija 2018 predložitveno sodišče pozvalo, naj Sodišču sporoči, ali je predlog za sprejetje predhodne odločbe po njegovem mnenju še vedno potreben.

30.      Predložitveno sodišče je z dopisom z dne 3. decembra 2018 Sodišče obvestilo, da namerava prvo vprašanje za predhodno odločanje umakniti, drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje pa ohraniti.

31.      Na obravnavi pred Sodiščem, ki je potekala 22. maja 2019, so stališča ustno predstavili KA Deka, Nederlandse Orde van Belastingadviseurs, družba Loyens et Loef NV, nemška in nizozemska vlada ter Komisija.

IV.    Pravna analiza

A.      Uvodne opombe

32.      Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v obravnavani zadevi po tem, ko je predložitveno sodišče ob upoštevanju sodbe Fidelity Funds umaknilo prvo vprašanje za predhodno odločanje, obravnavati le drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče.

33.      Sodba Fidelity Funds se je namreč nanašala na dansko davčno ureditev obdavčitve dividend, ki jih danske družbe izplačajo KNPVP; ta je z različnih vidikov primerljiva z nizozemsko ureditvijo, obravnavano v postopku v glavni stvari, saj sta obe ureditvi v bistvu namenjeni doseganju istega cilja.(11)

34.      V tej sodbi je Sodišče razsodilo, da je treba člen 63 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero se od dividend, ki jih izplača družba s sedežem v tej državi članici KNPVP nerezidentu, pri viru odtegne davek, medtem ko so dividende, izplačane KNPVP, ki je rezident te države članice, takega odtegljaja oproščene, če ta podjem imetnikom svojih enot premoženja (deležev) izplača minimalno dividendo ali tehnično določi minimalno dividendo in odtegne davek na to realno ali fiktivno minimalno dividendo v breme imetnikov deležev.

35.      Sodišče je odločilo, prvič, da taka nacionalna zakonodaja omejuje prosti pretok kapitala, kar je načeloma prepovedano s členom 63 PDEU,(12) in drugič, da takšne omejitve ni mogoče utemeljiti niti z objektivno razliko med KNPVP rezidenti in KNPVP nerezidenti niti z nujnimi razlogi v splošnem interesu ali, natančneje, s potrebo po ohranitvi enakomerne razdelitve davčne pristojnosti med državami članicami niti z nujnostjo ohranitve doslednosti davčnega sistema.(13)

36.      Predložitveno sodišče je z dopisom z dne 3. decembra 2018 Sodišče obvestilo, da je odgovor na prvo vprašanje za prehodno odločanje, ki se nanaša na združljivost zakonodaje, kot je nizozemska, na podlagi katere KNPVP nerezident ni upravičen do vračila davka, odtegnjenega od dividend, ki so jih izplačale družbe s sedežem v tej državi, medtem ko je KNPVP, ki je rezident te države, upravičen do vračila tega davka, s členom 63 PDEU, razviden iz sodbe Fidelity Funds.

37.      Predložitveno sodišče pa je v navedenem dopisu obenem navedlo, da Sodišče v zadevni sodbi ni v celoti odgovorilo na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, pri katerih gre za to, ali sta zavrnitev vračila pri viru odtegnjenega davka KNPVP nerezidentu v skladu z določbami, ki urejajo zahteve za delničarje, navedene v točkah 15 in 16 teh sklepnih predlogov, in obveznost nadaljnjega izplačila dividend, obravnavana v točki 11 teh sklepnih predlogov, združljivi s členom 63 PDEU.

38.      Zato se obravnavana zadeva omejuje zgolj na ti vprašanji za predhodno odločanje. Da bi lahko na ti vprašanji podali odgovor, pa je treba po mojem mnenju najprej analizirati načela sodne prakse, ki jih je Sodišče oblikovalo na področju prostega pretoka kapitala, pri tem pa posebno pozornost nameniti zadevam, povezanim z obdavčitvijo dividend.

B.      Načela sodne prakse v zvezi s prostim pretokom kapitala, zlasti z obdavčitvijo dividend

39.      Prvič, glede analize, katere namen je ugotoviti, ali nacionalna zakonodaja omejuje prosti pretok kapitala, je treba naprej opozoriti, da je Sodišče že večkrat poudarilo, da morajo države članice pristojnost na področju neposrednih davkov izvrševati ob spoštovanju prava Unije, zlasti temeljnih svoboščin, zagotovljenih s PDEU.(14)

40.      Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da ukrepi, ki so v skladu s členom 63(1) PDEU prepovedani, ker omejujejo pretok kapitala, obsegajo vse take ukrepe, ki bi lahko odvračali nerezidente od naložb v državi članici ali bi lahko odvračali rezidente te države članice od naložb v drugih državah.(15)

41.      Iz sodne prakse Sodišča je prav tako razvidno, da lahko različno obravnavanje, ki temelji na objektivnih merilih, de facto v slabši položaj postavlja družbe v čezmejnih položajih in uvaja posredno diskriminacijo, ki je v nasprotju z določbami o temeljnih svoboščinah, zagotovljenih s PDEU.(16)

42.      V zvezi s tem je Sodišče na področju svobode opravljanja storitev razsodilo, da lahko tudi nacionalna zakonodaja, ki brez razlikovanja velja za vse storitve, ne glede na kraj sedeža ponudnika, omejuje svobodo opravljanja storitev, če ugodnost pridrži samo za uporabnike storitev, ki izpolnjujejo določene pogoje, ki so de facto specifični za nacionalni trg, in tako prikrajša za to ugodnost uporabnike drugih, v bistvu podobnih storitev, ki pa ne izpolnjujejo posebnih pogojev iz te zakonodaje. Takšna zakonodaja vpliva na sam položaj uporabnikov storitev in jih torej odvrača od nekaterih ponudnikov, ker storitve, ki jih zadnji ponujajo, ne izpolnjujejo pogojev, predpisanih s to zakonodajo, ter tako pogojuje dostop do trga.(17)

43.      Navedena sodna praksa velja tudi na področju prostega pretoka kapitala.(18)

44.      Iz tega sledi, da lahko nacionalna zakonodaja, ki se brez razlikovanja uporablja za subjekte rezidente in nerezidente, omejuje prosti pretok kapitala, če ugodnost posebne davčne obravnave pridrži samo za subjekte, ki izpolnjujejo določene pogoje, ki so de facto specifični za nacionalni trg, in tako prikrajša za ugodnost ta davčne obravnave druge, v bistvu podobne subjekte, ki pa ne izpolnjujejo posebnih pogojev iz te zakonodaje.

45.      Takšna zakonodaja bi namreč lahko subjekte nerezidente, ki ne izpolnjujejo posebnih pogojev – specifičnih za nacionalni trg – določenih v tej zakonodaji, odvračala od naložb v zadevni državi članici, vlagatelje, ki so rezidenti te države članice, pa odvračala od naložb v subjekte nerezidente.

46.      Zato velja opozoriti, drugič, da je treba na področju neposredne obdavčitve uporabo določb PDEU o temeljnih svoboščinah zaradi izvajanja pristojnosti držav članic v zvezi z obdavčevanjem uskladiti z njihovo davčno pristojnostjo.

47.      V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da je naloga vsake države članice, da ob spoštovanju prava Unije uredi svoj sistem obdavčevanja razdeljenega dobička ter v tem okviru zlasti opredeli davčno osnovo in davčno stopnjo, ki se uporabljata za družbo razdeljevalko in/ali za prejemnika teh dividend, če sta zavezana za davek v tej državi,(19) vendar pod pogojem, da zadevni sistem ne pomeni diskriminacije, ki je prepovedana s PDEU(20).

48.      Če poleg tega ne obstajajo ukrepi Unije za poenotenje ali harmonizacijo, ostanejo države članice pristojne, da s konvencijo ali enostransko opredelijo merila za porazdelitev svoje davčne pristojnosti.(21)

49.      Sodišče je iz tega izpeljalo, da te pristojnosti po eni strani pomenijo, da mora država članica svoj davčni sistem prilagoditi različnim sistemom obdavčitve drugih držav članic,(22) po drugi strani pa, da se od države članice ne more zahtevati, naj pri uporabi svoje davčne zakonodaje upošteva morebitne negativne posledice, ki izhajajo iz posebnosti zakonodaje druge države članice. V obstoječem stanju prava Unije na področju neposredne obdavčitve določb PDEU o temeljnih svoboščinah namreč ni mogoče razumeti tako, da je država članica dolžna prilagajati svoja davčna pravila tistim v drugi državi članici, da bi se v vseh položajih zagotovila obdavčitev, ki odpravlja vsakršno neenakost, ki izhaja iz nacionalnih davčnih ureditev.(23)

50.      V teh okoliščinah je torej treba, tretjič, preučiti vprašanje, o katerem se je obširno razpravljalo na obravnavi, in sicer, ali je za ugotovitev, da obstoj objektivnih zahtev, ki sicer brez razlikovanja veljajo za subjekte rezidente in nerezidente, vendar de facto privedejo do posredne omejitve, pomeni omejevanje temeljnih svoboščin, zagotovljenih s PDEU, nujno, da subjekti nerezidenti takšnih zahtev ne morejo izpolniti, ali pa zadostuje že to, da je izpolnjevanje teh zahtev oteženo.

51.      V zvezi s tem vprašanjem sta se izoblikovali nasprotujoči si tezi. Nemška vlada je po eni strani trdila, da to vprašanje v sodni praksi še ni bilo dokončno razrešeno in da omejitve temeljnih svoboščin na davčnem področju ni mogoče ugotoviti, če je izpolnjevanje pogojev, določenih v nacionalni zakonodaji, za subjekte nerezidente zgolj oteženo, ampak le, če je nemogoče. Kakršna koli drugačna rešitev bi lahko namreč ogrozila davčno avtonomijo, ki jo državam članicam priznavata Pogodbi. Komisija pa je po drugi strani zagovarjala nasprotno tezo, v skladu s katero obstoj položaja, v katerem je izpolnjevanje zahtev za subjekte nerezidente povsem nemogoče, ni nujen za ugotovitev omejitve temeljnih svoboščin. Za to naj bi namreč zadostovalo dejstvo, da je izpolnjevanje zahtev, določenih v zadevni nacionalni zakonodaji, za te subjekte oteženo.

52.      V zvezi s tem je iz analize sodne prakse razvidno, da je Sodišče obstoj omejitve temeljnih svoboščin, zagotovljenih s PDEU, ugotovilo v različnih zadevah, pri čemer ni šlo nujno za položaje, v katerih bi bilo izpolnjevanje pogojev, določenih v veljavni nacionalni zakonodaji, tudi na davčnem področju, za subjekte nerezidente povsem nemogoče.

53.      Tako je na primer Sodišče v sodbi z dne 8. junija 2017, Van der Weegen in Pot (C-580/15, EU:C:2017:429), potrdilo obstoj omejitve svobode opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU, čeprav tujim kreditnim institucijam ni bilo de facto ali de jure onemogočeno, da bi izpolnile pogoje, ki jih belgijska zakonodaja določa za uporabo zadevne davčne oprostitve.(24)

54.      Prav tako je Sodišče v sodbi z dne 9. oktobra 2014, van Caster (C-326/12, EU:C:2014:2269), potrdilo obstoj omejitve prostega pretoka kapitala v primeru, v katerem ni obstajal položaj, v katerem bi bilo za sklade nerezidente nemogoče izpolniti obveznosti, določene v nacionalni davčni zakonodaji.(25)

55.      Iz navedene sodne prakse tudi izhaja, da Sodišče ni ugotovilo, da to, da imajo subjekti nerezidenti zgolj večje težave pri izpolnjevanju zahtev, ki jih brez razlikovanja določa nacionalna zakonodaja, ne zadošča za ugotovitev omejitve temeljnih svoboščin, zagotovljenih s PDEU. V skladu s pojmom omejitve(26) mora biti namreč stopnja težavnosti tolikšna, da subjekte odvrača od uresničevanja navedenih svoboščin.

56.      Glede sklicevanja nemške vlade na davčno avtonomijo držav članic se strinjam s stališčem Komisije, ki ga je ta vlada navedla in v skladu s katerim je treba pri presoji določenega davka v okviru svoboščin notranjega trga zavzeti prožnejši pristop, saj lahko pobiranje katerega koli davka načeloma ovira gospodarsko dejavnost ali zmanjšuje njeno privlačnost, zaradi česar bi lahko že sama zavezanost k plačilu davka potencialno pomenila omejitev.(27)

57.      Kljub temu velja, da položaj, ki bi spadal na področje prava Unije, ne bi nastal le v primerih, v katerih se določen davek pobira enako za vse državljane Unije in vse gospodarske subjekte v podobnem položaju brez odkrite ali prikrite diskriminacije. Če pa bi uporaba meril, določenih v nacionalni davčni zakonodaji, pomenila, da bi bili subjekti nerezidenti v primerjavi z rezidenti obravnavani manj ugodno, bi bila davčna avtonomija držav članic omejena z določbami PDEU o temeljnih svoboščinah.(28)

58.      V zvezi s tem dodajam, da potreba po spoštovanju temeljnih svoboščin, zagotovljenih s PDEU, ki omejuje izvajanje davčne avtonomije držav članic, pomeni, da te, ko pri izvajanju svoje avtonomije določajo pogoje za uporabo ugodnejše davčne ureditve, ne smejo predpisati zahtev, katerih izpolnjevanje je za subjekte nerezidente nemogoče ali pretirano težavno.

59.      To po mojem mnenju pomeni, da če se pri uresničevanju zahteve, ki je v nacionalni zakonodaji določena za uporabo ugodnejše davčne ureditve, izkaže, da je izpolnjevanje te zahteve za subjekte nerezidente nemogoče ali pretirano težavno, potem zadevna država članica tega subjekta zaradi neizpolnjevanja te zahteve ne sme različno obravnavati, če je mogoče na podlagi zakonodaje države članice, katere rezident je zadevni subjekt, šteti, da je bila ta zahteva v bistvu izpolnjena.

60.      Vendar bo moral v takšnih primerih zadevni nerezident davčnim organom zadevne države članice dokazati tako obstoj položaja, v katerem je bilo natančno izpolnjevanje zahteve, določene v zadevni nacionalni zakonodaji, nemogoče ali pretirano težavno, kot tudi dejstva, da je takšno zahtevo v bistvu izpolnil z uporabo nacionalnega prava države članice rezidentstva ali sedeža.

61.      Nazadnje, četrtič, glede morebitnega obstoja utemeljitev je treba opozoriti, da člen 63 PDEU v skladu s členom 65(1)(a) PDEU ne posega v pravice držav članic, da uporabljajo upoštevne predpise svoje davčne zakonodaje, v skladu s katerimi so različno obravnavani davčni zavezanci, ki niso v enakem položaju glede na rezidentstvo ali kraj, v katerem je naložen njihov kapital.

62.      V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba to določbo, ker pomeni izjemo od temeljnega načela prostega pretoka kapitala, razlagati ozko. Zato je ni mogoče razlagati tako, da naj bi bila vsaka davčna zakonodaja, ki različno obravnava davčne zavezance glede na kraj rezidentstva ali glede na državo, v katero vlagajo svoj kapital, samodejno združljiva s PDEU. Izjema, določena v členu 65(1)(a) PDEU, je namreč omejena s členom 65(3) PDEU, ki določa, da nacionalne določbe, navedene v členu 65(1) PDEU, „ne smejo biti sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil iz člena 63 [PDEU]“.(29)

63.      Zato je treba razlikovati med različnim obravnavanjem, ki ga člen 65(1)(a) PDEU dopušča, in diskriminacijo, ki je s členom 65(3) PDEU prepovedana. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se mora različno obravnavanje – da bi bilo mogoče nacionalno davčno zakonodajo šteti za združljivo z določbami Pogodbe o prostem pretoku kapitala – nanašati na položaje, ki niso objektivno primerljivi, ali mora biti upravičeno z nujnim razlogom v splošnem interesu.(30)

64.      Nujni razlogi v splošnem interesu, ki jih je v sodni praksi priznalo Sodišče, med drugim vključujejo nujnost zagotovitve uravnotežene porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami,(31) nujnost ohranitve doslednosti davčnega sistema,(32) nujnost zagotovitve učinkovitosti davčnega nadzora(33) ter pravila poklicnega ravnanja, katerih namen je zaščititi prejemnike storitev, ugled finančnega sektorja in varstvo potrošnikov.(34)

65.      Na drugo in tretje vprašanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je treba torej odgovoriti ob upoštevanju teh načel sodne prakse.

C.      Drugo vprašanje za predhodno odločanje

66.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 63 PDEU razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere se KNPVP nerezidentu davek na dividende, ki mu je bil odtegnjen od dividend, ki jih je prejel od subjektov s sedežem v tej državi članici, ne povrne, ker ni dokazal, da izpolnjuje nekatere zahteve v zvezi z lastniško strukturo, določene v zakonodaji te države članice.

67.      Kot je razvidno iz opisa nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari, ki ga je podalo predložitveno sodišče, je moral KNPVP, ki je nameraval izkoristiti ugodnosti statusa KNP, da bi bil v primeru prejemanja dividend iz lastništva deležev v družbah s sedežem na Nizozemskem upravičen do vračila pri viru odtegnjenega davka iz naslova davka na dividende, dokazati, da je izpolnil zahteve za delničarje, navedene v točkah od 14 do 16 teh sklepnih predlogov, kot so bile določene v ureditvi, ki je veljala v obdobju, upoštevnem v postopku v glavni stvari.

68.      Iz predložitvene odločbe je prav tako razvidno, da je bil cilj teh zahtev za delničarje zagotoviti, da bi se ureditev za KNP uporabljala zgolj za tiste vrste vlagateljev, ki jim je bila namenjena. To pomeni, da je šlo v bistvu za določbe za preprečevanje zlorab.

69.      Vprašanje predložitvenega sodišča je oblikovano tako, da se nanaša na združljivost potrebe po dokazovanju izpolnjevanja zahtev za delničarje s členom 63 PDEU, ne pa na združljivost zahtev kot takih z navedeno določbo.

70.      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče navedlo, da je sestavni del načela davčne avtonomije držav članic, navedenega v točkah od 47 do 49 zgoraj, to, da določijo, kateri dokazi se v skladu z njihovim nacionalnim sistemom zahtevajo za pravico do posebne davčne ureditve.(35)

71.      Iz tega sledi, da lahko davčni organi neke države članice od davčnega zavezanca zahtevajo dokaze, o katerih menijo, da so nujni za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za davčno ugodnost, določeno v obravnavani zakonodaji, in ali je zato treba navedeno davčno ugodnost priznati.(36)

72.      Vendar je treba to davčno avtonomijo držav članic izvajati ob spoštovanju zahtev, ki izhajajo iz prava Unije, zlasti tistih, ki jih nalagajo določbe Pogodbe o prostem pretoku kapitala,(37) kar pomeni, da za potencialne upravičence nerezidente ne morejo veljati pretirana upravna bremena, zaradi katerih dejansko ne bi mogli izkoristiti zadevne davčne ureditve(38).

73.      V tem smislu je treba obveznost dokazovanja presojati kritično, če je na primer vzrok, zaradi katerega je ni mogoče izpolniti, v tem, da se podatki zahtevajo po domačem vzorcu, ki za tuje okoliščine niso primerni, pri čemer pa niso nujno potrebni.(39)

74.      Iz predložitvene odločbe v obravnavani zadevi je razvidno, da KA Deka izpolnjevanja zahteve za delničarje, določene v upoštevni zakonodaji, ni mogel dokazati, in sicer zaradi lastne odločitve o uporabi trgovalnega sistema, to je sistema „global stream system“, zaradi katerega ni poznal svojih delničarjev.

75.      Zato se zdi, da gre v obravnavani zadevi za težavo, ki je nastala izključno v zvezi z dejanskim stanjem. Vendar tudi če bi tako dokazovanje v končni fazi spodletelo, ker dejanski položaj zadevnemu KNPVP ne omogoča pridobitve teh informacij, menim, da je to tveganje, ki ga je treba pripisati KNPVP.(40)

76.      Zato menim, da lahko zadevni davčni organ zavrne zahtevano davčno ugodnost, če zadevni subjekt ne predloži informacij. Neobstoj pretoka informacij zadevni osebi namreč, kot je Sodišče že odločilo, ni težava, ki bi jo morala reševati zadevna država članica.(41) To z drugimi besedami pomeni, kot je navedlo tudi predložitveno sodišče, da je zadevni subjekt tisti, ki mora nositi posledice dejstva, da izpolnjevanja zahteve, določene v upoštevni davčni zakonodaji, ne more dokazati.

77.      Ne glede na to pa so v zvezi s tem še vedno pomembne naslednje tri ugotovitve.

78.      Prvič, v postopku pred Sodiščem je bilo navedeno, da bi bilo davčnim organom zaradi zakonodaje, ki ureja varstvo osebnih podatkov, s pravnega vidika nemogoče predložiti informacije, potrebne za dokazovanje izpolnjevanja zahtev za delničarje.

79.      V zvezi s tem opozarjam zlasti na to, da oblikovanje seznama s podatki o delničarjih in imetnikih deležev KNPVP (kot so imena fizičnih oseb, ki so lastniki delnic ali deležev zadevnega KNPVP) ter predložitev tega seznama davčnim organom na Nizozemskem pomeni „obdelavo osebnih podatkov“ v smislu člena 2, točka (b), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov,(42) to je zakonodaje, ki se je uporabljala v obdobju, upoštevnem v postopku v glavni stvari.

80.      V zvezi s tem je treba opozoriti tudi, da člen 7, točka (e), te direktive določa, da je obdelava osebnih podatkov zakonita, če je „potrebna za izvajanje naloge, ki se opravlja v javnem interesu ali pri izvrševanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu ali tretji stranki, ki so ji posredovani podatki“.

81.      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba pobiranje davkov, zaradi katerih so bili oblikovani dokumenti o delničarjih ali imetnikih deležev v zadevnem KNPVP, ki so bili nato predloženi davčnim organom, šteti za izvajanje naloge v javnem interesu v smislu te določbe,(43) in sicer tako, da je mogoče v skladu s členom 7 Direktive 95/46 šteti, da ta naloga spada na področje uporabe izčrpnega in taksativnega seznama primerov, v katerih je mogoče šteti, da je obdelava osebnih podatkov zakonita(44).

82.      Drugič, poudariti je treba, da je bilo pred Sodiščem navedeno, da nizozemski davčni organi informacije, namenjene nadzoru izpolnjevanja zahtev za delničarje, zahtevajo le od KNPVP nerezidentov, ne pa tudi od rezidentov. To okoliščino mora vsekakor preveriti predložitveno sodišče, vendar je jasno, da bi, če se izkaže, da to drži, takšna diskriminatorna uporaba zahtev v škodo KNPVP nerezidentov pomenila očitno težavo z vidika združljivosti s pravom Unije.

83.      Tretjič, preveriti je treba, ali določbe, ki so veljale v obdobju, upoštevnem v postopku v glavni stvari, in v skladu s katerimi je bilo treba za pridobitev statusa KNP izpolniti nekatere zahteve za delničarje, same po sebi pomenijo omejitev prostega pretoka kapitala v skladu s členom 63 PDEU, in sicer v pogojih, predstavljenih v točki 40 teh sklepnih predlogov.

84.      V zvezi s tem opozarjam zlasti na to, da se na podlagi opisa, ki ga je podalo predložitveno sodišče, in ob upoštevanju pridržkov, predstavljenih v točki 82 teh sklepnih predlogov, zdi, da so se te določbe uporabljale brez razlikovanja tako za KNPVP rezidente kot tudi za nerezidente, pri čemer sta morali te zahteve izpolniti obe skupini podjemov, če sta želeli uporabljati ureditev za KNP.

85.      Kljub temu je treba pri uporabi načel sodne prakse, obravnavanih v točkah od 42 do 45 teh sklepnih predlogov, preveriti, ali so se določbe, ki so predpisovale zahteve za delničarje, čeprav so se uporabljale brez razlikovanja, vseeno nanašale na posebne pogoje, specifične za nacionalni trg, ter KNPVP nerezidente, ki teh pogojev niso mogli izpolniti, odvračale od naložb na Nizozemskem, vlagatelje, ki so rezidenti Nizozemske, pa odvračale od naložb v KNPVP nerezidente.

86.      V zvezi s tem naj navedem, da so zadevne določbe, ki so veljale pred sprejetjem zakonskih sprememb leta 2007, predvidevale razlikovanje med podjemi, katerih delnice ali investicijski kuponi so kotirali na amsterdamski borzi, in podjemi, katerih delnice ali investicijski kuponi niso bili uvrščeni v kotacijo na borzi. Za prvo skupino subjektov so veljale zahteve za delničarje, navedene v točki 15 teh sklepnih predlogov, ki so bile manj stroge od zahtev, navedenih v točki 16, ki jih je morala za pridobitev statusa KNP izpolniti druga skupina subjektov.

87.      Takšno različno obravnavanje, ki temelji na merilu uvrstitve v kotacijo na amsterdamski borzi, je nenavadno. Ni namreč jasno, zakaj naj bi bilo to merilo upoštevno z vidika uporabe manj strogih zahtev za KNPVP za dostop do ureditve za KNP. Uporaba takega merila bi namreč lahko pomenila, da je bil dostop do statusa KNP de facto prednostno ali celo izključno pridržan za subjekte rezidente, saj so bili ti edini, ki so lahko izpolnili navedene zahteve, zaradi česar so bili drugi, v bistvu podobni subjekti, prikrajšani za ugodnost posebne davčne obravnave. Če je tako, potem zadevne določbe pomenijo omejitev, obravnavano v točkah 44 in 45 teh sklepnih predlogov.

88.      Poleg tega menim, da spis, ki ga ima Sodišče, ne vsebuje dovolj informacij, da bi bilo mogoče v zvezi s tem vidikom podati kakršen koli sklep. Zato bo moralo predložitveno sodišče ugotoviti, ali zadevne določbe pomenijo omejitev prostega pretoka kapitala. Pri tem bo med drugim zlasti pomembno preveriti, ali je imela velika večina KNPVP, katerih delnice so kotirale na amsterdamski borzi, v upoštevnem obdobju dejansko sedež na Nizozemskem, zaradi česar bi določitev ugodnejših pogojev za dostop takšnih subjektov do ureditve za KNP de facto pomenila določitev zahteve, na podlagi katere bi bili KNPVP nerezidenti diskriminirani. Prav tako se lahko izkaže, da bo pomembno preveriti, ali so bile zahteve, ki so v upoštevnem obdobju obstajale za uvrstitev v kotacijo na amsterdamsko borzo, takšne, da sta bili izpolnjevanje teh zahtev in kotiranje na amsterdamski borzi za KNPVP, ki niso bili rezidenti na Nizozemskem, de facto oteženi.

89.      Skratka, predložitveno sodišče bo moralo preveriti, ali uporaba zahtev za delničarje v konkretnem primeru ni pomenila prikritega načina za uvedbo neutemeljenega različnega obravnavanja subjektov rezidentov in nerezidentov.

90.      V zvezi s tem je treba tudi poudariti, prvič, da nizozemska vlada ni navedla nobenega nujnega razloga v splošnem interesu, ki bi lahko upravičil določitev merila, v skladu s katerim morajo delnice KNPVP kotirati na amsterdamski borzi, da bi zanje veljale manj stroge zahteve za dostop do ureditve za KNP, in, drugič, da je bilo to merilo v zvezi s kotacijo na amsterdamski borzi po sprejetju zakonskih sprememb leta 2007 odpravljeno in nadomeščeno z na videz nevtralnejšim merilom.(45)

91.      Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev menim, da je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti, da je treba člen 63 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere se KNPVP nerezidentu davek na dividende, ki mu je bil odtegnjen od dividend, ki jih je prejel od subjektov s sedežem v tej državi članici, ne povrne, ker ni dokazal, da izpolnjuje nekatere zahteve v zvezi z lastniško strukturo, določene v zakonodaji te države članice, če so, prvič, davčni organi zahtevali, da morajo zahteve za delničarje na enak način izpolnjevati tako KNPVP rezidenti kot tudi nerezidenti, in če, drugič, različno obravnavanje, ki je temeljilo na merilu, v skladu s katerim so morale delnice KNPVP kotirati na borzi te države članice, v obravnavani zadevi na amsterdamski borzi, ni pomenilo, da so bili subjekti, rezidenti navedene države članice, obravnavani ugodneje, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče.

D.      Tretje vprašanje za predhodno odločanje

92.      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali je treba člen 63 PDEU razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere se KNPVP nerezidentu davek na dividende, ki mu je bil odtegnjen od dividend, ki jih je prejel od subjektov s sedežem v tej državi članici, ne povrne, ker zadevni KNPVP ni izpolnil obveznosti, v skladu s katero bi moral svojim delničarjem ali imetnikom deležev najpozneje v osmih mesecih po izteku poslovnega leta izplačati dobičke, ki jih je prejel od subjektov, ki so rezidenti te države članice. To velja tudi, če se dobički v skladu z zakonodajo zadevne države članice, v kateri ima KNPVP nerezident sedež, štejejo za izplačane ali če jih država, katere rezident je KNPVP, vključi v davek, s katerim se obdavčijo delničarji ali imetniki deležev, kot da bi bili ti dobički izplačani. Nasprotno se KNPVP rezidentu, ki izpolni navedeno obveznost, davek povrne po tem, ko zadevna država članica odtegne davek od dividend.

93.      Na podlagi tega vprašanja za predhodno odločanje se poraja vrsta občutljivih težav, povezanih z določitvijo omejitev, ki jih morajo države članice upoštevati pri izvajanju svoje davčne pristojnosti in uveljavljanju pravice do določitve pogojev nacionalne davčne ureditve, navedenih v točkah od 47 do 49 teh sklepnih predlogov, da bi zagotovile izvajanje temeljnih svoboščin, zagotovljenih s PDEU, v obravnavani zadevi prostega pretoka kapitala.

94.      Določitev obveznosti nadaljnjega izplačila dobičkov, na katero se nanaša tretje vprašanje za predhodno odločanje, je povezana s ciljem ureditve, ki velja za KNP. Kot je bilo navedeno v točki 6 teh sklepnih predlogov, je cilj te ureditve zagotoviti, da bodo gospodarski subjekti, ki vlagajo prek KNP, obravnavani enako kot subjekti, ki vlagajo neposredno, s čimer se prepreči dvojno obdavčevanje, do katerega bi prišlo, če bi bile izplačane dividende obdavčene na ravni zadevnega KNPVP in na ravni imetnikov njegovih deležev. Ureditev za KNP temelji na dveh mehanizmih, in sicer na oprostitvi davka na dividende KNP, ki se uresničuje prek vračila davka, odtegnjenega od dividend, ki jih izplačajo nizozemske družbe, ter na obveznosti nadaljnjega izplačila dobičkov.

95.      Kot je v pisnih stališčih pojasnila nizozemska vlada, je obveznost nadaljnjega izplačila dividend tesno povezana z obveznostjo, obravnavano v točki 12 teh sklepnih predlogov, na podlagi katere morajo KNP pri izplačilu dobičkov svojim delničarjem ali imetnikom deležev pri viru odtegniti nizozemski davek na dividende. To pomeni, da se pobiranje davka na dividende prenese z ravni KNP na raven delničarjev ali imetnikov deležev zadevnih skladov.

96.      Obveznost nadaljnjega izplačila dividend se brez razlikovanja uporablja tako za nizozemske KNPVP kot za KNPVP nerezidente in pomeni obveznost dejanskega nadaljnjega izplačila dobičkov.

97.      Dvomi predložitvenega sodišča so se pojavili v zvezi z zavrnitvijo vračila pri viru odtegnjenega davka od dividend, ki so jih izplačale družbe s sedežem na Nizozemskem, ki ga je zahteval KA Deka, in sicer zaradi neizpolnjevanja zadevne obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila dividend. Ti dvomi so povezani z ureditvijo v Nemčiji, to je državi članici, v kateri ima KA Deka sedež. V skladu z davčno ureditvijo, ki se je v obdobju, upoštevnem v postopku v glavni stvari, uporabljala v Nemčiji, je namreč veljalo, da se fizičnim osebam, ki imajo v lasti deleže KNPVP, izplača minimalni (teoretični) znesek dividend, če višina takšnega minimalnega zneska dejansko ni bila dosežena, pa je bilo treba upoštevati dodatne fiktivne zneske.(46)

98.      Med postopkom sta se v zvezi z vprašanjem, ali obravnavana zavrnitev vračila odtegnjenega davka zaradi neizpolnitve obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila dividend glede na takšno ureditev države članice, katere rezident je KNPVP nerezident, pomeni omejitev, ki je v nasprotju s členom 63 PDEU, izoblikovali dve nasprotujoči si tezi.

99.      KA Deka ob podpori Nederlandse Orde van Belastingadviseurs in družbe Loyens et Loeff NV po eni strani zatrjuje, da mora imeti KNPVP nerezident v skladu s sodno prakso Sodišča možnost dokazati, da v državi, v kateri ima sedež, izpolnjuje zahteve, ki so enakovredne zahtevam, določenim v nizozemski zakonodaji.(47) Ker je bil v skladu z nemškim pravom nerazdeljeni dobiček obdavčen na ravni imetnika deležev, kot da bi bil izplačan, naj bi v obravnavani zadevi obstajala zahteva, ki je enakovredna obveznosti nadaljnjega izplačila, določeni v nizozemskem pravu. Zahteva v zvezi s tem, da morajo biti pogoji za uporabo ugodnejše davčne ureditve, ki so določeni tako v zadevni nacionalni zakonodaji kot tudi v zakonodaji države članice, v kateri ima KNPVP nerezident sedež, popolnoma enaki, bi namreč vplivala na prosti pretok kapitala, saj tuji sklad, ki bi se ravnal po načelih drugega pravnega reda, v praksi ne bi nikdar mogel izpolniti pogojev, določenih v nizozemski zakonodaji.

100. Komisija se v bistvu pridružuje temu stališču in navaja, da je treba šteti, da zavrnitev upoštevanja obveznosti nadaljnjega izplačila dividend, določenih v državi članici, v kateri ima sedež KNPVP nerezident, ki so primerljive z zahtevami, določenimi v zadevni nacionalni zakonodaji, čeprav niso povsem enake, za namene vračila pri viru odtegnjenega davka na dividende, ni skladna s členom 63 PDEU.

101. Po drugi strani nemška vlada navaja, da določbe PDEU o temeljnih svoboščinah države članice, kot je v obravnavani zadevi Nizozemska, ne morejo obvezati k upoštevanju davčne zakonodaje druge države članice, kot je v obravnavani zadevi Nemčija. Nemška vlada se v utemeljitev te teze sklicuje na sodno prakso, navedeno v točki 49 teh sklepnih predlogov, v skladu s katero država članica svojega davčnega sistema ni dolžna prilagoditi različnim sistemom obdavčitve drugih držav članic in pri uporabi svoje davčne zakonodaje upoštevati morebitnih negativnih posledic, ki izhajajo iz posebnosti zakonodaje druge države članice.

102. Nizozemska vlada v pisnih stališčih zagovarja stališče, ki je v bistvu enako stališču nemške vlade. Vendar se je med obravnavo zdelo, da je nizozemska vlada svoje stališče podrobneje razdelala, saj je zatrjevala, da je ukrepe druge države članice, ki vodijo do primerljivega rezultata, kot če bi se uporabila nizozemska ureditev, mogoče upoštevati, na primer če bi v okviru neke fiktivne ureditve veljalo, da je KNPVP nerezident v državi članici, v kateri je rezident, izplačal znesek dividend, enakovreden tistemu, ki bi ga moral izplačati KNPVP rezident, da bi lahko imel status KNP.

103. Tretje vprašanje predložitvenega sodišča je treba preučiti v tem okviru.

1.      Obstoj omejitve prostega pretoka kapitala

104. Najprej je treba preveriti, ali v zadevi, kot je ta, ki v postopku v glavni stvari teče pred predložitvenim sodiščem, dejstvo, da so nacionalni davčni organi zavrnili vračilo pri viru odtegnjenega davka KNPVP nerezidentu, ki ni izpolnil obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila dobičkov, določene v nacionalni zakonodaji, čeprav so ti dobički v državi članici, v kateri ima ta KNPVP sedež, šteli za izplačane ali pa jih je zadevna država članica vključila v davek, s katerim se obdavčijo njegovi delničarji ali imetniki deležev, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala v smislu člena 63 PDEU.

105. V zvezi s tem naj opozorim, da vsak ukrep, ki otežuje čezmejni prenos kapitala ali ga naredi manj privlačnega in zato odvrne vlagatelja, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala.(48)

106. V obravnavani zadevi se obveznost dejanskega nadaljnjega izplačila dividend sicer brez razlikovanja uporablja tako za KNPVP rezidente kot za nerezidente, vendar menim, da ima lahko ta obveznost omejevalne učinke na nekatere skupine KNPVP nerezidentov.

107. Uporaba takšne obveznosti v konkretnem primeru namreč povzroči različno davčno obravnavanje KNPVP rezidenta,(49) ki je izpolnil obveznost dejanskega nadaljnjega izplačila dividend, in KNPVP nerezidenta, ki navedene obveznosti formalno ni izpolnil, ker je bilo to nemogoče ali pretirano težavno,(50) vendar so njegovi dobički v skladu s pravom države članice, v kateri ima sedež, šteli za izplačane in so bili v tej državi tudi obdavčeni. Prvi KNPVP bo namreč tako prejel vračilo pri viru odtegnjenega davka od dividend, ki jih izplačajo družbe s sedežem na Nizozemskem, drugi KNPVP pa takšnega vračila ne bo prejel.

108. Takšno različno obravnavanje lahko KNPVP nerezidente, za katere je bilo izpolnjevanje obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila nemogoče ali pretirano težavno, vendar so njihovi dobički v skladu s pravom države članice, v kateri imajo sedež, šteli za izplačane in so bili v tej državi tudi obdavčeni, odvrne od naložb v družbe s sedežem na Nizozemskem. KNPVP, ki spadajo v to skupino, tako v nasprotju s KNPVP rezidenti ne bi bili nikdar upravičeni do vračila pri viru odtegnjenega davka od dividend, ki jih izplačajo družbe s sedežem na Nizozemskem. Tako manj ugodno obravnavanje lahko v podobnih primerih tudi odvrne subjekte, ki so rezidenti na Nizozemskem, od naložb v take podjeme,(51) saj bodo te naložbe manj privlačne od nakupa delnic ali deležev KNPVP rezidentov.

109. Kot je bilo poudarjeno v točki 60 teh sklepnih predlogov, bo moral KNPVP nerezident v takšnih primerih davčnim organom zadevne države članice dokazati, prvič, obstoj položaja, v katerem je bilo natančno izpolnjevanje zahteve, določene v zadevni nacionalni zakonodaji, oziroma obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila dobičkov, ki je predmet obravnavane zadeve, nemogoče ali pretirano težavno, in, drugič, dejstvo, da je takšno zahtevo v bistvu izpolnil z uporabo nacionalnega prava države članice, v kateri ima sedež, oziroma da so v obravnavani zadevi ti dobički v skladu s tem pravom šteli za izplačane in so bili v tej državi tudi obdavčeni.

110. Iz teh ugotovitev po mojem mnenju izhaja, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari omejuje prosti pretok kapitala, kar je načeloma prepovedano s členom 63 PDEU.

2.      Primerljivost položajev iz postopka v glavni stvari

111. Vendar se temeljno vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, nanaša na preverjanje, ali sta položaja, navedena v točki 107 teh sklepnih predlogov, in sicer položaj KNPVP rezidenta, ki je izpolnil obveznost dejanskega nadaljnjega izplačila dividend, in položaj KNPVP nerezidenta, za katerega je bilo izpolnjevanje te obveznosti nemogoče ali pretirano težavno ter čigar dobički so v državi članici njegovega sedeža šteli za izplačane in so bili v tej državi tudi obdavčeni, objektivno primerljiva. Če ne bi bilo tako, bi bilo na podlagi uporabe načel, navedenih v točkah od 61 do 63 teh sklepnih predlogov, dejstvo, da druga skupina KNPVP ni upravičena do vračila pri viru odtegnjenega davka, namreč mogoče šteti za utemeljeno z objektivno razliko v položaju med obema skupinama zadevnih KNPVP.(52)

112. Seveda bi bilo mogoče na to vprašanje povsem enostavno odgovoriti z ugotovitvijo, da objektivna razlika v položaju obstaja: KNPVP, ki so izpolnili obveznost dejanskega nadaljnjega izplačila dividend, kot jo je pri izvajanju svoje davčne avtonomije, ki jo priznava pravo Unije, določila Nizozemska, so v položaju, ki je objektivno drugačen od položaja KNPVP, ki te obveznosti niso izpolnili, na podlagi česar je mogoče utemeljiti tudi njihovo različno davčno obravnavanje.

113. Kljub temu ob upoštevanju preudarkov, predstavljenih v točkah od 58 do 60 teh sklepnih predlogov, menim, da to vprašanje zahteva bolj poglobljeno analizo.

114. V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba primerljivost čezmejnega položaja z notranjim položajem preučiti ob upoštevanju cilja zadevnih nacionalnih določb ter njihovega predmeta in vsebine.(53)

115. Zato je treba primerljivost zadevnih položajev, predstavljenih v točki 111 zgoraj, analizirati ob upoštevanju cilja ureditve, ki velja za KNP, ki je, kot je bilo že navedeno, povezan z določitvijo obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila.(54)

116. Temeljni cilj te ureditve je preprečiti, da bi se za vrste vlagateljev, ki jim je namenjena, uporabljalo dvojno obdavčenje dividend, ki jih prejemajo od družb s sedežem na Nizozemskem, in sicer s prenosom obdavčitve z ravni KNPVP na raven njihovih delničarjev ali imetnikov deležev.

117. V zvezi s tem menim, prvič, da sta, kar zadeva dividende, ki jih KNPVP prejmejo od nizozemskih družb, oba položaja iz obravnavane zadeve objektivno primerljiva z vidika cilja zadevnih nacionalnih določb.

118. Ob prejemu teh dividend so namreč tako KNPVP rezidenti kot tudi KNPVP nerezidenti v skladu z nizozemsko zakonodajo najprej obdavčeni s pri viru odtegnjenim davkom iz naslova davka na dividende (ta odtegnjeni davek se pozneje morebiti povrne).

119. V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da ko neka država članica za plačilo davka od dohodka, vključno z dividendami, enostransko ali s konvencijo zaveže ne le družbe rezidentke, ampak tudi družbe nerezidentke za dohodke, ki jih te prejmejo od družbe rezidentke, postane položaj navedenih družb nerezidentk primerljiv s položajem družb rezidentk.(55)

120. Že samo izvajanje davčne pristojnosti te države neodvisno od kakršnega koli obdavčevanja v drugi državi članici namreč povzroči nevarnost verižnega obdavčevanja ali ekonomskega dvojnega obdavčevanja. Da družbe prejemnice nerezidentke v takem primeru ne bi naletele na omejitev prostega pretoka kapitala, ki je načeloma prepovedana s členom 63 PDEU, mora država sedeža družbe izplačevalke paziti, da so glede na mehanizem, določen v njenem nacionalnem pravu za preprečevanje ali zmanjšanje verižnega obdavčevanja ali ekonomskega dvojnega obdavčevanja, družbe nerezidentke obravnavane enako kot družbe rezidentke.(56)

121. Ker se je Nizozemska odločila za izvajanje davčne pristojnosti v zvezi z dohodki, natančneje dividendami, ki jih prejmejo KNPVP nerezidenti, so ti KNPVP zato v položaju, ki je primerljiv s položajem KNPVP, ki so rezidenti na Nizozemskem, glede tveganja za ekonomsko dvojno obdavčenje dividend, ki jih izplačajo družbe, ki so rezidentke na Nizozemskem.(57)

122. Zato je treba, drugič, primerljivost obeh položajev iz obravnavane zadeve analizirati z vidika prenosa obdavčitve dividend, ki jih izplačajo nizozemske družbe, z ravni KNPVP na raven njihovih delničarjev ali imetnikov deležev.

123. Vendar sta po mojem mnenju tudi s tega vidika zadevna položaja objektivno primerljiva, če upoštevamo cilj v zvezi s preprečevanjem dvojnega obdavčenja dividend, ki jih izplačajo družbe s sedežem na Nizozemskem.

124. KNPVP rezident, ki v okviru izpolnjevanja obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila vse svoje dobičke – iz naslova dividend, prejetih od družb s sedežem na Nizozemskem – izplača, je v položaju, ki je primerljiv s položajem KNPVP nerezidenta, ki te obveznosti zaradi obstoja položaja, v katerem je bilo to nemogoče ali pretirano težavno, ni izpolnil, čeprav velja, da so njegovi dobički – iz naslova dividend, prejetih od družb s sedežem na Nizozemskem – v državi članici, v kateri ima sedež, izplačani delničarjem ali imetnikom deležev, in sicer v roku, ki je smiselno primerljiv z rokom, določenim v zadevni nacionalni zakonodaji, in ki so v tej državi tudi obdavčeni.

125. V obeh primerih so namreč dobički KNPVP iz naslova dividend, prejetih od družb s sedežem na Nizozemskem, obdavčeni na ravni delničarjev ali imetnikov deležev teh KNPVP, in sicer zaradi odločitve, ki jo je v zvezi z obdavčitvijo sprejela Nizozemska. Zato se s tega vidika zdi, da sta takšna položaja objektivno primerljiva.

126. Če pa bi se ohranil položaj, v katerem bi se dividende, prejete od nizozemskih družb, obdavčile le na ravni KNPVP nerezidenta, ki ne bi bil upravičen do vračila pri viru odtegnjenega davka iz naslova davka na dividende, kadar ta KNPVP zaradi obstoja položaja, v katerem je bilo izpolnjevanje obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila nemogoče ali pretirano težavno, dobičkov iz naslova teh dividend sicer ni dejansko izplačal, vendar so ti v državi članici njegovega sedeža kljub temu šteli za izplačane in so bili na ravni delničarjev ali imetnikov deležev tudi obdavčeni, bi to pomenilo, da sta primerljiva položaja obravnavana različno, kar bi bilo tudi v nasprotju s ciljem zadevne zakonodaje glede preprečevanja dvojnega obdavčevanja.

127. Te ugotovitve glede primerljivosti obeh zadevnih položajev ne more omajati niti dejstvo, da za KNPVP nerezidenta ne velja obveznost odtegnitve nizozemskega davka od dobičkov, ki jih izplačajo svojim delničarjem ali imetnikom deležev, pri viru, do katere pride po izpolnitvi obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila dobičkov iz naslova dividend, ki jih prejme od nizozemskih družb. To dejstvo namreč ne pomeni objektivne razlike v položaju, ki bi lahko upravičila različno obravnavanje zadevnih položajev z vidika vračila pri viru odtegnjenega davka od dividend nizozemskih družb, ki jih prejmejo KNPVP.

128. Kot izhaja iz sodne prakse, je namreč, kadar je cilj zadevne davčne zakonodaje prenos obdavčitve naložbenega instrumenta na raven njegovega imetnika, načeloma treba šteti, da so odločilni materialni pogoji davčne pristojnosti za obdavčitev dohodka delničarjev, in ne uporabljena metoda obdavčitve.(58)

129. Nemožnost obdavčitve dobičkov, ki jih KNPVP nerezidenti iz naslova dividend, ki jih prejmejo od nizozemskih družb, izplačajo imetnikom deležev, ki so nerezidenti,(59) ni nič drugega kot logična posledica odločitve, ki jo je Nizozemska sprejela glede izvajanja svoje davčne avtonomije, to je prenosa obdavčitve naložbenega instrumenta na raven njegovega imetnika.(60)

130. Takšna nemožnost, ki je posledica avtonomne odločitve države članice, torej ni nastala zaradi objektivne razlike v položaju in zato, če so izpolnjeni pogoji, navedeni v točki 111 teh sklepnih predlogov, ne more upravičiti različnega davčnega obravnavanja KNPVP rezidentov in nerezidentov z vidika vračila pri viru odtegnjenega davka na dividende na ravni naložbenega instrumenta, ker za KNPVP nerezidente ne velja obveznost odtegnitve davka od dividend nizozemskih družb, ki jih izplačajo svojim delničarjem ali imetnikom deležev, in ker te dividende v primeru delničarjev ali imetnikov deležev, ki niso rezidenti, zato niso obdavčene.

131. Nazadnje poudarjam, da je Sodišče v točki 84 sodbe Fidelity Funds že izrecno upoštevalo možnost, na podlagi katere lahko davčni organi zadevne države članice (v obravnavani zadevi je to Kraljevina Nizozemska) namesto pri viru odtegnjenega davka od dobičkov, ki se izplačajo imetnikom deležev, kot je davek, obravnavan v točki 12 teh sklepnih predlogov, upoštevajo davek, ki ga KNPVP nerezident plača davčnim organom v državi članici, v kateri ima sedež, v skladu z davčno zakonodajo te države, da bi bil takšen KNPVP tako lahko upravičen do oprostitve (kar v obravnavani zadevi ustreza vračilu) pri viru odtegnjenega davka na dividende.

132. Iz navedenega je po mojem mnenju razvidno, da sta položaja, predstavljena v točkah 107 in 111 teh sklepnih predlogov, objektivno primerljiva.

3.      Upravičenost omejitve

133. Nizozemska ni v utemeljitev zadevne zakonodaje navedla nobenega nujnega razloga v splošnem interesu. V zvezi s tem menim, da ugotovitve, ki jih je Sodišče v sodbi Fidelity Funds – ki se, kot je bilo že navedeno, nanaša na ureditev, ki je zelo podobna tej v postopku v glavni stvari – podalo v zvezi z utemeljitvami, povezanimi z nujnostjo zagotovitve enakomerne razdelitve davčne pristojnosti med državami članicami(61) in z nujnostjo ohranitve doslednosti davčnega sistema,(62) v bistvu veljajo tudi za položaj v obravnavani zadevi.

134. Prvič, glede enakomerne razdelitve davčne pristojnosti med državami članicami iz sodne prakse izhaja, da se država članica, če se je odločila, da KNPVP, ki so rezidenti in so upravičeni do dividend, ki izvirajo iz domače države, ne bo obdavčila – tako kot je to v postopku v glavni stvari storila v zvezi z vračilom pri viru odtegnjenega davka od dividend, ki jih izplačajo nizozemske družbe – ne more sklicevati na nujnost zagotoviti enakomerno razdelitev davčne pristojnosti med državami članicami, da bi s tem upravičila obdavčitev KNPVP, ki so nerezidenti in so upravičeni do takih dohodkov,(63) oziroma v obravnavani zadevi dividend, ki jih izplačajo družbe s sedežem na Nizozemskem.

135. Dopustitev tega, da država članica pri viru odtegne davek na dividende, izplačane KNPVP nerezidentom, ne da bi jim ga vrnila, zaradi nemožnosti obdavčitve vseh dividend, ki jih izplačajo ti podjemi, ne bi ustrezala preprečevanju ravnanja, ki lahko ogroža pravico te države članice do izvajanja davčnih pristojnosti v zvezi z dejavnostmi, ki se opravljajo na njenem ozemlju, ampak, nasprotno, izravnanju neobstoja davčne pristojnosti, ki izhaja iz enakomerne razdelitve davčne pristojnosti med državami članicami.(64)

136. Drugič, glede nujnosti ohranitve doslednosti davčnega sistema je iz zgoraj navedene točke 84 sodbe Fidelity Funds razvidno, da bi bilo notranjo doslednost davčnega sistema v postopku v glavni stvari mogoče ohraniti z uporabo ukrepa, ki je manj omejevalen od zavrnitve vračila pri viru odtegnjenega davka.

137. Tako bi bilo, če bi bili KNPVP, ki so rezidenti države članice, ki ni Kraljevina Nizozemska, in za katere je izpolnjevanje obveznosti dejanskega nadaljnjega izplačila nemogoče ali pretirano težavno, vendar so dobički v državi članici, v kateri imajo sedež, šteli za izplačane in so bili na ravni delničarjev ali imetnikov deležev tudi obdavčeni, lahko upravičeni do vračila pri viru odtegnjenega davka, če bi nizozemski davčni organi ob polnem sodelovanju teh podjemov zagotovili, da zadnjenavedeni v državi članici, v kateri imajo sedež, odtegnejo ali plačajo davek, enakovreden nizozemskemu davku na dividende, ki ga morajo skladi, ki so rezidenti, zaradi izpolnjevanja obveznosti, predstavljene v točki 12 teh sklepnih predlogov, kot akontacijo odtegniti od dobičkov, izplačanih svojim delničarjem ali imetnikom deležev. To, da bi se takim KNPVP omogočila upravičenost do tega vračila, bi namreč v teh okoliščinah pomenilo ukrep, ki je manj omejevalen od sedanje ureditve.

138. Iz tega je razvidno, da omejitve, ki izhaja iz uporabe davčne zakonodaje iz postopka v glavni stvari, ni mogoče utemeljiti niti z nujnostjo zagotovitve uravnotežene razdelitve pristojnosti za obdavčitev med državami članicami niti z nujnostjo ohranitve doslednosti davčnega sistema.

139. Glede na navedeno menim, da je treba na tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče, odgovoriti, da je treba člen 63 PDEU razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere se KNPVP nerezidentu davek na dividende, ki mu je bil odtegnjen od dividend, ki jih je prejel od subjektov s sedežem v tej državi članici, ne povrne, ker zadevni KNPVP ni izpolnil obveznosti, določene v davčni zakonodaji te države članice, v skladu s katero bi moral svojim delničarjem ali imetnikom deležev najpozneje v osmih mesecih po izteku poslovnega leta izplačati dobičke, ki jih je prejel od subjektov, ki so rezidenti te države članice, in sicer če je mogoče dokazati, da je bilo izpolnjevanje te obveznosti za zadevnega KNPVP nerezidenta nemogoče ali pretirano težavno, in če se dobički v skladu z zakonodajo države članice, v kateri ima KNPVP nerezident sedež, štejejo za izplačane ali če jih država, katere rezident je KNPVP, vključi v davek, s katerim se obdavčijo delničarji ali imetniki deležev, kot da bi bili ti dobički izplačani, medtem ko se KNPVP rezidentu, ki izpolnjuje navedeno obveznost, davek povrne po tem, ko zadevna država članica odtegne davek od dividend.

V.      Predlog

140. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na drugo in tretje vprašanja za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče, Nizozemska), odgovori:

1.      člen 63 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere se KNPVP nerezidentu davek na dividende, ki mu je bil odtegnjen od dividend, ki jih je prejel od subjektov s sedežem v tej državi članici, ne povrne, ker ni dokazal, da izpolnjuje nekatere zahteve v zvezi z lastniško strukturo, določene v zakonodaji te države članice, če so, prvič, davčni organi zahtevali, da morajo zahteve za delničarje na enak način izpolnjevati tako KNPVP rezidenti kot tudi nerezidenti, in če, drugič, različno obravnavanje, ki je temeljilo na merilu, v skladu s katerim so morale delnice KNPVP kotirati na borzi te države članice, v obravnavani zadevi na amsterdamski borzi, ni pomenilo, da so bili subjekti, rezidenti navedene države članice, obravnavani ugodneje, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče;

2.      člen 63 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere se KNPVP nerezidentu davek na dividende, ki mu je bil odtegnjen od dividend, ki jih je prejel od subjektov s sedežem v tej državi članici, ne povrne, ker zadevni KNPVP ni izpolnil obveznosti, določene v davčni zakonodaji te države članice, v skladu s katero bi moral svojim delničarjem ali imetnikom deležev najpozneje v osmih mesecih po izteku poslovnega leta izplačati dobičke, ki jih je prejel od subjektov, ki so rezidenti te države članice, in sicer če je mogoče dokazati, da je bilo izpolnjevanje te obveznosti za zadevnega KNPVP nerezidenta nemogoče ali pretirano težavno, in če se dobički v skladu z zakonodajo države članice, v kateri ima KNPVP nerezident sedež, štejejo za izplačane ali če jih država, katere rezident je KNPVP, vključi v davek, s katerim se obdavčijo delničarji ali imetniki deležev, kot da bi bili ti dobički izplačani, medtem ko se KNPVP rezidentu, ki izpolnjuje navedeno obveznost, davek povrne po tem, ko zadevna država članica odtegne davek od dividend.

1      Jezik izvirnika: italijanščina.

2      Sodišče je združljivost nekaterih vidikov takrat veljavne različice nizozemske ureditve že obravnavalo v sodbi z dne 20. maja 2008, Orange European Smallcap Fund (C-194/06, EU:C:2008:289).

3      Po spremembi zakonodaje leta 2007 je bil pogoj, ki je določal kraj sedeža, odpravljen, obenem pa je bila namesto izčrpnega seznama pravnih oblik, ki so jih morali subjekti imeti, da bi jim bil lahko priznan status KNP, uvedena določba, na podlagi katere lahko zahtevo za priznanje statusa KNP podajo subjekti, ustanovljeni v skladu s pravom ene izmed držav članic Unije, če so „v enakem položaju“ in „po svoji naravi in organiziranosti primerljivi“ z delniškimi družbami, družbami z omejeno odgovornostjo ali splošnimi skladi nizozemskega prava.

4      Člen 28(2)(b) Wet Vpb.

5      Člen 28(2)(c) Wet Vpb.

6      Zlasti člen 1:1 navedenega zakona.

7      Natančneje, kot to določa člen 2:65 oziroma člen 2:66, odstavek 3, zakona o nadzoru finančnih trgov.

8      Direktiva Sveta 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 139).

9      Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL 2009, L 302, str. 32).

10      V skladu s členom 13 davčne konvencije, sklenjene 16. junija 1959 med Zvezno republiko Nemčijo in Kraljevino Nizozemsko, kakor je bila nazadnje spremenjena s tretjim dodatnim protokolom z dne 4. junija 2004.

11      Glej točko 52 sodbe Fidelity Funds in točko 6 zgoraj.

12      Glej točke od 40 do 45 sodbe Fidelity Funds.

13      Glej na eni strani točke od 49 do 63 sodbe Fidelity Funds ter na drugi strani točke od 66 do 76 in od 77 do 86 iste sodbe.

14      Glej med drugim sodbo z dne 25. julija 2018, TTL (C-553/16, EU:C:2018:604, točka 44 in navedena sodna praksa).

15      Glej sodbo Fidelity Funds, točka 40 in navedena sodna praksa.

16      Glej v tem smislu v zvezi s svobodo ustanavljanja sodbo z dne 5. februarja 2014, Hervis Sport-és Divatkereskedelmi (C-385/12, EU:C:2014:47, točke od 37 do 41).

17      Glej sodbo z dne 8. junija 2017, Van der Weegen in Pot (C-580/15, EU:C:2017:429, točka 29 in navedena sodna praksa).

18      V zvezi s tem glej sodbo z dne 10. novembra 2011, Komisija/Portugalska (C-212/09, EU:C:2011:717, točka 65), ki se nanaša na prosti pretok kapitala in na katero se je Sodišče sklicevalo v točki 29 sodbe Van der Weegen, ki je v utemeljitev zadevnega načela sodne prakse navedena v prejšnji opombi.

19      Glej sodbo z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in the FII Group Litigation (C-446/04, EU:C:2006:774, točka 50).

20      Sodba z dne 13. novembra 2012, Test Claimants in the FII Group Litigation (C-35/11, EU:C:2012:707, točka 40), in sodba z dne 11. septembra 2014, Kronos International (C-47/12, EU:C:2014:2200, točka 68 in navedena sodna praksa).

21      Glej v tem smislu sodbi z dne 20. maja 2008, Orange European Smallcap Fund (C-194/06, EU:C:2008:289, točka 48), in z dne 30. junija 2016, Riskin in Timmermans (C-176/15, EU:C:2016:488, točka 29).

22      Glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2015, X (C-686/13, EU:C:2015:375, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa).

23      Glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2008, Krankenheim Ruhesitz am Wannsee-Seniorenheimstatt (C-157/07, EU:C:2008:588, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa).

24      Glej zlasti točke od 31 do 35 sodbe.

25      Rezultatu analize navedene sodne prakse po mojem mnenju ne nasprotuje niti sodba z dne 14. aprila 2016, Sparkasse Allgäu (C-522/14, EU:C:2016:253), na katero se je na obravnavi sklicevala nemška vlada. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da člen 49 PDEU ne nasprotuje ureditvi države članice, ki kreditnim institucijam s sedežem v tej državi članici nalaga, da nacionalnim organom prijavijo sredstva, ki so vložena pri njihovih nesamostojnih podružnicah v drugi državi članici ali ki jih te upravljajo, v primeru smrti lastnika teh sredstev, ki je bil rezident prve države članice, če v drugi državi članici ni določena primerljiva obveznost prijave in tam za kreditne institucije velja dolžnost varovanja bančne tajnosti, katere kršitve se kazensko sankcionirajo. Sodišče je v navedeni sodbi v bistvu potrdilo, da so države članice svobodne pri določanju obveznosti nacionalnim kreditnim institucijam v zvezi z njihovimi podružnicami, ki poslujejo v tujini, katere namen je zagotoviti učinkovitost davčnega nadzora (glej zlasti točko 29 navedene sodbe).

26      Glede pojma omejitve prostega pretoka kapitala glej točko 40 zgoraj.

27      Nemška vlada se je na obravnavi izrecno sklicevala na stališča, ki jih je Komisija predložila v še nerešeni zadevi C-565/18, Société Générale.

28      Glej točki 39 in 47, in fine, teh sklepnih predlogov ter navedeno sodno prakso.

29      Glej sodbo Fidelity Funds (točka 47 in navedena sodna praksa).

30      Glej sodbo Fidelity Funds (točka 48 in navedena sodna praksa).

31      Glej med drugim sodbo z dne 10. aprila 2014, Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company (C-190/12, EU:C:2014:249, točka 99 in navedena sodna praksa).

32      Sodba z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286, točka 50 in navedena sodna praksa).

33      Glej med drugim sodbo z dne 9. oktobra 2014, van Caster (C-326/12, EU:C:2014:2269, točka 46 in navedena sodna praksa).

34      Sodba z dne 14. februarja 2019, Milivojević (C-630/17, EU:C:2019:123, točka 71 in navedena sodna praksa).

35      Glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2011, Meilicke in drugi (C-262/09, EU:C:2011:438, točka 37).

36      Glej sodbi z dne 10. februarja 2011, Haribo (C-436/08 in C-437/08, EU:C:2011:61, točka 95 in navedena sodna praksa), in z dne 30. junija 2011, Meilicke in drugi (C-262/09, EU:C:2011:438, točka 45).

37      Posebej v zvezi z dokazovanjem izpolnjevanja pogojev, določenih v davčni zakonodaji, glej sodbo z dne 30. junija 2011, Meilicke in drugi (C-262/09, EU:C:2011:438, točka 38).

38      Glej v tem smislu sodbi z dne 10. februarja 2011, Haribo (C-436/08 in C-437/08, EU:C:2011:61, točki 96 in 97), in z dne 30. junija 2011, Meilicke in drugi (C-262/09, EU:C:2011:438, točka 46).

39      Glej v istem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v združenih zadevah Haribo (C-436/08 in C-437/08, EU:C:2010:668, točka 54).

40      Glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v združenih zadevah Haribo (C-436/08 in C-437/08, EU:C:2010:668, točka 58).

41      Glej v tem smislu sodbi z dne 10. februarja 2011, Haribo (C-436/08 in C-437/08, EU:C:2011:61, točka 98), in z dne 30. junija 2011, Meilicke in drugi (C-262/09, EU:C:2011:438, točka 48).

42      UL 1995, L 281, str. 31. V zvezi s tem glej sodbo z dne 27. septembra 2017, Puškár (C-73/16, EU:C:2017:725, točka 103).

43      Sodba z dne 27. septembra 2017, Puškár (C-73/16, EU:C:2017:725, točka 108).

44      Prav tam (točka 105 in navedena sodna praksa).

45      Glej točko 18 zgoraj. Vendar Sodišče nima natančnih informacij o tem novem merilu.

46      Natančneje, iz opisa, podanega v predložitveni odločbi, izhaja, da je v nemški davčni ureditvi iz upoštevnega obdobja za določitev davčne osnove veljalo, da se posameznikom, ki so imeli v lasti deleže splošnega sklada, izplača minimalni (teoretični) znesek dividend. Če znesek dejansko izplačanih dividend ni bil dovolj visok, da bi dosegel ta minimalni znesek, se je davčna osnova povečala ob upoštevanju dodatnih fiktivnih zneskov, imenovanih nerazdeljen dobiček. Posamezniki, ki so imeli v lasti deleže KNPVP, so bili na podlagi tako določene davčne osnove upravičeni do oprostitve, ki je bila enaka polovici zadevne davčne osnove. Tako so lahko posamezni lastniki deležev KNPVP na podlagi zadevne nemške ureditve, ki je bila v veljavi do leta 2004, od nemškega davka, odtegnjenega od polovice navedene obdavčljive davčne osnove, v celoti odbili davek na dividende, ki je bil na Nizozemskem odtegnjen investicijskemu skladu. Po sprejetju zakonske spremembe pa je bila ta možnost odbitka v letih od 2004 do 2008 omejena na polovico nizozemskega pri viru odtegnjenega davka, pozneje pa navedenega odbitka ni bilo več mogoče uveljavljati, če se je KNPVP odločil, da bo tuji, pri viru odtegnjeni davek odbil od dividende.

47      KA Deka se sklicuje na sodbo z dne 6. oktobra 2011, Komisija/Portugalska (C-493/09, EU:C:2011:635, točka 46).

48      Glej sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Manninen (C-319/02, EU:C:2004:164, točka 28), kjer napotuje na sodbo z dne 16. marca 1999, Trummer in Mayer (C-222/97, EU:C:1999:143, točka 26). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadev Amurta (C-379/05, EU:C:2007:323, točka 28).

49      Glede na to, da gre za zahtevo, ki se uporablja brez razlikovanja, bi obveznost dejanskega nadaljnjega izplačila dividend teoretično lahko izpolnil tudi KNPVP nerezident. Vendar je bilo na obravnavi izpostavljeno, da statusa KNP dejansko še ni uspelo pridobiti skorajda nobenemu KNPVP.

50      To bi se lahko zgodilo zaradi na primer nasprotja ali nezdružljivosti z zakonodajo države članice, v kateri ima KNPVP sedež. Na obravnavi so bili predstavljeni različni primeri takih položajev.

51      Glej v tem smislu sodbo Fidelity Funds (točke od 42 do 44 in navedena sodna praksa).

52      Glej v tem smislu sodbo Fidelity Funds (točka 49).

53      Glej sodbo Fidelity Funds (točka 50 in navedena sodna praksa).

54      Glej točki 94 in 95 zgoraj.

55      Glej v tem smislu sodbo Fidelity Funds (točka 54 in navedena sodna praksa).

56      Prav tam (točka 55 in navedena sodna praksa).

57      Glej v tem smislu sodbo Fidelity Funds (točka 56 in navedena sodna praksa).

58      Glej sodbo Fidelity Funds (točka 60).

59      Nizozemska bi lahko v zvezi z imetniki deležev, ki so rezidenti, v KNPVP nerezidentih, v vsakem primeru izvajala svojo davčno pristojnost, čeprav KNPVP nerezidenti niso dolžni pri viru odtegniti davka od dobičkov, ki jih izplačajo.

60      Glej v tem smislu sodbo Fidelity Funds (točka 62).

61      Glej točke od 66 do 76 sodbe Fidelity Funds.

62      Glej točke od 77 do 86 sodbe Fidelity Funds.

63      Glej točko 71 sodbe Fidelity Funds in sodbo z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286, točka 48 in navedena sodna praksa).

64      Glej sodbo Fidelity Funds (točka 75).